Foto: Radio Slovenija/Arhiv Društva postrešček
Foto: Radio Slovenija/Arhiv Društva postrešček

Večja in manjša mesta so skrbela za popotnike in tudi svoje lastno prebivalstvo s tem, da so ponudila vrsto storitvenih poklicev. Med te spadajo predvsem izvoščki ali fijakarji, kočijaži, komisionarji ali nosači in seveda postreščki. Vsi našteti so pri posameznih naročilih tudi sodelovali med seboj, saj je recimo fijakar za nalaganje tovora na voz najel postreščka in podobno. Zanimivo, da naletimo tudi na mnenje, da so postreščki opravljali vse tiste dejavnosti, ki so se pozneje specializirale in razvile v samostojne poklice in dejavnosti. Tak primer so prevozniki, selitveni servisi, kemične čistilnice, varnostniki in celo pogrebne storitve.

Včasih so ljudje enačili postreščke in komisionarje ali nosače, vendar je šlo za dva različna ceha, pravi Mitja Saje, predsednik društva prvih ljubljanskih postreščkov v Ljubljani, ki je tudi sam postrešček.

Foto: Radio Slovenija/Arhiv Društva postrešček
Foto: Radio Slovenija/Arhiv Društva postrešček

Ko so se ljubljanski postreščki leta 1864 pojavili, so bili edini v celotni avstro-ogrski monarhiji, ki so poleg prenašanja kovčkov in druge prtljage z železniške postaje do hotelov in drugih nastanitvenih točk opravljali še celo vrsto drugih dejavnosti, drobnih in večjih naročil, storitev in podobno. Nosili so prtljago, pomagali poiskati potniku prenočišče, mu na njegovo željo razkazali glavne znamenitosti mesta, prenašali vrednostne papirje, sodelovali na sejmih ipd.

Tako so ponujali in opravljali najrazličnejša storitvena dela – od hišnih pa vse do najrazličnejših drugih opravil. Ljudje so jih imeli radi in so se nanje tudi lahko zanesli: zaupali so jim celo zaklepanje hišnih vrat in spuščanje rolet v hišah med njihovo odsotnostjo. Njihova dejavnost se danes umešča v kulturno dediščino Mestne občine Ljubljana.

Do leta 1899 so postreščke imenovali "dinstmanni" po vzoru Innsbrucka in Lindaua, na Primorskem, predvsem v Trstu, pa so jih imenovali "fakino" in so sodelovali pri nakladanju in razkladanju ladij v pristanišču.

Foto: Radio Slovenija/Arhiv Društva postrešček
Foto: Radio Slovenija/Arhiv Društva postrešček

Na začetku je v Ljubljani delovalo 16 postreščkov, pozneje pa se je število povečalo na 30. Poklic postrešček je nastal kot odgovor na potrebe po storitvenih dejavnostih, saj že samo ime (postrešček) pomeni, da gre za ljudi, ki te postrežejo oziroma ki ti pomagajo pri prenašanju določenih bremen, predmetov, še zlasti ko je šlo za selitve. Ker v preteklosti ni bilo čistilnic, so postreščki recimo tudi čistili obleke, in ker takrat ni bilo varnostnikov, so zaklepali in odklepali trgovine ter opravljali nadzor. Še več – postreščki so prenašali tudi ljubezenska sporočila.

Postreščkov se dobro spominja tudi radijski kolega Pavle Jakopič, ki nam je med drugim povedal, da so bili s svojimi oblekami, predvsem s kapami, nekakšna mestna posebnost.

Danes se tradicija postreščkov znova oživlja. V letu 2003 smo začeli obujanje poklica postrešček in izkazalo se je, da današnji postreščki prav tako uživajo ugled svojih predhodnikov. Postreščki tako danes opravljajo različna storitvena dela za posamezne zainteresirane občane kot tudi nekatere storitve socialnega servisa oz. pomoči občanom na domu.

Sledi časa