Najnovejša atrakcija posestva je hiška v krošnjah, ki je svoja vrata odprla letos poleti. Foto: Na Škaluc
Najnovejša atrakcija posestva je hiška v krošnjah, ki je svoja vrata odprla letos poleti. Foto: Na Škaluc
Idila na posestvu Na Škaluc, ki je ime dobilo po bližnji pečini. Foto: MMC RTV SLO
Zgled, kako se stvarem streže na Štajerskem, je nedvomno dala Martina Breznik s svojo Hišo Raduha v Lučah v Savinjski dolini. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Fasada hiške je iz lesa 160 let stare družinske kašče. Foto: MMC RTV SLO
Lastnik posestva Peter Hrastelj s svojimi konji, ki jih gostje lahko tudi jahajo. Foto: MMC RTV SLO
Gostje na posestvu povečini prespijo dvakrat, pri čemer Slovenci običajno naročijo polpenzion, tujci pa zajtrk, čez dan pa raziskujejo okolico. Foto: Na Škaluc
Projekt v delu: prenova starega kozolca, kjer bo v pritličju wellness, v prvem nadstropju pa bivalno-spalni prostori. Foto: MMC RTV SLO
Dva lokalna kulinarična mojstra - Borut Jovan (do nedavnega Galerija okusov v Petrovčah, zdaj v vrtnariji Valner v Šentjurju) in Marko Pavčnik iz Pavusa na laškem gradu. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Eden od krožnikov laškega kuharskega mojstra Marka Pavčnika - variacija juhe daši s prekajeno postrvijo. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Daleč najboljši vinar na tem koncu je biodinamična avtoriteta Aci Urbajs z Rifnika nad Šentjurjem. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Stanje je simptomatično za malo razvito drobovje Spodnje Štajerske, Kozjansko, za katerega se z idilično gričevnato pokrajino, skrivenčenimi jablanami starih sort in samotnimi kapelicami vseeno zdi, da kot speča kraljična čaka, da ga kdo prebudi.

Na Škaluc, posest v Trobnem dolu pri Šentrupertu, ki sta jo pred dvema letoma v turistično točko preoblikovala Valerija in Peter Hrastelj, ona iz Celja, on iz Laškega, je dober zgled, kaj se v pozabljeni in podcenjeni regiji *lahko* stori, če nisi obremenjen s predsodki o lastnem okolju - in z veliko volje.

Mimo ograde s srnadjo se dovoz vzpne na čistino pred poslopjem, s katere se razteza pogled na Lisco, Sveto goro in Kum. Manjša družba poseda na lesenih ležalnikih in pod baldahinom pod jablano ter srka iz steklenih pivskih vrčkov češkega ležaka Staropramen, ki pri Škalucu precej drzno nadomešča Laško. Hrastelj je sicer zaveden Laščan – a le do določene meje. To mejo potegne pri pivu.

Tržna niša: lovski turizem
"Domači hruškovec?" mi ponudi za dobrodošlico žganjico za masivnim, z venci hmelja ozaljšanim točilnim pultom pod lovskimi trofejami, zaradi katerih so nekateri bolj rahločutni točilni del Škaluca označili za "sobo smrti". A trofeje so obvezen del posestva, ki je svoj uspeh zgradilo tudi na usmerjenem lovskem turizmu, kar je pri nas očitno kar dobra tržna niša.

"Sem prihajajo lovit tuji odvetniki, zdravniki, ugledni posamezniki …" razlagata Hrastelja in pojasnita, da lahko tuji lovci kot trofejo s seboj vzamejo zgolj glavo, se pa velikokrat zgodi, da Valerijo prosijo, naj jim njihov ulov tudi pripravi.

"Najprej, takoj po razkosanju, gredo v litoželezno Emovo posodo v štedilnik na drva jetrca, ki jih spražimo na masti in čebuli, boljšega ni," kima Hrastelj, sicer član Lovske družine Jurklošter, ki vam bo rad povedal kako zabavno lovsko anekdoto.

Naval tujih turistov
6,5 hektarja prostrano posestvo, ki ga poleg turističnih nastanitvenih zmogljivosti in wellnessa sestavlja še kar nekaj zemlje s sadnimi drevesi, prej omenjena ograda s šestimi jeleni (po vzoru Jelenovega grebena v Olimju atrakcija za turiste, ne pa material za večerjo) in štirje konji, je najbolj zgovoren dokaz, da bi bilo potrebno vlagati tudi v pokrajine, ki veljajo za "nerazvite" in "turistično nezanimive". Če gre sklepati po številu povpraševanj iz tujine, ki jih vsakodnevno dobivata Hrastelja, je Kozjansko še kako zanimivo – morda prav zaradi svoje neodkritosti.

"Prvo rezervacijo smo dobili v manj kot 24 urah, ko smo dali posestvo na Booking (priljubljeni sistem za rezervacije prenočitev, op. a.). Bila je iz Brazilije," ponosno razlaga Valerija. V naslednjih dveh mesecih sta sprejela goste iz kar 15 držav - v času, ko sta se pogovarjala z nami, sta se že pripravljala na prihod petih Izraelcev, še svoj tretji obisk letos pa je napovedala nemška podjetnica, za katero je bilo 12-dnevno dopustovanje Na Škalucu prvi stik s Slovenijo sploh. Nemka se v slabih dveh tednih tako rekoč ni premaknila s terase Škaluca, na kateri je zgolj srkala pivo in ni imela nobene potrebe po odkrivanju drugih krajev.

Čeprav so bili pri Škalucu povsem zadovoljni že z zasedenostjo dveh apartmajev (večji je za šest oseb, manjši za štiri, oba v lesu in z dodatki starin iz družinske dediščine), pa je zanimanje za posest z nedavnim dodatkom hiške v krošnjah poskočilo v nebo, tako, da sta bila presenečena še sama lastnika. "Pred dnevi smo imeli tu skupino iz Goriških Brd, pa skupino z Bleda … in sem si mislil, če pridejo sem iz takšnih krajev …" se čudi Peter.

Štajerski hit: prenočevanje v krošnjah
Da so hiške na drevesu v državi, ki se ponaša kot peta najbolj zelena na svetu, za turiste pravi magnet, je dokazala že Hiša Raduha v Lučah, ki je bila leta 2013 s svojo hiško na drevesu celo nagrajena z nagrado sejalec za ustvarjalne in inovativne dosežke v slovenskem turizmu. Hiške na drevesu so očitno štajerska specialiteta, saj ima svojo tudi celjski Mestni gozd. A, kot smo pri nas že vajeni, brez birokratskih zapletov ni šlo in Škalučeva hiška je danes registrirana kot "pastirski stan", da sta jo sploh lahko postavila na obronku svojega gozda.

Fasada iz stare kašče, pohištvo iz švicarskega cemprina
Konstrukcija in interier sta delo srbsko-madžarske arhitektke Katalin Grubelnik - Biro, ki si je hiško zamislila skrajno minimalistično, brez kakršnih koli dodatkov, tako da trendovska novogradnja na stebrih ne moti ne spomeniško zaščitene vedute vasi, ne bukovega gozda, v katerem stoji.

Streha je iz smreke, zunanja obloga iz masivnega lesa 160 let stare družinske kašče, notranjost je za najbolj optimalno (pa tudi zeleno) izolacijo ometena z glinenim ometom, delo prekmurskega mojstra Antona Donoša.

Pod je hrastov, pohištvo pa iz redkega iglavca cemprina, iz Švice, ki raste na 2.300 metrih ter zaradi svojih smol in eteričnih olj oddaja blagodejno aromo, ki upočasnjuje srčni utrip in omogoča nemoten spanec – če vas seveda ne zbudijo jelenji ruki. Vse pohištvo, vključno z ležalniki na Škalučevi trati, je delo Hrastelja, izurjenega mizarja.

Potencial za kozjanski cider
Gostje imajo na trdnih tleh na voljo še savno in džakuzi, pri Škalucu pa ambiciozno že načrtujejo še tretji nastanitveni prostor, preurejen stari kozolec, ki bo imel v pritličju svoj wellness, v prvem nadstropju pa bivalne prostore. Za prenovo kozolca sta zakonca angažirala slovensko arhitektko Andrejo Kus, projekt pa naj bi bil z evropskimi sredstvi dokončan do naslednje zime.

Že prej, to jesen, naj bi gostom ponujali domači "japček", kot pravijo Štajerci jabolčnemu vinu oz. ciderju, ki pa ga okoliški kmetje povečini žal povsem uničijo z dodatkom obilice žvepla.

Na Škalucu, kjer imajo kar 85 jablan starih sort, že zdaj za zajtrk strežejo domači jabolčnik, a kakovosten cider je nedvomno še ena od tistih tržnih niš, ki bi lahko Kozjansko z njihovimi starimi, že pozabljenimi sortami, kot so carjevič, kanadka, voščenka in bobovec, vpisal na kulinarični zemljevid.

Okoliški biseri: Pavus, Urbajs ...
Posestvo Na Škaluc daje smernice, v katero smer bi razvoj Kozjanskega lahko šel, kar pa, seveda, ne pomeni, da ni prostora za izboljšave, zlasti pri povezovanju s krajevnimi ponudniki in pridelovalci je še kar nekaj potenciala za tesnejše stike, čeprav že zdaj režejo sosedovo salamo in točijo mleko iz sosednje vasi. A možnosti je še - le nekaj kilometrov stran na kmetiji in Videc redijo koze in pridelujejo sir, nedaleč stran je Kalobje z zeliščno kmetijo Kalan, in čeprav vinarjev v tem koncu pravzaprav ni, pa je tista ena svetla izjema - vrhunska.

Le dva hriba stran na Rifniku namreč domuje eden najboljših biodinamikov pri nas, Aci Urbajs, katerega Organic Anarchy strežejo po restavracijah od Pariza do New Yorka. In če morda Laško ni ravno naslov za res dobro pivo, pa na laškem gradu v restavraciji Pavus kuha eden najboljših kuharjev pri nas, Marko Pavčnik.

Zgled v Avstriji
A če so nam sosedi Avstrijci lahko za zgled, kar se tiče povezovanja majhnih kmetov, pridelovalcev, gostincev in ponudnikov v eno učinkovito, dobičkonosno celoto, ki drži pokonci kar lep del tamkajšnjega gospodarstva, pri nas te miselnosti še vedno nismo prav vajeni. Goriška brda, ki bi se jih s Kozjanskim dalo primerjati glede svojih naravnih danosti, a necentralne lokacije, so kot turistično ena najbolj razvitih pokrajin to pri nas morda še najbolje osvojila.

Tam vam turistične kmetije pred vas postavijo svoje vino, bratov pršut, sosedovo penino, sir od kmeta čez mejo in jogurt kmeta iz Idrijskih Krnic, kar vse s ponosom povedo, ko vam nosijo na mizo, medtem ko prenekatere kmetije po podeželju denimo prav sramežljivo skrivajo svoje kislo mleko ("Pa kdo bo to jedel?") in pred vas za zajtrk postavijo Tušev jogurt.

Kozjansko je seveda od Brd še precej daleč, kar potrjujejo tudi besede zakoncev Hrastelj, da imata izredne težave pri povezovanju s krajevnimi ponudniki, a nastavki so tu, dokaz, da tujce pokrajina zanima, pa tudi. Sicer pa pokrajina vabi, da jo spoznate pobliže drugi oktobrski konec tedna, ko se bo v Podsredi odvijal že 17. praznik kozjanskega jabolka.