Planina je znana tudi po sadovnjakih, še posebej po marelicah, a njihov največji ponos je vseeno vino. Še posebej so znani po pineli, zato v razdrobljeni vasi z gručastimi zaselki vsako leto na velikonočni ponedeljek poteka praznik pinele.

Ta avtohtona vipavska trta je bila prvič omenjena že leta 1324, gojijo jo samo v Vipavski dolini, najbolj pa ji ustrezajo siromašna lapornata tla na višje ležečih sončnih legah. In največ takih leg ima prav Planina.

Tam ni industrije in ni velikih komercialnih vinarjev – čeprav je biodinamična Guerila v zadnjih letih močno zrasla in pridobila svetovni ugled. Tu so doma manjši vinarji, z do devetimi hektarji vinogradov, ki pridelujejo bolj ali manj butična vina, ki se prodajajo v boljših restavracijah in vinotekah.

Mi smo obiskali tri take vinarje.

Ferjančič
Peter Ferjančič, ki je na čelu Vin Ferjančič, je preprost, srčen vinar, ki pod starim kostanjem na dvorišču domačije razpostavi kozarce in vanje najprej natoči – seveda – pinelo. Letnik 2016, nekaj ur hladne maceracije. Elegantno, pitno, mineralno vino. Zaradi lege sicer največ pridelajo sauvignona, prodajajo pa še češnje, ki smo jih ob našem obisku ravno še ujeli na nizko rastočih vejah.

Ferjančiči so se na Planino preselili leta 1809 in iz tega leta je tudi stari, izvirni del domačije, nato pa so naslednje generacije hiši dodajale prizidke, dokler se niso aktualni lastniki odločili, da krog zaokrožijo s prenovo prvotnega, najstarejšega dela hiše. Ko bodo dela končana, bodo v njem sobe in degustacijska soba.

Ferjančiči imajo 7,5 hektarja vinogradov, delajo konvencionalno, saj, kot pravi vinar, si kot nekdo, ki živi samo od vina, popolnega obrata v ekološko predelavo in tveganja izpada letine ne more privoščiti. Kljub temu pa si prizadeva delati čim bolj v sozvočju z naravo, s čim manj škropljenja in posegov v kleti. Zbirko imajo lepo in bogato: poleg pinele smo poskusili še njihov zelen, še eno avtohtono vipavsko sorto, ki je že skoraj izumrla, preden so jo v 80. letih začeli znova oživljati. Prava lokacija za zelen je sicer v vasi Slap, kjer imajo tudi Ferjančiči del vinogradov, in sicer tik ob Majeriji, enemu boljših naslovov v dolini za dober obed.

Degustacijo pod kostanjem smo nadaljevali z rosejem, enim boljših v teh koncih, z močnim okusom po jagodah in precej visoko alkoholno stopnjo (13,5 %). Pri Ferjančiču ga delajo iz merlota in barbere. Sledil je sveži sauvignon, letnik 2016, nato polsladki, aromatični rumeni muškat, preden smo prešli na težji kaliber: njihovo belo zvrst, imenovano fino belo, letnik 2015. Gre za zvrst chardonnayja, sauvignona, zelena in rebule, pet dni macerirana in leto dni v barik sodu. Še dlje je v sodu njihov merlot, dve leti. Kar nekaj vinarjev ima vina, poimenovana po svojih otrocih – pri Ferjančičih je to Sania, desertno vino iz sušene rebule in rumenega muškata.

Štokelj
Štokelj je eden tistih vipavskih vinarjev, ki si počasi, a zagotovo ustvarja svoje ime kot eden boljših vipavskih vinarjev, čeprav ne najbolj razvpit ali največji. Začeli so kot mešana kmetija, nato pa presedlali na vinogradništvo. Imajo štiri hektarje, kot mali vinogradniki pa so štartali na kakovost, zato jih boste tudi našli v najboljših restavracijah po državi – njihova pinela je denimo eno od uvodnih vin degustacijskega menija v Hiši Franko. Prve steklenice so napolnili leta 1992, že takrat pa so imeli v 50 let starem vinogradu precej pinele, zato je ta ostala njihov paradni konj in poleg res lepega primerka sveže pinele so se v zadnjem letu dni lotili še penine, delane iz 100-odstotne pinele po klasični metodi. Ob njej na deskah postrežejo lastne suhe mesnine, sosedov sir in oljke, ki jih sami marinirajo.

Je pa treba reči, da če je središčna točka pri Štoklju pinela, je njihov rose (iz 100-odstotnega merlota) tisti, ki postavlja standarde. Verjetno eden od treh najboljših rosejev v državi, če ne najboljši, je bil letos nagrajen celo v Provansi, samem središču rosejskih težkokategornikov.
Izvrstna je tudi njihova bela planta – zvrst chardonnaya in rebule, ki je eno leto v bariku. Mi smo poskusili letnik 2015, vino pa je bilo letos izbrano za županovo vino, kar pomeni, da je za to leto protokolarno vino občine Ajdovščina.

Če je letnik pravi, je res odlična tudi Štokljeva rdeča planta – zvrst merlota (80 %) in barbere (20 %), do 20 mesecev v bariku. Nam so odprli letnik 2007, ki je bil lepo omehčan taninov in je stekel po grlu kot žamet. Degustacijo na stari, kamniti mizi sredi idiličnega vrta s sadovnjakom sklene desertna Ambrosia (2011) iz sušene rebule v elegantni vitki steklenički medene barve.

Pri Štoklju je glava družine Damjan, ki pa v posel že od majhnih nog uvaja hčerko Špelo, vinsko kraljico Slovenije 2014, ki danes pospešeno prevzema klet in se s festivalom Vinski univerzum uveljavlja tudi kot organizatorka vseslovenskih vinskih dogodkov.

Guerila
Največji in promocijsko najbolj izkušeni so na Planini prav gotovo pri Guerili. Ta vinska klet, za katero stoji Zmago Petrič ob pomoči sommeliera Martina Gruzovina, je iz garažne kleti (dobesedno, v njihovo staro klet niti stopiti ne morete zaradi prenatrpanosti) prerasla v institucijo. "Guerilci", kot nakazuje že ime, gredo proti vetru, zunaj ustaljenih, konvencionalnih poti, zato so se usmerili najprej v ekološko, nato pa še v biodinamično vinogradništvo s čim manj dodanega žvepla in lastnimi kvasovkami, pri tem pa ostali še vedno precej umirjeni in brez pretiranih izletov v povsem divje, oranžarske vode.

Guerilini vinogradi se na devetih hektarjih razprostirajo na južnih legah Planine, na pobočju skoraj 400 metrov nad morjem, kjer imajo obilico sonca, burja razpihava nezaželeno vlago, trte pa trdovratno prodirajo čez flišnata tla vse do mineralov v globini. Njihova vina so zato elegantna, sveža, mineralna, s sadnimi notami, napak običajno ni. Njihov nabor je velik, z osnovnimi, vipavskimi sortami, od zanimivih zvrsti do daljših maceracij za drznejše. Degustacija se začne s castro, po klasičnem postopku pridelano penino iz rebule, zelena in pinele, medtem ko je rose različica zvrst cabernet sauvignona in merlota. Obe zorita najmanj šest mesecev.

Sprehod čez Guerilino linijo se nadaljuje z zelenom in pinelo, prek roseja (cabernet sauvignon in merlot) do bele zvrsti Roma (rebula, zelen, pinela) z dvema letoma zorjenja v lesenih sodih. Cuba je rdeča zvrst merlota in barbere (dve leti zorjenja v sodu), medtem ko sta beli zvrsti Tabu (zelen, rebula, sauvignon, chardonnay) in Retro (rebula, zelen, pinela, malvazija), s tremi oz. štirimi dnevi maceracije in stekleničenjem brez filtracije primerno za navdušence nad t. i. oranžnimi vini. V zbirki imajo poleg vseh omenjenih še čisto rebulo, merlot in Niko, sladko vino iz sušenega cabernet sauvignona in merlota.

Guerila se v zadnjem času odlično umešča tudi med najboljše restavracije zunaj naše države, v michelinke od Nizozemske do Italije, zato ni nenavadno, da imajo eno večjih rasti prodaje v Vipavski dolini. Njihov uspeh bo kronala nova, impozantna vinska klet z degustacijsko sobo in tremi butičnimi apartmaji, ki jo v štirih nadstropjih (od tega dve pod zemljo) pospešeno gradijo na strateški lokaciji med Planino in Erzeljem.