Frelihi so izpopolnili tako penine kot tudi mirna vina. Foto: Frelih
Frelihi so izpopolnili tako penine kot tudi mirna vina. Foto: Frelih
Uroš Bolčina prihaja z Vipavskega, leta 2002 pa je diplomiral iz enologije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Izkušnje je nabiral v znanih vipavskih in goriških kleteh, delo pa nadaljeval po vsem svetu. Frelihi o njem pravijo takole: "Bolj kot se poglabljamo v vino, bolj ugotavljamo, koliko stvari do zdaj še nismo vedeli. Vse to nam je s svojo širino znanja in izkušnjami razkril Uroš. Ima strokoven pristop in profesionalen odnos do dela. Vse to je zgradilo med nami medsebojno zaupanje, zaradi česar izjemno dobro sodelujmo in prepričani smo, da smo na pravi poti in se veselimo prihodnosti z njim." Foto: Osebni arhiv
Frelihi prihajajo iz Šentruperta. Foto: Frelih
Fotografija Veronike Frelih, Josipa Freliha in Veronike Frelih mlajše pred vinsko kletjo v Šentrupertu. Foto: Frelih
Nagrajeni cviček od fare. Foto: Frelih
Vinograd Frelihov v Zadragi nad Šentrupertom. Foto: Frelih
Posel bo po Veroniki Frelih prevzela njena hčerka Veronika mlajša. Foto: Frelih
Bolčina se je odločil, da pri pridelavi Frelihovega cvička uporabi tudi nekatere ekološke in biodinamične principe. Foto: Frelih

Kar je potrdilo tudi zadnje Decanterjevo ocenjevanje, ki je Frelihovemu "cvičku od fare" podelilo visoko oceno.

Omenjeno vino, letnik 2016, je v Londonu prejelo od 83 do 85 točk (t. i. nagrada commended), je pa to sploh prvič, da je kdo poslal cviček na kako večje mednarodno tekmovanje. Kot je ob tem povedal znani somelje in vinski publicist Jože Rozman: "Ni ga junaka, ki bi si to upal!"

Frelihi so se z Decanterjevega ocenjevanja vrnili tudi z dvema bronastima medaljama (za penino Kappelman 2008 in penino Frelih brut rosé), a daleč najbolj so ponosni na uspeh cvička. Kot nam je povedala Veronika Frelih, so ga poslali prvič, predvsem zato, da bi dobili mnenje in oceno njihovega dolgoletnega dela. "To je izjemen dosežek za nas in za cviček sploh, pravzaprav senzacija, saj ne pomnimo, da bi kdaj cviček osvojil tako priznanje, ker je vseeno lokalni, dolenjski posebnež," pravi.

Frelihi - tradicija, stara 120 let
Vinogradniška tradicija je v družini Frelih stara že skoraj 120 let, največ na področju kakovosti in prepoznavnosti Frelihovih vin pa je naredil Veronikin tast Josip Frelih, ki je bil prvi, ki je dvignil raven cvička s podeželskega, namiznega vina, ko ga je pred več kot 30 leti izpopolnil, naredil všečnega širši množici ter ga stekleničil v buteljko. Zato ga je uspešno tržil in pozneje postal tudi ambasador cvička, pripoveduje Frelihova.

Josip Frelih je bil tudi prvi, ki je na Dolenjskem začel pridelovati penino po tradicionalni metodi. Po prezgodnji smrti Frelihovega sina Petra posel zdaj nadaljujejo njegova žena Veronika in štirje otroci, Josip Frelih pa jim še vedno pomaga z nasveti.

Pravi mož za nagrade - enolog Uroš Bolčina
Pred lansko trgatvijo so si Frelihi zadali izziv, da z vini naredijo korak naprej, jih osvežijo in stilsko modernizirajo, zato so se odločili, da vpeljejo svež veter in znanje, ter k sodelovanju povabili vipavskega enologa Uroša Bolčino, ki je izziv sprejel.

O Bolčini smo sicer na naših straneh pisali lani, ko je ta mladi, a izkušeni enolog, ki je svoj pečat puščal v kleteh od Južne Amerike do Portugalske, hrvaški vinarni Veraldi na Decanterju pridobil najvišjo oceno rdečega vina leta v kategoriji nad 15 funtov. Zanimiv podatek - šlo je za teran, oz. Istrian, kot je Veraldino ime za to sorto, ki neti tako srdit medsosedski spor.

Bolčina je tako zdaj že neke vrste izvedenec za dvigovanja kakovosti vina, s Frelihi pa je želel pokazati, da se lahko naredi cviček, ki bo všeč tudi tistim, ki ga sicer ne pijejo in ga morda stereotipno popredalčkajo drugam. Njihov cilj je tako približati cviček tudi drugim Slovencem in stroki na svetovni ravni, pri tem pa uporabljajo tudi biodinamične in ekoprincipe.

Spodaj pa še krajši pogovor z Veroniko Frelih in Urošem Bolčino.


Gospa Frelih, pravite, da je bil vaš tast prvi, ki je "dvignil raven cvička s podeželskega, namiznega vina, ko ga je pred dobrimi 30 leti izpopolnil, naredil všečnega širši množici ter ga stekleničil v buteljko". Pravite, dvignil raven. Konkretno, za laike - kje je razlika med cvičkom, ki ga Nedolenjci odpravljajo/odpravljamo, češ da to sploh pravo vino ni, in cvičkom, za katerega je imel vizijo že vaš ded, zdaj pa ste dobili še potrdilo.
VF: Naš dedek oz. moj tast Josip pravi, da se nikoli ni mogel sprijazniti s tem, da iz tako lepih grozdov žametne črnine (ki predstavlja glavni del grozdja za cviček) nastaja vino slabe kakovosti in slabega slovesa. Zato se je pred toliko leti odločil, da to spremeni. Za svoj izboljšani cviček je začel odbirati boljše grozdje (primerno zrelo, ne gnilo …), bolj je pazil na čistočo pri predelavi v kleti (kar takrat še ni bilo tako pogosto), začel ga je polniti v buteljke, jih opremil z lepo etiketo in mu dal pomenljivo ime – Cviček od fare (kot fant od fare). Zunanji videz buteljke Cvička od fare se do danes skoraj ni spremenil, smo pa prav zdaj v fazi spreminjanja zunanje podobe vseh naših vin, ki bo sledila osveženim in stilsko moderniziranim vinom.

Pravite, da se trudite cviček narediti "všečen tudi Primorcem in drugim Slovencem ter ne nazadnje tudi ocenjevalcem na svetovni ravni", kot je ocenjevanje Decanter. Verjetno sicer je razlika med vinom, ki je všečen za množice, in vinom, ki je všečen za poznavalce?
UB: O všečnosti cvička na splošno tole: treba ga je bilo dati v okvir, kjer so kisline nižje, polnost okusa povečana (kar ni enostavno zaradi zakonske omejitve pri maksimalni vsebnosti alkohola 10 %), vsebnost taninov minimalna in, seveda, vonj izrazito saden. Moje mnenje je, da vino, ki je všeč poznavalcem, ni všeč splošni ljudem oz. redko. Večja verjetnost je pridelati vino, ki je namenjeno biti všečno množici in je obenem všečno tudi poznavalcem (smeh).

Uroš, vi očitno poznate zmagoviti recept - potem ko ste Hrvatom priborili zmagovalni "teran", vam je uspelo še cviček spraviti med šampione. Kje je skrivnost? Kaj je ključno, da vino spravite na višjo raven?
UB: Pri vsaki stvari je tako, da če imaš že v glavi izdelan načrt cilja, ga boš tudi dosegel. Vsekakor pa moraš prilagoditi pristop v pridelavi vina glede na vino, ki ga želiš pridelati. Pri cvičku smo predvsem izkoristili danosti Frelihovih vinogradov, kjer je precej peščenih tal in ima tako že v osnovi lahko grozdje nižje kisline in bolj bogate okuse. Vsekakor pa smo nato pridelavo cvička prilagodili novim pristopom, kot so predelava v atmosferi CO2, hlajenje drozge, določeni prijemi v fazi alkoholnega vrenja (igranje z različnimi temperaturami), spontane fermentacije, odležavanje vina na odmrlih kvasovkah, principi ekološke in biodinamične pridelave vina ... vse to in še kaj je je prispevalo k vinu, ki je pridelano v okviru pravilnika o pridelavi cvička PTP, s tem, da je kljub nizkemu alkoholu in nizkemu skupnemu žveplu vino zelo obstojno in, kar je zelo pomembno, je prijetnega sladkastega okusa - kljub nizkemu sladkorju. Vsekakor nam je namen cviček dvigniti še na višjo raven, zdaj, ko vemo, kje so še rezerve.

Če se navežem na prejšnje vprašanje - se da potegniti kake vzporednice med dvigovanjem ravni nekega terana/istriana in cvička? Kje so podobnosti, če sploh? Kje razlike? Predpostavljam, da je delo za družinskega vinogradnika, kot je Frelih, precej drugačno od Veralde, za katero stoji v prvi vrsti kapital.
Vsekakor so tukaj skupni imenovalci. Gre za lastnika, ki se zaveda, da njegov doseg znanja pridelave vina seže samo do določene ravni poznavanja. Vinarstvo, kot vsaka panoga, pa gre zelo hitro naprej. Redki so tisti, ki si priznajo, da niso sposobni dvigniti svojih vin na višjo raven, kar pa je absolutno potrebno za pariranje na trgu. Razlika pri vinih, če primerjamo Frelihe z Veraldo, pa je ta, da cviček ne bo nikoli nad 10 % alkohola, kot je to lahko pri vinih, ki niso cviček. Višji alkohol namreč pomeni večjo polnost in nižjo kislino. Kar se pa tiče kapitala, se pri tem ne bi strinjal, ker gre vedno za pristop, in to je pristop skupnega dela in zaupanja, kjer moram Frelihe zelo pohvaliti, ker na začetku tudi oni niso verjeli, da se da to narediti. Vsekakor pa za jesen pripravljamo določena vina, ki bodo zelo vznemirila predvsem poznavalce vin. Vsekakor je vedno potrebna zmagovalna miselnost, ki jo Frelihi imajo.

Frelihi, vi pravite, da takega priznanja niste pričakovali, ker da je vseeno lokalni, dolenjski posebnež. Pa vseeno - v tujini se zdaj iščejo avtohtone sorte in regijski posebneži, mar ne? Je to neki opazni trend?
UB: Res je, pa še plus vsega je, da ima cviček nizek alkohol. Marsikje na južni polobli se že nekaj let prizadevajo za vina z nizkim alkoholom za splošnega potrošnika.
VF: Takega priznanja nismo pričakovali, ker se zavedamo, da cviček že v osnovi nima lastnosti, ki bi mu omogočale, da bi se kosal z resnejšimi vini, že v Sloveniji ne, kaj šele v svetovnem merilu. Verjamemo pa, da ima tudi cviček lahko odlike, zanimive za marsikaterega vinoljubca, ki mu da priložnost, da ga spozna. Z uporabo sodobnejših metod pridelave smo si zadali cilj, da dvignemo kakovost in všečnost cvička na najvišjo možno raven. Ob tem nam morda uspe, da bomo opaženi in bo tudi cviček kot dolenjska avtohtona sorta postal ne samo slovenski, ampak svetovni posebnež.

Angleži poznajo cviček? Kakšni so bili konkretni odzivi tuje stroke na vaš cviček?
UB: S tem nismo seznanjeni. Vemo pa, da se nekaj cvička prodaja v ZDA.
VF: Zadeva je še tako sveža, da odzivov tuje stroke še nismo dobili. Vsekakor pa smo z udeležbo na Decanterjevem ocenjevanju želeli dobiti čim bolj objektivno oceno oz. pozicioniranje.

Je cviček lahko "veliko vino"? Kakšen je njegov domet, kje so omejitve?
UB: Cviček verjetno ne bo nikoli veliko vino (ker je omejen z nizkim alkoholom). Lahko pa bo, in za to si prizadevamo, zelo všečno vino. Sploh pa tudi, ker se pri tem vinu da dosegati nizko vsebnost žvepla (kar so zdaj tudi trendi). Glede na to, da je glavna sestavina cvička žametovka, sem mnenja, da se da veliko vino narediti s to sorto, predvsem v obliki penečega vina. Sami stavimo na to sorto veliko - ko bo čas, pride na trg tudi nekaj zelo specifičnega iz te sorte, doslej neznanega Slovencem.
VF: Tudi mi se strinjamo, da cviček verjetno nikoli ne bo veliko vino. Poleg nizkega alkohola ima tudi nižji ekstrakt in res ni primeren za staranje (po pravilniku o cvičku je lahko v prometu le dve leti in pol po trgatvi grozdja, iz katerega je izdelan). Zaradi nižjega alkohola je bolj nagnjen k oksidaciji in zato manj obstojen oz. stabilen. Zelo smo veseli, da nas je Uroš po lanski trgatvi naučil, kako s pravilnim ravnanjem in določenimi postopki v sami predelavi ostati pri nizki vsebnosti žvepla, in kljub temu doseči višjo stabilnost vina, tudi cvička. Pri posvečanju pridelavi cvička vedno bolj spoznavamo njegovo glavno sorto, iz katere je sestavljen, to je žametna črnina ali žametka. Žametna črnina je vsekakor grozdje, ki očara, penina iz žametke letnik 2009 je na Decanterju prejela bronasto medaljo. Prepričani pa smo, da lahko penino iz žametke popeljemo še višje.

Priznavate, da gre pri cvičku za lokalnega posebneža in za vino, ki ima določeno slabo konotacijo. Kaj pa na vaš "okrepljeni" cviček porečejo lokalni ljubitelji cvička, tisti, ki morda prisegajo na tisto namizno verzijo?
UB: Ker se slog življenja spreminja, je treba spremeniti tudi slog vina. Tisti, ki tega pri cvičku ne bodo spreminjali, bodo pač ostali pri kritikah neljubiteljev cvička.
VF: Odzivi na "izboljšani" cviček so za zdaj samo pozitivni. Zelo veliko lokalnih ljubiteljev oz. pivcev ga pohvali in pove, da je razlika opazna. Tega smo res zelo veseli. Konec koncev je naše vino namenjeno kupcem in ne samemu sebi ali nam.