Ko se v enem tednu zgodi toliko različnih zgodb, je stvar zelo težko ubesediti, a se bom potrudila.

Lepote Namibije. Foto: Matic in Carmen Pirc

Žar z domačini
Pred prihodom sva stopila v stik s turistično agencijo Namibia Adventure Travel Agency, kjer so nama ponudili all-inclusive ogled države. Paket je zajemal čisto vse. Tri prenočitve v njihovih apartmajih v prestolnici, ogled mesta in celoten 4-dnevni izlet po državi. Odlično ponudbo sva z največjim veseljem hvaležno sprejela.

Sušeno meso antilope, Windhoek.Foto: Matic in Carmen Pirc

Apartma, kjer sva stanovala, je pravzaprav v njihovi hiši, torej sva stanovala kar pri njih. Gre za veliko, udobno hišo na obrobju Windhoeka. Najin gostitelj, torej tudi lastnik agencije je petdesetletni Namibijec nizozemsko-francoskega rodu po imenu Wiets. Ob prihodu sva spoznala njega, njegovo ženo in petindvajsetletnega sina Wica. Hitro smo se razgovorili, zato so naju povabili, naj se jim zvečer pridruživa ob žaru. Z navdušenjem sva sprejela ponudbo.
Poleg njih sta se nama zvečer pridružila še dva sinova prijatelja, ki pa, baje, tako ali tako ves prosti čas preživita pri njih, tudi ko Wica ni doma.

“V Namibiji imamo le dve zapovedi – pivo in žar," sva nemudoma dobila prvo, morda najpomembnejše lekcijo o državi. Postregli so okusno domače pivo, mojster žara pa je zavihtel svojo kuharsko opremo. “Danes pečemo različne vrste antilop,” je napovedal, kot da je to nekaj povsem vsakdanjega. No, v Namibiji je res. “Mi, Namibijci smo veliki mesojedi. Poleg govedine jemo predvsem divjačino – antilope in zebre. Meso si večinoma lovimo sami. To je naša tradicija, naš način življenja.” Ob besedah so najbrž opazili, da sem nekoliko trznila, zato so pristavili, da ujamejo izključno tisto, kar nameravajo pojesti, da živali nikakor ne ubijajo iz užitka. Ker sva jim povedala, da sva se v času projekta odpovedala govedini, svinjini in jagnjetini, da občasno poseževa le po piščancu, so spekli še nekaj perutničk. Čudili so se najinemu bojkotu svinjine, saj jo sami štejejo pod vrsto zelenjave, sicer pa so občudovali najino vzdržljivost. “Dve leti?! Sama brez mesa težko zdržim dve uri,“ je zahlipala Wietsova žena.

Prvo pravilo v Namibiji ‒ meso in pivo, Windhoek. Foto: Matic in Carmen Pirc

Pozno zvečer (zanje zgodaj) smo k pivu pristavili še pretežno mesno pojedino. “Namibija je mirna dežela. Na ogromnem ozemlju živi zgolj dobra dva milijona ljudi. Prestolnica ima dobrih 300.000 prebivalcev. Vrvež se porazgubi, dejavnosti ni veliko, zato se moramo znajti sami. Delati končamo ob petih, popoldneve preživljamo v družbi prijateljev in družine, ob hladnem pivu in vročem žaru. konce tedna pa si krajšamo z mnogimi avanturami, ki jih ponuja naša dežela,” so pojasnili. In o avanturah ima ta družina vsekakor veliko povedati. Motokros, dirkanje z avtomobili, vodni športi in skoki s padalom – vse to in še več je del njihovega vsakdana. V nadvse zanimivi družbi, ob dobri hrani in sproščenem vzdušju je večer minil veliko prehitro. “Zdaj pa spat, čaka nas nekaj izjemnih dni,” je napovedal najin dobrovoljni gostitelj.

Miren začetek izjemne avanture
Pot do Namibijske puščave je dolga, a neverjetno raznolika pokrajina se hitro spreminja. Od precej namočenega mesta, preko hribov, ki varujejo prestolnico, do savan in puščav. Po poti nama je Wiets razlagal o dolgoletni podrejenosti Nemcem in Južnoafričanom, ki so se veselo okoriščali naravnih bogastev, Namibijcem pa niso privoščili niti šolstva niti zdravstva. Razlagal je o posledicah, ki jih mlada država še zmeraj čuti in o vojni za namibijsko neodvisnost, v kateri se je bojeval tudi sam.

Brez žara v Namibije ne gre, Windhoek. Foto: Matic in Carmen Pirc

Ob tem nama je povedal ganljivo zgodbo, ki naju bo spremljala za zmeraj. Wietsova enota se je bojevala v Angoli in med vojno so se vojaki kljub ali pa morda ravno zaradi mnogih grozot med seboj tesno povezali. Po vojni so se stiki seveda porazgubili, a pred nekaj leti jih je sodobna tehnologija zopet zbližala. Ustanovili so skupino na Facebooku, kjer so delili svoje zgodbe in začeli premišljevati o ponovnem srečanju. Prešinila jih je zamisel, da se srečajo na kraju, kjer so se nazadnje razšli, na kraju, kjer leži toliko bolečih spominov in da na srečanje povabijo še ‘sovražnike’. En stik z nasprotno stranjo je bil dovolj, da idejo zanetijo še na drugi strani. Tako so se letos maja srečali. Prišlo je nekaj Namibijcev, Južnoafričanov, Angolcev in celo nekaj Kubancev in Rusov. Vojni sovražniki so si segli v roke in po mnogih letih zamer končno zakopali bojno sekiro. Izmenjali so si srce parajoče zgodbe, ki jih v vsem tem času niso mogli nikomur tako dobro razložiti, saj so imeli občutek, da družinski člani, prijatelji ali strokovnjaki nikoli ne bodo v celoti doumeli njihovih stisk. A sotrpin razume. Rekel je, da so se ob izpovedih jokali in smejali, da so si prisluhnili in razumeli, da je to bila najboljša terapija vseh časov. “Po dolgem času trpljenja so tolike travme izginile, toliko sovraštva izpuhtelo. Bilo je katarzično,” je sklenil svojo ganljivo izpoved o miru, ki bi lahko bila zgled vsem svetu.

Vasica Solitaire na poti do znamenitega Sossusvleija, Namibija. Foto: Matic in Carmen Pirc

Nadnaravne lepote namibijske puščave
Vstop v namibijsko puščavo smo ‘proslavili’ s kratkim postankom v majhni vasici Solitaire, kjer se je neki škotski turist pred leti ‘ugnezdil’ in ustanovil pekarno, ki je pravzaprav središče celotne vasi. Privoščili smo si bojda najboljšo jabolčno pito na svetu, ki dandanes v kraj privabi mnogo mimoidočih turistov.

Pot smo nadaljevali do kanjona Sesriem, kjer smo povsem slučajno naleteli na igralko Milo Jovovich in vso njeno ogromno filmsko ekipo, ki so ravno snemali neko krvavo sceno. V tišini smo spremljali ves ta nor teater, po koncu pa smo izvedeli, da gre za film Monster Hunter, ki je priredba računalniške igre. Zanimiva izkušnja, ni kaj!

Popoldne smo dosegli prve spektakularne peščene sipine. Najprej sva se razgledala, z zanimanjem vpijala vse neverjetne informacije o puščavski flori in favni, nato pa se na čudovitem oranžastem pesku lenivo prepustila božanju zahajajočega sonca.
Zatem smo odšli v Sesriem, kraj, ki turistom nudi prenočišča in nekaj najosnovnejših potrebščin. Ustavili smo se v nekem kampu in si šotor postavili pod ogromnim gnezdom (v angleščini se mu reče The Sociable Weaver's Colonial Nest), za katerega je značilno, da sočasno gosti več vrst ptic in celo drugih živali. Wiets je ob tem simbolično pripomnil, da je gnezdo odličen dokaz, da lahko več vrst sobiva v sožitju in da bi se lahko tu in tam zgledovali po živalih. Zakurili ogenj in se lotili žara pod zvezdami. Brez žara pač v Namibiji ne gre.
Noč je bila kratka, a sladka. Že ob petih zjutraj smo se odpeljali proti sipinam, tokrat smo se odpravili naravnost k največji. Big Daddy, kot pravijo bojda največji sipini na svetu je spektakularen že od spodaj, a ker nama je Wiets zagotovil, da je pogled še bolj izjemen od zgoraj, sva se ga lotila. Pohod na vrh, pri katerem se z vsakim korakom ugrezneš in zdrsiš nekaj centimetrov nazaj, naj bi trajal dve uri, a midva očitno ne zmoreva brez podiranja rekordov. Pot je bila težka, neprimerljivo težja kot po trdih tleh, a obljuba čudovitega razgleda in gladek, še nedotaknjen pesek sta naju motivirala. Po še hladnem pesku sva lahko hodila bosa, kar je vsekakor olajšalo zadeve. Po dobri uri sva le prispela. Sončni vzhod na najvišji sipini s pogledom na neskončno puščavo? Totalno se je izplačalo! Še celo uro sva imela vrh samo zase, zato sva se dodobra naužila vseh okoliških lepot.

Bojda najboljša jabolčna pita na svetu, Solitaire. Foto: Matic in Carmen Pirc

Sledil je kratek spust. Glede na to, da je navzdol pesek sodeloval v najin prid, sva v dolino zdrsela v parih minutah. In tam je bil! Končno sva prispela do tistega slavnega belega glinenega polja z mrtvimi drevesi po imenu Deadvlei. Prizor in pojav, ki mu ni para. Zgodba, ki stoji za njim, je zelo zanimiva. Pred okoli 700 leti se je podnebje na območju drastično spremenilo. Prišla je huda suša in sipine so obkolile polje ter ga tako odrezale od vode. Vse življenje je brez vode umrlo, a ker se je sprememba zgodila tako hitro in drastično, se izsušena drevesa nikoli niso uspela razgraditi. Več stoletij stara drevesa tako še zmeraj krasijo belo polje obdano z živo oranžnimi sipinami. Prosto sva se sprehodila in občudovala to čudo narave, pri tem pa pazila, da se dreves niti slučajno ne dotakneva, saj je lahko za krhka drevesca že najmanjši dotik, najmanj nevarna bakterija usodna. Pri tem naju je pri štiridesetih stopnjah še dodatno pogrel prizor obilnega najstnika, ki je splezal na majavo drevo in na njem brezskrbno poziral, ter njegove ošabne mame, ki je sinovo, sicer prepovedano, početje še glasno zagovarjala pred razjarjenimi obiskovalci, ki pa se zavedajo vrednosti tega kraja.
Po izjemnem začetku dneva smo si privoščili okusen zajtrk pod drevesom na sosednjem polju, obdanem s sipinami, po imenu Sossusvlei. V soju vseh čudovitih barv in dih jemajočih naravnih pojavov se je življenje zdelo še lepše kot prej.

Sesriem kanjon, kjer so snemali film Namibijska puščava. Foto: Matic in Carmen Pirc

Iz puščave na obalo
Naslednjih nekaj dni sva preživela na obali. Nastanili smo se v sproščenem obmorskem mestecu Swakopmund, ki naju je hitro prepričal z nemško arhitekturo in pedantnostjo, z lepimi plažami in bojda najboljšimi ostrigami na svetu. Njam! Slikovito mesto je stisnjeno med morje in puščavo, zato ponuja popolno iztočnico za raziskovanje obojega.
Najprej sva se lotila puščave, ki se nama je v prejšnjih dneh pač ni uspelo naužiti. Izposodila sva si štirikolesnike in se odpravila raziskovati neskončne sipine. Izkušnja je bila adrenalinska, a hkrati poučna; da o prizorih sploh ne govorim!

Nato pa sva se obrnila še proti morju. Obiskali smo mesto Walvis Bay, ki slovi po ogromni koloniji flamingov, ki krasijo mestno plažo. A flamingi niso vse, kar lahko opazimo v teh vodah. Videla sva tudi cel kup pelikanov in tjulnjev, ki so se razposajeno hranili tik ob obali.
Ob obali sva se lotila tudi najine čistilne akcije, pa čeprav smeti ni bilo veliko. Ponovno sva imela to srečo, da so se nama pridružili trije najstniki. Po opravljenem delu smo se razgovorili o namenu in fantje so prišli do sklepa, da pobiranje smeti po poti iz šole ali v trgovino ni prav velika žrtev, zato so se zadevo odločili vpeljati v svojo dnevno rutino. Sami resda ne bomo počistili vsega sveta, vseeno pa lahko rešimo marsikako ribo ali želvo, kar se nama zdi prekleto dober začetek!

Pot smo nadaljevali proti severu, po zloglasni Obali okostij, kjer je zaradi večne meglice, neprijaznega podnebja, močnih tokov in nepredvidljivega morskega dna nasedlo tisoče ladij. Na poti do priljubljenega počitniškega kraja Henties Bay smo si ogledali eno izmed teh nesrečnih ladij – Zelio. Čeprav je neizprosno namibijsko morje povzročilo ogromno materialne in ekološke škode, je hkrati poskrbelo tudi za raj za ptice, ki so se naselile na razbitine. Wiets nama je povedal nekaj zgodb o ladjah, o morju in kmalu nama je postalo jasno, zakaj namibijska obala še danes buri duhove.

Sončni zahod na namibijskih sipinah, Sesriem. Foto: Matic in Carmen Pirc

Prisrčna prestolnica in srčni ljudje
Po parih šokantnih spremembah pokrajine in še bolj šokantnih prizorih naravne lepote po poti smo prispeli v Windhoek.

Kot se za raziskovalca mest, v kar sva se v zadnjih štirih mesecih prelevila, spodobi, sva si ogledala tudi prestolnico. Najprej sva obiskala bogatejši del mesta, tisti, ki slovi po kolonialni arhitekturi, urejenih ulicah, finih restavracijah in prestižnih pivovarnah. Ogledala sva si neokusno razkošno predsedniško palačo, obiskala zgodovinski muzej, kjer sva se naučila veliko o nemškem genocidu, o vojni proti Južnoafriški republiki in o osamosvojitvi mlade države ter par ostalih osrednjih znamenitosti. Mesto je lepo, o tem ni dvoma. Mirno je, čisto in urejeno. A jasno je bilo, da je to tisti del mesta, kjer živi bogata manjšina. Kje pa živi revna večina?

Kampiranje in žar pod zvezdami, Sesriem. Foto: Matic in Carmen Pirc

V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je južnoafriška administracija Windhoeka odločila, da temnopolte prebivalce mesta izseli iz bolj centralnega dela mesta v obrobni predel, saj so se na staro lokacijo želeli naseliti potomci Evropejcev. Temnopoltim prebivalcem zamisel seveda ni bila po godu, saj so na stari lokaciji imeli lastno zemljo in hišo, na novi pa bodo morali plačevati najemnino; nova lokacija je bila tako natlačena, da niso smeli imeti vrtov, poleg tega pa so se v službo morali voziti z avtobusom, kar je predstavljalo še dodatne stroške. A izbire niso imeli. Mestna administracija jih je tako prisilno naselila v okraj, ki so ga poimenovali Katutura, kar v hererskem jeziku pomeni ‘kraj, kjer ljudje nočejo živeti’. Čeprav so se prebivalci že privadili na nov dom in je Katutura danes eden izmed najživahnejših delov mesta, okraj še zmeraj ostaja dom najmanj premožnih, a žal tudi najštevilnčnejših prebivalcev. Najrevnejši prebivalci živijo v pločevinastih hišah, šele ko si zagotovijo stalen dohodek, si lahko privoščijo skromno zidano hišico. Poleg revnih domov je v četrti moč najti tipične afriške obcestne tržnice, pločevinaste avtopralnice in ‘kiosk-trgovine’ ter ogromno število okrepčevalnic, ki so središče njihovega socialnega življenja. Električno napeljavo ima le peščica ljudi, tekoča voda pa je luksuz, ki ga prebivalci nimajo. Namesto vodovoda imajo v okraju nekaj črpalk, od koder si natakajo osnovne količine vode.

Mesto kot iz škatlice, Swakopmund. Foto: Matic in Carmen Pirc

A kljub slabim razmeram se v okraju pišejo tudi pozitivne, spodbudne zgodbe. Obiskali smo na primer društvo, ki krepi ženske, jih spodbuja in osamosvaja. Brezposelne ženske tam iz odpadnih materialov ustvarjajo najbolj čudovit nakit, torbe, blazine, prevleke in še veliko več. Neverjetne izdelke nato prodajajo in si tako zagotovijo osnovni zaslužek.

Poleg tega pa smo obiskali tudi center za pomoč otrokom in družinam po imenu Family of hope services. Središče skrbi za sirote in otroke iz najbolj obubožanih družin, tako da jim zagotovijo varnost, hrano, izobrazbo, oblačila in zdravstveno oskrbo. Imela sva privilegij, da sva spoznala te čudovite ljudi in krasne otroke, se z njimi poigrala in pogovorila o ljubezni, miru in skrbi za okolje. Z zanimanjem so požirali najine besede, nato pa so še z večjim veseljem občudovali najine nenavadno ravne lase in svetle oči. Skupaj smo posadili drevo, ki so ga na dvorišču še kako potrebovali, zapeli, zaplesali, na koncu pa sva jim podarila nekaj bombonov in igrač, ob katerih so se jim kar oči zasvetile. Kako malo je potrebno, da osrečimo neprivilegiranega otroka! Zakaj torej ne bi božično radost podelili s tistimi, ki je niso deležni?

V objem ljubezni
Matic je, jasno, moja ljubezen, središče mojega vesolja, moj dom, ki me spremlja povsod in posledično dom kot takšen toliko manj pogrešam. Vseeno pa sva oba zelo navezana na najini družini in prijatelje. Po varnem zavetju doma se nama navadno najbolj stoži ravno v času praznikov, zato sva se že nekaj časa poigravala z mislijo, da bi božič preživela doma. No, potem pa nama jo je birokracija zopet zagodla, tako da niti nisva imela izbire – v času praznikov se tako vračava domov. V soboto sva presenetila domače z nekaj kosi namibijske antilope in najino malenkostjo; tako bomo božič lahko preživeli skupaj, v objemu ljubezni. V prihajajočih dneh pa bova obiskala nekaj evropskih držav, ki so bile že v začetku planirane kot nekakšen ‘buffer’ v primeru birokratskih zapletov, ki ga bova tokrat dejansko izkoristila. Afrika je čarobna, a po štirih mesecih jemanja antimalarikov bo pavza v praznično okrašenih evropskih mestih povsem prijala. Najin božič bo torej vesel, naj pa na ta poseben dan tudi vam zaželiva mirne in ljubezni polne praznike!

Zajtrk na polju Sossusvlei. Foto: Matic in Carmen Pirc