Ovčico bi najraje vzela s seboj na nadaljnje potovanje. Foto: Osebni arhiv/Zala Bojović
Ovčico bi najraje vzela s seboj na nadaljnje potovanje. Foto: Osebni arhiv/Zala Bojović

Najini dnevi so bili videti približno tako: zjutraj sva se zbudila okoli sedmih, pozajtrkovala in odšla v kuhinjo. Tam sva najprej vse površine obrisala z razkužilom, pometla in umila tla, nato še pometla ves rdeči prah pred zunanjim vhodom v kuhinjo, pečjo in zunanjimi pralnimi koriti. Nato sva si temeljito umila roke in začela z rezanjem vseh vrst zelenjave in mesa. Ja, to je nekaj popolnoma normalnega, da se v komercialni kuhinji predeluje meso, ampak zame je bilo to z moralnega vidika kar težko, saj sem že precej let vegetarijanka zaradi slabih pogojev vzreje živali in vseh škandalov, ki so se zgodili v povezavi z mesom. Zato sem se prve dni dobro izogibala pripravi mesa.

Johannes mi je pri tem pomagal in vedno prevzel naloge, ki so vključevale meso. Seveda to ni trajalo v nedogled in že čez nekaj dni smo začeli s peko pit, pri kateri sem tudi sama morala začeti z rezanjem mesa. Tolažila sem se s tem, da je meso organsko in da imajo živali na njihovi farmi dobro življenje, saj se prosto pasejo na njihovi ogromni posesti in se prehranjujejo z listjem grmičevja ter s travo, torej brez hormonskih dodatkov, brez gensko spremenjene hrane in brez reje v neznosno majhnih prostorih. Sicer sem prišla na farmo tudi zaradi tega, da bi se nekaj novega naučila in to sem s tem tudi storila. Nekaj časa sem zase zadržala dejstvo, da sem vegi, saj kako nekomu razložiti, da ne ješ mesa, če pretežni del svojega posla gradi na prodaji mesa in mesnih izdelkov?

Ovčar Sparky. Foto: Osebni arhiv/Zala Bojović
Ovčar Sparky. Foto: Osebni arhiv/Zala Bojović

Čuj, Chris, vegetarijanka sem!

Nekega dne sem to dejstvo le omenila, tako čisto mimogrede, ko smo vsi bili v kuhinji in smo ravno pripravljali jedi. Videti je bilo nekako tako: "Čuj, Chris, sem vegetarijanka in ti nekako nisem mogla povedati." Z zelo začudenim obrazom, kot da jo je nekaj presekalo, je najprej z odprtimi usti nekaj sekund samo zrla pred seboj, a skrbno naprej mešala bešamel omako. Tišino sem prekinila in Chris in vse, ki smo bili navzoči, z nelagodne situacije rešila z: "No, ne jem mesa zaradi vsega slabega, kar se živini godi in ker je meso zastrupljeno z dodatki, ne pa zato, ker ga ne bi marala." Olajšano je Chris razložila, da je njihovo meso organsko in da dobro skrbijo za živali, da pa sicer lahko razume, da nekateri nočejo jesti mesa zaradi takšnih razlogov, ampak da vegani pa res pretiravajo in da ni pošteno, da se spravljajo na kmete živinorejce.

Ker smo bili pri delu, se mi ni zdelo primerno začeti debate o tem, kdo ima prav in kdo ne ter kakšen bi svet po mojem mnenju moral biti. Smo pa zato debato prihranili za naslednjo skupno večerjo in se dolgo ter strastno pogovarjali o mesu in tudi o hrani na splošno, uporabi pesticidov in herbicidov itd. Čeprav smo se v veliki večini strinjali, smo imeli zelo različno mnenje glede veganskih prehranjevalnih navad in ekološko ozaveščenih ljudi. V njunih očeh so namreč vegani in "preveč" ekološko ozaveščeni ljudje, ki sta jih posmehovalno imenovala objemalci dreves, ljudje, ki nimajo "pet čistih" in kujejo zaroto proti kmetom. Meni je žal, da sta takšnega mnenja, saj dejansko živita ekološko osveščeno in vsi moji poskusi, da bi ju le nekako omehčala glede tem, kot so npr. uporaba plastike in kemikalij pri proizvodnji hrane, so bili zaman.

Striženje ovce. Foto: Osebni arhiv/Zala Bojović
Striženje ovce. Foto: Osebni arhiv/Zala Bojović

Zahrbtne male peščene mušice

Potem ko so naju pošteno popikale peščene mušice, ki jih s prostim očesom komajda vidiš, sva k dnevni rutini dodala še to, da sva se najprej, ko sva prišla v kuhinjo, pošteno namazala s kremo, ki je dišala po citronski travi in evkaliptu. Johannesu se je godilo precej slabše kot meni, saj prisega na kratke hlače v vsakem vremenu in je mušicam dal priložnost, da so se napile njegove krvi in mu noge čisto popikale. Česa takega res še nisem doživela, ponoči sva se zbujala in se praskala, ker so naju piki tako srbeli. Po dveh dneh je bilo še huje, srbečica nikakor ni pojenjala in bila sva kot kakšni opici, ki imata uši. Naši komarji "nimajo za burek" v primerjavi s temi zahrbtnimi malimi mušicami. Ko je Chris zagledala Johannesove noge, mu je nemudoma ponudila antihistaminik, ki bi mu olajšal srbečico, a je prijazno odklonil. Mislim, da bi mu takrat lek prišel zelo prav, a je kot navadno – in kot pravi moški – raje zdržal srbečico in bolečino, pa čeprav zaradi tega ni mogel spati. Pomagal si je tako, kot bi to storil vsak "pravi dec" in je zvečer pred spanjem bolečino lajšal tako, da je spil kakšno pivo več ...

Miza za razvrščanje volne. Foto: Osebni arhiv/Zala Bojović
Miza za razvrščanje volne. Foto: Osebni arhiv/Zala Bojović

Pred prihodom strižcev ovc smo morali poleg menija za ekipo strižcev pripraviti še mesne pite, ki jih je Chris vsak petek prodajala v kampu in ob sobotah na trgu v Carnarvonu. Pripravljali smo različne vrste angleških pit, ki jih Avstralci obožujejo. Za vse pite smo uporabljali njihovo meso in izvedela sem, da sami sicer doma lahko zakoljejo živino, a tega mesa Chris ne sme uporabljati za prodajo in mora to meso shranjevati doma, se pravi ne v kuhinji, kjer pripravlja meso in mesne izdelke za prodajo. Živino mora najprej na tovornjaku pripeljati v približno tri ure oddaljeno mesto Geraldton k mesarju. Meso potem lahko v paketih prevzame, včasih pa ji ga mesar tudi dostavi do farme. Ker Chris uporablja svoje meso in tudi drugače visoko kakovostne sestavine za svoje pite, je že prejela nagrado za izvrstnost, na kar je seveda zelo ponosna. V preteklosti takšnih pit nisem poznala, saj so popolnoma drugačne od naših, prvič sem jih videla v filmu Hudičev brivec (Sweeney Todd) režiserja Tima Burtona in po ogledu tega filma nisem imela niti najmanjše želje poskusiti tipično angleško pito. A zdaj, ko sva v Avstraliji in kulturo tuje države tudi spoznavaš tako, da pokusiš za kraje tipično hrano, sem se odločila, da jo bom poskusila. Pojedla sem vegetarijansko različico pite z brokolijem in cvetačo v bešamel omaki in pita je bila okusna. Ne predstavljam pa si, da bi jih jedla vsak dan za kosilo, kot je to normalno v Avstraliji.

Hlev. Foto: Osebni arhiv/Zala Bojović
Hlev. Foto: Osebni arhiv/Zala Bojović

Prihod strižcev ovc

Po nekaj dneh in po tem, ko smo vse pite spekli in nato zamrznili, so na četrtkov večer na farmo prispeli strižci ovc. Prišli so s SUV-osebnim vozilom, prikolico in z dvema manjšima avtobusoma. Prišlo je pet ovčjih brivcev, ekipa in otroci šefice Kelly in šefa Raya, ki skupaj vodita podjetje in sodelujeta s tremi različnimi ekipami strižcev. Oba tudi vedno poprimeta za delo, saj pravita, da jima je sicer v veselje, da vodita podjetje in se dogovarjata s kmeti in urejata vso dokumentacijo, pa vendar najraje delata v hlevu z ostalo ekipo, kjer Ray striže ovce, Kelly dela pa kot "wool classer" in ima tako rekoč pregled nad vsem, saj določa, katera volna kam sodi, vodi dokumentacijo o opravljenem delu, poroča kmetu in skrbi za vsesplošno komunikacijo, motiviranost in pravilno izvajanje dela ekipe.

"Najina" hiša. Foto: Osebni arhiv/Zala Bojović

Tokrat Kelly ni delala v hlevu, ampak nam je pomagala v kuhinji, saj smo pripravljali dve malici, kosilo in večerjo za 22 ljudi in je vsak par rok prišel prav. Seveda sem izkoristila priložnost in postavila sto in eno vprašanje glede njunega posla, življenja in maorske kulture. Kelly je tudi govorila maorski jezik in njeni otroci so se ga doma z njo učili. Ko sva se tako pogovarjali o jezikih in o Avstraliji, Novi Zelandiji, Sloveniji, Nemčiji in Evropi, se je najprej čudila dejstvu, da v Evropi navadno vsak govori še vsaj en tuji jezik, saj, kot je menila, v Avstraliji in na Novi Zelandiji večinoma ljudje govorijo le angleški jezik in se niti ne učijo tujih jezikov.

Kako izgovoriti najdaljšo maorsko besedo?

Slovenije prej ni poznala, ker se z Johannesom pogovarjava v nemščini, me je vprašala, ali imamo v Sloveniji svoj jezik ali vsi govorimo nemško. Temu sem se seveda nasmejala in ji razložila, da Slovenci imamo svoj jezik in da je zelo lep in da spada med slovanske jezike. Tako se je ona želela naučiti nekaj slovenskih besed, jaz pa sem njo prosila, da me nauči nekaj maorskih besed. Seveda si je izbrala najdaljšo in tako tudi najtežjo besedo, ki naj bi se je jaz naučila in prav dobro sva se nasmejali – moji pa tudi njeni izgovarjavi maorskih in slovenskih besed. Še danes ne znam besede na pamet, Kelly jo je zrecitirala, ne da bi vmes vdihnila, jaz pa jo komaj izgovorim, četudi jo samo preberem iz listka, na katerega mi je besedo napisala: Taumatawhakatangihangakoauauotamateaturipukakapikimaungahoronukupokaiwhenaukitanatahu. Ta beseda je maorsko ime hriba, ki se nahaja na jugu regije Hawke's Bay na Novi Zelandiji. Pomeni "kraj, kjer je Tamatea, moški z visokimi koleni, ki se spušča in pleza po gorah in golta gore in ki je tudi znan kot zemljojedec, igral flavto za svojo ljubljeno".

Počitek med malico. Foto: Osebni arhiv/Zala Bojović
Počitek med malico. Foto: Osebni arhiv/Zala Bojović

Kot sem že omenila, so bili vsi člani ekipe "Kiviji", kot so se sami poimenovali, torej z Nove Zelandije, in prav vsi so imeli maorske korenine. Povedali so mi, da sodijo Novozelandci med najboljše strižce ovc na svetu, da obstajajo tekmovanja strižcev ovc, kjer vedno zasedajo najboljša mesta in da tudi obstaja zelo priljubljen resničnostni šov na novozelandski televiziji, ki prikazuje dnevno življenje in predvsem delo ovčjih strižcev.

Naj se striženje začne!

Člani Kellyjine in Rayeve ekipe živijo v majhnem mestecu Three Springs v Avstraliji in se navadno vsak dan od doma skupaj odpeljejo do okoliških farm, kjer podnevi delajo in se zvečer vrnejo domov. Velikokrat pa opravljajo delo na farmah, kot je Chrisina in Timova, ki leži dokaj odročno in zato odidejo na delo za nekaj dni in tam potem tudi prespijo. Po napornem delu čez dan se zvečer radi ob kozarcu vina ali piva sprostijo okoli tabornega ognja. Tako smo vsak večer skupaj ob ognju večerjali in se družili. Zaradi težkega dela in časa, ki ga dnevno preživijo drug z drugim ter ravno zaradi takšnih druženj po delu ob ognju se opazi, da so zelo povezani in prav lepo so naju z Johannesom sprejeli medse, za kar sva neizmerno hvaležna. Dobila sva občutek, da so veliko več kot le sodelavci in sodelavke, poznajo se zelo dobro in si zaupajo, tako da tudi sami pravijo, da je njihova ekipa zanje neke vrste družina.

V naslednjih dneh sva imela priložnost strižce pri delu opazovati in bilo je fantastično. V "shed", torej v hlev, smo jim vsak dan pripeljali jutranjo in popoldansko malico ter vmes kosilo, večerjali pa smo pred njihovo nastanitvijo, ki sva jo pred njihovim prihodom temeljito očistila.

Kako pravilno ostriči ovco? Foto: Zala Bojović

Na posesti kmetije sta stali še dodatni hiši, ki sta služili kot nastanitev za delavce, ki na kmetijo pridejo začasno in te hiše so bile res zelo, zelo skromne. Vse je bilo prašno, polno pajčevin, v katerih sva tudi našla kar nekaj strupenih "red back" pajkov, s polic sva čistila mišje iztrebke in med raztrganimi in zelo umazanimi žimnicami našla kuščarje. Približno polovica ekipe je s seboj prinesla šotore, kar se mi je zdelo zelo pametno, ostali pa so morali na žalost spati v teh barakah. Na splošno sva dobila vtis, da Avstralci ne dajo prav veliko na udobje v hiši, čeprav bi si lahko privoščili – velikokrat imajo kopalnico ločeno od glavne hiše in po stanovanju hodijo obuti. Hiše nimajo prave izolacije, sploh pa ne dvojno zastekljenih oken, kar seveda energijsko gledano ni prav nič učinkovito, glede na to, da imajo vsi klimatske naprave za zelo vroče poletne mesece.

Ovca in ovčica. Foto: Osebni arhiv/Zala Bojović
Ovca in ovčica. Foto: Osebni arhiv/Zala Bojović

Na najino željo smo prišli nekaj minut prej in ostali še nekaj minut po tem, ko so že končali z malico, da sva lahko videla, kako delo poteka. In zame je delovalo tako, kot bi sledili skrbno načrtovani koreografiji; vsak je igral svojo vlogo in nihče ni storil niti enega odvečnega koraka. Pri delu so tudi vedno poslušali glasbo in vmes malce zapeli in zaplesali in pravi užitek jih je bil opazovati, saj so delo opravljali zelo natančno in zavzeto, pri tem pa so se znali tudi dobro imeti. Kelly mi je razložila, kaj je dobra volna ter kako vse poteka. Podobno kot pri trgatvi, kjer vsaka grozdna jagoda šteje, je tudi pri striženju ovc tako, da se uporabi tudi najmanjši kos volne in je pravi greh, če se vsa volna ne pobere. Uporabljajo metlam podobna orodja, s katerimi "pometejo" na posebni kup vso volno, ki je med prenašanjem od mesta strižcev k "mizi" padla na tla. Največjo vrednost ima bela volna, saj se ta lahko najbolje barva, najkakovostnejšo volno pa dajo mlade ovce. In če sem prej menila, da je del volne, ki je okoli zadnjice, neuporaben, sem se zmotila, saj ta del uporabljajo za gnojila in ga lahko po zelo dobri ceni prodajo podjetjem, ki jih pridelujejo.

V štirih dneh, ki smo jih skupaj s Kellyjino ekipo preživeli na ovčji farmi, sem se naučila zares veliko o njihovem poslu in tudi o maorski kulturi. Kdo bi si mislil, da bom nekje v Outbacku Avstralije izvedela toliko zanimivosti o maorski kulturi.