Logotip Landerik zaznamujejo prečiščene linije, prav tako pa je bil oblikovan posebej za ta namen. Foto: Landerik
Tloris. Foto: Miran Kambič

"Česar koli se bo gost dotaknil ali s čimer koli bo v stiku, bo lahko razbral stilizirano podobo polj, v detajlih pa drobce slovenske dediščine, iz katere sem črpala navdih," pripoveduje Ana Klun (KLUN komunikacije), ki je zasnovala celostno grafično podobo lokala, vključno z imenom Landerik. Beseda, ki niti ne zveni tako zelo slovensko, je skovanka, "ki v vseh jezikovnih okoljih ohranja isti pomen". Predpona land- je sinonim za zemljo, deželo ali pokrajino, končnica -rik pa označuje pogosto vsemogočno osebo, posameznika brezmejne oblasti in bogastva, kralja, pojasni sogovornica.

"Ime nosi elemente moči, premožnosti in povezavo z zemljo. V njem ni šumnikov, ime je izvirno in močno, ima vsebino, poimenovanje pa je skladno s konceptom lokala. Hkrati je lahko izgovorljivo tako v slovenščini kot tujih jezikih," doda Ana, ki je k projektu povabila tudi mlado slovensko oblikovalko Hano Karim (Hana Karim Ceramics). Ta je javnost s svojo unikatno keramiko navdušila v zdaj že nekdanjem, a izjemo priljubljenem lokalu Biró na Gornjem trgu.

Unikatno keramiko je oblikovala Hana Karim. Foto: Primož Bregar

Ana Klun, ki je med drugim oblikovala tudi na Instagramu izjemno priljubljene monokrone koledarje, se je pri grafičnem oblikovanju naslonila na knjigo Slovenska krasilna umetnost (op. p. napisal jo je Ivan Razboršek), iz katere je izbrala nekaj tipičnih slovenskih motivov in jih reinterpretirala z minimalno posodobitvijo. Okrasni detajli na lesenih deskah, ki so lahko tudi krožniki ali podkrožniki, jedilnih listih, lesenih obročih za serviete, pa tudi na tapetah in pročelju lokala vsebujejo ornamente, ki spominjajo na stebla in liste, "po drugi strani pa so posnetek polj iz ptičje perspektive, s čimer sem dobila neskončen vzorec, ki je preplet naše tradicionalne ornamentike in sodobnih geometrijskih linij".

Naročnik, ki je težil k celostni podobi lokala, je notranjo podobo Landerika zaupal biroju GAO arhitekti. Vodilo arhitektke Petre Zakrajšek je bilo ustvariti predvsem "uravnoteženost barv, struktur in materialov". Ozek in podolgovat prostor je smiselno razdelila na dva funkcionalna dela, ki sta vizualno popolnoma drugačna. Kot pravi, je bilo osnovno in edino načelo oblikovanja poklon obstoječemu prostoru kot tudi njegova nadgradnja.

Več v pogovoru s Petro Zakrajšek:


Pri opremi ste hodili 'znotraj varnega'. Zakaj niste prestopili meje, vas je pri tem morda omejeval naročnik?

Foto: Miran Kambič

Lepote oblikovanja prostora ne dojemam kot 'prestopanje meje varnega', temveč kot poklon tistemu, zaradi česar se v prostoru počutimo varni. To je eden izmed človekovih osnovnih prijetnih občutkov in prostor sam je s svojimi nepravilnimi oboki skrivnostno čakal, da ga oživimo, njegove konture pa nežno poudarimo.

Kako ste sklepali kompromise med idejo in izborom kakovostnih materialov, ki ste jim namenili nekoliko več pozornosti?

Foto: Miran Kambič

Izbor materialov je bil sestavni del same ideje, tako da se pri izvedbi pravzaprav ni skoraj nič spremenilo. Izvedbeni proces ima pri izboru barv in materialov neko premišljeno zaporedje, a ideja kombinacije lesa, hladno valjane pločevine, ploščic teracota in tapeciranih klopi je bila prisotna že od samega začetka.

Prostor ste razdelili na dva popolnoma različna koncepta, zakaj in kakšna je bila filozofija?
Filozofija je bila zelo preprosta – prepustiti, da te prostor s svojimi značilnostmi vodi. Dolga poteza klopi na obeh straneh vhodnega dela te popelje v drugega, kjer se ti pogled ustavi ob glavnem pultu iz hladno valjane pločevine, ki tudi funkcionalno razmeji javni in zasebni del. Del, v katerem je zakulisje lokala s tehnološkim delom, opremljenim z aparati in kuhinjo v ozadju. Prvi del komunicira z ulico in je živahnejši, igriv, dinamičen, drugi pa je bolj umirjen, s kaminom. Zaradi posebej oblikovane chefove mize pa intimnejši in dominantnejši. Znotraj celote smo želeli ustvariti različne miniambiente, ki goste objamejo na različne načine.

Foto: Miran Kambič

Izbor oranžne barve je vedno hoja po robu, morda zaradi njene pretirane uporabe v 70. ali pa zato, ker se pogosto uporablja v mladinskih domovih. Zakaj vas je tako navdihnila, da ste z njo zaokrožili prostor?

Barvo, ki smo jo izbrali, bi težko definirala kot samo oranžno. Njena osnova izvira iz teraccota talne obloge na podestu in stopnicah, kjer se prostor dviga proti kuhinji v ozadju. Izvira torej iz naravnega materiala, ki izhaja iz zemlje in njenih raznolikih tonov. Glede na hrano v lokalu, pri kateri je poudarek na domačih pridelovalcih in osnovnih sestavinah, ki prihajajo iz zemlje, je bila torej vsebinski izbor.

Bolj kot sama oranžna je torej pomemben njen zemeljski podton. V odtenku umetnega usnja smo jo izbrali v malce živahnejši izvedbi in ujemajoče pobarvali tudi del sten, temnosiv tehnični strop, belina obokov in sten ter leseni dodatki z grafično oblikovano tapeto pa moč barvnih klopi umirijo in povežejo s sivo-modro keramiko na tleh. Osebno barve ljubim in se jih nikakor ne bojim.

Nad eno od daljših miz ste, zanimivo, umestili suhe veje, ki visijo pod stropom in zelo izstopajo. V eno izmed njih ste celo vgradili led svetila. Kako ta element dopolnjuje zgodbo prostora?

Foto: Miran Kambič

Unikatno svetilo luč nad dvignjenim pultom, ki prostor preseka prečno, je delo Dejana Pfeiferja iz Studia Drevo. Nanj smo se obrnili, saj smo svetilo videli kot detajl poteze, ki pluje v obratni smeri valovanja energije celotnega prostora. Naplavine, ki jih je Dejan shranjeval v svoji delavnici, so bile kot nalašč za oblikovanje unikatnega svetila, ki s svojo razvejanostjo predstavlja pravo nasprotje minimalističnim belim kroglam spuščenih luči, s katerimi smo poudarili perspektivo prostora.

Tudi sicer ste zaradi danosti ozkega in dolgega prostora veliko pozornosti namenili osvetljavi. Kaj je bila največja težava?

Foto: Miran Kambič

Oblikovanje svetil je izziv, ki se ga vselej lotimo z veliko premisleka. Svetloba je ključni element vsakega interiera, ločili smo ga v tri funkcionalne sklope: splošna tehnična razsvetljava, osvetlitev miz in hrane ter stenska ambientalna razsvetljava, ki nežno poudari oboke in perspektivo prostora. Največja težava je bila najti kakovostna in lepa svetila po sprejemljivi ceni.

Poigrali pa ste se tudi s koncentričnimi liki, kot so okrasi nad izložbo, veliko ogledalo in okrogla svetila – elementi, ki so trenutno zelo zaželeni pri notranji opremi. Ste hoteli z njihovim izborom, in glede na to, da je lokal v središču Ljubljane, vizualno podobo estetsko približati ljubiteljem tega trenda?
Koncentrični liki so sestavni del oblikovanja že od nekdaj. Njihova uporaba pri oblikovanju izhaja iz notranjega občutka, ne iz trenda. Pri idejni zasnovi, ki smo jo oblikovali v 3D-modelu, smo poskusili marsikaj, tudi pravokotna ogledala. V sobivanju z mehkimi koncentrično zaobljenimi oboki so delovala agresivno in togo.