Življenje postaja podatkovna surovina za podjetja, ki izdelujejo napovedi našega prihodnjega ravnanja. Foto: Pixabay
Prastari Gmail. Foto: MMC RTV SLO

Beseda Google je po mojih mrežah nevronov prvič rezonirala nekje okoli leta 2000. Izustil jo je profesor informatike, gik in suhljat računalničar. Z njegove pleše in debelih očal je odseval katodni zaslon, z njega pa barvit logo.

"Ta novi iskalnik je boljši od Yahooja in Altaviste, kaj šele Matkurje. Ni nastlan z oglasi, pa tudi hudoben ne," nam je položil na srce. Mularija je sedela v učilnici in marljivo tipkala Google.com. Sanjalo se nam ni, kakšen vpliv bo to barvito zaporedje imelo na naša življenja.

Med njimi sem bil golobradi jaz. Takoj mi je padel v oči minimalističen dizajn. Nobenih oglasov, brez nastlanih povezav vsepovprek. Le simpatičen zapis, okence in instantdelovanje. Glej, kar si iskal, je dobil. Če ne v prvem poskusu, pa z malo rafiniranja. Nemudoma je postal glavno iskalno orodje.

Če nočeš, da ljudje izvedo nekaj o tebi ... morda tega sploh ne bi smel početi. A če res potrebuješ takšno zasebnost, se moraš zavedati, da iskalniki z Googlom vred te informacije ohranijo za nekaj časa. In pomembno je, da smo vsi v ZDA podvrženi patriotskemu zakonu.

Eric Schmidt, vodilni v Googlu do leta 2017

Ne le to. Z njim smo se tudi upirali. To so bili še časi piratskih vojn. Množično so se presnemavale kasete, nekdo z boljšim modemom je po škripajočem uvodu dobil tudi kakšen mp3, nova Okna so prišla na prekopirani zgoščenki. Take so v ZDA preganjali, jim nalagali milijonske kazni, kar smo sprejemali z zgroženostjo in besom. Google je pokazal drugačen obraz. Bil je David, ki žgečka brke Goljatom, denimo osovraženemu Microsoftu, takrat še svetovnemu monopolistu in zatiralcu konkurence. Google je bil drugačen: vse je ponudil zastonj, hitro in učinkovito, pa še deklarirano nevtralno. Ko smo leta 2004 pod nos dobili še Gmail s takrat nepredstavljivim gigabajtom predalnika elektronske pošte, medtem ko smo domačemu ponudniku plačevali za večno natlačenih 100 MB, je bila tekma odločena. Google je zavzel ljudska srca.

Končni cilj je Googlovim uporabnikom omogočiti, da lahko vprašajo: kaj naj počnem jutri? Ali katero službo naj vzamem.

Eric Schmidt, vodilni v Googlu do leta 2017

Spočel se je svetovni splet 2.0. Nismo se povsem zavedali, kaj to pomeni. Vanj smo vstopili drug za drugim, klik za klikom na gumbek "Strinjam se".

Čakal nas je povsem zastonjski in prostoren predalnik, vmes pa je stal siten besedilni zid, poln pravne latovščine. Stran z njim! In če je že komu uspelo izvleči, da med drugim predaja svoje osebne podatke, se to ni zdelo nič posebnega. Nič pozornosti vrednega. Saj smo jih dali tudi ob zadnji nagradni igri, ko smo jih zapisali na tisti kartonasti kuponček. Nismo zares vedeli, za kaj gre: za rojstvo poslovnega modela, pri katerem smo dobrina mi. Kjer ne gre za en kuponček, temveč naš vsakdan in skrivnosti.

Pravzaprav mislim, da si ljudje od Googla ne želijo zares odgovorov na njihova vprašanja. Želijo, da jim Google pove, kaj naj počnejo.

Schmidt

Ne gre bentiti čez lastno pamet, tudi Microsoft tega ni vedel. Google je prva leta svojo ekonomiko, še posebej to, da je uspešna, načrtno in skrbno skrival. S tem se je izognil jezi velikana iz Redmonda, ki konkurenta v nastajanju ni imel na radarju in ga ni poskušal zadušiti. In tudi dvignjenim obrvem nas uporabnikov, ki bi bili morda – če

Odmevna raziskava o Googlovem digitalnem vedenju (Univerza Vanderbilt)

bi vedeli, kar vemo danes – previdnejši. Nismo vedeli, da bomo sami postali produkt. Da se nam bodo internetna podjetja skozi leta – ne samo Google, daleč od tega! – zažrla v vsako poro življenja, dobesedno do DNK, in neutrudno sesala informacije. Povsod. Da bo poslovni svet po vsem svetu vse bolj odvisen od teh gigantov in posledično v vse bolj podrejenem položaju. Da bo v spregi med tehnološkimi giganti zrasel največji, najzmogljivejši nadzorovalni aparat v zgodovini. Benthamov Panoptikum na steroidih. Ubogi Benthamov varnostnik se je moral ves čas obračati in usmerjati pozornost k tarčam, medtem ko novodobni vse motri in dokumentira simultano. Če cenjeni bralec meni, da pretiravam, naj le nadaljuje branje. Naj ljudje vedo, kako se v resnici delajo klobase.

Tibetanski ženski protestirata proti Googlovemu projektu Dragonfly, po poročanju Intercepta cenzuriranemu iskalniku za kitajski trg. Projekt naj bi začasno ustavili tudi zaradi nezadovoljstva zaposlenih. Foto: Reuters/Mike Segar

Skozi leta sem, neveden ali ne zares voljan vedeti, stopal v vse več informacijskih zank. Naenkrat se je pojavil YouTube in kaj kmalu postal del Googla. Nekdaj nepredstavljivo je postalo samoumevno: videi in glasba, zastonj, kadar koli. Kdo bi se lahko uprl? Nekdaj neizogibna Word in Excel sem začel dopolnjevati z Google Docsi. In Googlu vse to predal v branje in v poustvarjanje po želji (kot piše v pogojih uporabe). Stare zemljevide sem začel nadomeščati z Googlovo oblo, ki me je vizualno pripeljala do zadnje ulice. Opravke sem jel zapisovati v Koledar, klepetal skozi Gmailov klepetnik ... Bombastično! Google je pač mojster spleta, ki poskuša za vsako področje življenja ponuditi neko zastonjsko storitev, uporabniki pa se zapodimo. Tako od leta 2000 naprej tako rekoč vsak dan korporaciji v Mountain Viewu govorim o sebi, o svojih navadah, željah in skritih mislih. Google je moj zvest sopotnik, ki me spremlja tesneje od najbližje osebe in o meni ve več, kot vem sam (no, ponekod več, ponekod manj. A že to je dovolj).

Eden izmed Googlovih motov je shraniti in organizirati znanje človeštva. Tudi DNK-ja. Foto: Reuters

Google je na neki način odrastel z nami in se iz malega Davida spremenil v svetovnega informacijskega behemota, entiteto, ki jo pozna skoraj vsakdo na planetu. Zdaj se mu je skoraj nemogoče izogniti. Skoraj nemogoče je iti na svetovni splet, ne da bi Google to opazil. Kaj šele, da bi imel dobro in funkcionalno neokrnjeno izkušnjo.

Njegov najmočnejši adut je spletni iskalnik, saj opravi več kot 90 odstotkov vseh iskanj po svetovnem spletu, v Sloveniji še več. S tem je tako rekoč monopolist tudi najbolj obiskana spletna stran na svetu. Ve, kaj zanima večino uporabnikov spleta. Je drugi najbolj priljubljen ponudnik elektronske pošte, sodeč po Litmusu je lani zasedal 27-odstotni tržni delež, zgolj odstotno točko za Applovim klientom, razlika se še zmanjšuje, odkar je Apple na novih iPhonih 10 omogočil odstranitev prednaloženih aplikacij. Do pred kratkim je Google skoraj vso pošto prebral in skeniral in torej ve, s kom in kaj komuniciramo; in zasačen je bil, ko je zunanjim razvijalskim podjetjem omogočil dostop do predalnikov Gmaila.

Vse do dednine
Pod Google (oz. krovni Alphabet) spada podjetje Calico, ki išče pot do daljše življenjske dobe ljudi, med drugim z genetskimi raziskavami. Pred leti je dobil dostop do milijonov vzorcev DNK-ja v partnerstvu z družbo Ancestry, ki se pohvali z eno največjih in najstarejših zbirk DNK-ja in družinskih dreves. Partnerstvo se je sicer lani tiho končalo. Če bo Calicu uspelo, bo Google imel v rokah "tableto" proti staranju.
Omeniti velja še podjetje 23andMe, ki sicer ni v Googlovi lasti, je pa z njim povezano posredno. Soustanoviteljica 23andMe je Anne Wojcicki, do pred kratkim žena soustanovitelja Googla Sergeia Brina. Njena sestra pa je Susan Wojcicki, ta je pri Googlu že od začetka, saj je bil Google ustanovljen kar v njeni garaži, danes pa vodi YouTube. In kaj počne 23andMe? Opisuje se kot prvo podjetje na svetu za personalizirane genske teste, od ljudi dobiva vzorce, jih analizira in jim pove nekaj ugotovitev. Osnovni namen pa je ustvariti čim širšo bazo podatkov o DNK-ju ljudi, torej postati nič manj kot Google na področju personalizirane medicine. Danes prodaja anonimizirane podatke o DNK-ju farmacevtskemu gigantu GlaxoSmithKline ... kolikor je DNK sploh mogoče anonimizirati, glede na to, da je to unikatni podpis vsakega posameznika. Posluje tudi s Pfizerjem, Genetechom, Biogenom.
Google je prste v dednino pomočil tudi s projektom Google Genomics, kjer raziskovalcem ponuja pomoč pri "odgovarjanju na velika vprašanja z učinkovitim procesiranjem petabajtov genetskih podatkov". V njem so bolj ali manj podatki iz prosto dostopnih projektov, kot sta 1000 Genomes in Cancer Genome Atlas. Precej višje meri z orodjem za obdelavo tovrstnih podatkov, poimenovanim DeepVariant in temelječim na umetni inteligenci. V osnovi gre za odprtokodni projekt, ki išče variacije v genomu, a če kdo hoče oprijemljivo količino izidov, za analizo uporabi Googlove oblačne storitve, kjer se podatki tudi shranijo. Pripravilo ga je še eno Googlovo (Alphabetovo) medicinsko podjetje, Verily ... BBC je kot problematičnega izpostavil nakup sporne aplikacije Streams, ki je dotlej zbrala podatke o 1,6 milijona pacientih v Angliji.
Mimogrede. Po pisanju tega okvirčka je avtorju YouTube neutrudno prikazoval oglase za MyHeritage DNA.

Primat nosi tudi na področju spletnih brskalnikov, sodeč po NetMarketSharu že dosega dvotretjinski delež, medtem ko se tako rekoč vsa preostala konkurenca tlači pod 10 odstotki. S tem, da ima njihov brskalnik Chrome svoje težave z zasebnostjo. Je največji ponudnik videovsebin na svetu s platformo YouTube in tudi najbolj priljubljen kartar sveta z Google Mapsi. V GoogleDocs vnašamo dokumente, Photos zbira fotografije z vsemi podatki vred (ki jih Google lahko po želji reproducira, saj mu to dovoljujejo pogoji uporabe). Za telovadbo in boljši jedilnik poskrbimo skozi Google Fit. Naš vsakdan spoznava skozi Koledar, kamor vnašamo obveznosti in sestanke ... Vse do DNK-ja pride skozi Google Genomics. Za boljše zdravljenje in podatke o bolnikih je tu Streams, ta še posebej razkriva povezave med DNK-jem, umetno inteligenco in medicino. Stik med učitelji in učenci zagotavlja Google Classroom. Celo iskanje zaposlitev je ponekod lahko Googlovo. Področij je preveč za naštevanje, že našteto pa zadostuje za ugotovitev, da Google marljivo poskuša poseči na vsako področje, kjer lahko pridobi informacije, v zameno pa ponudi neplačno storitev. Kaj še počne? Polaga podmorske kable za medmrežje. Razvija samovozeče avtomobile. Pripravlja svetovno brezžično omrežje s pomočjo visokoatmosferskih balonov. Razvija infrastrukturo za "pametne" domove, kupil je Nest in ga vsrkal, skupaj s podatki o domačih varnostnih kamerah, termostatih v domovih, hišnih zvoncih. Njegovi sveže prijavljeni patenti kažejo, kako si želi opremiti in spremljati domove. To še ni nič, pripravlja "pametno" sosesko, konkretno v kanadskem Torontu.

Trenutno najbolj luknjasto cedilo informacij je Android, Googlov operacijski sistem za mobilne telefone in pametne televizorje, ki – ironično – temelji na Linuxu. In ki je najbolj razširjen mobilni operacijski sistem sploh, saj obsega kar 75 odstotkov vseh pametnih mobilnikov. Z njim ima Google dostop do skoraj vsega na telefonu, prek svojih aplikacij in same trgovine Google Play, ki se zažre v telefon; in če smo od Edwarda Snowdna naprej povečano sumničavi, morda še skozi kateri drugi kanal. Da je telefon z Androidom v praksi vsaj toliko Googlov kot vaša lastnina, je pokazal lanski Googlov "spodrsljaj", ko je oddaljeno in brez vednosti lastnikov spreminjal nastavitve celi paleti telefonov z androidom. Naprava ni več naš suveren prostor.

Še večja težava je morje mobilnih aplikacij, ki sledijo istemu poslovnemu modelu. Ste se kdaj vprašali, zakaj Svetilka potrebuje dostop do telefonskega imenika in SMS-sporočil? Zato, ker s tem služi. Škandalov pa je tukaj brez števila. Zgodijo se vsakokrat, ko uporabnik brez premisleka obkljuka vsa dovoljenja. Potem vremenska aplikacija prodaja naprej podatke o lokaciji, aplikacija za fitnes o srčnem utripu in navadah, igrica prebira SMS-sporočila, spet druga sledi razvoju nerojenega otroka in nosečnice dan za dnem ... Lukenj v informacijskem cedilu je spet preveč za naštevanje, pa še dodatne vrta internet stvari. Ko na telefon povežemo naš pametni talni sesalčič, lahko naprej posreduje podatke o tlorisu doma in lokaciji naprav. "Pametni" postajajo hladilniki, pralni stroji, pečice, osvetlitev, ogrevanje, kopalne kadi ... Google je pred leti kupil podjetje za razvoj "pametnih domov" Nest in ga vsrkal, skupaj s podatki o domačih varnostnih kamerah, termostatih, hišnih zvoncih. Vse skupaj lahko upravljamo prek Google Asistenta, kar pomeni, da nas Google ves čas posluša in ima nadzor nad vse večjim številom naprav v okolici. Svoje podatkovne zbirke Google dodatno izpopolnjuje tudi z zunanjimi nakupi. Leta 2014 je namreč napovedal, da bo zbiral podatke o nakupih v fizičnih trgovinah, kar je dejansko večina opravljenih nakupov. Te zbirke vsebujejo ime in priimek, čas, lokacijo, nabavljeno blago, količino ... Za sodelovanje se je sveže dogovoril z Mastercardom. Google in androidne aplikacije imajo tako širok dostop do vsega, kar zapišemo, shranimo v mobitel in kaj se z njim dogaja. Kje smo, kje smo bili 8. julija 2018 ob 19.25. Kdaj tečemo, hodimo ali kolesarimo, kako hitro bije srce, kateri izgovor smo poslali ženi, medtem ko sta bila meso in telefon pri ljubici. Nekatere aplikacije so tatinske v polnem pomenu besede, številni zastonjski urejevalniki fotografij so uporabniku kradli posnetke, žgečkljivi so končali na pornostraneh.

Drugi pogled

Tudi če Googla ne uporabljate, nimate Googlovega računa in pravzaprav s tem podjetjem nočete imeti popolnoma nič, se mu tako rekoč ne morete izogniti. Obiščite katero koli naključno stran in lahko kar stavite, da bo na njej Googlova vsebina. In ko jo gledate, vas gleda nazaj. Sodeč po raziskavi univerze Princeton je z Googlovimi sledilci ozaljšanih kar 75 odstotkov seznama milijona top spletnih mest. Samo malo, kaj pa so sledilci? Lahko so piškotki, morda gumbki, ki vas vabijo k deljenju vsebine na enem izmed omrežij (YouTube, Facebook itd.) Prek njih ta podjetja gledajo, kako deskate po medmrežju. Še verjetneje so to oglasi. Googlov poglavitni posel je namreč oglaševanje, za to uporabi storitve AdSense, Marketing Platform (nekdanji DoubleClick) in podobne. Ko odprete spletno stran, je vanjo vdelano okence z Googlovim AD-omrežjem, to preveri vašo identiteto (kolikor je pač znanega) in na tej podlagi servira oglas. Ki vas vidi. In ko odprete neko naključno spletno mesto, boste najbrž naleteli na Googlov AMP, projekt, ki pomaga pospešiti nalaganje strani. Naletel je na številne kritike. Le poskusite onemogočiti domeno, ki servira AMP, in glejte, kako se spletna izkušnja sesuva in naključne spletne strani lomijo. Poenostavljeno, Google ponuja spletnim stranem, da svojo vsebino naložijo na njegove strežnike. Kot če bi obiskali rtvslo.si, v resnici pa bi vam vsebino pošiljali Googlovi računalniki. Pri tem velikan založnike in medijske hiše posredno sili k uporabi, saj če ne uporabljaš njegovega AMP-ja, si nižje med izidi. In za marsikatero medijsko hišo je to lahko hud udarec.

Ko naložite, predložite, shranite, pošljete ali prejmete vsebino v storitvi Google Drive ali prek nje, podjetju Google dodelite dovoljenje za uporabo, gostitev, hranjenje, razmnoževanje, spreminjanje, oblikovanje izvedenih del (na primer pri prevodu, prilagoditvah ali drugih spremembah, ki jih izvedemo, tako da je vaša vsebina skladnejša z našimi storitvami), sporočanje, objavo, javno izvajanje, javno predvajanje in distribucijo takšne vsebine po vsem svetu.

Pogoji uporabe Google Drive: kar je tjakaj naloženo, lahko Google objavi, javno predvaja, reproducira po vsem svetu. In vsebino preverja, da ni v neskladju s pogoji uporabe.

Do zdaj smo se veliko posvečali Googlu. Za to so dobri razlogi, večino smo jih našteli. A daleč od tega, da je edina pozornosti vredna družba. Poslovnim praksam zbiranja podatkov, pa tudi sodelovanja s tujimi obveščevalno-varnostnimi agencijami so podlegli še številni drugi tehnološki velikani. Imena, ki smo jim nekoč zaupali. Taki, ki zasedajo ogromen delež trga. V tujini jim pravijo GAFAMGoogle, Apple, Facebook, Amazon, Microsoft. Google je utrl gaz poslovnemu modelu, omenjeni mu do neke mere sledijo.

KAJ PA MICROSOFT?

Tudi Okna niso nedolžna na področju zasebnosti. Foto: Pixabay

Ko sem prvič vtipkal Google.com, je to bilo na Oknih 98 in Internet Explorerju. Microsoftovi opremi. Tudi to ime je najbrž rezoniralo po nevronih večine ljudi. Na prelomu tisočletja je bil Microsoft skorajda absolutni vladar osebnih računalnikov, z izjemo jabolčnikov so bili vsi drugi operacijski sistemi zanemarljivo udeleženi. A ne glede na to je bil Microsoft sinonim za suverenost nad računalnikom. Naprava je bila naša last, z njo smo lahko počeli vse, kar ni opisano v kazenskem zakoniku (in več). In dokler nam niso škatle ukradli ali pa je po njej brskal sosedov mulec, je bila tudi naš zasebni prostor. Drži, da na spletu, poglavitnem izvoru kibernetskih nevarnosti, nismo viseli cele dneve, med drugim zato, ker je takrat skorajda monopolistični Telekom drago zaračunaval za bakreno povezavo in škripanje modemov. Kar ne spremeni tega, da je Microsoft z Okni dolgo, dolgo dajal vtis varnega, domačega zavetja.

Nič več. S prihodom Oken 10 so se stvari drastično spremenile: tudi Microsoft se je izrazito pomaknil v smer sesanja informacij. Čeprav zagotavljajo nasprotno. A to, da jih je npr. francoski regulator pred dobrim letom pozval, naj prenehajo čezmerno zbiranje podatkov, pove svoje.

Microsoftova pojasnila o zasebnosti

Microsoft je v desetko že leta 2015 vključil funkcije, ki se jih ne sramujejo niti najhujši programi spyware. Dovod je sporna osebna virtualna pomočnica Cortana. Zanjo Okna ustvarjajo "lokalni uporabniški slovar", in sicer prek vaše zgodovine tipkanja. Okna torej dokumentirajo vaše tipkanje po tipkovnici, kar je funkcija trojanskih keylogger programov. Na tak način npr. hekerji poskušajo priti do gesel. Za Cortano vas okna lahko še poslušajo in snemajo, za "izboljšanje glasovnih storitev, ki temeljijo na oblaku". Vse to je od začetka privzeto vključeno, kar je treba izključiti ročno, česar se del uporabnikov ne zaveda.

Marsikaj lahko počne s podatki, ki jih naložite na njegove storitve (npr. oblačno hrambo OneDrive) ali pa razkrijete v storitvah, kot je komunikator Skype. V pogojih uporabe piše: "Microsoftu podeljujete svetovno veljavno licenco za uporabo vaše intelektualne lastnine." Sicer za namen zagotavljanja storitev ali preprečevanja, preiskovanja kaznivih dejanj ... lahko pa tudi za namen promocije. Poenostavljeno, vaš klepet na Skypu se po pravilih uporabe lahko pojavi kot oglas nekje na Tajskem. Če Microsoft meni, da neka datoteka na vašem računalniku povzroča težave, lahko do nje dostopa – in s tem poišče vzrok. Okna imajo torej mehanizem, prek katerega lahko Microsoft oddaljeno posega v računalnik, le zaupati je treba, da tega ne zlorablja.

Microsoft tudi agregatno motri, kaj se dogaja na računalnikih z okni, kar je razvidno iz sporočil za javnost. "Igranje iger na Oknih 10 je v porastu. Leta 2015 so igralci potrošili več kot štiri milijarde ur na PC-igrah." Torej, spremljajo, katere aplikacije se poganjajo in koliko časa. Z dobrim razlogom. Na podlagi zgodovine uporabe aplikacij Microsoft za vas ustvari poseben oglaševalski ID (identiteto) in lahko prikazuje oglase.

Računalniki z Okni 10 nenehno pošiljajo podatke Microsoftu. Podjetje temu pravi telemetrija in zagotavlja, da gre za izboljšanje izkušnje in odpravo morebitnih napak. Foto: Pixabay

Okna 10 ves čas pošiljajo nabor podatkov o delovanju računalnika Microsoftu, kar imenujejo telemetrija. Tega sploh ni mogoče izključiti. Še do pred kratkim je bilo to nemogoče celo v premiumski, podjetjem namenjeni inačici Enterprise, kar so raziskovalci s preizkusom dokazali: mirujoč računalnik s to različico Oken je v osmih urah kar 4.000-krat poklical ven, večinoma na Microsoftove IP-je. Pozneje je Microsoft za Enteprise to izključil in ne povsem transparentno poskusil pojasniti, za kaj gre. A že obstoj komunikacije računalnika, ne da bi zanjo vedeli, še manj za njeno vsebino, je še en poseg v suverenost računalniškega prostora. Tudi zato je velikan iz Redmonda naletel na številne kritike, a žal tudi obsežen nabor neutemeljenih, saj se na spletu kar vrstijo članki, ki ga označujejo kot čisti spyware in podobno. To pač ni. A kljub zagotovilom in pojasnilom si Microsoft zasluži povišano stopnjo dvoma, vse odkar je Snowden razkril, da je bilo zaupanje zlorabljeno.

Pa še se najde zasebnostnih težav: v lasti ima LinkedIn, platformo za povezovanje in iskanje kadra, ki z veliko lahkoto najde povezave med 600 milijoni uporabnikov. Lani je sprožila afero, saj se je lotila 18 milijonov poštnih naslovov neuporabnikov zato, da jih je lahko ciljala na Facebooku, kar je zloraba informacij. (Microsoft je dolga leta bil v partnerstvu s Facebookom, med drugim zato, da je Bing dostopal do nekaterih elementov FB-profila in lažje iskal.) LinkedIn tudi lepo uspeva na Kitajskem, ker se je podredil zahtevam oblasti glede cenzure, kar priča o stopnji zasebnostne naravnanosti.

Tako rekoč vsi tehnološki velikani razvijajo avtomatizirano prepoznavo obraza. Na Kitajskem tudi hoje. Foto: Pixabay

Microsoft dobro sodeluje tudi z ameriškimi oblastmi, saj razvija storitve umetne inteligence v oblaku za ameriško vojsko, pa tehnologijo prepoznave obraza Azure, virtualno resničnost HoloLens – prav tako za oborožene sile ... In navsezadnje, lotil se je dobičkonosne industrije ciljanih oglasov, med drugim z iskalnikom Bing, pa tudi z oglaševanjem kar v operacijskem sistemu samem. Tako kot Google se je tudi redmondski velikan povezal z Mastercardom, podatke zbira prek znanega Skypa, storitev OneDrive, brskalnika Edge in še je storitev ...

Preprosto, leta 2018 se pri uporabi računalnika z Okni 10 ne počutim več suverenega nad računalnikom, ki je moja last in poln občutljivih podatkov. Pa tudi zvrhanega kupa neobčutljivih, a vseeno niso nikomur briga. Je tako nemogoče kupiti program, računalnik in imeti popoln nadzor nad njim in podatki? Žal z Microsoftom je, saj je zunanjo komunikacijo nemogoče ustaviti (razen pri različici Enterprise). Je pa res, da Microsoft pretežen del zbranih podatkov dejansko uporablja za izboljšanje uporabniške izkušnje in analitiko; in ne za namene oglaševanja – vsaj tako pravijo pravni dokumenti. Je torej manj vdiralen kot Google.

DIGITALNA DRUŽBENA MREŽA

Facebook aktivno niža norme okoli zasebnosti. Bo nekoč sledilo tudi pravo? Foto: Pixabay

Če pregledamo dovolj vaših sporočil in lokacijo ter uporabljamo umetno inteligenco, lahko napovemo, kam boste šli. Pokažite mi 14 vaših fotografij in lahko vas identificiramo. Mislite, da na spletu ni 14 vaših fotografij? Imate jih na Facebooku.

Schmidt

Verjeli ali ne: nekoč na digitalnih družbenih omrežjih ni bilo treba prodati sebe, da si lahko bil. V 90. in na prelomu tisočletja je mrgolelo forumov in podobnih javnih sporočilišč, ki pa niso temeljila na množičnem zbiranju informacij. Staro in mlado (še posebej slednje) se je zlivalo na ŽVPL, Slo-tech, mobisux, mn3njalnik, pa GlasujZame, MySpace na mednarodnem prizorišču in desetine drugih; izpostavljajoč svoja mnenja, obličje pa le po želji. Vsak je bil lahko anonimen ali pa popolnoma razgaljen in ni se mu bilo treba bati, da bo platforma pretirano vtikala nos vanj, še manj pa svoje poslovanje temeljila na prodajanju razkritega. S prihodom Facebooka v drugi polovici prejšnjega desetletja pa se je jela scena digitalnih družbenih omrežij konsolidirati, mlado in tudi staro je drlo nanj (do neke mere tudi na Twitter), s tem pa se je sprožil zaton zlate dobe forumov. Predvsem pa se je radikalno spremenila narava: omrežja so danes skoraj privzeto protizasebnostna.

Ponekod je Facebook že (skoraj) sinonim za medmrežje. Foto: Reuters/Ann Wang

Na vrhu kraljuje leta 2004 ustanovljeni Facebook, pred kratkim je praznoval 15-letnico. Temelj aplikacije je zbiranje informacij, zato vzame vse, kar lahko dobi. Z besedami Juliana Assangea, ustanovitelja Wikileaksa: "Facebook poseduje najbogatejšo bazo podatkov na svetu o ljudeh, zvezah in odnosih med njimi, imenih, naslovih, lokacijah, medsebojni komunikaciji, družinah; vse to pa ždi na ozemlju ZDA, dostopno ameriškim obveščevalnim službam." In kljub temu se niti Wikileaks ni mogel upreti občinstvu, ki ga daje Facebook, in tam ustvariti svoj profil. Facebook je pač kraj, kjer so skoraj vsi. Kjer nastane množica, tja gravitirajo tudi naključni mimoidoči. Zato je Facebook največje digitalno družbeno omrežje na svetu. Kar objaviš tam, ima občinstvo. In to je v dobi, kjer je pozornost postala valuta, izjemno pomembno. Si nova trgovina z začimbami v Ljubljani lahko privošči odsotnost s Facebooka ali njemu podrejenega Instagrama, če to otipljivo zmanjša možnost uspeha in zviša možnost, da nadobudni ustanovitelj propade v dolgovih? Marsikje, še posebej v državah tretjega sveta, se mikro in mala podjetja zanašajo prav na komunikacijo z občinstvom prek Facebooka. Bi si lahko novinar ali novoustanovljeni medij privoščil neupoštevanje tega kanala? Si kot mladenič lahko privoščiš socialno izključenost, ker so razen tebe vsi drugi na platformi? Kdo bo zapustil Facebookov Messenger z 800 stiki in se preselil na Signal, kjer bo bo lahko vodil dialog ... en sam?

Ob tem imaš seveda kup koristi. Facebook te zastonj poveže z davno "izgubljenimi" sošolci, izzvenelimi povezavami, nekdanjimi sostanovalci in sovaščani ali pa oddaljenimi sorodniki prek oceana, o življenju katerih ne bi vedel skoraj nič. In če si najstnik, ti bo morda odštel 20 dolarjev na mesec, da lahko vidi popolnoma vse na telefonu, kar je le najbolj svež izmed Facebookovih škandalov. Poleg afere, da vas drugi lahko poiščejo po telefonski številki, ki ste jo vpisali za dvofaktorsko identificiranje.

Zaupajo mi. Zabiteži.

Mark Zuckerberg, ustanovitelj Facebooka, je v zasebnem sporočilu tako odgovoril prijatelju, kako mu lahko popolni tujci pošiljajo svoje osebne podatke

Facebook v zameno za vse našteto dobiva naše podatke, še najbolj, če ga imamo tudi na prenosnem telefonu in smo prijavljeni. Ste kdaj sedeli na pijači v lokalu in po prihodu domov dobili avtomatiziran predlog za prijateljstvo, obraz, ki ste ga prej bežno videli pri sosednji mizi? Facebook pač ve, kje je bil kdo. Ko pozneje deskate po svetovnem spletu, Facebook budno spremlja, katere strani obiskujete in koliko časa tam preždite, in sicer prek svojih oglasov in malih gumbkov za všečkanje, ki so všiti po vsem spletu. Z njimi vas "vidi", kakor tudi številne podatke o računalniku. Tudi če sploh niste Facebookov uporabnik. In če že všečkate, vas najbrž tudi psihološko zelo dobro pozna. Pravzaprav je neka znanstvena raziskava pokazala, da če ste naklikali več kot 200 všečkov, vas osebnostno najbrž oriše bolje kot vaš življenjski partner (po psihološkem modelu velikih pet).

Facebookova dolgoročna vizija in želja je postati sinonim za splet čim večjemu številu ljudi. Facebook je t. i. ograjeni vrt, zaprta platforma, ki v svoje gravitacijsko brezno vleče vsebine preostalega spleta in ohranja tesen nadzor nad vsem, kar je že padlo noter. Facebook je sinonim dogajanja na t. i. svetovnem spletu 3.0: nekoč bogat ocean vsebin in spletnih strani se zliva v nekaj velikih platform, ki pridobivajo veliko moč in krnijo nekdanjo raznolikost. Ultimativni cilj je, da bi Facebook postal osrednja točka spletnega dogajanja: na njem dobiš skoraj vse potrebne vsebine in storitve: hitri klepet z znanci, daljše objave kot nadomestek spletnih strani oz. blogov, videe in fotografije, novice, plačevanje s Facebookovo lastno kriptovaluto ... Za Facebook bi bilo najkoristneje, če iz tega ograjenega vrta ne bi nikoli izstopili. No, marsikje je Facebook postal splet. V državah, kot je npr. Mjanmar, veliko ljudi sploh ne pozna elektronske pošte ali se ne zmeni zanjo. Vse poteka prek velikega F-ja. Med drugim bodo prav zato kmalu združili klepetalna orodja Messenger, WhatsApp in Instagram (vse to je Facebookovo). Vse se zliva v eno.

Facebook želi z lastno internetno infrastrukturo povezati čim večji del sveta. Tudi zato, da bo tisti deček iz Indije dobil dostop do informacij. Foto: Reuters/Adnan Abidi

Facebook si že dolgo prizadeva omrežiti slabo povezane dele oble, večinoma iz t. i. tretjega sveta. Mark Zuckerberg pravi, da to počnejo iz humanitarnih razlogov, saj bo dostop do informacij izboljšal življenja revnih. Leta 2013 je tako na svetlo dal projekt Internet.org in napovedal, da bo začel z nekaterimi zaplatami Afrike in Azije. Tamkajšnjemu prebivalstvu bi zagotovil osnovno omreženost. Pomembne so podrobnosti: zagotovil bi okleščeno različico interneta. Dostopno je le prgišče spletnih strani, kot je Wikipedia, in seveda Facebook. To bi potekalo prek Facebookove lastne ali zakupljene infrastrukture. Od začetka so imeli v mislih komunikacijske satelite, visokoleteče brezpilotne letalnike in zakupljene WIFI-postaje. Projekt je nekoliko zastal leta 2016, ko je pomemben satelit eksplodiral skupaj z raketo Falcon 9 in ko je Indija ugotovila, da zadeva v temelju krši nevtralnost interneta, in zato prepovedala Zuckerbergovo aplikacijo Free Basic Service. Zdaj se razvoj nadaljuje v sodelovanju z Airbusom.

Vas zanima, kaj vse je dokumentiral o vas? Klik semkaj.

Facebook se lahko danes pohvali z 2,3 milijarde aktivnih uporabnikov mesečno (od tega polovica mobilnih), kar je skoraj tretjina vsega svetovnega prebivalstva; 1,5 milijarde se jih vpisuje vsak dan. Na Facebooku je polovica Evrope: 300 milijonov ljudi. Ves čas raste. Marsikaj ve o politikih, VIP-ovcih, vplivnežih, novinarjih ... Ali lahko zagotovi, da podatki ne bodo zlorabljeni? V primeru Twitterja vemo, kam to lahko privede. En sam kukavičji vrinjenec je poskrbel, da so nekemu novinarju dobesedno sežagali telo in ga raztopili v kislini. Lahko FB zagotovi, da podatkov sam ne bo uporabljal za prikrite pritiske, češ, politik, vemo, kaj si počel in katere poredne strani obiskoval, deluj nam v korist? Niti osnovne varnosti ne more zanesljivo zagotoviti, tako kot Google. Samo v zadnjem primeru so bile hekerjem izpostavljene zasebne fotografije sedmih milijonov ljudi. Danes vemo, da je v sledenju svojim ciljem pripravljen storiti marsikaj: zbirati podatke o ljudeh brez njihovega soglasja, omogočiti podjetjem, kot sta Spotify in Netflix, vpogled v naša zasebna sporočila ... In navsezadnje, Facebook so uporabljali za spodbujanje nasilja, tako rekoč genocid v Mjanmaru. Kjer je Facebook skoraj sinonim za splet. Je to prihodnost svetovnega spleta? Njegov ustanovitelj in očak, Tim Berners Lee, upa, da ne.

VIDOVITA TRGOVINA

Spletni trgovec, ki ve. Foto: Pixabay

Vzemimo Google, Facebook in dodajmo Amazon. Na digitalnem trgu zavzemajo 65 odstotkov vsega oglaševalskega denarja in še hitreje rastejo; v letu 2016 so zavzeli 90 odstotkov vse rasti, s tem da digitalni oglaševalski trg že prehiteva klasičnega (vir: Bloomberg). In vse to so podjetja, ki temeljijo na sesanju osebnih podatkov. Da, tudi Amazon. Večina ga pozna po spletni prodaji, sprva knjig, danes tako rekoč vsega, od vodovodarskih storitev do kajmaka.

Manj je znano, da je Amazonov oglaševalski oddelek vreden kar 125 milijard dolarjev. To je več, kot znaša tržna kapitalizacija Nika ali IBM-a (pa tudi več kot desetkratnik slovenskega proračuna), piše New York Times. Amazon ima odličen položaj, saj ve, kaj kupujete, torej pozna vaše potrebe in uresničene želje. Poleg tega pozna fizični naslov, saj je treba dobrine nekam dostaviti, pa kreditne kartice; in kdo je trenutno prehlajen, saj je zahteval hitro dostavo sirupa za izkašljevanje, kdo ima težave z aknami in morda želi shujšati. Vse to je za oglaševalce sanjsko.

Znana je krilatica, da če za produkt ne plačaš, si morda produkt ti. Znana profesorica na Harvardu Shoshana Zuboff gre korak dlje. Smo še manj: surovina za končni produkt. Naši podatki, področja našega življenja se komodificirajo, spremenijo v surovi material, ki je last teh podjetij. Iz njega izdelujejo dejanski produkt: napovedi o nas. Kaj bomo kupili, kaj bomo storili, kam bomo šli. Za koga bomo volili. To lahko prodajajo naprej in s tem omogočajo tudi možnost intervencije, spremembe naših želja in prihodnjih dejanj. S tem izgubljamo "pravico do prihodnosti", pravi Zuboffova.

In prav v napovedovanju naših prihodnjih dejanj, nakupov, je močan Amazon.

Echo Dot omogoča, da vas Amazon sliši tudi v kopalnici. Zvočni posnetek potuje na strežnike v ZDA. Foto: Reuters/Elijah Nouvelage

Marsikdo je pripravljen kar sredi lastnega doma postaviti Amazonov mikrofon, ki nenehno posluša. To je Echo, iz katerega govori virtualna asistentka Alexa, sicer dostopna tudi prek mobilnika. Mikrofon sredi doma, sredi ključnega zavetišča posameznika. Mikrofon, ki nenehno posluša. Kar bi si CIA, KGB, Stasi in druge državne službe nekoč želele kot mokre sanje. Informacijska linija gre v Amazonov oblak, omrežje strežnikov, po katerih je podjetje tudi dobro znano. Tam se shranjujejo posnetki, katerih izbris ali predajo sicer lahko uporabnik zahteva. Tako je npr. presenečeni Nemec želel svoje podatke, prejel pa 1.700 posnetkov nekoga drugega. Zgodbo je delil z nemškim medijem, ki je s posnetkov dokaj natančno rekonstruiral vsakdan "žrtve", to so pozneje tudi izsledili in ta je vse skupaj, z analizo vsakdana vred, potrdila. Ameriško sodišče se je namenilo razrešiti primer umora prav s posnetki Alexe in z malo domišljije so posnetki uporabni za marsikaj.

Medtem ZDA gradijo bazo zvočnih podpisov vseh zapornikov in ljudi, ki z njimi telefonsko govorijo.

Alexa je le eden v prgišču sodobnih zvočnih asistentov, ima pa še številne druge sposobnosti. Več kot 25.000 njih. Z njo lahko naročite dostavo pice, iz oddaljenosti poženete mikrovalovno pečico, postavite opomnike za opravke, poslušate (brane) novice, prižgete luči v stanovanju, odklenete ali zaklenete vrata, zaženete avtomobil ... Vse to se lahko preda v roke oddaljenemu ameriškemu podjetju. Ali pa hekerju, saj ima vsak sistem svoje ranljivosti. Imate po stanovanju ali na hišnem zvoncu kamere? Amazon jih želi povezati s tehnologijo prepoznave obrazov. Uradno zato, da bo sistem sam poklical policijo, če se bo domu približal – ali vanj vstopil – "sumljiv človek".

OLIGOPOLI IN NERAVNOVESJE MOČI

Velikih pet je pet omenjenih. Foto: Pixabay

Amazon je pomemben še z enega vidika. Je drugo podjetje v zgodovini s tržno kapitalizacijo (vrednostjo podjetja glede na trenutno ceno delnice) več kot bilijon dolarjev in hitro raste, saj je bil še pred tremi leti vreden desetkrat manj.

Pravzaprav je pet trenutno največ vrednih družb na celotnem svetu prav tistih pet, ki smo jih našteli do zdaj. Apple, Amazon, Google (natančneje Alphabet), Microsoft, Facebook zasedajo svetovni vrh. Posedujejo ogromno bogastvo, okoli 4.000 milijard dolarjev, intenzivno lobirajo v politiki (Google je leta 2017 v Washingtonu presegel vse druge), zbirajo podatke o več milijardah prebivalcev sveta in na njih trenirajo svoje umetne inteligence, baze hranijo v ZDA na dosego tamkajšnjih oblasti in obveščevalnih agencij ter si hitro režejo pot do skorajda monopolnih ali oligopolnih položajev. Grožnjo zaznavno predstavljajo le kitajski pretendenti, kot sta Alibaba in Tencent, a to je že druga zgodba, o kateri bomo še pisali. Če ta podjetja dajejo občutek, da so kljub vsemu dobra oz. pozitivno vrednotno naravnana, kaj bi se šele zgodilo, če padejo v roke "slabih ljudi"?

Amazon uvaja fizične trgovine. Brez prodajnega osebja, brez fizičnega plačevanja, pod gostim elektronskim nadzorom in dokumentiranjem. Foto: Reuters/Lindsey Wasson

Amazon si svoj levji delež reže na področju spletne trgovine, širi pa se tudi drugam. Podjetje Jeffa Bezosa je začelo v prejšnjem tisočletju nelinijsko prodajo knjig, danes pa prodaja tako rekoč vse in s tem grozi, da bo načelo zdravje tudi "navadnih" trgovin. Tako ga opiše raziskovalka Lina M. Khan z ameriške univerze Yale: "Amazon je titan trgovine v 21. stoletju. Ni le trgovec, temveč tudi platforma za marketing, logistično in dostavno omrežje, plačilni servis, posojilodajalec, dražbenik, močan knjižni založnik, filmski studio, modni kreator ..." S svojimi spletnimi storitvami, dostavo in ostro cenovno politiko mu je uspelo zadušiti mnogo fizičnih trgovinic in zdaj postavlja lastne prodajne zidanice brez osebja in z izključno elektronskim plačevanjem, s čimer namerava dolgoročno zelje teptati večjim trgovskim verigam. Dejavnosti širi tako hitro in učinkovito, da se ameriški zakonodajalci spogledujejo z mislijo spremeniti zakonodajo o varstvu konkurence že zaradi Amazona samega.

Znanstvena raziskava (MIT): Po Snowdnovih razkritjih so ljudje manj brskali o svojih zdravstvenih težavah, ker so se bali, da bi se to lahko razvedelo. Množično zbiranje podatkov v spregi z državnimi agencijami ima torej učinek hladne prhe na svobodo izražanja.

Če vse skupaj seštejemo, dobimo nabor najbogatejših podjetij sveta, ki imajo podroben pregled nad tretjino svetovnega prebivalstva, marsikje monopol in se hitro širijo po področjih življenja. Na Harvardu temu rečejo kar nadzorovalni kapitalizem. Pričakovati od njih, da bodo delovala v korist zasebnosti, pa je primerljivo s pričakovanjem, da bi Henry Ford svoje modele T vrnil v ročno izdelavo. Ljudje bomo pred njimi vedno bolj slečeni, ker jim je to v interesu. Pa tudi vedno šibkejši. Že posamezne države se lahko vprašajo, ali so kos tem gospodarskim entitetam, kaj šele posamezniki ali manjša podjetja.

Hitro razvijajoče se digitalne superdržave, kot so Google, Facebook in njihovi kitajski ekvivalenti, se integrirajo v obstoječi red in se ukvarjajo z nadzorom diskurza. To ni samo stvar popravkov. Težko zaznaven vpliv na množice ljudi, tudi s pomočjo umetne inteligence, je dolgoročno nevaren za obstoj človeštva.

Julian Assange, Wikileaks

Morda se bližamo času, ko ne bomo več imeli zaresne izbire. Ali biti vključen v nadzorovalni kapitalizem, tam imeti občinstvo in številne koristi, toda razparati tančico zasebnosti, morda tudi iskrena lastna mnenja in se soočati z upadom avtonomije. Tako pravi profesorica na Harvardu Shosana Zuboff. Ali pa ohraniti integriteto in trpeti negativne posledice. Vzemimo zgolj primera Španije in Nemčije, ki sta se uprli eni sami Googlovi storitvi, Google News. Državi sta uvedli omejitve. GNews se je iz Španije umaknil, večji mediji so izgubili 15 odstotkov prometa, manjši še več. In ko je poglavitni nemški kritik Googla, založnik Axel Springer, dobil možnost umika iz Google Newsa, je doživel hud upad prometa in se kaj kmalu vrnil pod okrilje tehnološkega velikana. Upravičeno lahko domnevamo, da se bo odvisnost skozi leta le še povečevala. V sistem se bodo vse bolj zažirale tudi same države (to že počnejo) in morda bomo res dobili Benthamov panoptikum na steroidih. No, morda tudi ne. Prihodnost je negotova, pravi znani filozof Jim Morrison, in napovedi so zahtevne, še posebej glede prihodnosti, dodaja Neils Bohr. A panoptikumska možnost je dovolj realna, da se je treba z njo ukvarjati tukaj in zdaj.

Ljudje, ki poskušajo mesec dni brez Googla ali GAFA:
Motherboard | Nithin Coca | Vice | Gadgets | Impossible | NetworkWorld |

Naj v ponazoritev navržemo samo še en ozek vidik. V razvoju so neinvazivni bralniki možganov, ki prek branja električne dejavnosti lahko polagoma ugotovijo, na kaj mislimo. Za zdaj so še dokaj neizpopolnjeni in nenatančni, včasih ugotovijo, katero žival imamo v mislih, katero črko ali pojem. V razvoju so tudi bolj invazivni, ki celo povedo, kaj slišimo; ali pa nerodno spreminjajo možganske signale v govor, pa elektrode, ki omogočajo celo dvosmerni prenos informacij med možgani. Facebook razvija svoj neinvazivni bralnik možganskih valov, da bomo lahko objave na Facebooku komponirali in objavljali nenehno, kar z mislimi. Sama vsebina možganov, sproti prebirana in shranjevana za vse čase. Morda kdo misli, da je to futuristična distopija. Zveni že tako, preobjedli smo se že spodletelih napovedi prihodnosti. Le da ni več samo napoved. Poglejmo na Kitajsko. Del tamkajšnih javnih uslužbencev MORA nositi bralnike možganskih valov – da država ve, kdo je živčen ali kako drugače odklonski – in uvajajo jih tudi v šole, da bodo otroci zares pozorni na učiteljevo oznanilo.

Edini način za to je prava transparentnost in nobene anonimnosti. V svetu asinhronih groženj bi bilo prenevarno, če ne bi imeli neke poti, da vas identificiramo. Potrebujemo zanesljivo identifikacijsko storitev za ljudi. Vlade bodo to zahtevale.

Schmidt o antisocialnem vedenju

Združite vse to v eno sliko in dodajte 30 let razvoja. Kje bomo? Kaj bo z našo avtonomijo, kaj bo z zasebnostjo? Jo bo sploh mogoče braniti, ne da bi postali puščavniki?
Ko sem pred slabimi 20 leti prvič vtipkal Google.com in nekaj let pozneje kliknil "Strinjam se", takšnega sveta nisem imel v mislih. Prepričan sem, da tudi moj takratni profesor ne (in morda niti sami takratni googlovci). Zdaj je priložnost, da o tem znova premislita in izbereta želeno pot.

STVARI NISO ČRNO-BELE
Dolžan sem izrecno in jasno poudariti naslednje. Članek ni uperjen proti Googlu. To podjetje je za človeštvo do zdaj naredilo ogromno dobrega. Ogromno je morda še prelahek izraz. Nihče v zgodovini še ni postregel toliko ljudem s toliko informacijami kot Google, in to brez (neposrednega) plačila. Njegove storitve, od koledarskega opomnika, prevajanja do kažipotov, nas spremljajo povsod in nam lajšajo življenje. Poenostavljeno, če Googla ne bi bilo, bi bil napredek počasnejši in naš vsakdan napornejši. Če Googla ne bi bilo, bi nišo prej ali slej zapolnil kdo drug, a najbrž počasneje.

Toda izjemna moč, ki jo Google – skupaj z drugimi GAFAM-podjetji – poseduje in še veča, kliče po dodatnem medijskem motrenju. Moč je tako ekonomska kot vrednotno-informacijska. Poleg malenkosti, da poseduje več informacij o več ljudeh kot katera koli druga entiteta v zgodovini, gre skozi Google nepregleden tok informacij in podjetje lahko že z malimi prilagoditvami algoritmov odločilno vpliva na to, kaj družba ve in kako razmišlja. Google je najbolj izpostavljeno ime, nikakor pa ne edino. Na zbiraju podatkov milijard ljudi temelji Facebook, Amazon ni nedolžen, da o kakih Yandexih, Huaweijih sploh ne govorimo. Poslovni model se širi, z njim tudi nadzorovalni kapitalizem, čeprav je treba Googlu priznati, da veliko vlaga v razvoj civilne družbe in da s svojimi storitvami tudi polnomoči ljudi. Slika ni črno-bela in terja poglobljeno obravnavo, zato se bomo v prihodnosti posebej posvetili vsemu dobremu, kar Google stori za nas in svet. Tukaj ga obravnavamo z vidika zasebnosti.

In kdor vnaprej obsoja ta podjetja, naj pomisli, kaj bi sam naredil, če bi bil na njihovem mestu? Bi lahko izbral kaj drugega in preživel v ostri konkurenci? Vsak najbrž pretežno počne tisto, kar v danih okoliščinah mora.

Vključno z državnimi zahtevami, kar je še posebej sporno.

Težava je v tem, da je bilo zaradi državne intervencije zlomljeno temeljno zaupanje, nenapisana pogodba med uporabniki in omenjenimi podjetji. Razkritja žvižgača Edwarda Snowdna so razkrila dolgotrajno, uporabnikom prikrito sodelovanje med državnimi vohljači in podjetji, ki smo jim zaupali podatke. Čeprav so ZDA pred leti prav ob škandalu nekoliko omilile zakonodajo, zaupanja ni več. Ker je bilo zlorabljeno. Če so uporabnike prevarali tedaj, kako se lahko nanje zanesemo zdaj? Kvečjemu nasprotno, le ugibamo lahko, katere alternativne poti so obveščevalno-varnostne agencije ubrale, da se lahko še naprej podatkovno mastijo na naših življenjih. Morda so bila Snowdnova razkritja le vrh ledene gore, navsezadnje je več kakovostnih informacij o ljudeh državam v interesu. Nenazadnje sta ustanovitelja Googla, Sergey Brin in Larry Page, že od začetka povezana z ameriško obveščevalno skupnostjo. Z njo sta začela sodelovati že med univerzitetnim študijem in Google je vzniknil prav na podlagi programa MDDS, izhajajočega iz Cie in NSA-ja.

Na tem mestu je treba še poudariti, da članek ni uperjen zoper ZDA, od tam le izhaja večina največjih imen; in zoper države Petero oči, ki obveščevalno sodelujejo z Američani. Marsikje drugje je namreč še precej huje. Rusija ima pri nadzorovalnem oklepu še precej manj zadržkov, kup držav t. i. tretjega sveta je povsem brezsramnih v cenzuri, kaj šele Kitajska, ki nosi plamenico. Le zguglajte (ironija) China Social Credit System in se čudite. O tem tudi v enem izmed prihajajočih člankov na MMC-ju. Kitajska zdaj elemente svojega totalitarnega izvaža drugim.

V to je uperjen članek. V gradbišče nastajajočega, svetovnega nadzorovalnega aparata. Prinesel bo dobro in slabo. Prav je, da imamo državljani možnost izbire, koliko v njem sodelujemo.

Medij MMC bo poskusil bralce v nizu člankov informirati o mogočih alternativah in predstavil dobre prakse na področju kibernetske varnosti.A