Narodni park Lonjsko polje se razteza vzdolž Save, južno od Zagreba in je razpotegnjeno med Siskom in Staro Gradiško. Foto: Staša Lepej Bašelj

Prva asociacija ob omembi Prekmurja se največkrat nanaša na štorklje. Naša najbolj znana evropska vas štorkelj je Velika Polana. Pri nas so lani našteli 218 parov štorkelj, ki se jim je zvalilo 489 mladičev. Še več pa jih je na Lonjskem polju na Hrvaškem, kjer naj bi gnezdilo kar 500 parov štorkelj. Po uradnih podatkih je bilo leta 2019 na Lonjskem polju 73 aktivnih gnezd štorkelj ter 24 neaktivnih gnezd. Tudi tam je štorklja njihov zaščitni znak in tudi tam imajo evropsko vas štorkelj.

Narodni park Lonjsko polje leži vzdolž Save, južno od Zagreba in je razpotegnjeno med Siskom in Staro Gradiško. Posamezna naselja so od Zagreba oddaljena dobrih 100–120 kilometrov. V narodnem parku je 14 naselij, v katerih živi tri tisoč ljudi.

Poplave
Narodni park Lonjsko polje je največji naravni park v osrednji Hrvaški s površino 50.650 hektarjev. Je eno najbolj ohranjenih evropskih močvirij, zaščiteno z Ramsarsko konvencijo kot močvirje svetovnega pomena. A to ni močvirje s stoječo vodo, blatom, ločjem in podobnim, kakršnega si morda kdo predstavlja. Je poplavno območje, saj se ravno na Lonjskem polju sreča več rek in njihovih pritokov, ki lahko v katerem koli letnem času uidejo iz svojih strug. Vodna gladina Save se včasih dvigne za celih 10 metrov. Poplave so dolgotrajne, trajajo tudi več tednov. Ko se reke vrnejo v svoje struge, so tam spet pašniki, travniki in livade, na katerih se pase živina. Ljudje so življenje in bivanje prilagodili tamkajšnjim naravnim razmeram. Z naravo, z živalmi in rastlinami, živijo v harmoničnem sožitju in na način, ki se zadnjih nekaj sto let skoraj ni spremenil.

Lonjsko polje je nekako obtičalo v času in v preteklosti. Njegov čar lahko občuti in začuti le tisti, ki ima rad naravo, prvinskost in tradicijo. Predvsem pa mir, počasen ritem življenja. To so kraji, kjer se na videz ne dogaja nič in bi marsikdo rekel, da ni tukaj kaj početi. Ljubitelji obiskovanja trgovskih centrov, zabaviščnih parkov in množičnega turizma naj vsekakor naredijo velik obvoz mimo teh krajev.

Ljudje, ki si želijo sprostitve, miru, tišine, spokojnosti in občutka sožitja z naravo, odmika od vsakdana, hrupa in gneče, pa bodo Lonjsko polje doživeli kot neokrnjeno naravo in uživali v tišini hrastovih gozdov, prostranosti polj, na čistem zraku in ob poslušanju regljanja žab in ptičjega petja. Na tem območju namreč prebiva več kot 250 vrst ptic, gnezdi pa jih kar 239 vrst.

Vse v znamenju štorkelj. Foto: Staša Lepej Bašelj

Komarji so zaščiteni
Domačini spoštujejo vsa živa bitja, med drugim tudi komarje. Te nadležne žuželke so seveda avtohtoni prebivalci močvirskih področij, ki domačinom in obiskovalcem sicer pijejo kri, a so hkrati hrana za mnoge tamkajšnje ptice. Preden se odpravite na Lonjsko polje, se namažite z zaščitno kremo, ki odganja komarje, in oblecite oblačila z dolgimi rokavi in dolgimi hlačnicami, pri iskanju nastanitve pa povprašajte, ali imajo na oknih mreže za komarje.

V bližini ribnikov in mlak so včasih oblaki teh žuželk. So številni in predrzni. Uničevanje komarjev pa je v naravi uradno prepovedano. V narodnem parku velja zapoved, da se lahko komarji uničujejo le z biocidnimi sredstvi, izključno v naseljih in le v poznih večernih urah.

Štorklje v vasi Čigoč
Vas Čigoč se ponaša z nazivom prve evropske vasi štorkelj, ki ji ga je že leta 1994 podelila evropska fundacija za zaščito narave Euronatur, s sedežem v Nemčiji. Velika in Mala Polana sta ta naziva pridobili leta 1999. V tistem obdobju je bilo v Čigoču kar 54 aktivnih gnezd štorkelj. Do danes se z nazivi evropskih vasi štorkelj ponaša 14 držav v Evropi. Govorimo o belih štorkljah (Ciconia ciconia), tistih, za katere velja mit, da prinašajo dojenčke. V vasi Čigoč živi 50 prebivalcev, imajo pa 20 aktivnih gnezd štorkelj in štiri neaktivna gnezda. V vsakem gnezdu so od tri do štiri štorklje, kar pomeni, da je štorkelj vsaj dvakrat več kot prebivalcev. Gnezda štorkelj so skoraj na vsaki drugi strehi. Družina Sučić pa se lahko pohvali, da so štorklje na strehe njihove hiše in bližnjih gospodarskih poslopjih postavile kar sedem gnezd. Štorkljina gnezda so ponos vsakega kraja in hiše.

Gospodar Zlatko Sučić pove: "Domačini smo zelo ponosni in srečni, če si štorklje izberejo hišo za svoj dom in gnezdo, saj štorklje prinašajo v družino srečo, blaginjo in rodovitnost. Gradnja štorkljinega gnezda ni prav preprosta. Gnezdo je lahko težko od 500 do 1.000 kilogramov. Štorklje postavljajo svoja gnezda na dimnike, na zvonike, na električne drogove in na strehe hiš. Od tam imajo pregled nad svojim prehranjevalnim področjem in so varne pred sovražniki. Domačini jim pomagamo graditi gnezda tako, da jim postavimo ogrodja, razna kolesa, podstavke, platoje, na dvorišča pa jim nastavimo veje, slamo in drug material, iz katerega nato štorklje gradijo gnezda. Žal se tudi štorklje "modernizirajo", saj nekatere vgradijo v svoja gnezda plastične vrečke, ki jih pač najdejo v okolici. Čeprav so štorklje simbol rodnosti in materinstva, so lahko do svoje družine zelo okrutne. Če ocenijo, da za mladiče ne bo dovolj hrane ali da bi iskanje hrane ogrozilo življenje staršev, mladiče enostavno vržejo iz gnezda in jih pobijejo. Par ohrani le toliko mladičev, kolikor jih lahko preživi. Če ne more preživeti nobenega, za ceno lastnega rešenega življenja uničijo ves podmladek. Nezaslišano bi bilo, da bi kdo uničil štorkljino gnezdo. Kaj takega se ni še nikoli zgodilo, saj bi storilca doletele hude nesreče, vsaj udar strele, požar, bolezen, če ne celo smrt. Zakaj so štorklje izbrale ravno naše posestvo za tako množično domovanje, ne znam pojasniti. Najbrž se tu počutijo varne in srečne, srečna pa je tudi naša družina, da jih imamo."

Zlatka in Jagoda Sučić. Foto: Staša Lepej Bašelj

Na Hrvaškem imajo že deset let projekt za zaščito in obstoj bele štorklje, v okviru katerega zbirajo informacije o številu teh ptic in lokaciji njihovih gnezd. Lastnikom hiš, na katerih strehah gnezdijo štorklje, izplačajo letno odškodnino 700 kun (približno 100 evrov), saj se strehe zaradi teže gnezd postopoma uničujejo. V projektu sodeluje tudi državni distributer za električno energijo, ki si prizadeva za zaščito neizoliranih električnih žic, na katerih ugasne marsikatero štorkljino življenje. Štorklje označijo in evidentirajo z obročki, postopek imenujejo obročkanje.

Štorklje so močvirske ptice, ki se hranijo z deževniki, žabami, mišmi, polži, kačami, kobilicami, hrošči in podobnimi živalmi. Njihovo število pa se žal iz leta v leto zmanjšuje, v Čigoču se je od leta 1984 kar prepolovilo. Vzrok je med drugim v zmanjševanju števila prebivalcev na Lonjskem polju, opuščanju ruralnega načina življenja in uporabi kemičnih sredstev v kmetijstvu. Mlajši prebivalci se selijo v mesta, v vaseh ostajajo le starejši ljudje, zato se zmanjšuje tradicionalno kmetovanje, predvsem živinoreja, obdeluje se vse manj polj, prej obdelana zemljišča in livade se zarastejo, zato štorklje težje dostopajo do hrane.

Družina Sučić hrani etnografsko zbirko svoje družine. Zbirka obsega keramično in leseno posodo, kmečko orodje, pripomočke za ribolov in vsakdanje gospodinjske predmete ter vezenine. Gospa Jagoda Sučić je stara 82 let, v vas Čigoč se je primožila leta 1967 iz bližnje vasi. Ponosno pokaže vezenine, stare več kot 100 let, ki so jih izdelale še njena prababica, babica in mama. "Ne bi imela srca, da bi zavrgla ta dragocena ročna dela," pove Jagoda. Tudi sama nadaljuje tradicijo svojih ženskih prednic, tke na platno in izdeluje vezenine. Svoja ročna dela tudi prodaja v svoji priročni trgovinici, ki je v sklopu posestva in etnografske zbirke družine Sučić. Družina Sučić se je v preteklosti preživljala s kmetovanjem, njihovo posestvo je bilo za tamkajšnje razmere bogato in rodovitno. Vse tri hčerke, ki so se odselila v mesta, občasno še prihajajo domov. Imata devet vnukov in osem pravnukov, ki jih je Jagoda Sučić vse naučila tradicionalnega tkanja na statve in vezenja. Zlatko in Jagoda sta pripravljena gostoljubno kadar koli odpreti vrata svojega domovanja, pokazati svojo družinsko etnološko zbirko, pojasniti izvor posameznih predmetov v njej in prikazati tradicionalni način tkanja. Sta pa precej stroga pri plačevanju vstopnine in kakšno izmotavanje pri njiju ne pride v poštev.

Trimetrska štorklja v vasi Čigoč. Foto: Staša Lepej Bašelj

Štorklje pridejo v Lonsko polje zgodaj spomladi. Njihovega prihoda se domačini vedno zelo razveselijo, saj oznanjajo konec zime. Štorklje, ki gnezdijo na Lonjskem polju, preživijo zimo v Afriki. Do tja in nazaj preletijo v eno smer od 12.000 do 15.000 kilometrov, lahko tudi več. Najprej se vrnejo samci, ki pripravijo gnezdo, za njimi pa samice. Štorklje se vedno vračajo v ista gnezda, zato zanje velja mit, da so zelo zveste svoji družini. Dejansko pa so štorklje zveste samo svojemu gnezdu, partnerju pa le v času gnezdenja. Štorklje so monogamne le eno sezono, sicer pa so precej promiskuitetne, saj v svojem življenju zamenjajo večje število partnerjev in mladički pogosto nimajo istih staršev.

Štorklje prihajajo spomladi posamično, v razponu enega meseca. Na prezimovanje pa se vračajo skupaj, odrasli in mladički. Jate se zberejo največkrat okrog 15. avgusta in takrat skupaj odletijo na jug. Prihod štorkelj oznanja pomlad in novo življenje. Ko štorklje odletijo, pa se poletje poslavlja in prihaja jesen.

Izvor mita, da štorklje prinašajo otroke, je morda v nekdanjih poganskih obredih. Poletje je bilo čas obilja, rodovitnosti, žetve, takrat se je sklepalo največ porok, veliko otrok je bilo spočetih junija in julija. Zatem so se štorklje začele seliti v južne kraje, vračale pa so se spomladi naslednje leto, aprila in maja, po devetih mesecih. Sočasno so se torej vrnile štorklje in so prišli – se rodili dojenčki. Rečeno je bilo, da so jih prinesle štorklje.

Obiskovalci lahko torej v vasi Čigoč opazujejo življenje štorkelj iz neposredne bližine, vidijo njihovo ljubezensko življenje, njihovo skrb za družino, hranjenje mladičkov, prve polete mladih štorkljic … Sredi vasi stoji velika skulptura štorklje. Za prenočišče in hrano poskrbijo v penzionu Tradicije Čigoč, ki ga vodi družina Barić. Penzion je v tradicionalni leseni hiši in je opremljen v avtentičnem tukajšnjem kmečkem slogu. Na strehi gostišča seveda gnezdijo štorklje.

Na Hrvaškem 24. avgusta zaznamujejo svetovni dan štorkelj, s katerim opozarjajo na upadanje števila štorkelj zaradi krčenja njihovega naravnega okolja.

Del etnografske zbirke v vasi Čigoč. Foto: Staša Lepej Bašelj

Vas Krapje – stavbna dediščina
Lonjsko polje pa ni le raj za ptice, temveč se ponaša tudi z dragoceno stavbno dediščino – lesenimi hišami, stoječimi na kolih. Ohranjenih je okrog 650 starih hiš. V vasi Čigoč je 42 takšnih tradicionalnih starih hiš, največ pa jih je v vasi Krapje, kar 91. Domačini so gradnjo svojih hiš prilagodili ekstremnih življenjskim razmeram, saj so del leta živeli na suhem, del leta pa obkroženi z vodo. Hiše so zato zgradili na kolih, da so bile dvignjene od tal in so jih varovale pred poplavami. Posebnost je, da so hiše gradili s posebno tehniko in brez žebljev. Osnovni material so bila lesena hrastova bruna. Hiše so po potrebi razstavili in prestavili na drugo lokacijo, kjer ni bilo vode. V času poplav so se ljudje po vasi prevažali s čolni.

Nekatere lesene hiše so lepo ohranjene in vzdrževane, marsikatero pa je že načel zob časa. Nič čudnega, saj so stare od 100 do celo 300 let. Hiške so videti kot muzej na prostem. Veliko je opuščenih in vegastih, ovitih z bršljanom in trnjem. Nekatere pa so pravljične, obdane z vrtnicami in starimi vrstami rož, s cvetočimi pelargonijami na oknih in z belimi poškrobljenimi vezenimi zavesami. Pa z obveznim gnezdom štorkelj na strehi seveda.

Sprehajalne poti in svinje, ki se znajo potapljati
Na Lonjskem polju so trije informacijski centri – v vaseh Čigoč, Krapje in Repušnica, kjer lahko obiskovalci dobijo informacije o Lonjskem polju in kupijo vstopnice. V vstopnino je vključen ogled vasi Čigoč in Krapje ter drugih vasi, ogled etnografske zbirke družine Sučič, sprehajanje po označenih pohodniških poteh, opazovanje ptic v ornitološkem rezervatu, vožnja s čolni po rokavih rek ali z ladjico Vodomar po reki Savi in zabavna vožnja z oltimer traktorsko kočijo. Obiskovalci lahko tudi najamejo kolesa, kanuje in jahajo konje.

Pohodniške poti so označene z informacijskimi tablami in so dolge od 1,5 do 5 kilometrov. Ob hoji skozi hrastove gozdove lahko vidimo poleg številnih štorkelj, čapelj in drugih malih ptic tudi turopoljske svinje. Zanje je značilno, da so se tako prilagodile življenju na tem močvirnem območju, da se znajo celo potapljati in loviti ribe. Turopoljske svinje so bile nekdaj glavni vir hrane zdaj propadle Gavrilovićeve tovarne mesnin in paštet. Na pašnikih se pasejo konji pasme hrvaški posavec. Mrtvi rokavi rek so prekriti z vodno krešo in cvetočimi lokvanji. Mir, en sam ljubi mir v tem močvirnem prostranstvu, ujetem v preteklost in neke nekdanje čase. Izven civilizacije, brez hrupa avtomobilov, mestne gneče in nervoze. Do 15. avgusta bodo štorklje še tam, potem pa bodo odštorkljale v južne kraje.