Na prvi pogled deluje, kot da je to le še ena zapuščina iz starih časov, ampak spodnji del hiše je še kako "živ". V njej že več kot 70 let deluje ne le frizer, ampak tudi brivec Janko Ozbič, eden redkih profesionalcev te obrti, ki ga najdemo na naših tleh.

Salona nisem opazila po naključju, ko sem se peljala skozi Postojno, ampak sem si ga kot domačinka dolga leta le od zunaj ogledovala in se pri tem iz leta v leto spraševala, ali sploh še deluje. Glede na to, da propadajo mali trgovci in obrtniki in da v Postojni uspevajo samo še veliki trgovski centri in "nizkocenovne" trgovine, ne bi bilo to nič nenavadnega.

Na brivca sem se znova spomnila pred približno enim mesecem, ko smo ostali brez še enega obrtnika - čevljarja. Moja radovednost se je znova pojavila, zato sem povprašala naokoli, ali je gospod še živ in ali še vedno dela. Po pritrdilnih odgovorih na obe vprašanji me je zanimalo še, koliko je sploh star. "Blizu 90 let mora imeti," se je glasil odgovor. Brivec, ki pri takšni starosti še vedno dela ... Zanimivo, sem pomislila sama pri sebi.

Vedno me je zanimalo, kaj se skriva znotraj stavbe, ki z velikimi črkami le polovično nakazuje, kakšna dejavnost poteka znotraj nje, občasno poslušajoč zgodbe o gospodu, ki še vedno spretno vihti britev ... In radovednost sem ta teden po dolgih letih nemega opazovanja in pripovedovanja o postojnski legendi končno potešila.

Frizerski saloni so v Postojni ob ponedeljkih po večini zaprti, ampak vseeno poskusim ... Naletim na zaklenjena vrata, na belem listu, zalepljenem na vratih, piše s flomastrom, da je zaprto ob ponedeljkih, delovni čas pa je od sedme do 12. ure. Kukanje je bilo tudi tokrat neuspešno, saj je bila z notranje strani zagrnjena zavesa oranžne barve. Pri tem se znova vprašam, vprašam druge, ali to res obratuje, ker ni ravno tako videti. Spet dobim pritrdilen odgovor od več virov, tako da poskusim naslednji dan. Vrata so zaprta, zavesa odgrnjena, primem za kljuko, sicer nekoliko stežka, ampak ta se le začne premikati. Odprem vrata in vstopim oziroma skočim globoko v prejšnje stoletje. Natančneje v leto 1936. Tega leta je namreč, kot mi je povedal gospod Janko Ozbič, ki ga samega najdem sedečega na stolu blizu stare peči, njegov oče opremil salon z modernimi stoli iz Parme, ki so takrat stali celo bogastvo in v salonu stojijo še danes. Salon ponuja veliko starinskih dragocenosti, kot recimo 90 let star bojler znamke AEG, ki ne deluje zadnjih nekaj let, stolček v obliki konjička, na katerem so se zabavali najmlajši, medtem ko so čakali na svoje očete, da se očedijo pri postojnskem brivcu in frizerju, pa dva pralna stroja ... Salon je danes z nekaj manjšimi spremembami, stene so modro obarvali, da bi se ujemale s ploščicami, zamenjali so tudi umivalnike, takšen, kot je bil leta 1936.

Salon skorajda neprekinjeno dela že vse od leta 1924 - v vseh teh letih so ga zaprli le dvakrat, prvič leta 1948 za dva tedna, ko se je zaradi razsajanja tifusa ustavilo življenje v Postojni, drugič pa se je salon zaprl letošnjo zimo, ko je življenje v mestu "zmrznilo" za en teden zaradi žledoloma -, odkar ga je odprl Viktor Ozbič, profesionalni brivec, ki se je dve leti po odprtju razveselil rojstva sina Janka.

Ta je šel po maminih in očetovih stopinjah, nadaljeval je družinski posel, kot pove sam, in se začel po končani šoli in po koncu vojne profesionalno ukvarjati s striženjem in britjem. Pravzaprav se je Janko z obrtjo spoznal že kot 13-letni deček, ko je dopoldne hodil v šolo, popoldne pa je pomagal očetu v salonu. Kar je bil včasih Jankov konjiček, je čez noč postal njegov kruh, saj je moral po odhodu očeta na orožne vaje leta 1939 in pozneje odhoda v internacijo leta 1941 posel zares prevzeti v svoje roke: "Vojna je naredila svoje, kot mulec sem moral skrbeti za vse, imeli smo deset delavcev, tudi ženski salon, prvi v Postojni, danes je ženskih salonov kar 21." Ampak kmalu je v vojsko šel tudi Janko, kot 16-letnika ga je mobilizirala italijanska vojska, skrb za salon pa je ob odsotnosti Viktorja in Janka prevzela gospa Ozbič, prav tako frizerka: "Potem sem šel še jaz k vojakom, najprej sem bil na Sardiniji, kjer smo se priključili ameriški vojski, ustanovljena je bila divizija, sestavljena iz pet tisoč slovenskih vojakov, poslali so nas na Korziko in nato na jug Francije v Marseille, kjer sem bil dve leti v ameriški vojski. Bili smo v ameriških uniformah, tam sem imel tudi svoj salon."

Leta 1945, šest mesecev po koncu vojne, se je takrat 19-letni Janko vrnil domov. Vse je bilo drugače: "Nismo vedeli, kakšno je stanje doma, nismo se zavedali, da je to Balkan, čeprav so nam to govorili ameriški oficirji, ki so poznali položaj. Ko smo odhajali, so nam povedali, da naj s seboj vzamemo tudi žveplenke, saj se niti teh pri nas ni dobilo."

In res, ko se je vrnil, je videl, da so se stvari spremenile, zlati časi salona so minili - zlati časi so bili po njegovih besedah v obdobju velikih investicij v Postojni, ko so se asfaltirale ceste, ko je potekala elektrifikacija železnice, odpirale so se banke. Takrat je Ozbičevim šlo odlično, saj so poleg ženskega in moškega salona v Postojni, odprli še podružnico moškega frizerstva v Pivki, poleg tega pa so imeli tudi kino in parfumerijo, bili so eni izmed prvih, ki so imeli avtomobil ...

Bilo je vsesplošno pomanjkanje, deset delavcev, ki so jih imeli, je odšlo, delo je upadlo, materiala ni bilo mogoče nabaviti, za stranke je skrbel Viktor, pomagal mu je Janko. Tistih časov se Janko spominja tako: "Danes se zahteva, da se v trgovini vse dobi, po vojni je bila v Postojni le ena trgovinica. Police so bile prazne. Tisti, ki je zaslužil dinar, dinarsko plačo, je lahko kupil časopis Ljudska pravica in sliko maršala Tita. Tisti, ki je imel živilsko karto, niso je imeli obrtniki in kmetje, je lahko kupil tudi kruh, drugi ne." Oblasti so izvajale pritisk predvsem na obrtnike in kmete, ki jih je po Jankovih besedah želela spraviti v zadruge in državna podjetja, da zasebništva ne bi bilo več: "To je bilo obdobje, ko je trajalo nekje do leta 1955, ko se je spremenil sistem, ko so se prenehali pritiski na obrtnike in kmete."

Ženski frizerski salon, ki je imel ločen vhod od moškega, saj ženske niso smele v brivnico, so sčasoma dali v najem, nato pa so ga dokončno zaprli: "Stanje je postajalo nevzdržno zaradi oblasti, zaprli smo ga, pa je bil mir."

Janko sam v brivnici deluje že 20 let, takrat je imel nazadnje pomoč, ampak to sploh v zadnjih letih zadostuje, saj so se na dan, ko sem obiskala brivnico, prišli uredit zgolj trije gospodje, pa še to v zgodnjih jutranjih urah, to ura deset, ko sem vstopila v salon, več ni: "Stranke pridejo, kakšen dan več, kakšen dan manj, kot danes, recimo, le trije so prišli, saj je pritisnila burja." In kako preživlja čas, čakajoč na stranke. "Štejem avtomobile, do sto in spet od začetka," se pošali gospod.

Tudi ob drugih dneh ni veliko več strank, največ se jih pri mojstru Ozbiču, gre predvsem za starejše gospode, ustavi ob praznikih in na dan pokojnine. Ko stranka pride, si nadene belo haljo, ki je obešena na zidu, in še očala. Gospod še vedno dobro vidi, tudi roka je kljub letom še vedno mirna, kar je pri poklicu, kot je brivec in frizer, bistvenega pomena. Janko se pošali, da mirnost kljub letom ohranja, saj "nikoli ni nikogar ubil". Potem ko stranka sede na kovinski starinski stol, jo vpraša, kaj želi. Na vprašanje, ali tako kot današnji frizerji vpraša na koncu, ali so zadovoljni z rezultatom, pa napol v šali, napol zares odgovori: "Ne, tega nikoli ne vprašam, če ni zadovoljen, pa mu ni treba več priti, zadeva je rešena."

Z leti se je spremenil tudi način dela, spremenile so se smernice: "Včasih so se ljudje strigli vsakih 14 dni, danes se strižejo vsakih šest mesecev, ali pa celo enkrat na leto. Tudi pri oblekah je štela urejenost, vsak je imel kravato in obleko, danes pa so ljudje v bundah in kavbojkah. Svetovna moda je postala praktična, človek ni več suženj obleke." Ali pogreša te vrste urejenost, pa odgovori: "Niti ne, rad sem sproščen."

Z britjem in striženjem se Janko, ki je v Postojni končal trgovsko šolo, ukvarja že več kot 70 let, na vprašanje, kako to, da mu po vseh letih delo še vedno predstavlja užitek, pa na kratko pove: "Kaj bi pa drugega delal, to je stvar navade. Do opoldne delam, nato skuham kosilo, grem na vrt, v gozd. Sploh pa človek mora delati, drugače možgani otrdijo. Človek postane živ mrlič."

Konjičkov, s katerimi se Janko ukvarja, je veliko, poleg vrtnarjenja je tudi filatelist, zanima ga še numizmatika, kar je vidno tudi v salonu, kjer so obešeni bankovci iz starih časov. Poleg tega ga navdušuje tudi fotografija, s katero se je spoznal med vojno: "Ni bilo fotografskega kadra, pa sem se začel ukvarjati s tem. Bil sem vojaški fotoreporter. Imeli smo vojaški časopis Stars and Stripes, tam so objavljali moje fotografije, imeli smo laboratorij, kjer smo razvijali fotografije. Ko sem se vrnil domov, sem nadaljeval to delo, fotografiral sem proslave v Postojni, dogodke, imeli smo fotoatelje, ampak ta je po večini slikal osebe za osebne dokumente."

Pri pripovedovanju o fotografijah vstane s stola in mi začne kazati fotografije, ki so obešene v salonu: "Tale je slikana v Marseillu, to je stari del mesta, imeli smo vojaško proslavo, tu smo slikani po maši, vsako nedeljo smo hodili, tu pa je moj oče leta 1924 ..." Na steni visi tudi diploma, ki jo je Janku leta 1973 podelila gospodarska zbornica za uspešno in vzorčno poslovanje. Ali mu tovrstna priznanja kaj pomenijo? "Ne, to je samo formalnost," odgovori kratko in jasno, več besed ter vneme pokaže pri naslednji plaketi: "To pa je učno pismo mojega očeta, obrti se je učil štiri leta še za časa Italije, o čemer priča to pismo."

Je tudi pravi poliglot - govori kar šest jezikov, in sicer - slovensko, srbohrvaško, italijansko, nemško, francosko in angleško. Ali še zna katerega izmed jezikov, saj ob neredni uporabi človek hitro pozabi: "Še vedno znam, italijanščino prakticiram prek televizije in časopisov, gledam angleške filme na naši televiziji, francosko pa imam še vedno korespondenco z ljudmi od tam iz Marseilla in Lyona." In kako komunicira s svojimi francoskimi prijatelji: "Ne, prek telefona ne, saj niti številk ne poznam, nimam pa niti prenosnega telefona, pišemo si pisma, sicer ne tako pogosto kot v preteklosti, ampak vsako leto si vsaj za novo leto voščimo in kaj napišemo." Pri pripovedovanju tega se zamisli in za nekaj trenutkov utihne, nato nadaljuje, pri tem pa nepremično strmi v ogledalo: "Veste, mojih prijateljev ni več veliko. Samo še eden je moj letnik v Postojni. Letnik 1926. Je nekdanji veterinar, verjetno ga ne poznate. Pa niti iz hiše ne more, je nepokreten. Bilo pa nas je na stotine, smo šli skupaj v vojsko, cela kolona tovornjakov je šla ..."

Naslednikov, ki bi nadaljevali njegovo obrt, saj so se Jankovi potomci (žena mu je umrla pred enim letom) usmerili v druge poklice, ni, tako da bi to pomenilo konec še ene nekoč uspešne in predvsem dolge zgodbe obrtnika iz Postojne: "Časi se spreminjajo ... V Postojni recimo nimate čevljarja, nimate krojača, nimate vodoinštalaterja ... Obrt ni več cenjena, trgovina še vztraja, ampak še to samo veliki trgovski centri."

Če bodo reforme nove vlade neprijazne do upokojencev - Janko je v pokoju, prejema slovensko in italijansko vojaško pokojnino, ima pa odprto popoldansko obrt -, bo salon zaprl: "Po zdajšnjem zakonu bi lahko delal do konca decembra, zdaj pa naj bi podaljšali še za eno leto. Ta mesec se bo vedelo glede zakonskih določb, ali bomo tisti, ki bomo delali, izgubili del pokojnine. Ampak zdaj ni niti ministra za gospodarstvo, je zbolel od hudega," se še pošali Janko in doda: "Govorijo tudi o uvedbi davčnih blagajn, če bodo strogi zakoni, je edina rešitev, da se zapre." Ali mu bo žal, če bo moral zapreti salon, v katerem je preživel vse svoje življenje, pa odgovori brez kakšne pretirane žalosti: "Obrnil bom ključ in šel, bom že kaj drugega počel."

Če bi želeli skočiti v preteklost in preveriti, kako so bile nekoč videti moške brivnice, ali pa če ste le nostalgični in ljubitelji "starinskega", se le na "stari način" zapeljite po stari cesti skozi Postojno in se ustavite pri še zadnjem profesionalnem brivcu na Postojnskem, ki se je že dolgo nazaj zapisal med postojnske legende. Postojnski brivec - Janko Ozbič.