Lepote Balkana. Foto: Matic in Carmen Pirc

Pred vrnitvijo v Afriko sva namreč sklenila, da se še malo naužijeva radosti domače celine. S seboj sva vzela prijatelja in polno pest zagona za novo leto. Balkan, prihajamo!

V Beograd na piščančje čevapčiče

Prva destinacija na najinem kratkem izletu po Evropi je bil Beograd. Glede na to, da sva Srbijo v preteklosti že obiskala in dodobra spoznala, se tu nisva dolgo zadržala.

Pogled na splav v Zemunu, Beograd. Foto: Matic in Carmen Pirc

Kot se zjutraj spodobi, sva se ‘za zajtrk’ odpravila na sprehod ob reki. Vajena afriške vročine sva se pošteno zavila v plašč, šal in kapo ter se šla razgibat. Najprej sva se sprehodila ob Donavi, po zemunski promenadi, ki je znana po številnih kavarnah ter barih ob in na reki. Priljubljeno nabrežje je bilo seveda precej bolj prazno, kot je poleti; primerno za jutranjo telovadbo.

Barvit splav-gostilna v Zemunu, ki obratuje tudi v dopoldanskem času, Beograd. Foto: Matic in Carmen Pirc

Aktivno jutro sva nadaljevala na rečnem otoku Ada Ciganlija, ki je med reko Savo ter njenim umetnim jezerom in je znan po izjemno priljubljeni mestni plaži in množici vodnih športov.

Poletnega vrveža, čofotanja, glasbe in vodnih športnih aktivnosti nisva našla, vseeno pa sva našla čudovito plažo, lep pogled na mesto in zimsko spokojnost. Iz žepov sva potegnila vsak svoj kos sadja, opazovala spuščajoča se letala (ki jih, mimogrede, prav nič ne pogrešava) in se prepustila prijetnim prizorom.

Pri cerkvi svetega Save, ki velja za eno izmed največjih pravoslavnih cerkev na svetu in eno izmed osrednjih znamenitosti v mestu, sva se srečala z mojima mrzlima bratrancema (sovražim to besedno zvezo, predvsem pri ljudeh, ki niti slučajno niso 'mrzli'). Pričakala sta naju s tipično srbsko sproščenostjo, pozitivo in toplino.

Srbi me s svojim večnim prijateljskim gostoljubjem vedno znova presunejo. ‘Izljubili’ smo se, si skupaj ogledali to veličastno arhitekturno mojstrovino, posvečeno svetemu Savi, ustanovitelju Srbske pravoslavne cerkve, nato pa se skupaj odpravili proti strogemu središču mesta, ki sva se ga še posebej veselila, saj je na ulicah Beograda zmeraj veselo.

Prostrana plaža Ada Ciganlija, Beograd. Foto: Matic in Carmen Pirc

Medtem ko smo se prebijali skozi večno Beograjsko gnečo in dolgo zaman iskali parkirno mesto, sta bratranca priznala, da ju prav zaradi neznosne natrpanosti mesta vse bolj vleče nazaj na vas.

Ogled mesta smo začeli na Skadarliji, stari zaviti tlakovani boemski ulici, ki slovi po starinski arhitekturi, uličnih umetnikih, ki se pogosto prelevijo v priznane poete, galerijah in številnih gostilnah, ki vabijo z dobrotami z žara, pivom in rakijo. Od tod smo nadaljevali proti Trgu republike in se sprehodili po praznično okrašeni ulici Knez Mihailova. Najbolj obiskana pešpot, ki slovi kot ena izmed najbolj cenjenih krajev za oddih in nakupovanje v Beogradu je tudi pozimi polna ljudi, glasbenikov, umetnikov, za nameček pa se decembra lahko pohvali še z božičnimi stojnicami, ki živahno vzdušje le še zaokrožijo. Po en kilometer dolgi ulici nas je spremljal zvok božičnih balad, srbskih rockovskih hitov in srbskih narodnih pesmi ter vonj božičnih dobrot.

Pot do glavnega vhoda cerkve Sv. Save, Beograd. Foto: Matic in Carmen Pirc

Pohod skozi življenja polno mesto smo sklenili pri beograjski trdnjavi. Park Kalemegdan in citadela se nahajata na naravnem platoju na koncu grebena in tako ponujata odličen razgled na mesto. Sprehodili smo se skozi park, občudovali mogočno arhitekturo in spominske objekte ter se nekaj novega naučili o bogati srbski zgodovini. Sedli smo na več stoletij staro kamnito obzidje in vpili umik od mestnega vrveža.

Pred nami se je razprostiral pogled na največje mesto v nekdanji Jugoslaviji in eno izmed najstarejših mest v Evropi. Zazrla sem se v brzice Save in Donave, ki se na tem mestu složno zlivajo v celoto, v trenutno malo manj zeleno zelenje in v okoliško mesto. Bratranca sta prišepnila, da jima je to najljubši kraj v mestu, kotiček, kjer ob pogledu na naravo ubežita kaosu. “Z razlogom,” sem jima pritrdila.

Premraženi in lačni smo se sklenili okrepčati. 'Mrzlega' bratranca Nemanjo, ki je po poklicu kuhar, sva vprašala, kje lahko dobiva najboljše piščančje čevapčiče. Nemanja se je zarežal: “Piščančji čevapčiči? Ljubica, kje si pa še to slišala?” Hja, sva si kar mislila, da bo težka, ampak nemogoče? Povprašali smo v kar nekaj gostilnah, a na koncu smo se sprijaznili, da smo si zadali misijo nemogoče. Ustavili smo se v najstarejši gostilni v Beogradu in medtem ko sta si bratranca privoščila čevapčiče, sva midva ostala na drugih piščančjih dobrotah. No, glavno da sta ajvar in čebula.

Cerkev Sv. Save v vsej svoji veličini, Beograd. Foto: Matic in Carmen Pirc

Kuhano vino ob zasneženih stezah v Mavrovem

Pravijo, da imajo vsake oči svojega malarja. No, moj malar se je vsekakor znova zaljubil v Makedonijo.

Praznično okrašena ulica Knez Mihailova, Beograd. Foto: Matic in Carmen Pirc

Makedonijo sva že raziskovala, a v iskanju naravnih lepot sva Skopje nekako izpustila. Do včeraj se svoje napake niti nisva zavedala. V prestolnico sva prispela zvečer. Ker sva bila nastanjena dobesedno na reki Vardar, v hotelu v obliki ladje, ki se nahaja ravno nasproti znamenitega arheološkega muzeja, sva središčni del mesta videla že ob večernih urah. Pompozne bele stavbe so razsvetljevali nežni beli reflektorji. Sodobna arhitektura je bila ovita v temo, ‘stara’ pa v soju luči elegantno poudarjena. Ob romantičnih prizorih naju je nemudoma odneslo v tista obdobja, ki jih stavbe, mostovi in kipi ponazarjajo.

Seveda je žalostno pomisliti, da je potres leta 1963 uničil večino originalnih neoklasicističnih zgradb in da so vsi ti objekti, ki danes krasijo središče mesta, pravzaprav popolnoma novi, zgrajeni v sklopu projekta Skopje 2014. Namen projekta je poudariti bogato zgodovino Makedonije in privabiti množice. Čeprav bi bilo, kot trdijo mnogi kritiki projekta, ogromne količine denarja, ki jih vlagajo v obnovo mesta, nedvomno bolj smiselno vložiti v reševanje večjih težav, kot sta brezposelnost in revščina, pa je treba priznati, da jim gre privabljanje turistov prav lepo od rok. Kako tudi ne – nabrežje reke Vardar je, roko na srce, naravnost pravljično.

Brez Božička v tem času tudi v Srbiji ne gre, Beograd. Foto: Matic in Carmen Pirc

Naslednji dan sva se v miru sprehodila po nabrežju, skozi Kameni most in Most umetnosti mimo muzeja in veličastne trdnjave iz šestega stoletja do Trga Makedonija, ki ga od leta 2011 krasi kip Aleksandra Velikega. Občudovala sva staro, debatirala o smislu ‘kvazistarega’ in se sproščala ob pogledu na lene valove reke Vardar.

Ko smo se odločili za spremembo okolja, nas je poneslo v narodni park Mavrovo, ki je, v nasprotju z Ohridom, ki privablja predvsem poletne obiskovalce, tudi priljubljena zimska destinacija.

Že sama pot do središča narodnega parka je vredna ogleda. Kmalu po tem, ko smo se poslovili od urbanih središč, smo se začeli vzpenjati navzgor. Ravnine so se spremenile v hribe, hribi v gore – prave pravcate zasnežene vrhove. Ozka, ponekod strma cesta vodi skozi gozdove. Vijuga in reže strmine, na koncu pa te nagradi s prelepim pogledom na jezero. Niz alpskih hišic vsakih nekaj kilometrov prelomi kakšna majhna, a spektakularna makedonska pravoslavna cerkev. Med njimi vsekakor najbolj izstopa cerkev svetega Nikole, ki je bila zgrajena leta 1850, poplavljena leta 1953, v zadnjih nekaj letih pa zaradi suše zopet krasi nabrežje gorskega jezera.

Ulični slikar in njegove umetnine, ki jih ponosno predstavlja na ulici Knez Mihailova, Beograd. Foto: Matic in Carmen Pirc

Ko smo se peljali do smučišča, smo na neki razgledni točki naleteli na avto s celjskimi tablicami in iz njega so priskakljali trije Slovenci. Povedali smo, da smo namenjeni k smučišču, oni pa so nas vnaprej opozorili, da steze za nas Slovence, vajene konkretnih strmin, niso ‘bog ve kaj’, a da je stvar vseeno vredna ogleda. Odpeljali smo se do hotela ob vznožju smučišča in si ob pogledu na zasnežene strmine privoščili ‘kuhančka’. Ob toplem kaminu v prazničnem vzdušju smo se zagledali v spektakularno jezero, obdano z belimi pobočji in v ducate nasmejanih ljudi, ki uživajo v zimskih radostih. Zunaj se navdušujejo nad lepotami narave, v gostilnah pa jih pričaka toplo zavetje, okusna hrana in neskončno makedonsko gostoljubje.

Novoletne zaobljube

Danes obračamo nov list, mogoče celo začenjamo novo knjigo. In kot mnogi drugi sva si ob tej priložnosti tudi midva zadala neke nove cilje, poti, načrte za boljše leto.

Nepredvidljivosti najinega potovanja sva se zavedala že vnaprej. Vedela sva, da naju taka pot lahko zanese marsikam, da se lahko predčasno konča zaradi raznih birokratskih zapletov, da se lahko prelevi v marsikaj, marsikje, da se lahko skrajša, podaljša, tisočkrat predrugači, zato sva se zadeve lotila z odprtima glavama. Osnovni cilji projekta ostajajo jasni, najine vrednote ostajajo neomajne, vse ostalo pa je spremenljivo. Tekom potovanja sva se že in se še bova preizkusila v raznih novih, neznanih nalogah, izmed katerih nama nekatere ležijo, druge pa ne. Verjameva, da vaja dela mojstra in da se ljudje lahko v življenju izboljšamo, spremenimo; vprašanje je le, kdo hočemo postati. Čeprav sva od načrtovanih tristotih posadila šesto dreves in čeprav sva nekoliko upočasnila tempo potovanja, saj sva ocenila, da se je vse skupaj odvijalo prehitro, sva se odločila, da bova prednost dala prav naravi in času. Potovanje se bo v letu 2019 upočasnilo toliko, kolikor nama bo dopuščal budžet, več bo avantur, precej več dela in dosti manj dostopa do spleta. Iz teh razlogov sva se sklenila izuriti v sajenju dreves, potopise pa bova dala na stran.

Bova pa odslej bolj aktivna na lastnem blogu, kjer boste vsi, ki vas nadaljevanje poti zanima, zmeraj dobrodošli. Prav tako bova prek elektronske pošte vedno na voljo za kakršna koli vprašanja in pomoč popotnikom.

V novem letu Vam želiva obilo ljubezni, miru in da morda tudi Vi posadite kakšno drevo. Ne le zato, ker je lepo, temveč tudi zato, ker je zabavno. Naj se Vam izpolnijo želje in SREČNO!