Vsi na Zemlji smo povezani s silo, ki leži onkraj vsakršnega razumevanja, ne pa tudi onkraj naših življenj, pravijo na Ksevtu. Foto: Ksevt
Vsi na Zemlji smo povezani s silo, ki leži onkraj vsakršnega razumevanja, ne pa tudi onkraj naših življenj, pravijo na Ksevtu. Foto: Ksevt

Osrednja karakteristika raziskovanja vesolja je odsotnost osebne izkušnje opazovanja. Človeška zaznava je omejena na čutila, ki so se razvila za potrebe preživetja v zemeljskih pogojih, tako da z njimi neposredno ni mogoče zaznavati zunajzemeljskega prostora. Zato se je razumevanje prostora zunaj osebne izkušnje skozi zgodovino spreminjalo vzporedno z razvojem filozofije mišljenja, tako v znanosti kot v umetnosti. Današnje razumevanje vesolja tako navidezno temelji predvsem na znanstvenih podatkih, pridobljenih s pomočjo znanstvenih metodologij in tehnologij. Pridobivajo se v širšem elektromagnetnem spektru, ki ga človek s svojimi čutili ni sposoben zaznati. Tudi sami astrofizikalni pojavi so tako zelo drugačni od fizikalnih pojavov na Zemlji, da se jih ne da ilustrirati z izkustvenimi prispodobami. Zato se za potrebe znanstvene vizualizacije uporabljajo različne reprezentacijske oblike, računalniške animacije podatkov ali algoritmov, računalniške simulacije, informacijske vizualizacije, površinski in prostorninski renderji ter kompozitne fotografije. Kako torej človek vidi nevidno? Kakšne so razlike med znanstveno in umetniško abstrakcijo? Predvsem pa, zakaj določene podobe tako izrazito vplivajo na človeštvo? Vse to raziskuje Kulturno središče vesoljskih tehnologij (Ksevt) skozi program Vesoljski vid. Ker gre za vprašanja širšega polja od astrofizike in opazovalnih tehnikalij, nanje poskušajo odgovoriti in jih reflektirajo skozi strokovnjake različnih polj znanosti, humanistike in umetnosti. Ikone nevidnega so gostje MMC-ja vsako soboto.

KSEVT
KSEVT je zavod za kulturalizacijo vesolja iz Vitanja. Glede na napovedi kolonizacije nekaterih tujih teles še v času življenj obstoječih generacij bo aktualnost teme človeške kulture zunaj meja Zemlje aktualnost le pridobivala. Foto: KSEVT


Prav s tem namenom je Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt) v Vitanju 1. septembra s simpozijem Out of the Cradle '15 / Habiton (slov. Izven zibelke '15/Habiton) in z razstavo Predmet gravitacije odprlo novo sezono dogodkov in novo poglavje v raziskovalnem sklopu Vesoljski vid.

Tako simpozij kot razstava se lotevata kompleksnega vprašanja, kje je mesto umetnosti v vesolju, torej onkraj Zemljine atmosfere, in njenega dialoga z različnimi načini, na katere človek raziskuje vesolje. Simpozij, ki ga je odprlo predavanje častnega gosta, ruskega kozmonavta, dolgoletnega podpornika in svetovalca KSEVT-a, Jurija Baturina, je nastopajočim ponudil izhodišče za osvetlitev pogosto zanemarjenih vprašanj, ki naslavljajo odnose in preplete umetnosti ter tehnologije, ki se dogajajo zunaj človekovega domačega okolja.

Že več kot pol stoletja človeštvo naseljuje bližnje in globlje vesolje s svojo tehnologijo, predvsem zato, da bi razumelo vesoljsko okolje in tehnološke možnosti delovanja v njem. Ves ta aparat, kot lahko označimo mnoštvo analognih in digitalnih računalniških tehnologij, z daljinsko komunikacijo, umetno zaznavo vesoljskega prostora in vedno bolj tudi umetno inteligenco deluje kot najbolj napredno znanstveno-tehnološko telo, sposobno najbolj kompleksnih zaznavnih, procesnih in komunikacijskih praks.

Vzporedno s procesom razvoja tega tehnološkega konglomerata poteka proces preučevanja in poskusov razumeti preseke človeškega in tehnološkega. Elektronska, računalniška, algoritemska, programirana, generirana, bio in medijska umetnost raziskujejo odnose med najbolj abstraktnim matematičnim, fizikalnim in biološkim vedenjem ter pojmom človeškega.

Umetnosti zagotoviti dostop do tehnologij
Simpozij Out of the Cradle '15 / Habiton je predstavil nekaj pogledov na to, kakšno vlogo danes igrajo oz. bi lahko igrale umetniške metodologije in prakse, soočene z obstoječo ali namensko vesoljsko tehnologijo. Nastopajoči, poleg Baturina tudi medijski teoretik in umetnik Ewen Chardonnet, filozofinja Olesja Turkina, avtor prvega umetniškega satelita ARTSAT-2 DESPATCH Akihiro Kubota, umetnik Pedro Soler in vodji projekta, iz katerega je nastala razstava Predmet gravitacije, umetnika Nahum in Ale de la Puente, so izhajali iz teze, da je ključno zagotoviti umetnosti dostop do vesoljskih tehnologij, če naj bo človeštvo še naprej sposobno razumevati sebe v vedno bolj tehnološko-kulturnem okolju.

Baturin: Kulturalizacija vesolja neizbežna
Baturin je širši javnosti bolje poznan predvsem kot član posadke, ki je leta 2001 v vesolje popeljala prvega vesoljskega turista, ameriškega inženirja in poslovneža Dennisa Tita. V pogovoru za RTV Slovenija je poudaril, da močno podpira iniciativo preučevanja vesolja in razvoja vesoljskih tehnologij, ki bi temeljila na umetniških metodologijah in praksah. Do spoznanja, kako nujen je takšen pristop in kako neizbežna je kulturalizacija vesolja, ga je namreč pripeljala lastna kozmonavtska praksa.
Izpostavil je, da se je vse od konca 90. let, ko je tudi spoznal poznejšega soustanovitelja Ksevta Dragana Živadinova in v njem prepoznal sorodno dušo, soočal z različnimi umetniškimi objekti. Najprej ga je zanimalo, kako okolje vesoljskega plovila in vesoljske postaje vpliva na človekovo dojemanje prostora in umetnosti. Na podlagi prvih poskusov je ugotovil, da zunajzemeljsko okolje pomembno vpliva ne le na človekovo dojemanje sebe, sveta in umetnosti, marveč tudi na njegovo ustvarjalnost in njene rezultate.
Z drugimi besedami: umetnost v vesolju je neobhodni del človekovega delovanja v vesolju in – kot vsi drugi vidiki človekovega delovanja v vesolju – poteka pod radikalno drugačnimi pogoji in z drugačnimi posledicami kot na Zemlji. Iz te ugotovitve sledi, da umetnost v vesolju ne more biti sama sebi namen, saj je neločljiva od svoje človeškosti, ki pa se kaže drugače kot v pogojih Zemljine težnosti.
Video: Baturin (Rusija)

Nekonvencionalni pionirji
Francoski umetnik in teoretik Chardronnet trenutno pripravlja knjigo o razsvetljenju oziroma epifaniji v puščavi Mojave, kot sam poimenuje ustanovitev Laboratorija za reaktivni pogon (JPL) ameriške vesoljske agencije Nasa. V svojem predavanju je tako ponudil zgodovinsko kontekstualizacijo vprašanja prepletenosti človeškega in tehnološkega pri preučevanju vesolja. Že vprašanja vzpostavitve infrastrukture, potrebne za raziskovanje vesolja, kot je JPL, so povezana s konkretnimi, pogosto nekonvencionalnimi osebamim, je povedal.
Chardronnetovo predavanje je z etnografsko-zgodovinskega gledišča predstavilo neločljivost vesolja od človekovih predstav o njem in od ciljev vesoljskega raziskovanja. Izpostavil je, da človekova prizadevanja prodreti v vesolje od vekomaj spremljajo ideje, ki sodijo bolj v domeno metafizike in etike kot pa v znanstvene izračune.
Video: Chardronnet (Francija)


Vesolje skozi ruski suprematizem
Če je Chardronnet posegel v zgodovino začetkov gradnje ameriške vesoljske infrastrukture v prvi polovici 20. stoletja, je naslednja intervencija, zvočni performans, ki ga je posebej za Ksevt pripravila ruska filozofinja Olesja Turkina, vprašanje prehoda kulture in umetnosti v vesolje osvetlila iz perspektive ruskega suprematizma.

Performans je pospremil krajši film, ki ga je z Mednarodne vesoljske postaje (MVP) posnel Baturin. Z njim je izpostavil aktualnost premisleka ruskega slikarja Kazimirja Maleviča, čigar slika Supremus št. 56 prihodnje leto praznuje okroglo stoto obletnico v sodobnem raziskovanju vesolja. Kot je izpostavila Turkina, je Malevič še pred dejanskim začetkom človekovega praktičnega delovanja v vesolju prepoznal nujnost radikalne prevetritve odnosov med umetnostjo in tehnologijo v pogojih, kjer osnovno merilo razumevanja nima več nič skupnega z medčloveškimi odnosi, kot jih poznamo na Zemlji.

Prvi izključno umetniški satelit
Intervenciji Turkine je sledilo predavanje, ki ga je pripravil snovalec sodobnega udejanjenja Malevičevih sanj o organski združitvi umetnosti in tehnologije v obliki satelita. Kubota, profesor tokijske umetniške univerze Tama, je namreč z ekipo sodelavcev zasnoval satelit ARTSAT-2 DESPATCH - prvi izključno umetniški satelit, ki ga je japonska vesoljska agencija JAXA leta 2014 izstrelila v orbito. Kot je izpostavil Kubota, ima satelit, ki je vzniknil iz dolgotrajnega načrtovanja neštetih podrobnosti, od barve, oblike, velikosti do orodij, s katerimi je opremljen, v osnovi zgolj eno samo, in sicer umetniško misijo. Satelit, ki meri približno 50 centimetrov in tehta približno 30 kilogramov, deluje kot kip v vesolju oz. kot primer vesoljske okoljske umetnosti, ki s pomočjo posebnih algoritmov pretvarja zaznave svojih tipal v poezijo.

Palestinska in ostale vesoljske agencije
Simpozij se je nato premaknil k problematiki dozdajšnjih pristopov k raziskovanju vesolja. Sozvočno z vprašanjem pretirane tehnologiziranosti in militariziranosti vesoljskega raziskovanja, ki ga je izpostavil tudi Baturin, je kolumbijski umetnik Soler v predavanju o izvorih manj znanih vesoljskih agencij, kot je palestinska, pozval k postkolonialističnem obratu perspektive. Med prizadevanja, ki so del tega obrata, lahko prištejemo tudi stremljenje umetnosti k vesolju.
O tem sta v nadaljevanju spregovorila mehiška umetnika Nahum in de la Puente, ki sta v Vitanje med drugim pripeljala razstavo Predmet gravitacije.
Video: Nahum (Mehika)



Z Iljušinom do vesolja in nazaj

Predmet gravitacije je plod dvoletnega projekta skupine devetih mehiških umetnikov in znanstvenika, ki so v rusko Zvezdno mesto potovali navdihnjeni z breztežnostnimi podvigi umetnikov, kakršen je Marko Peljhan. Tudi mehiška odprava si je po dolgotrajnih pripravah in izobraževanju lahko privoščila kratek izlet v breztežnost, in sicer z ikoničnim Iljušinom 76 MDK.
Tako Nahum kot de la Puentejeva sta poudarila, da je tovrstno izkušnjo nemogoče primerjati s čimer koli zemeljskim, obenem pa človeku ponudi vpogled v temeljna načela življenja s težnostjo, ki je v našem vsakdanu popolnoma samoumevna. Razstava Predmet gravitacije, ki predstavlja umetniške refleksije paraboličnega leta, tako govori predvsem o temeljnih načelih človeštva. "O lahkosti, zaradi katere lahko skupaj letimo, pa tudi o težnosti, zaradi katere navsezadnje neizbežno padamo. Vsakdo na Zemlji je zvezan s silo, ki leži onkraj vsakršnega razumevanja, ne pa tudi onkraj naših življenj," poudarja mehiška skupina.

Video: Puente (Mehika)

"Najdražja droga na svetu"
Po vrnitvi na Zemljo so Mehičani izkusili tudi neločljivo povezanost med odsotnostjo težnosti in mnogoterimi koordinatami, ki jih nudi gravitacija. Zato so se umetniki, prežeti z izkušnjo breztežnosti, "najdražje droge na svetu", morali znova soočiti s parametri svojega projekta. Njihova pot v Rusijo je bila namreč leta 2014 tlakovana s številnimi ovirami: soočeni so bili s skorajšnjim zaprtjem Zvezdnega mesta za vse tuje družbe zaradi napetosti v Ukrajini. Da so lahko izvedli podvig, ki je terjal dve leti priprav in zbiranja potrebnih finančnih sredstev, so se povezali z nemško družbo za vesoljski turizem Space Affairs z Iljušinom.
Lebdenje v ničelni gravitaciji pa je zanje postalo nekaj podobnega usodi Sergeja Krikaljeva, kozmonavta in "zadnjega sovjetskega državljana", ki je iz Sovjetske zveze potoval na postajo Mir, obtičal tam v času velikih sprememb in poskusa državnega udara ter se vrnil v neko drugo državo, Rusijo.
Kot je povzel eden izmed članov odprave, Juan Diaz Infante: "Ko smo zapustili Mehiko in ko smo se vrnili – to sta bili dve različni Mehiki. Vmes smo se ukvarjali s povsem drugačno realnostjo, kot je bila tista, ki se je odvijala v naši državi. Osvojili smo Everest, vrnili pa smo se v neko zelo temačno Mehiko." Težave v Ukrajini namreč niso bile edino sotvarje, s katerim se je ekipa morala ukvarjati. Ko so zapustili Mehiko, je bila dolga zgodovina prikritega nasilja, zatiranja ter sodelovanja med skorumpiranimi vladami in mamilarskimi karteli v Mehiki, združena z vojno, ki jo ZDA vodijo proti drogam, še sorazmerno pometena pod preprogo.
Po desetih dneh bivanja v Moskvi pa je javnost dosegla usoda 43 pogrešanih študentov, in ko se je skupina vrnila v državo, je bilo tam že vse drugače: množična zaprtja, demonstracije velikih razsežnosti in izbruhi nasilja med ljudstvom.

Drugačne težnosti, drugačni ljudje v breztežnosti in zdaj – drugačna država.
Video: Polet na Iljušinu (v angleščini)





Osrednja karakteristika raziskovanja vesolja je odsotnost osebne izkušnje opazovanja. Človeška zaznava je omejena na čutila, ki so se razvila za potrebe preživetja v zemeljskih pogojih, tako da z njimi neposredno ni mogoče zaznavati zunajzemeljskega prostora. Zato se je razumevanje prostora zunaj osebne izkušnje skozi zgodovino spreminjalo vzporedno z razvojem filozofije mišljenja, tako v znanosti kot v umetnosti. Današnje razumevanje vesolja tako navidezno temelji predvsem na znanstvenih podatkih, pridobljenih s pomočjo znanstvenih metodologij in tehnologij. Pridobivajo se v širšem elektromagnetnem spektru, ki ga človek s svojimi čutili ni sposoben zaznati. Tudi sami astrofizikalni pojavi so tako zelo drugačni od fizikalnih pojavov na Zemlji, da se jih ne da ilustrirati z izkustvenimi prispodobami. Zato se za potrebe znanstvene vizualizacije uporabljajo različne reprezentacijske oblike, računalniške animacije podatkov ali algoritmov, računalniške simulacije, informacijske vizualizacije, površinski in prostorninski renderji ter kompozitne fotografije. Kako torej človek vidi nevidno? Kakšne so razlike med znanstveno in umetniško abstrakcijo? Predvsem pa, zakaj določene podobe tako izrazito vplivajo na človeštvo? Vse to raziskuje Kulturno središče vesoljskih tehnologij (Ksevt) skozi program Vesoljski vid. Ker gre za vprašanja širšega polja od astrofizike in opazovalnih tehnikalij, nanje poskušajo odgovoriti in jih reflektirajo skozi strokovnjake različnih polj znanosti, humanistike in umetnosti. Ikone nevidnega so gostje MMC-ja vsako soboto.