Mala, rdečkasta lisa na fotografiji desno je Tayna, galaksija, ki je obstajala le 400 milijonov let po velikem poku. Tayna v jeziku Ajmara iz južnoameriških Andov pomeni prvorojenec. Takšen neuraden vzdevek je dobila zato, ker jo vidimo v najbolj zgodnjem vesolju. Tayna je komaj opazna oziroma do zdaj najmanj svetla megleníca, kar so jih do zdaj ujeli na človeške posnetke, so sporočili z ameriške vesoljske agencije Nasa.

Mejna polja skozi prostorsko lečo
Do "najdbe" je pripomogla ogromna galaktična jata MACS J0416.1-2403, ki je danes okoli štiri milijarde svetlobnih let stran in vsebuje okoli 160 bilijard mas Sonca. Nakopičena gmota je tolikšna, da močno ukrivlja prostor. To je gravitacijska leča, ki ojača in izostri svetlobo iz precej bolj oddaljenih prostranstev. Svetloba Tayne tako do Zemlje pride kar 20-krat močnejša, kot bi sicer. Ujela sta jo vesoljska teleskopa Hubble in Spitzer v sklopu programa Frontier Fields, v katerem je MACS J0416.1-2403 ena izmed šestih poglavitnih tarč.
Napravi sta poprej našli še bolj oddaljene objekte, rekordno "mlade" galaksije. Novonajdeni je tako najbrž predstavnik nekega drugega tipa porajajočih galaksij (ali protogalaksij), ki se je do zdaj uspešno ogibal zemeljskim detektorjem. Z besedami prvega avtorja raziskave, Leopolda Infanteja s Papeške katoliške univerze v Čilu, "zahvaljujoč tej najdbi smo lahko prvič preučevali lastnosti skrajno bledikavih objektov iz časa le malo po velikem poku". V najdbo je vključenih skupno 22 mladih meglenic na samem robu vidnega vesolja, kar je znano populacijo takšnih oddaljenk precej povečalo. Vse skupaj je objavljeno v znanstveni publikaciji The Astrophysical Journal.
Tayna je v času, kakršno jo vidimo, po velikosti primerljiva z Velikim Magellanovim oblakom (VMO). VMO je satelitska galaksija naši Galaksiji, oddaljena je okoli 160.000 svetlobnih let in vsebuje le nekje desetino mase galaksije Rimska cesta. Obenem je Tayna zelo plodna zvezdna porodnišnica, saj sodeč po raziskavi v njej nove zvezde nastajajo desetkrat hitreje kot v VMO-ju. Zelo verjetno je objekt rastoče jedro, okoli katerega bo nekoč (z našega gledišča) nastala velika galaksija, ocenjujejo pri Nasi.

Širi se prostor, rdeči se svetloba
In kako so lahko znanstveniki izračunali oddaljenost? S pomočjo pojava, imenovanega rdeči pomik, podobnega Dopplerjevemu učinku. Svetloba je za pot od objekta do Zemlje potrebovala več kot 13 milijard let. Ker se vesolje ves ta čas širi, se je medtem raztegnil tudi vmesni prostor in potujoči svetlobi povečal valovno dolžino (proti rdeči). Močnejši kot je pomik, večja je oddaljenost, ki se da kar natančno določiti.

Najdba znanstvenike še posebej navdušuje, ker nakazuje, da je tam morda še zelo, zelo veliko protogalaksij, ki čakajo na močnejše opazovalne naprave. Denimo za teleskop James Webb v izgradnji, ki je pravkar dobil svojih prvih 18 zrcal in prestal enega poglavitnih tuzemskih testov.

Pričujoča protogalaksija danes v realnosti ni več tam, saj na fotografiji gledamo daljno preteklost. Zdaj je najbrž okoli 30 gigasvetlobnih let stran in povsem drugačna, če sploh še obstaja.

Tri menjave na vrhu
Tayna vseeno ni najbolj oddaljen znan objekt v vesolju. Letos se je lastnik "prestola" zamenjal kar dvakrat, pri čemer ga je še spomladi zasedal z8_GND_5296. Maja ga je nadomestil EGS-zs8-1, katerega svetloba je do Zemlje prepotovala 13,04 milijarde svetlobnih let. Le tri mesece pozneje se je umaknil protogalaksiji EGSY8p7, odkriti s pomočjo havajskega teleskopa Keck. Svetloba zadnjega je prepotovala 13,2 milijarde svetlobnih let do nas. Vesolje pa je staro skoraj natančno 13,8 milijarde let, so pred dvema letoma naračunali s pomočjo meritev vesoljskega teleskopa Planck.

Najsvetlejša znana galaksija je WISE J224607.57-052635.0, ki sveti kot 300 bilijonov Sonc.

Znotraj domačega Osončja je sicer trenutno najbolj oddaljen (znan) objekt V774104.

Katere pa so druge rekordne astronomske oddaljenke, si oglejte v spodnji galeriji. Niso vse galaksije. Opomba: vanjo so vključene le tiste, katerih oddaljenost so določili s spektroskopijo. Tiste, pri katerih so uporabili fotometrijo, niso med njimi, saj je ta metoda manj zanesljiva.