Polzenje ali drsenje bi bilo koristno tudi, ko bi se morali astronavti hitro premikati, na primer v primeru nevarnosti. Foto: EPA
Polzenje ali drsenje bi bilo koristno tudi, ko bi se morali astronavti hitro premikati, na primer v primeru nevarnosti. Foto: EPA

Njegovo znanje teka na smučeh mu je pomagalo pri polzenju po prašni površini Lune. Schmitt razlaga, da na Luni ne drsiš kot pri teku na smučeh, ampak polziš nad površino, ritem pa je enak kot pri teku na smučeh.

Ker gravitacija na Luni predstavlja le šestino gravitacije na Zemlji, vesoljci sploh ne bi potrebovali smuči, palice pa bi bile dobre za ohranjanje stabilnosti. Da bi se ustavil, pa bi moral vesoljec nogo le zariti v tla.

Videoposnetki, ki so jih posneli na tretjem in zadnjem sprehodu na misiji, prikazujejo Schmitta, ki uporablja tehniko teka na smučeh. Geologi menijo, da naj bi potoval od 10 do 12 kilometrov na uro. Tehniko je razvil po tem, ko je opazoval druge atronavte z Apolla, v preizkus pa je skušal prepričati tudi svoja kolega, vendar so drugi raje uporabljali skakanje.