Bor pravi, da ga na kolesu privlači predvsem preprostost. Ta po njegovem mnenju najbolj do izraza pride pri kolesih s fiksnim prenosom – brez zavor in prestav –, kjer pride povezava s podlago najbolj do izraza. Foto: Jure Šajn

Bor Čeh ni človek, ki bi se v življenju zadovoljil z vlogo opazovalca. "Nikoli mi ni bilo zanimivo nekaj samo gledati po televiziji, ampak mi je vedno bil všeč tisti trenutek, ko nekaj počnem sam. Nekateri ljudje se zadovoljijo z gledanjem oddaj o obnovi starodobnikov, jaz sem si pa pač kupil avto in ga začel obnavljati," pove o svojem pristopu k stvarem.

Življenje Primorca, ki se je ustalil v Šiški, se zadnja leta sicer ne vrti okoli avtomobilov, temveč okoli koles. Kolesa restavrira, se z njimi prebija skozi blatne proge v okviru tekmovanj v ciklokrosu in fixed gearu, v Ljubljani pa je znan predvsem kot kurir in ustanovitelj kurirske službe Leti Vili, ki ime nosi po liku iz Čebelice Maje. "V bistvu je popolnoma neumno ime, po drugi strani pa si ga ljudje zapomnijo. Večina kurirskih služb ima sicer po navadi izredno generična imena tipa express, dostava, hitra pošta in podobno. Tega nisem želel," je povedal Bor, ki je vse prej kot povprečen posameznik.

Po izobrazbi je slikar, bolj kot trende pa ceni tradicijo. V času hitrega napredka in sprememb bi ga lahko označili za enega redkih posameznikov, ki se dosledno trudijo ohranjati duh preteklosti in ga funkcionalno umeščati v sedanjost. Trenutno je Bor sredi selitve svojega podjetja. V Šiški si želi vzpostaviti središče, kjer bi se lahko razvijala širša kolesarska subkultura, kjer bi se prenašalo znanje, rojevale nove ideje in kjer bi kurirski duh živel dalje.


Kako se je znašel v svetu starodobnih koles, kako poteka povprečen dan kurirja in kakšno je njegovo mnenje o hipsterjih, si lahko preberete v spodnjem intervjuju.

Kako je slikar pristal na kolesu?
Če sem čisto iskren, v bistvu ne vem, kako sem pristal na kolesu. Bil sem nekoliko razočaran nad slikarsko sceno, oziroma sem dosegel tisto, kar sem hotel, in potem sem iskal neke nove izzive. Pred kolesi so me sicer fascinirali starodobni avtomobili. To je bilo kmalu po mojem prihodu v Ljubljano, ko sem bil star 19 let. V tistem obdobju sem delal pri veliko obrtnikih in prek tega nabral veliko znanja. Ob študiju sem se preživljal z mizarstvom, kovinopasarstvom in drugimi obrtmi in prek dela sem se zaljubil v vse te tehnične stvari. S pomočjo pridobljenega znanja je nato nastalo štiri ali pet avtomobilov, ki sem jih restavriral. Nato sem ugotovil, da več kot toliko avtomobilov ne moreš imeti. Po naključju sem odkril svet kolesarstva in njegovo zgodovino, se vanj zaljubil in ljubezen traja še danes.

"Če imaš doma tricikel in ga ne uporabljaš, je tako kot da imaš doma kamion in z njim nikoli ničesar ne prevažaš," meni Bor Čeh, ki je svojo dostavljalsko pot začel s prevažanjem jajc in mleka. Foto: Leti Vili

Kako se je torej zgodil prehod iz štirih na dve kolesi?
Imel sem obnovljen vojaški kombi in na internetu sem videl, da obstajajo zložljiva kolesa, ki so jih Angleži vezali na džipe in s padali metali z letal. To me je tako prevzelo, da sem si na podlagi fotografij naredil kopijo takšnega kolesa in ga montiral na svoj kombi. To je bil moj prvi stik s kolesom in takrat sem ugotovil, da je veliko takšnih koles, ki si jih drugače nikakor ne bi mogel privoščiti – posamezni oldtajmerji stanejo tudi do deset tisoč evrov –, lahko pa si jih naredim sam.

In nato je zbirka rasla ...
Tako je, avtomobilov sem imel vedno manj – trenutno imam samo kombi za potrebe podjetja – koles pa vedno več. Največ sem jih imel 26 naenkrat. Ampak nato ugotoviš, da postaneš suženj svojih stvari. Svoje zbirateljstvo zdaj omejujem samo na tista kolesa, od katerih se ne nameravam ločiti.

Kje dobivate starodobna kolesa?
Ko si toliko časa v tem poslu in ker je Slovenija tako majhna, te imajo v imeniku hitro vsi mogoči mrhovinarji, ki te kličejo: "Imam res hud bajk, to moraš priti pogledat." Osemdeset odstotkov teh koles je nezanimivih, vmes se pa najdejo tudi dragulji.

Ena od Borovih strasti so tudi kolesarska tekmovanja v ciklokrosu. Foto: Jure Šajn

Je v zbirki kakšno kolo, ki vam je še posebej pri srcu?
Posebno mesto v mojem srcu imajo tri kolesa. Prvo je kolo Adler iz leta 1934, originalno nemško kolo. Moje je sicer nekoliko problematično, ker ima na sebi svastike. Preračunano v današnjo vrednost je kolo v časih, ko so ga izdelovali, stalo 36 tisoč evrov. Gre za izredno iskano kolo. Meni ga je podarila ena gospa, ki je zraven priložila fotografijo njene mame s kolesom, ki je bila posneta na dan, ko ga je kupila. Jaz sem tako šele tretji lastnik in moral sem ji obljubiti, da bom za kolo skrbel in ga ne bom dal naprej.

Doma na steni – kar je vedno motilo moje nekdanje dekle – imam pa še eno posebno kolo. Gre za kolo Matjaža Leskovarja, najuspešnejšega slovenskega kolesarja v vožnji na velodromu. Posebej zanimivo pri tem je, da gre za zakrinkano kolo. V Jugoslaviji, ko je bilo stvari težko prepeljati iz tujine, so posamezniki na črno uvažali italijanska kolesa čez mejo, jih prebarvali v Rogove barve, polepili z nalepkami in nato je bilo takšno kolo kljub tujemu izvoru sprejemljivo. Leskovar je s tem kolesom dirkal, jaz sem ga pa po srečnem naključju kupil za zelo ugodno ceno. Tudi to kolo bo za vedno ostalo z mano.

Tretje kolo, ki mi je zelo pri srcu pa je Surly, s katerim sem se pripeljal tudi danes. V to kolo sem zaljubljen. Z njim sem dirkal, pri 40 na uro sem z njim tudi priletel v zid na tekmi, ko me je nekdo izrinil s proge. Malo sem ga zvil, a kljub temu končal kvalifikacije. To je moje najljubše kolo in z njim delam vse na tem svetu.

Bora lahko na ljubljanskih cestah srečate v vsakem vremenu in v vseh letnih časih. Lani je med dostavljanjem po Ljubljani nabral 18 tisoč delovnih kilometrov. Foto: Jure Šajn

Na kolesih torej tekmujete, jih restavrirate, zbirate in tudi opravljate svoj kurirski poklic. Kako se je pravzaprav rodila ideja o kurirski službi?
Ideja se je rodila za šankom, kjer se rodijo vse dobre ideje. S kolegom sva se pogovarjala, kako oderuške so cene za dostavo mleka. Sam sem si nekoliko pred tem sestavil tricikel in imel sem željo, da bi z njim prevažal stvari. Če imaš doma tricikel in ga ne uporabljaš, je tako, kot da imaš kamion in z njim nikoli ničesar ne prevažaš. Prijatelju sem zato rekel, da bom jaz dostavljal mleko in jajca. Idejo sem osnoval na podlagi poklica postreščkov, ki so po vojni v Ljubljani dostavljali stvari s kolesom. Zamisel se je torej rodila iz neke potrebe, pa tudi ker sem res imel željo to delati.

Je ideja zaživela takoj ali ste imeli pri obujanju obrti težave?
Ko sem prvič izjavil, da bi rad imel svojo kurirsko službo, mi je prijatelj rekel, da za to ni možnosti. Poznal je stanje, ker je s kolesom dostavljal pošto in rekel mi je, da je v Sloveniji premajhen trg.

Vprašal sem ga, ali se mu zdi realno, da bi dostavljal vsaj pice, in dejal je, da bi to mogoče šlo. To je bilo leta 2014. Pred tem je bila edina firma, ki je zaposlovala kurirje, City express, ampak to so bili fantje na gorskih kolesih, ki so dostavljali pošto po Ljubljani.

Jaz sem bil prvi, ki je začel dostavo hrane na kolesu pri nas. Šel sem do fantov iz picerije Dobra Vila in jim predstavil svojo idejo. Rekli so, da ne bo šlo. Da dostavljajo z motorji in da s kolesom ne bi bil dovolj hiter. Ideja se jim je kljub temu zdela dovolj zanimiva, da so mi dali tri poskuse, da premagam dostavljavca na motorju. In sem ga premagal – trikrat. Pri tem sem skoraj izdihnil, a mi je uspelo. Tako se je začelo – naredil sem si prtljažnik in škatlo za prevažanje ter se podal na ulice.

Idejo o kurirski službi Leti, Vili je Bor Čeh osnoval na tradicionalni obrti postreščkov, ki so v Ljubljani s kolesi dostavljali po drugi svetovni vojni. Foto: Leti Vili

Po dostavljanju mleka in jajc ter nato pic, ste ustanovili svojo kurirsko službo Leti Vili, ki danes dostavlja po celotni Ljubljani. Kako je videti povprečen dan kurirja?
Povprečen dan se začne z jutranjo pošto. Imamo spisek podjetij, za katera prevzamemo pošto in jim jo dostavljamo vsako jutro. Nato pa prihajajo naročila. Ko bomo enkrat dovolj zrasli, načrtujemo, da bomo naročila sprejemali prek klicnega centra, od tam pa se bodo koordinirali kurirji. Trenutno je po pravici povedano vse skupaj velikokrat še vedno one-man-band. Upe za prihodnost polagam v mlade, ki mi tudi pomagajo z dostavljanjem.

Dostavljate pa vse, kar si ljudje zamislijo?
Dostavljamo popolnoma vse. Imamo dva tipa storitve – hitro in navadno. Hitra naročila morajo biti opravljena v eni uri, navadna pa v dveh. Dostavljamo pa najrazličnejše stvari, danes sem recimo dostavljal narkotike. Velikokrat dostavljamo kakšne vzorce, dokumente in podobno.

Ljudje še vedno niso navajeni na dostavljavce s kolesi. Foto: Jure Šajn

Ste se kdaj srečali z naročilom, ki mu niste bili kos?
To ne obstaja. Imam posebno tovorno kolo, na katerega lahko naložimo do 120 kilogramov, enkrat sem z njim dostavil celo 150 kilogramov zdravil. Tako da ovir ni. Ampak kljub temu pri nas še vedno obstaja nekakšen mit kolesarja, ljudje naš poklic velikokrat dojemajo zelo smešno. Velikokrat se mi že po telefonu opravičujejo, da gre za velik paket, ali pa jih skrbi, ali bomo sploh kos nalogi. Vedno znova jim rečem, da oni naročajo storitev, mi pa smo tukaj zato, da stvar olajšamo in da opravimo delo, njim se ni treba z ničimer obremenjevati.

Za kolo se odločiš zavestno, ne odločiš se zato, ker nimaš druge možnosti. In kolo je tudi najhitrejše in s tem, ko se mestno središče vedno bolj zapira, postaja tudi edini način za dostavljanje na določenih območjih. Trenutno se mi zdi najpomembneje ljudi ozavestiti – smo tukaj in dostavljamo s kolesom, ampak prosim, ne vsakič komplicirat, se opravičevat in se obremenjevat z izvedbo dostave. To je naš posel, še vsako stvar na tem svetu smo prepeljali in to je to.

Na vaš poklic vpliva tudi vreme in letni časi. Pride vmes kakšen dan, ko se vprašate, kaj vam je tega treba ali pa da vam narava prepreči dostavljanje?
Slabo vreme je slab izgovor. Odkar dostavljam s kolesom, se še ni zgodilo, da kakšen dan ne bi delal zaradi vremena. Na cesti sem preživel že šest zim. Lani sem zabeležil 18 tisoč delovnih kilometrov.

Kaj pa ljubljanski promet?
Katastrofa. Pomanjkanje kolesarske kulture se kaže v tem, da ne znamo živeti drug z drugim. Priznam, preden sem se začel voziti s kolesom, je bilo tudi meni čisto vseeno za kolesarje. Šli so mi na živce. Ampak nato vidiš tudi to, kako je mesto nerodno zgrajeno, kako pomanjkljiva je infrastruktura – najlažje je reči Ljubljana se odpira kolesarjem, nato pa vidiš, da se kolesarske proge postavljajo tam, kjer ustavljajo avtobusi, veliko je neumnih ureditev.

Zadnja neumnost so deljeni prostori. Ponekod po svetu sicer to deluje, ampak na Slovenski cesti v Ljubljani včasih dobim občutek, da sem na safariju. Zadnjič mi je nekdo dobesedno skočil pred kolo. Še malo je nesreč, glede na vse.

Ciklokros se pri nas hitro razvija. "Iz vaške lige se je v nekaj letih razvilo pravo državno prvenstvo," je razložil Bor Čeh, ki pravi, da obožuje tekmovanje po blatu. Foto: Leti Vili

S starodobnim kolesom ste se pred leti odpravili tudi v Rezijo – kako ste doživeli to potovanje v preteklost?
Obseden sem z Rezijo, tam se počutim doma in verjamem, da sem v nekem prejšnjem življenju tam umrl. Najbolj znana rezijanska obrt so bili brusači. To so bili fantje, ki so se s kolesi iz Rezije odpravili po vsem svetu, brusili nože in se – navadno za pusta – vrnili domov, zapili skoraj ves denar in se nato znova odpravili v svet.

Potovanje v Rezijio z obnovljenim brusaškim kolesom je Bor opisal kot epsko izkušnjo. Foto: Leti Vili

Seveda sem začutil potrebo po tem, da si sestavim brusaško kolo. To kolo je imelo kakšnih 60 ali 70 kilogramov in z njim sem se z družbo odpravil iz Ljubljane v Rezijo. Ob tem sem se počutil, kot da nosimo drva v gozd. Pot v to zakotno dolino je sicer kar težavna, še posebej s takšnim kolesom. Ko smo se utrujeni pripeljali na glavni vaški trg, se je tam zgodil res epski trenutek – na glavnem trgu so nas pričakali trije vaški možje z dolgimi bradami in glavni med njimi, sicer predsednik njihovega brusaškega društva, me je premeril in rekel, da je to mesto premajhno za oba.

Sprva domačinom ni bilo jasno, zakaj bi njihova obrt nekoga iz tujih krajev tako prevzela. Nato so bili izredno veseli, da skupina mladih ljudi razume njihovo obrt. Res je bilo lepo doživetje. Potovali smo dva dni tja in dva dni nazaj, dva dni smo pa preživeli v Reziji.

Ste človek, ki živi v duhu s tradicijo, tako v poklicu kot v zasebnem življenju – kako gledate na "instant retro sceno", ki je popularna v zadnjih letih?
Ta scena pride in gre. Zdi se mi, da je to v zatonu. K nam tako in tako vse pride z rahlim zamikom, nato pa tako kot pride, tudi gre. Ko je bila popularna hipsterska kultura, si pred kavarnami v Ljubljani videl poplavo retro koles in vse, kar je bilo pomembno, je bilo to, da so bila ta kolesa barvno usklajena. Videl si prizore ljudi, ki so hodili in zraven sebe porivali kolesa kot modni dodatek, ker fiksijev tako in tako nihče ni znal voziti. Malokdo se je v ta kolesa poglobil in jih dojemal kot kaj več od modnega dodatka.

Jaz sem sicer v to sceno padel ravno sredi tega vala in avtomatsko sem dobil določene nalepke. To me moti, ker se sam zadev rad lotevam na nekoliko drugačen način. Po razcvetu, ki s sabo potegne tudi številne negativne stvari, se stvar umiri in scena se izčisti. Tudi ko sem delal v obrtništvu, me je vedno zanimalo ohranjanje tradicije. Zdi se mi, da veliko lepih stvari izumira in vedno sem si želel te stvari ohranjati pri življenju in jih dojemati v tej luči, ne pa zgolj kot nekaj, kar je moderno.