Najpogostejša vzroka nesreč sta padec ali zdrs, do katerih običajno prihaja pri sestopu. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO

V zadnjih letih vse več ljudi hodi v hribe in gore, postali so pravi magnet za množice. A žal imajo vse več dela tudi reševalci, vse več pa je tudi zgodb o nepremišljenih, celo brezglavih vzponih, ko se posamezniki v visokogorje odpravijo v popolnoma neprimernih razmerah, v neprimerni opremi, številni tudi precenijo svojo fizično pripravljenost.

"Ljudje so vzeli hribe kot rekreacijo. Šmarna gora je danes prav oblegana, gneča je nepopisna. Ampak naj povem, da smo tam letos imeli že osem reševalnih akcij. Niso sicer bile hude poškodbe, onemoglost in gležnji, pa vendar. Tudi smrtne nezgode so na Šmarni gori, skoraj vsako leto koga zadene kap," pravi dolgoletni reševalec iz GRS Ljubljana, predsednik komisije za informiranje in analize Gorskoreševalne zveze Slovenije, alpinist in alpinistični inštruktor.

Vsakemu, ki namerava malo več hoditi v gore, svetujem, naj gre v alpinistično šolo. Četudi ne namerava plezati. Ampak tam bo dobil res veliko znanja, in to je res dobra naložba, pravi Bele. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV Slovenija

V nedeljo je gorskoreševalna služba posredovala sedemkrat, v soboto petkrat. Te številke bodo šle samo gor, saj se je sezona šele razmahnila. "Sezona se je letos začela pozno. Maja je zapadel sneg, kolikor ga ni celo zimo, potem je bilo dolgotrajno obdobje grdega vremena in prvi dan, ko je bilo lepo vreme, je bilo osem posredovanj. Zdaj, ko bo glavna sezona, bo po 5, 6 akcij na dan. Reševanje s helikopterjem ni preprosto in nenevarno tudi za reševalce same. Ena minimalna napaka pilota ali sunek vetra, pa je tragedija tu," opozarja.

V gore le ob primerni opremi in znanju
Ko beremo poročila o reševanjih, je velikokrat iz njih razvidno, da so med tistimi, ki pokličejo pomoč reševalcev, tujci, ki so se v neprimerni opremi ali okoliščinah odpravili na pot. Kaj narediti, da bo ozaveščenost med njimi boljša? "15 let smo potrebovali, da smo ozaveščenost Slovencev spravili na neko zadovoljivo raven. Naj zdaj učimo celo Evropo? To je misija nemogoče," je odločen. Kot pravi, so se Hrvati tega lotili z malce humorja, kar njemu osebno ni blizu. Ko dobijo reševalci šifro "Čehi Biokovo", to pomeni, da so šli turisti s plaže na Biokovo, navede splošno razširjeno zgodbo sosednjih reševalcev. "Kot rečeno, vse obrnejo na humor. Imajo znake za prepoved, na katerih je prečrtana japonka. Na avtocesti imajo velike oglase, da, če greste v hribe, imejte s seboj telefon, vodo. A bodo hribi postali taki? Da bomo morali zaradi nepremišljenih ljudi take osnovne reči učiti," se huduje predsednik komisije za informiranje in analize Gorskoreševalne zveze Slovenije.

Zgibanka Varneje v gore poleti
Planinska zveza je v sodelovanju z Gorsko reševalno zvezo Slovenija pripravila zgibanko z napotki za varnejši obisk gora. Zgibanka je v slovenščini in angleščini. Vsakič mi je hudo, ko slišim, da se je nekdo poškodoval v gorah ali pa celo umrl, po drugi strani pa sem jezen, ko kot gorski reševalec pridem do planincev, ki niso primerno opremljeni ali pa si izberejo pot, ki ji niso kos; ne fizično, še manj psihično, je ob tem zapisal Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec PZS-ja za področje preventive in usposabljanj.
Foto: PZS

Primerov, ko se posamezniki neprimerno opremljeni odpravijo v gore, je cel kup. "So recimo šli v gore kljub snegu po Hanzovi poti na Malo Mojstrovko in Prisojnik. Vidijo, da je sneg, a se ne ustavijo, ampak kar rinejo gor. Potem so spodaj postavili znak, da je za vzpon treba imeti cepin in dereze. Drug primer so bili štirje fantje, ki so šli čez Plemenice na Triglav, edina oprema, ki so jo imeli, so bile pa nizke superge in fotoaparat. Na pomoč so poklicali tudi Čehi, taborniki, ki so se sicer pripravili na vzpon, pogledali stanje, a kaj ko so pogledali fotografije z južne strani, na pot so šli pa po severni strani. In so dve uri hodili po snegu, pa nobenemu ni padlo na pamet, da to ni predstava, ki so jo imeli. Potem so še šotore sredi snega postavili, in ko so se zbudili zjutraj, je bilo vse ledeno. Seveda so poklicali na pomoč. Bomo morali pred vsako pot postaviti znake? Bomo dali napise, ne hodite v japonkah, če ste žejni, pijte vodo, če je nevihta, ne hodite na vrh? A bodo hribi samo še opozorila?" našteva primere nepremišljenih vzponov.

Možnosti za izobraževanje je veliko
Pri ozaveščanju ljudi o vedenju v gorah igra največjo vlogo Planinska zveza Slovenije (PZS), ki ponuja vrsto dejavnosti za vse generacije. Kot pojasnjuje Bele, ima PZS 2.000 izšolanih vodnikov, ki gredo skozi zahteven sistem izobraževanja. Ljudje imajo priložnost, da se priključijo planinskim društvom na izletih, kjer se lahko res veliko naučijo. Vodnik ne le hodi spredaj, ampak tudi izobražuje o številnih rečeh. Tudi gorske reševalne postaje organizirajo dneve odprtih vrat, tako da je priložnosti za izobraževanje o varni hoji v hribe veliko. "Vsakemu, ki namerava malo več hoditi v gore, svetujem, naj gre v alpinistično šolo. Četudi ne namerava plezati. Ampak tam bo dobil res veliko znanja in to je res dobra naložba. Če pa noče v to šolo, je pa dobra možnost najem gorskega vodnika, ki organizira tečaj, zbere pet ljudi in en konec tedna vse razloži, teorijo in prakso, o hoji v gore poleti in pozimi, skratka celosten vpogled."

Razgled z Male Mojstrovke, enega najbolj priljubljenih vzponov. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV Slovenija

Vse več ljudi gre v gore tudi pozimi
Še vedno je res, da gre večina ljudi v gore v poletnem času, pozimi pa je zgodba danes popolnoma drugačna. "Včasih smo šli pozimi v hribe samo alpinisti. Vzpon nad 2000 metrov je namreč veljal za alpinističnega. Zdaj pa, ko zapade sneg, je čez tri dni že vse shojeno in presmučano, kjer koli je le mogoče, " pove poglavitno razliko med nekoč in danes. A kot pravi, žal ni tako, da bi veljalo, da gredo pozimi v gore le tisti, ki vedo, kakšna pravila veljajo v zimskem času. Neštetokrat se je o tem prepričal tudi na lastne oči. "Pozimi sem šel na Mojstrovko in tam so tri manjše grape. Ob 12.00 so bile tam kolone ljudi, ki so vstopali v grape. Katastrofa, popolno nepoznavanje. Namesto da bi šli zgodaj zjutraj tja."

Reševanje nekoč in danes
Če upoštevamo, da so takrat morali velikokrat nesti ponesrečenca v dolino na ramenih, da so reševalne akcije trajale tudi po dva, tri dni, preden so prišli reševalci, je danes drugače in predvsem hitreje. Zdaj izredno veliko pomaga helikopter. Če pa so reševanja brez helikopterja, ker ta ne more poleteti, pa dejansko ni take velike razlike. Seveda pa so reševalci bolje opremljeni, imajo boljša oblačila, čevlje in varovala. Včasih recimo nismo imeli čelad, jaz sem si dal pod kapo rokavico, češ me bo to obvarovalo pred kamenjem, pojasnjuje Jani Bele.

Imamo 730 gorskih reševalcev
Polne roke dela lahko znova v teh poletnih mesecih pričakujejo tudi gorski reševalci. Lani so v celem letu posredovali 537-krat, letos že 249-krat.V Sloveniji imamo 730 gorskih reševalcev, ki so vsi prostovoljci. Med temi jih okoli 430 "priznava" država, pojasni Bele. Na vprašanje, kaj to pomeni, pojasni, da to pomeni, da enkrat letno teh okoli 430 reševalcev dobi en kos opreme. "Eno leto dobimo čelado, drugo čevlje… a to se žal tako počasi obrača, da je že veliko opreme, ki jo imamo, zastarele. Smuči smo, recimo, dobili pred 11 leti, jaz sem jih že pred tremi leti vrgel proč, ker so razpadle. Če je akcija, potem uporabljam svoje. Enako je z drugo opremo."

Podhranjenost z opremo
Za reševalca pozimi bi moral biti nahrbtnik z (zračno blazino) airbagom, ki se napihne, če te plaz zasuje, del osnovne opreme, kot je to v tujini. A naši reševalci si lahko to samo želijo. "To so stvari, ki niso urejene. Ravno zadnjič je eden od vodij spraševal, kako naj pošlje fante reševat v plaz, če nihče nima te opreme." Recepta, kako se bo to rešilo, ne ve, to je oreh, v katerega mora zagristi vodstvo. "Povem kot reševalec, kako stojijo stvari: da smo zelo podhranjeni z opremo."

Gorska reševalna zveza Slovenije je financirana z dveh strani: uprave zaščite za reševanje in Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO), ki je odvisna od loterije. Kot pojasni sogovornik, uprava za zaščito reševalcem sicer nameni vsako leto nekaj več sredstev, a ker se na drugi strani sredstva FIHA znižujejo, so ves čas kljub večjim potrebam finančno na istem.

Plazni nahrbtnik: v primeru zasutja se sprožijo zračne blazine. Foto: MMC RTV SLO

Še ena težava, s katero se spopadajo gorski reševalci, je, da nimajo lastnega helikopterja. Pri reševanju pomagajo helikopterji Slovenske vojske. "Včasih je treba prenašati opremo iz enega helikopterja v drugega in tudi to vzame čas. Čeprav fantje (op. reševalci) delajo profesionalno, so v bistvu prostovoljci. Imamo poklicno posadko helikopterja, kjer so pilot, kopilot in tehnik, potem je tu še policist in vsi ti se ves čas menjavajo. V tujini je pa velikokrat stalna ekipa profesionalcev, ki je uigrana, kar olajša delo. Kljub temu pri nas za zdaj vse teče tekoče, in mislim, da so stvari še take in se še nekaj čas ne bo spremenilo. To bi potem govorili že o profesionalizaciji," načneva temo, o kateri pravi, da še ni videti, da bi se kmalu uresničila.

Tri mesece dežurstev
Tako so tri mesece poleti organizirana dežurstva, helikopterska ekipa dežura od 7. ure zjutraj do mraka. "Ker se včasih nesreče zgodijo tudi zvečer, ko helikopter ne more sodelovati, se gre,– kot sicer pri vsaki nesreči, namreč hkrati kot helikopter se alarmira tudi postaja, kjer se je zgodila nesreča –, potem reševat na klasičen način," pojasni delo.

Poletni čas je obdobje, ko imajo reševalci največ dela. Foto: BoBo

Gorski reševalci morajo naprej skozi dolgoletno izobraževanje, ki mu sledi izpit iz reševalnih tehnik, na določeno obdobje opravljajo tudi poletna in zimska izpopolnjevanja, vsako leto tudi izpit iz prve pomoči, enkrat na tri leta pa tudi reševanje s helikopterjem. Reševalci letalci, to so tisti, ki jih iz helikopterja spustijo z jeklenico do ponesrečenca, skupno jih je okoli 40, pa morajo to vajo opraviti vsako leto, pojasni sogovornik. Seveda si gorske reševalne postaje med seboj, če je to treba, tudi pomagajo, kar se dogaja predvsem pri zahtevnih reševanjih.

Triglav je še vedno eden od najbolj zaželenih vrhov. Foto: BoBo

Največ posredovanj zgodaj popoldne
Kot kaže statistika, je največ posredovanj zgodaj popoldne, ko planinci sestopajo. Razlogov za to je več. "Pri sestopu si že utrujen, veliko ljudi porabi zadnje atome, da pridejo do vrha. Pri sestopu so obremenjene tudi druge mišice, ker pri sestopu vedno zaviraš, in zaradi hitrosti in teže moraš bolj loviti ravnotežje, kar aktivira spet druge mišice," pojasnjuje izkušen gorski reševalec. Zato je treba biti pri sestopu še toliko bolj zbran in ves čas gledati, kam boš položil nogo. "Dovolj je, da se malo obrneš in nekaj rečeš, pa lahko padeš. Se pa zdaj pojavlja tudi to, kar vidimo v dolini: med hojo zrejo v mobitel," je zgrožen nad vedenjem, ki mu je pogosto priča ob obisku gora.

Nevarno proti vrhovom
Pred dvema letoma je napisal knjigo Nevarno proti vrhovom, v katerih opisuje zgodbe, kaj vse se nam lahko pripeti v gorah in kaj se zgodi, ko se vzpon ne zaključi tako, kot bi si želeli. "To knjigo sem napisal, da bi prikazal izkušnje in je namenjena širšemu krogu. In moram priznati, da sem kar malo razočaran, da planinci ne segajo več po njej. Veliko predavam o njej, ampak v glavnem predavam gorskim reševalcem, ki to v bistvu že vedo."

Ob tem opominja na še eno stvar: padce. Seveda si jih nihče ne želi, a, kot pravi, se jih da natrenirati, kar lahko tudi reši življenje. "Že dvakrat sem bil prisoten, ko je človek padel, pa me je tik predtem pogledal, češ, kaj naj naredim. Namesto da bi imel v glavi, da bi se česa oprijel, trave, korenine, česar koli. Ali pa, če se že vrtiš, daj razširi roke, da boš preprečil kotaljenje. Pa da imaš v glavi, da boš poskusil pristati na rokah, kot mačka," našteje nekaj trikov, ki jih lahko natreniramo, da bomo znali pravilno odreagirati, če bo to potrebno.

Tudi hojo s palicami je treba natrenirati
Vse več ljudi uporablja tudi palice. Pri sestopu so zelo pomembne, opominja. "Če jih nimaš, je stična točka zgolj ena, in hitro izgubiš ravnotežje. Če jih pa imaš, imaš tri stične točke in s tem veliko boljše ravnotežje," razloži in v isti sapi doda, da pa se je treba hoje s palicami tudi naučiti. Veliko ljudi jih namreč ne zna uporabljati prav in v takih primerih se lahko ravno zaradi njih zgodi nesreča.

Dejstvo je, da seveda popolne varnosti ni. "Prijatelj, ki se ukvarja z varstvom pri delu, je napisal, da se poročilo pri nesrečah začne na dva različna načina: do nesreče je prišlo zaradi neizkušenosti ... oz. do nesreče je prišlo kljub izkušenosti. Nesreče se dogajajo izkušenim, dobro opremljenim, ampak dajmo to možnost nesreč zmanjšati. Z izobraževanjem, opremljenostjo lahko naredimo veliko. Če smo neopremljeni, je toliko večja verjetnost, da se bo kaj zgodilo," opozarja sogovornik na previdnost vsem, ki radi zahajajo v gore.

Ljudje so, kot pravi Bele, tako odvisni od informacij, ki jih dobivajo prek spleta, da brez tega, da bi v gorah dejansko pogledali naokoli, ne znajo več realno oceniti stanja. Foto: MMC RTV SLO

Vse za fotografijo na Instagramu
Kot pravi, je predvsem na začetku sezone eden od glavnih razlogov, da je potrebna pomoč reševalcev, onemoglost. Posamezniki želijo osvojiti vrhove, ki so daleč nad njihovimi sposobnostmi, in ni jih malo, ki si želijo na vrh predvsem zato, da bodo lahko na Instagramu ali Facebooku objavili krasno fotografijo. "Na začetku sezone je skoraj vsako leto kar nekaj reševanj obnemoglih ljudi, ki si postavijo prevelike cilje. Postopnost je zelo pomembna. Tako kot greš v najprej v 1. razred, šele potem v 8."

Ko ga na koncu pogovora povprašam po sklepnem sporočilu, ne omahuje: vedno je treba hoditi z odprtimi očmi. "Ni pomembno, ali smo osvojili vrh ali ga nismo, pomembno je, da se varno vrnemo domov."