80-letni Jukio Mori (kaže jih precej manj), uvoznik petih slovenskih vinarjev v deželo vzhajajočega sonca, je skupaj s soprogo Keiko eden večjih ambasadorjev Slovenije na Japonskem.

Na fotografijah, objavljenih na Facebooku, par zadovoljno pozira na pikniku s steklenicama Laškega v rokah, nazdravlja za družinskim omizjem štajerskega vinarja Danila Stayerja, degustira v Batičevi vinski kleti v Šempasu ali pa nekje na terasi visoko nad Blejskim jezerom opazuje pokrajino pred seboj s kozarcem belega v rokah.

Keiko in Jukio Mori sta se v Slovenijo zaljubila približno v času, ko je ta postala samostojna. Vse skupaj se je začelo že pred tem, ko se je v podjetju, kjer je takrat delal Mori, oglasil neki Jugoslovan, Slovenec iz Litostroja, in skušal skleniti posel z mehanskimi deli, a so se mu samo smejali.

V Slovenijo po vojni
Resno ga je vzel samo Mori, ki mu je mala, neznana državica pod Alpami, od koder je prišlek prihajal, zbudila zanimanje. Ostala sta v stiku, a je vmes posegla vojna in Jugoslavija je dobila na Japonskem negativni predznak, zato kaj velikega zanimanja za sklepanje poslov z njimi ni bilo. Po vojni se je Mori ponovno povezal z omenjenim Slovencem in leta 1992 prvič obiskal Slovenijo. "Bila je ljubezen na prvi pogled," pripoveduje Mori ob sprehajanju s kozarcem med Ščurkovimi sodi.

Ker s soprogo, šolano glasbenico, nimata otrok, sta pa velika navdušenca nad umetnostjo, sponzorirata glasbenike, ki se potem občasno priključijo njunim potovanjem po Sloveniji. Tokrat sta bila z njima japonska jazz zvezdnica Džunko Makijama in v Švici živeči japonski violinist Džunja Makino, ki sta v Ščurkovi kleti priredila impromptu koncert, najprej z Džunkino pocunamijevsko skladbo, s katero je želela Japoncem vliti upanja, nato pa na Morijevo prigovarjanje ("Dajta še eno, ki jo poznajo vsi!") še z Over the Rainbow.

Kako prodreti na Japonskem?
V vino in vinski posel je Morija zaneslo po naključju - najprej je spoznal slajša nemška vina in barikirana francoska, vmes je bil nekaj časa na viskijih, potem pa se mu je že ob prvem obisku v Sloveniji odprl povsem nov svet. "Ko sem prvič poskusil slovensko vino, je bilo kar malo šokantno. Bilo je popolnoma drugačno od francoskih, zelo barikiranih vin," pove in pojasnjuje, da imata Francija in Japonska zelo dolgo zgodovino izmenjave, francoski vinski trg pa je na Japonskem skoraj nedotakljiv.

"S slovenskim vinom je na takem trgu zelo težko prodreti. Francija porabi na milijone za promocijo svoje kulinarike in vina na Japonskem. Slovenija na tem področju ne dela ničesar," razlaga Mori, ki je zato vzel zadeve v svoje roke.

Zdaj uvaža od 20.000 do 30.000 steklenic slovenskega vina ("Saj sem kupil tudi za vzorec toskanskih vin, a Italija je na Japonskem že dobro pokrita, zato me ne zanima!"), pri čemer se je osredotočil na pet vinarjev - Batiča (Vipavska dolina), Ščurka, Erzetiča (oba Brda), Stayerja (Štajerska) in Marofa (Prekmurje), s čimer ima pokrito bolj ali manj vso Slovenijo. O širjenju znamk ne razmišlja, saj meni, da s preveliko mrežo izgubiš osredotočenost na posamezne vinarje in temeljito trženje le-teh.

Mojster promocije
"Japonci ne vedo dosti, kdo je dober ali slab vinar, zato jih moramo mi izobraziti. Ne moremo se zanašati tudi na trgovine z alkoholom, ker ne poznajo Slovenije in ne znajo prodati potem vašega vina. Mi tako to vino distribuiramo neposredno restavracijam ali pa ustvarjamo lastne promocijske dogodke," pripoveduje. In Morijeve promocije so tiste z veliko začetnico.

Ob neki priložnosti je tako najel kar celotno luksuzno otoško letovišče, prireja zabave po restavracijah, kjer strežejo slovenska vina, pod vtisom izjemnih Batičevih vin je v Tokiu celo odprl restavracijo - Batič (s č-jem vred!), kjer se cene buteljk vipavskega asa vrtijo krepko nad sto evri.

In ko so v hotelu Šima Kanko na otoku Kašiko, kjer bo maja potekal vrh G7, poskusili Marofovo rdeče vino, so takoj presedlali s francoskega chablisa. "Korak za korakom, eno restavracijo za drugo, skušamo podirati prevlado francoskega vina na Japonskem. Smo kot japonska Islamska država, vinski teroristi," se zareži Mori, ki v Slovenijo prihaja približno štirikrat na leto, pri čemer je njegova baza Murska Sobota, kjer si je tudi zaradi bližine letališča na Dunaju kupil stanovanje, potem ko je prodal apartma na Manhattnu.

Slovenija mu bolj ugaja. Vse, vključno s hrano. Celo do te mere, da sta si zakonca po večerji v mariborskem Rožmarinu njihovo pico velikanko, ki jo tam režejo s škarjami, zapakirala, odnesla s seboj na Japonsko in si nekje pod goro Fudži, kjer imata enega od hotelskih kompleksov, z njo priredila piknik.

Adria red in Alpe white
Med pogovorom Ščurek na mizo pred gosta postavi svoj leto in pol v tropinah zorjeni sir, medtem ko njegov sin Tomaž že toči "Adria white by Ščurek", vino, ki ga boste zaman iskali v Ščurkovem uradnem katalogu. Gre za zvrst, temelječo na sivem pinotu in rebuli, z dodatkom tokaja in sauvignona, ki je bila narejena posebej za Morija in Japonce (Ščurek sicer izvozi v tujino med 30 in 40 odstotki svojih vin). Cuvee Adria red by Ščurek je mešanica merlota, modrega pinota in cabarneta, svoje "jadranske japonske zvrsti" pa ima še Erzetič, medtem ko Marof in Stayer za njih polnita "Alpe white/red". Pa pustimo geografske podrobnosti.

"Mislim, da sem s tem na Japonskem razvil uspešno marketinško kampanjo. Ker ime Slovenija japonskemu občinstvu žal ni preveč znano, je bilo treba uvesti nekaj, kar poznajo - poznajo pa Alpe, Jadran ... Izraz Collio (italijanska Brda, op. a.) je Japoncem, recimo, dobro znan, Brda pa ne - zato sem prišel na zamisel Adrie, saj je do morja od tu le streljaj."

Kot nam razloži Stojan Ščurek, je bil Mori tisti, ki je povedal, točno katero zvrst si želi, ob tokratnem obisku pa mu je je tudi slovesno izročil. "Na zdravje, kampai," trči s kozarcem ob mojega Mori.

Ob vinu še šunka in ajdovo pivo
Letos namerava vinom priključiti še slovensko šunko (pršut bi imel premočnega tekmeca v italijanskem in španskem), saj se mu za promocijo vin zdi ključnega pomena, da ob žlahtni kapljici postrežeš še lokalne prigrizke, najbolje mesne izdelke ali sir. Razmišlja tudi o uvozu slovenskega konjskega mesa na Japonsko, saj tega na Japonskem, ki je, podobno kot Slovenija, ena redkih potrošnic konjskega sveta, v zadnjem času primanjkuje, zato se je pri promociji slovenskega mesa povezal s Kodilo.

Zanimivo je, da je resno razmišljal tudi o uvozu Uniona, a so ga ustavile tehnikalije, zato je presedlal na Dr. Orlovo ajdovo pivo, ki se mu zdi prava posebnost.

Nekje po treh kozarcih Keiko, ustanoviteljica društva japonsko-slovenskega prijateljstva Fuji-Triglav, nepričakovano zažgoli v popolni slovenščini: "Kol'ko kapljic, tol'ko let, Bog nam daj na svet živet ..."

Mori pojasni, da se morajo vsi prijatelji, ki so povabljeni v njuno hišo, naučiti te pesmi, ki sta jo slišala za vsakim slovenskim omizjem. In kljub temu da energični in načrtov poln Japonec načrtuje še kar nekaj zdravic, pa tudi že ve, kje hoče biti pokopan - v Sloveniji.

Ščurkova vina lahko degustirate v njegovi kleti na Plešivem, na festivalu Brda in vino ta konec tedna v Šmartnem in na festivalu Izbor 18. junija v Šentrupertu.