"Tomos je vabil najboljše strokovnjake in delavce, skrbel je za zaposlene, želel jim je ustvariti dobre delovne in bivalne, življenjske pogoje," je ob odprtju nove razstave, posvečene Tomosu, svoj pogled strnil Koprčan Stevo Vujić, strasten zasebni zbiratelj Tomosove materialne dediščine.

Ravno na pobudo Steva Vujića so v Obalnih galerijah pripravili razstavo, ki je na ogled v koprski Galeriji Meduza vse do 2. februarja naslednje leto.

Razstava Tomos – na sedlu spominov opozarja na kulturo zbiranja in pomen, ki ga ima zbirka Steva Vujića in njegove družine za ohranjanje kolektivnega spomina. "Morda na videz nič posebnega, a prepričana sem, da toliko različnih predmetov in tiskovin o znani in priznani tovarni v bližini ni skupaj zbranih. Razstava je tudi poklon pretekli ustvarjalni zagnanosti vizionarjev in obenem sporočilo današnji generaciji oblikovalcev in ustvarjalcev, ki vse bolj stremi k trajnostnemu ter solidarnostnemu, do človeka in narave prijaznemu razvoju," je povedala kustosinja razstave Tatjana Sirk.

Razstava zajema predvsem eksponate iz Vujićeve zasebne zbirke, predstavlja pa le drobec v njenem mozaiku in se osredotoča na grafično oblikovanje. Opozoriti želi na nekatere pomembne dosežke industrijskega oblikovanja in pokazati fragment promocijskega materiala (plakate, zloženke in druge tiskovine), s katerim so gradili prepoznavnost blagovne znamke in uspešno tržili najrazličnejše Tomosove izdelke: motocikle, mopede, izvenkrmne motorje za plovila, gospodarske stroje, avtomobile …

Oblikovalci in oglaševalci so se suvereno in drzno spopadali z vsakim novim izzivom. Delovali so celovito in timsko, vselej s kompromisom med umetniškim oblikovanjem in tržnim prepričevanjem potencialnih kupcev. Oblika, grafični pristop, barvni odtenki in sporočilnost reklamnega oglasa, vse je bilo usmerjeno predvsem v mlajše generacije in družine, namenjeno novemu nastajajočemu srednjemu sloju. Z neposrednimi nagovori so nastopali tudi na različnih sejmih doma, po Evropi in drugod po svetu. Za svoje dosežke so večkrat prejeli stanovske nagrade (na primer na ljubljanskem Bienalu industrijskega oblikovanja BIO).

Tovarna Tomos je, podobno kot pozneje Luka Koper, močno zaznamovala povojno obdobje primorskega mesta in Koper postavila na svetovni zemljevid uspešnih gospodarskih praks v takratnih državah "socrealizma". Mesto je od začetkov delovanja tovarne leta 1954 do osemdesetih let prejšnjega stoletja doživelo hiter gospodarski razvoj, ki je vplival tudi na arhitekturno podobo kraja in življenje njegovih prebivalcev. Predvsem tistih, ki so se prav zaradi možnosti zaposlitve v novi tovarni priselili iz različnih krajev Slovenije in takratne Jugoslavije.

Kako, je slikovito prikazano tudi v dokumentarnem filmu Tomos, narejeno v Jugoslaviji (avtorica Nataša Mihelič, režiser Peter Leban). Arhivski posnetki in aktualna pričevanja posameznikov, ki na platnu podoživljajo osebne izkušnje, dokazujejo, da je koprski velikan predstavljal veliko več kot industrijsko proizvodnjo.

Podjetje je podpiralo različne družbene dejavnosti in vlagalo v

športne, kulturne ter druge dejavnosti. Pospešena industrializacija Kopra in slovenske Istre je, po uveljavitvi londonskega sporazuma leta 1954 in odseljevanju večjega dela italijanskega prebivalstva iz urbanih središč in njihove neposredne okolice, korenito spremenila etnično podobo ter kulturno in družbeno krajino tega prostora. Obenem je tudi nekoliko preprečila ruralizacijo izpraznjenih mest in zapuščenega urbano-meščanskega okolja. Na novih temeljih industrijskega razvoja je rasla nova generacija meščanov, ki so jo sestavljali tudi inženirji, tehniki, oblikovalci, arhitekti, pomorščaki, ekonomisti, zdravniki, učitelji in drugo strokovno osebje. To je bilo obdobje drznih, neredko tudi vprašljivih Mihevčevih arhitekturnih posegov v mestno jedro beneškega Kopra. Zato ni naključje, da je Koper, zlasti v šestdesetih letih, zaživel kot eno najbolj dinamičnih mest v Sloveniji in celo Jugoslaviji. Tomos je s svojo ambiciozno, vse bolj izvozno in po navdihu jugoslovanske neuvrščenosti mednarodno naravnano proizvodnjo ključno prispeval k tej družbeni in kulturni preobrazbi okolja.

Jasni viziji in veliki meri poguma je, kot že rečeno, sledil izjemen uspeh. Stavili so na lastno znanje in kakovost izdelkov, na človeka in njegov potencial. Tovarna, ki se je ponašala z velikimi proizvodnimi halami in skladišči, menzo in ambulanto za zaposlene ter svojo tiskarno in časopisom, je imela tudi pomemben raziskovalni inštitut z oddelkom za oblikovanje in prototipnimi delavnicami. Več kot 200 strokovnjakov se je posvečalo stalnemu tehnološkemu raziskovanju, iskali so nove tehnične in sodobno oblikovane rešitve za lastno proizvodnjo. Bližina Italije, v kateri je estetski in vselej ironični pristop do reklamnega oblikovanja zelo dobro povzemal in odseval duha časa ter gospodarskega vzpona, je seveda pomembno navdihovala z zahodnimi estetskimi smernicami. Z njimi so bliskovito osvojili domače in tuje kupce, Tomosovi "avtomatiki" so, na primer, podobno kot italijanska vespa, kmalu postali pravi statusni simbol in zaznamovali celotno generacijo. V sinergiji z raziskovalci in oblikovalci je delovala marketinška služba (oddelek za propagando), ki je s svojimi ambicijami presegala takratne standarde in sooblikovala zgodbo o uspehu.

Za uspeh Tomosa je bilo zaslužnih veliko zaposlenih v omenjenih oddelkih, med njimi tudi akademski slikar Tomo Vran in diplomirani oblikovalec Igor Rosa, ki sta med drugimi vodila oddelek za oblikovanje.

"Tomos je bil avantgarda, sinonim za kakovost in brezčasni dizajn. Še danes vidim na plovilih po svetu naše izvenkrmne motorje," je povedal Tomo Vran, ki se spominja svojega dela iz časov, ko so ustvarjali brez računalnika, ročno izdelovali skice, načrte, prototipe itd. Vodja oddelka z najdaljšim stažem (od 1978 do 1989) je bil Igor Rosa. Leta 1983 je po naročilu tovarne Tomos Neederland oblikoval dva nova modela motociklov (ATX in BT), ki sta postala prodajni uspešnici in zagotovila nadaljnji obstoj nizozemskega obrata. Bila sta najdlje v proizvodnji, ATX pa razglašen za "brezčasni dizajn", laskavo priznanje, ki so ga v mesecih oblikovanja (med letoma 2004 in 2008) prejeli tudi nekateri drugi oblikovalci danes ikoničnih izdelkov slovenskega oblikovanja (na primer Niko Kralj za stol Rex in Davorin Savnik za Iskrin telefon ETA). Zanimiva je bila tudi izkušnja z ameriškim trgom, ki ga je bilo zagotovo težko osvojiti z izdelki iz socialističnih držav. Rosa je poslovno tja večkrat potoval z zahtevno nalogo, da razišče, kakšne so želje in potrebe potencialnih ameriških kupcev. To mu je uspelo, oblikoval je model Top Tank, moped v obliki motocikla (z rezervoarjem zgoraj), ki se je v ZDA uspešno prodajal več desetletij. "Obliko kroji ergonomija. Cilj je, da bi naši, Tomosovi izdelki vsebovali čim več naše lastne pameti, ravno tako tudi oblikovalske, in da bi dosegli neko lastno identiteto," je Rosa povedal za Primorske novice leta 1981, ko je v osemdesetih letih Tomos po krajšem kriznem obdobju posodabljal program motornih koles in se z novimi modeli znova postavil ob bok svetovni konkurenci. Tovarna je svoja vrata za vedno zaprla na začetku leta 2019.

Spodaj si lahko pogledate različne prospekte iz Tomosove preteklosti, po večini so nastali med 1979 in 1989. Kot je razvidno iz članka, ki je bil leta 1987 objavljen v Dnevniku, je bilo to najplodnejše obdobje Tomosa, ne samo po prodaji (proizvedenih 90.000 motornih koles leta 1987, od tega 56.000 avtomatikov, v ZDA pa je bilo v dveh letih izvoženo 23.000 avtomatikov), ampak tudi po dizajnu.