Igrače, ki predstavljajo Slovenijo, zavzemajo celo steno. Foto: MNZC
Igrače, ki predstavljajo Slovenijo, zavzemajo celo steno. Foto: MNZC

Star pleten otroški voziček s kolesi iz lesa. Medvedki, katerih videz priča, da so jih otroci k sebi stiskali že pred desetletji. Cela četa kositrnih vojakov. Takšne in drugačne ročne lutke. Pleten košek z vrvico, na kateri je navezan oreh. Plastično vedro z lopatko in grabljicami. Velike in majhne punčke. Dojenčki. Plastična ladjica. Avtomobil. In daleč najstarejši razstavljeni predmet: replika živalce iz gline na kolesih, najdene v otroškem grobu iz 7. stoletja pr. n. š. Nekaj je gotovo: ob vstopu v muzej igrač v celjskem Muzeju novejše zgodovine, edinem tovrstnem muzeju pri nas, ki deluje skoraj 25 let (odprli so ga leta 1995), obiskovalca pričaka soba, polna za muzej ne ravno klasičnih eksponatov.

Replika igrače iz 7. stoletja pred našim štetjem. Foto: MMC RTV SLO
Replika igrače iz 7. stoletja pred našim štetjem. Foto: MMC RTV SLO

V t. i. Brlogu igrač je skupno razstavljenih več kot 400 igrač, nam pojasni ena izmed avtoric razstave Jožica Trateški in doda, da prihajajo tako s slovenskega prostora kot tudi iz tujine, raztezajo pa se prek različnih časovnih obdobij. Nekatere so jim posodili domači in tuji muzeji, nekatere prihajajo iz zasebnih zbirk, veliko pa so jim jih podarili. Največjo steno tako krasijo igrače iz domačih logov, ki so jih bodisi dobili na posojo iz drugih muzejev bodisi v dar od posameznikov. "Ljudje slišijo, preberejo kaj o našem muzeju in nam ponudijo svoje igrače. Tukaj jih je več kot 400. Ko sva s kolegico pred leti to razstavo postavljali, sva se morali kar dobro zadrževati, da sva naredili izbor, toliko vsega je bilo," se spominja.

Mali oboževalec pralnih strojev

Ob tem navede tudi zanimivo anekdoto, povezano z enim od (novejših) razstavnih eksponatov: "Preden smo odprli to razstavo, smo organizirali zbiralno akcijo in nagovorili tako otroke kot starše, jih vprašali, kaj se njim – otrokom – zdi dovolj pomembno, da bi ohranili za prihodnje rodove. Takrat smo zbrali kar lepo število 'novodobnih' igrač. Ob tem pa so lahko starši napisali še kakšne spomine, posebnosti, način igre ... Ta pralni stroj je eden od treh, ki smo jih dobili od nekega fantiča – pralni stroji so bili njegova najljubša igrača. Starši so zraven dopisali še, da je bila otrokova prva beseda – takoj za mama – palo, kar je menda pomenilo pralni stroj. In tako kot imajo otroci za spanje nekaj mehkega, toplega, je imel Filip pralni stroj (smeh)."

Obiskovalci lahko v vitrinah opazujejo tudi igrače iz zasebnih zbirk, na primer iz zbirke Sonje Porle Srečna Afrika. "Večina jih je iz Gane. Začelo se je tako, da ji je nekoč neki 15-letni deček podaril doma narejen lesen kasetofon s pojasnilom, da ga ne potrebuje več," pojasnjuje sogovornica in dodaja, da so njegovemu zgledu sledili tudi drugi otroci in nastala je prava zbirka igrač iz Afrike. "To so večinoma igrače iz naravnih in recikliranih materialov, torej tistega, kar otroci najdejo, in iz tega – z veliko domišljije in ročnih spretnosti – izdelajo igrače."

Levo zgoraj: poslikane lesene igrače iz Hrvaške; levo spodaj: igrače iz zasebne zbirke Srečna Afrika so izdelane iz naravnih in recikliranih materialov. Desno zgoraj ročna lutka in desno spodaj pralni stroj, eden od treh, ki so ga dobili v dar od fantiča Filipa. Foto: MMC RTV SLO
Levo zgoraj: poslikane lesene igrače iz Hrvaške; levo spodaj: igrače iz zasebne zbirke Srečna Afrika so izdelane iz naravnih in recikliranih materialov. Desno zgoraj ročna lutka in desno spodaj pralni stroj, eden od treh, ki so ga dobili v dar od fantiča Filipa. Foto: MMC RTV SLO

Kaj imata skupnega Rogatec in japonsko mesto Hamada

Poseben sklop zajemajo umetelno izdelane in poslikane lesene igrače iz Hrvaške, pa tudi sklop igrač iz Japonske iz muzeja v Hamadi. "Zanimivo je, kakšne paralele lahko vlečemo. Na primer: tule imamo japonsko leseno igračo – gre za nekakšno palčko, na katero je navezana vrvica s kroglico, in otrok mora na palčko uloviti žogico. Zelo podobno kot pri tej igrači, ki je prišla iz Muzeja na prostem Rogatec – gre za pleten košek z vrvico, na kateri je navezan oreh. Cilj je pri obeh igrah enak: uloviti žogico v košek oziroma na palčko. Torej sta se v povsem različnih prostorih razvili zelo podobni igrači. Pa smo lahko prepričani, da nima Rogatec s Hamado čisto nobene povezave (smeh)."

Iz vitrin obiskovalce motrijo še punčka iz latinskoameriške favele, narejena iz volne, igrača iz Turčije, vlak iz Danske in leseni kenguru iz Avstralije: "Tale kenguru je k nam priskakljal pozneje, potem ko smo razstavo že odprli. Tisto prvo poletje sta k nam prišla zakonca iz Avstralije in ugotovila, da nimamo nobene igrače iz njune države. Obljubila sta, da bosta nekaj poslala. In res smo čez nekaj časa dobili ovojnico s temle lesenim kengurujčkom," razlaga Jožica Trateški.

Danes več barv, interaktivnosti, a medvedki ne gredo v pozabo

Galerija medvedkov in viseči gugalni konjički. Foto: MNZC
Galerija medvedkov in viseči gugalni konjički. Foto: MNZC

Same igrače so si, ne glede na prostor, od koder prihajajo, ali časovno obdobje precej podobne: "Bistveno je, da je otrokom ob njih prijetno in da se lahko z igro učijo – ali spretnosti ali mišljenja." Ključna razlika med starimi in novejšimi igračami je v materialu, iz katerega so izdelane, pa tudi v barvah – te so danes bolj intenzivne – in v interaktivnosti, torej da otroku ponujajo čim več funkcij, barv, zvokov ... "Po drugi strani še vedno izdelujejo tudi preproste medvedke. In tudi ti se dobro prodajajo," poudari sogovornica.

Eno steno razstavnega prostora krasi prav posebna "igrača" – drevo, ki simbolizira igro na prostem: "Otrokom poudarimo, da je igra včasih potekala na drugih mestih kot danes: zunaj, na travniku, v gozdu. Tam, kjer so na voljo tudi materiali, iz katerih se da z malo domišljije izdelati razne igrače, na primer iz storžev, lubja, vejic."

"Igrače govorijo same zase"

Da ni vse skupaj preveč "muzejsko" in da obiskovalci (predvsem otroci različnih starostnih skupin) ne poslušajo zgolj suhoparnega predavanja vodiča in od daleč kukajo v vitrine, vsak dobi tudi nalogo: kartice z igračami, ki jih mora poiskati na razstavi. "Na hrbtni strani vsake kartice je zapisana tudi ena izmed otrokovih pravic, pri čemer smo ponekod dodali tudi otrokove dolžnosti," pojasni sogovornica. "Da otroke še malo izobražujemo." Poleg tega ob igračah ni nobenih številk, oznak, pojasnil – tudi zato, ker nekateri obiskovalci še ne znajo brati, pa tudi zato, "ker so želeli, da govorijo igrače same svoje zgodbe". Tisti, ki to želijo – "in ker je to vendarle muzej" – lahko opise vseh igrač preberejo v posebnem katalogu in na interaktivnem zaslonu, dodaja Trateška.

Japonski del razstavljenih igrač. Foto: MMC RTV SLO
Japonski del razstavljenih igrač. Foto: MMC RTV SLO

Pot po razstavi vodi v sosednji prostor, v katerem kraljujejo dobre igrače – to so igrače, ki so po mnenju komisije dobile oznako dobra igrača. Nad njimi s stene nad stopniščem (v t. i. Galeriji medvedkov) bedi nekaj deset plišastih medvedkov iz različnih obdobij in igralni konjički. "Tu navadno otrokom rečem, da se gremo igro poišči vsiljivca. Tam med punčkami je skrit avtomobilček, med avti mali dojenček in tamle med konjički jelenček," pojasnjuje vodička, medtem ko mi kaže še eno posebnost muzeja – miniaturno železnico s prav posebnimi "znamenitostmi", raznimi Disneyjevimi junaki.

Kot se za muzej igrač spodobi: na koncu je prostor za igro

V nadaljevanju vodenega ogleda si otroci lahko ogledajo še zbirko Otroško življenje, ki jo ves čas nadgrajujejo in v okviru katere zbirajo stvari, ki se navezujejo na otroka: poleg igrač tudi oblačila, opremo, šolske potrebščine, družabne igre. Na koncu pa se lahko otroci tudi poigrajo ali preizkusijo svoje ročne spretnosti v ustvarjalnih delavnicah. "Trudimo se, da največ ustvarjajo z naravnimi materiali in da recikliramo," pravi ena od avtoric razstave.

Del muzeja je tudi galerija ilustracij Jelke Reichman, ki je za muzej naslikala več deset ilustracij lisjaka Hermana, simbola muzeja. Foto: MMC RTV SLO
Del muzeja je tudi galerija ilustracij Jelke Reichman, ki je za muzej naslikala več deset ilustracij lisjaka Hermana, simbola muzeja. Foto: MMC RTV SLO

Zemlja pleše: poučna pot od Slovenije do vesolja

Do konca leta je na ogled tudi posebna tematska razstava Zemlja pleše, ki v treh sklopih (Slovenija, Zemlja, vesolje) prikazuje osnove okolja, v katerem živimo, in otroka z zvoki, slikami in zapisi poučuje o letnih časih, o kmečki dediščini npr. čebelarjenju in vinogradništvu, o značilnostih slovenskih pokrajin ... Z lesenim zemljevidom sveta se mladi poučijo o osnovah geografije, z vesoljsko tehtnico in pod stropom vrtečim se modelom osončja pa tudi v prenesenem pomenu pogledajo navzgor, v vesolje. Na pripombo, da je planetov glede na dobro desetletje star sklep znanstvenikov preveč, sogovornica v smehu odgovori: "Ja, mi smo kar dodali še Pluton, čeprav so ga takrat, ko smo zasnovali tole osončje že odstranili s seznama planetov. No, pa saj pravijo, da ga bodo morda dodali nazaj."

Poseben del razstave so tudi igre, namenjene slepim in slabovidnim, ki so jih izdelali študenti pedagogike in s katerimi se tudi videči lahko za nekaj trenutkov postavijo v kožo slepega. Celoten muzej je prilagojen tudi slepim in slabovidnim (od talnih oznak do kartic in katalogov v Braillovi pisavi).

Igre za slepe in slabovidne, ob katerih se lahko s prevezami za oči v njihovo kožo postavijo tudi tisti, ki vidijo. Foto: MMC RTV SLO
Igre za slepe in slabovidne, ob katerih se lahko s prevezami za oči v njihovo kožo postavijo tudi tisti, ki vidijo. Foto: MMC RTV SLO

Zabava za vse generacije

Čeprav je muzejska zbirka v osnovi morda bolj namenjena mlajšim otrokom (do 12. leta), se po njej z veseljem sprehodijo tudi najstniki in odrasli, pravi vodička. "Ravno danes smo imeli skupino dijakov (3. in 4. letnik). Na začetku so bili bolj zadržani, na koncu, ko smo prišli do zadnjega dela, kjer se lahko sami igrajo, pa smo jih komaj spravili ven," v smehu razlaga univerzalno privlačnost igre.