Sprehod po plaži Ocean Beach. Foto: Zala Bojović
Sprehod po plaži Ocean Beach. Foto: Zala Bojović

Popolnoma sem že namreč sita branja slabih novic, pravzaprav vseh novic glede trenutnega stanja po vsem svetu, zato sem telefon, še preden sem ga čisto zares zagrabila, izpustila iz roke, se posvetila dobrim mislim in se osredotočila na dihanje in na dani trenutek. Misli nisem nikakor mogla umiriti, kaj šele jih usmeriti v nekaj dobrega. Drugič, od kar sva pred skoraj dvema letoma zapustila Evropo, da bi prepotovala svet po poteh Alme Karlin, se zdi, da sva se znašla v popolnoma brezizhodnem položaju. Moj dnevni tok misli je videti približno tako: Vizumi se nama iztekajo, dela je vedno manj, šparovček za nadaljnje potovanje se prazni, potovanja so skoraj nemogoča, doma pa naju ne čaka niti služba niti skupno stanovanje, skupni dom.

Kenguruji na polju. Foto: Zala Bojović
Kenguruji na polju. Foto: Zala Bojović

Avstralska vlada je zdaj sicer omogočila tujcem z začasnimi delovnimi vizumi, da te podaljšajo, če delajo v eni izmed nujnih panog, kot so zdravstvo, šolstvo, proizvodnja hrane, kmetijstvo ali trgovina. Seveda to niso storili iz človekoljubnih vzgibov, ampak zgolj zato, ker ne vedo, kako bodo sicer obrali ves pridelek na poljih, kjer pridelujejo zelenjavo in sadje, in zapolnili druga delovna mesta v teh nujnih sektorjih. Osemdeset odstotkov delavcev na poljih so namreč tujci, ki pa zdaj ne morejo priti v državo, da bi pomagali pri obiranju pridelkov. Med največje število obiralcev spadajo delavci s pacifiških otokov ter mladi popotniki, ki pa zaradi izbruha pandemije ne morejo ali celo ne smejo potovati iz svojih držav ali v Avstralijo.

Zaprtje gostiln in restavracij je hudo zadelo mednarodne študente, ki so v velikih mestih največkrat delali v gostinstvu. Zdaj so izgubili službe in nimajo pravice do državne denarne podpore, kot jo imajo državljani ali stalni prebivalci Avstralije. Znajti se morajo, kakor vedo in znajo. Kar je seveda precej sporno, da jim država ne želi pomagati, glede na to, da vsako leto prispevajo približno 30 milijard avstralskih dolarjev s plačevanjem študijskih šolnin, v kar seveda niso všteti stroški za bivanje, plačevanje davkov itd., ki jih še dodatno plačujejo.

Lights Beach. Foto: Zala Bojović
Lights Beach. Foto: Zala Bojović

Študentje torej prispevajo ogromen delež, a je avstralski premier Morisson v televizijskem nagovoru o njihovem položaju preprosto dejal, naj se tisti študentje, ki se ne morajo preživeti brez podpore, vrnejo domov.

Zdaj je vlada vsaj omogočila, da lahko študentje predčasno dostopajo do svojega super annuation sklada (pokojninski sklad), zato da bi tako lahko preživeli to krizo, je pa to tako ali tako njihov denar, saj se denar za ta sklad odvzame pri vsaki plači in ni nikakršna državna podpora. Veliko študentov je tudi iz držav Južne Amerike in bi si želeli oditi domov, pa so ponekod, denimo v Kolumbiji, tudi za svoje državljane zaprli meje, tako da niti ne morejo domov. Tako študentje v velikih univerzitetnih mestih ne vedo, kako bodo plačali najemnine, kako se bo zanje vse skupaj nadaljevalo glede študija, študijskih obveznosti pa ne bodo mogli plačati, če služb ali državne podpore ne bodo imeli in dobili. Začaran krog torej.

Polja in drevesa kari. Foto: Zala Bojović
Polja in drevesa kari. Foto: Zala Bojović

Zame še obstaja možnost, da mi podaljšajo vizum in s tem omogočijo, da počakava v Avstraliji, dokler vsa zadeva ne mine in lahko, kot sva načrtovala, nato po Almini poti potujeva naprej. Seveda bi bila že zdaj zelo vesela objema domačih in srečanja v živo, a kakšno perspektivo bi zdaj imela, če bi se vrnila?

Zato se že nekaj dni ukvarjam s pridobitvijo nove službe na kakšnem izmed nujnih področij. Preklicala in oddala sem veliko število prošenj za delo, a v odgovor dobila le zavrnitve, zato je seveda zelo težko ostati optimističen in še naprej poskušati. A ne preostane mi nič drugega, če želiva ostati tukaj. Zato se bova danes še odpeljala do farm, katerih lastnikov nisva mogla priklicati po telefonu. V Avstraliji sem do zdaj velikokrat dobila službo, ko sem kar tako zavila v poslovalnico in za službo povprašala. Zaradi koronavirusa pa je seveda težko, saj ljudje manj potujejo, manj zapravljajo, veliko gostiln in restavracij se je zaprlo, zato je služb vse manj. Avstralci veliko dajo na osebni stik, zato upam, da bova danes z iskanjem službe bolj uspešna.

Na pohodu po poti, kjer je nekoč vozil vlak, Denmark. Foto: Zala Bojović
Na pohodu po poti, kjer je nekoč vozil vlak, Denmark. Foto: Zala Bojović

Telefon sem torej pustila na nočni omarici, in ko sem ga končno pogledala, se mi je na zaslonu prikazala slika, ki sva jo z Johannesom naredila pred letom dni, ko sva obiskala Japonsko. Tako sem vsaj za nekaj trenutkov pozabila na vse ovire in težave in sem z mislimi odpotovala nazaj na Japonsko. V sveto mesto Nara, s svetimi srnami, ki jih srečaš po skoraj vsem mestu in ki ti jedo iz rok, v restavracijo na podeželju v vas Isumi, blizu mesta Tokio, kjer je bilo venomer mrzlo, a si si ob vhodu vseeno sezul čevlje in sedel na tleh, medtem ko si jedel vročo juho ramen, v Osako, kamor sva na Japonskem najprej prispela in kjer je bilo vsepovsod tako urejeno, čisto, veliko in kjer so naju ljudje s kirurškimi maskami z zanimanjem opazovali in se nama prijazno nasmihali.

Pelikana. Foto: Zala Bojović
Pelikana. Foto: Zala Bojović

Iz Japonske sem z mislimi odpotovala nazaj na otok O'ahu, kjer sva taborila v nacionalnem parku, kjer so petelini, kokoši in pavi korakali okoli, kjer sva opazovala deskarje, kako so mojstrsko deskali po valovih. Hitro sem nato preskočila del, ko sva obiskala Združene države Amerike, saj naju na potovanje skozi Kalifornijo ne vežejo kaj preveč lepi spomini. Skočila sem v Mehiko, v mesto Guadalajaro, v katerem naju je vsak večer ob enaki uri na balkonu nastanitve obiskal kolibri, kjer sva obiskala prelep muzej za umetnost Hospicio Cabañas, v mesto Los Mochis, od koder sva se z vlakom El Chepe peljala v regijo, kjer živijo prebivalci Tarahumara, in kjer sva z vrha gora imela razgled na neverjetno lep Copper Canyon, v mesto Palenque, kjer sva obiskala za naju najlepše mesto iz časov Majev. Moje misli so tako potovale naprej v eno največjih majevskih mest, obdano s pragozdom po imenu Tikal, v Gvatemalo, v prečudovito mesto Antigua, kjer prebivalci s ponosom nosijo svoje barvite tradicionalne obleke in poleg katerega nevarno puha še aktivni vulkan El Fuego.

Greens Pool, William Bay Nacionalni Park. Foto: Zala Bojović
Greens Pool, William Bay Nacionalni Park. Foto: Zala Bojović

Iz Gvatemale me je misel na vulkan in vročino, ki jo odseva, odneslo nazaj v Kostariko, v vasico El Manzanillo, kjer sva videla lenivca plezati po palmah, kjer sva vsak dan jedla v manjši restavraciji Posada Rosada, prijetno in z veliko smeha klepetala z lastnico in njeno mamo in kjer sva se kopala na rajski plaži. Miselni tok me je peljal čez Panamo in plovbo na jadrnici čez karibsko morje v Cartageno, v Kolumbijo. V Kolumbiji sem se najdlje z mislimi zadržala v mestu Medellin, kako sva se vozila z gondolo, ki je del običajnega mestnega javnega prevoza, kako sva obiskala muzej Antioquia Museo in si ogledovala slike in kipe znanega umetnika Fernanda Botera. Čez Ekvador, kjer sva obiskala ničelno točko Ekvatorja, so me misli peljale do perujskega mesteca Mancora, majhno jadralsko mesto, kjer sva se učila kajtanja z Avstralcem Skipom, ki se mi je med vajo v vodi s plaže drl: "Rock and Roll baby!" Z mislimi sem nato potovala čez Peru, deželo, kjer sva svoje potovanje začela in kjer sva se z domačini stiskala v majhnih avtobusih imenovanih kolektivo, kjer sva obiskala staro inkovsko mesto Ollantaytambo, kjer sva hodila po starih inkovskih poteh in si celo ogledala Machu Picchu, kjer sva odšla na 22-urno pot z avtobusom, da bi obiskala džunglo v Puertu Maldonado, in kjer sva obiskala jezero Titicaca, kjer sva bivala na 4100 m nadmorske višine pri Polikarpiu in njegovi družini na otočku Amantani ...

Usmerjevalci prometa. Foto: Zala Bojović
Usmerjevalci prometa. Foto: Zala Bojović

Iz sanjajočega stanja me je potegnil Johannes, ki me je vprašal: "A še nisi pripravljena?" me je nejevoljno vprašal. "Daj mi deset minut," sem mu odgovorila in oddrvela k omari, da bi se oblekla in pripravila na odhod. Čez deset minut sem bila zares pripravljena, skočila sem v avto, kjer me je Johannes že čakal, prižgal je avto in odpeljal. Johannesu sem povedala, da sem z mislimi potovala nazaj po najini poti in da sem z začudenjem in zadovoljstvom ugotovila, koliko stvari sva že pravzaprav na tej poti doživela. Pokimal je in dejal: "Upam, da se najina pot zdaj zaradi vsega tega dogajanja ne bo končala." In tako sem razmišljala tudi jaz.
Zares upam, da se nama bo v prihodnjih dneh nasmehnila sreča in da bom dobila službo, na podlagi katere bom lahko podaljšala vizum. Da bom v naslednjih letih lahko na pretekle dogodke pomislila in rekla: "Takrat bi zaradi pandemije skoraj morala oditi domov, preden bi lahko potovanje končala tako, kot sva načrtovala, pa se nama je le sreča nasmehnila in sva ostala ter vse naredila tako, kot sva želela."

Želim si, da bom v prihodnje lahko, tako kot sem danes zjutraj z mislimi odpotovala in podoživela vse dogodivščine na najini poti, na to obdobje, v katerem smo zdaj, gledala kot na dogodek, kjer se nama je na pot postavila velika ovira, ki pa sva jo kljub vsemu lahko premostila.