Znanstveniki in inženirji v projektu Sponka so med drugim zaslužni za razvoj ameriškega vesoljskega programa. Foto: AP
Znanstveniki in inženirji v projektu Sponka so med drugim zaslužni za razvoj ameriškega vesoljskega programa. Foto: AP

Gre za projekt, o katerem ZDA ne razpravljajo prav rade, saj je dejansko šlo za vladno sponzoriranje priseljevanja nemških in avstrijskih znanstvenikov in tehnikov v ZDA, kjer so njihovo znanje in izkušnje izkoristili za vojaške in industrijske namene v času hladne vojne, med drugim je bil praktično celotni ameriški vesoljski program zgrajen prav s pomočjo znanstvenikov tretjega rajha.

Temelji projekta Sponka so bili postavljeni že konec leta 1944, v zadnjih fazah druge svetovne vojne, zagnan je bil maja 1945, uradno pa se je sklenil konec septembra 1947, a so podobni programi pod splošnim imenom Sponka trajali še vse do leta 1962.

V sklopu te operacije, ki jo je vodila na novo vzpostavljena Agencija združenih obveščevalnih ciljev (JIOA), so ameriške oblasti v ZDA skupno preselile okoli 1600 nemških in avstrijskih strokovnjakov in njihovih družin ("izbranih, redkih umov", kot je bilo navedeno v direktivi), pri čemer jih je večina dobila tudi ameriško državljanstvo.

Nemški in avstrijski strokovnjaki, ki se jim ni obetala nič kaj rožnata prihodnost v poraženi in gospodarsko opustošeni Nemčiji, so običajno tovrstne ponudbe z veseljem sprejeli, navaja Britannica.

Rekruti operacije Sponka. Foto: Wikipedia
Rekruti operacije Sponka. Foto: Wikipedia

Kako se dokopati do nacističnega znanja?

Projekt se je rodil iz želje ameriških in britanskih organizacij, da bi se proti koncu vojne, ko je bilo jasno, da je poraz Nemčije neizogiben, dokopale do čim več znanstvenih, vojaških in tehnoloških dognanj okupirane Nemčije, da bi tako lažje razvili ameriški arsenal raket in biološkega in kemičnega orožja za vesoljsko tekmo ter da bi preprečili, da bi te dragocene informacije padle v roke Sovjetske zveze.

Potem ko so zavezniške sile zasedle nemške raziskovalne ustanove, so JIOA in njej podobne skupine zasegle vrsto dokumentov in gradiv, povezanih z vojno, ter zaslišale znanstvenike s teh ustanov. Pri tem so naletele na t. i. Osenbergov seznam, katalog znanstvenikov in inženirjev, ki jih je angažiral tretji rajh.

Posledično je ameriška vojska vzpostavila t. i. enoto za izkoriščanje sovražnikovega osebja, ki je postavila poseben center za pridržanje (DUSTBIN), sprva v Parizu, pozneje pa v gradu Kransberg blizu Frankfurta.

Julija 1945 je vojaško poveljstvo nato ustanovilo prvi tajni program novačenja, takrat še imenovan "operacija Oblačno", katere prvotni cilj je bil "pripomoči k skrajšanju japonske vojne in pomagati pri naših povojnih vojaških raziskavah".

Novembra 1945 je bila operacija Oblačno preimenovana v operacijo Sponko, po sponki, ki so jo ameriški častniki pripeli na kartoteke tistih strokovnjakov, ki so jih želeli uporabiti v ZDA. Sovjetska zveza je na ameriško potezo odgovorila s svojo "operacijo Osoaviahim", s katero so oktobra 1946 angažirali in preselili več kot 2200 nemških strokovnjakov.

Mnogi izbranci operacije Sponka so dobili najvišje položaje pri ameriških vladnih agencijah. Foto: Wikipedia
Mnogi izbranci operacije Sponka so dobili najvišje položaje pri ameriških vladnih agencijah. Foto: Wikipedia

Tudi vladni pomisleki glede programa

Čeprav je operacijo Sponka, ki je bila vključena v direktivo SWNCC 257/22, odobril takratni predsednik ZDA Harry Truman, pa je agenciji izrecno prepovedal pridobivanje nacističnih pripadnikov ali nacističnih privržencev.

A so uradniki znotraj JIOA-ja in Urada za strateške službe (OSS), predhodnice Cie, to direktivo zaobšli z uničenjem ali pa prikrivanjem obremenilnih dokazov potencialnih vojnih zločinov znanstvenikov, češ da je njihovo znanje ključnega pomena za povojni razvoj ZDA.

Kritiki te tajne operacije medtem opozarjajo na etični davek neupoštevanja nezaslišanih vojnih zločinov teh znanstvenikov in drugih strokovnjakov, za katere so ostali popolnoma nekaznovani.

Znano je bilo, da se je bilo za znanstvene uspehe znotraj tretjega rajha pogosto treba dokazati z izkazom zvestobe režimu in razvojem tesnih odnosov z najožjim krogom Adolfa Hitlerja, kot sta bila Heinrich Himmler in Herman Göring.

Foto: AP
Foto: AP

In čeprav je mnogo teh izbrancev trdilo, da niso vedeli, kaj se je dogajalo v koncentracijskih taboriščih in tovarnah, kjer so dejansko zasužnjevali judovsko delovno silo, je prišlo na dan kar nekaj zloglasnih primerov, ko so celo obsojeni vojni zločinci, kot denimo nemški kemik Otto Ambros, dobili zatočišče v ZDA.

Celo številni znotraj ameriške vlade so izražali moralne pomisleke glede sponzoriranja strokovnjakov tretjega rajha, za katere se je nekaterim tudi zdelo, da predstavljajo varnostno tveganje, glede na to, kako hitro so zamenjali svojo pripadnost.

Med kritiki tudi Einstein

Številnim se je zdelo tudi dvolično, da ZDA angažira sporne nacistične znanstvenike, medtem ko je ameriška politika tistega časa pritiskala na druge države, še posebej tiste v obeh Amerikah, da repatriirajo Nemce, ki so po vojni zbežali iz domovine.

Samuel Klaus, predstavnik State Departmenta v JIOA-ju, je zahteval tako temeljito preverjanje ozadij kandidatov za operacijo Sponka, da so številni menili, da načrtno zavlačuje izvajanje programa.

Klaus ni bil edini, ki je izražal pomisleke. Javno so program kritizirale tudi nekatere ugledne javne osebnosti, vključno z Albertom Einsteinom in Eleanor Roosevelt, kritično so o programu med drugim pisali Newsweek in New York Times, sodeč po javnomnenjski anketi Gallupa, pa je tudi večina Američanov menila, da je to “slaba” zamisel.

A v ZDA se je krepila tekmovalnost, zaradi česar je nazadnje State Department popustil in izdal vizume izbrancem projekta Sponka. In z zaostrovanjem hladne vojne so oblasti to vse bolj uporabljale kot poglavitno utemeljitev operacije Sponka.

Leta 1948 je senator Harry F. Byrd napisal članek, v katerem je javno branil projekt Sponka in ga upravičeval z argumentom, da bi se bilo nespametno v imenu neoprijemljive morale v tekmi s Sovjetsko zvezo odreči neprecenljivemu znanju, ki ga imajo ti ljudje.

Foto: AP
Foto: AP

Med izbranci arhitekt rakete V-2

A včasih to relativiziranje vseeno ni uspelo – leta 1951 je časopis Boston Globe le nekaj tednov po prihodu v ZDA razkril povezave nemškega zdravnika Walterja Schreiberja s poskusi na ljudeh, ki jih je v koncentracijskem taborišču Ravensbrück izvajal Kurt Blome, zato je emigriral v Argentino – s pomočjo ameriške vojske.

Eden najbolj znanih izbrancev v operaciji Sponka je bil Wernher von Braun, tehnični direktor vojaškega raziskovalnega centra Peenemunde v Nemčiji, ki je bil ključen za razvoj smrtonosne balistične rakete V-2, ki je med vojno razdejala Anglijo in London.

Von Brauna in druge raketne znanstvenike so pripeljali v Fort Bliss v Teksasu in na preizkusni poligon White Sands v Novi Mehiki kot "posebne uslužbence vojaškega ministrstva", da bi pomagali ameriški vojski pri razvoju balističnih raket.

Von Braun je pozneje postal direktor Nasinega centra za vesoljske polete Marshall ter glavni arhitekt prve ameriške balistične rakete, Redstone, in Saturna V, rakete nosilke za polete s človeško posadko na Luno.

Zavezniške sile so se zavedale, da imajo Nemci obilico neprecenljivega znanja, ko je šlo za orožje. Foto: AP
Zavezniške sile so se zavedale, da imajo Nemci obilico neprecenljivega znanja, ko je šlo za orožje. Foto: AP

Najvišje medalje za člane Sponke

Hubertus Strughold, fiziolog in medicinski raziskovalec, je bil na čelu inštituta letalske medicine nemških zračnih sil, znan je po svojih srhljivih preizkusih na zapornikih v koncentracijskem taborišču Dachau.

Strughold je trdil, da je za tovrstne poskuse izvedel šele po koncu vojne, a se je njegovo ime pojavilo na seznamu 95 zdravnikov na konferenci leta 1942, kjer so razpravljali o svojih ugotovitvah. V ZDA je Strughold postal glavni znanstvenik vesoljske zdravniške enote v zračnem oporišču Brooks in velja za očeta vesoljske medicine.

Tudi številni drugi rekruti projekta Sponka so imeli pozneje uspešne kariere, tudi v zasebnem sektorju, poleg tega pa so prejeli številna državna priznanja.

Samo Nasa je po 20 letih odličnega dela pri vesoljski agenciji leta 1969 z najvišjim odličjem nagradila štiri nacistične pripadnike operacije Sponka: Kurta Debusa, Eberharda Reesa, Arthurja Rudolpha in von Brauna. Ernst Geissler je prav tako medaljo prejel leta 1973.

Kongres: Šlo je za moralno vprašljive odločitve

V 70. letih je več preiskovalnih člankov privedlo do vrste kongresnih zaslišanj glede operacije Sponka, kjer je bil nazadnje podan sklep, da so ameriški vojaški poveljniki v imenu nacionalne varnosti sklenili moralno vprašljive odločitve.

Delno tudi kot rezultat teh zaslišanj v predstavniškem domu je pravosodno ministrstvo leta 1979 odprlo urad posebnih preiskav (OSI), katerega naloga je bila poiskati in privesti pred roko pravice v ZDA živeče nacistične vojne zločince.

Za razvoj Nase je bila vloga nacističnih znanstvenikov ključnega pomena. Foto: Reuters
Za razvoj Nase je bila vloga nacističnih znanstvenikov ključnega pomena. Foto: Reuters

In čeprav OSI ni dejansko privedel pred sodišče nobenega od znanstvenikov iz projekta Sponka, pa so preiskave privedle do dogovora, po katerem je moral Arthur Rudolph, takrat eden vodilnih pri Nasi in tesni Braunov sodelavec, za stalno zapustiti ZDA in predati svoje ameriško državljanstvo, da se je tako ognil sodnemu pregonu. Državljanstvo mu je posledično odobrila Zahodna Nemčija.

Podatki kažejo, da je Braun osebno obiskal koncentracijsko taborišče Buchenwald in tam novačil izkušene zapornike za delo v njegovi tovarni raket. Rudolph je medtem do svoje smrti vztrajal, da je nedolžen in da ni zagrešil nobenih vojnih zločinov in da si je prizadeval izboljšati bivanjske in delovne razmere zapornikov.

Kot navaja Britannica, je težko objektivno presoditi, koliko podrobnosti vojnih zločinov, ki so se dogajali, so ti moški poznali in koliko so bili vanje vpleteni, je pa nemogoče, da zanje ne bi vedeli.

Knjiga razkrila še več podrobnosti

A operacija Sponka in njena zapuščina ostajata do danes predmet intenzivnih razprav in preiskav. Te so se okrepile leta 2014 po objavi knjige novinarke Annie Jacobsen "Operacija Sponka: Tajni obveščevalni program, ki je pripeljal nacistične znanstvenike v Ameriko".

Jacobsen še zdaleč ni edina, ki je pisala o operaciji Sponka, je pa njena knjiga prva na to temo, ki se je pojavila, potem ko je leta 1998 takratni predsednik ZDA Bill Clinton podpisal zakon o razkritju nacističnih vojnih zločinov, v sklopu katerega so z ameriških obveščevalnih dokumentov umaknili oznako "tajno", vključno z dokumentov FBI-ja, Cie in vojaške obveščevalne službe o nemških agentih, znanstvenikih in vojnih zločincih.

Dostop Annie Jacobsen do teh dokumentov, vključno z njenimi podrobnimi raziskavami in pogovori z nekdanjimi obveščevalci in svojci znanstvenikov, delajo njeno raziskavo daleč najbolj poglobljeno delo o življenjih izbrancev operacije Sponka, je poročal takrat New York Times.

Jacobsen je izsledila 21 od teh strokovnjakov, od tega jih je osem delalo neposredno s Hitlerjem, Himmlerjem ali Göringom, 15 jih je bilo aktivnih članov nacistične stranke, deset jih je služilo v paravojaških enotah, kot sta SA in SS, šestim pa so sodili na nűrenberških procesih.