Zveza za šport invalidov – Paraolimpijski komite (ZŠIS – POK) je v sodelovanju s Slovensko tiskovno agencijo v Maxi klubu Ljubljana izvedel prvo okroglo mizo, kjer so strokovnjaki, športna društva, mladi invalidi in njihovi starši ter drugi deležniki iskali razloge za premajhno vključevanje mladih invalidov v športne aktivnosti.
ZŠIS – POK je v okviru projekta Change Your Mindset – Sport4Everyone zbral ekipo strokovnjakov z različnih področij , ki jo sestavljajo prof. dr. Helena Burger, dr. med., strokovna direktorica URI – Soča, Matej Kovač, dipl. fizioterapevt v URI – Soča, diplomirana psihologinja Lena Gabršček in Ivo Drole, športni pedagog na OŠ Brinje Grosuplje. Na delavnicah iz svojega strokovnega področja bodo podajali informacije o učinkih telesne vadbe na mlade invalide ter skušali motivirati ciljne populacije k promociji športne aktivnosti. Na prvi okrogli mizi projekta so s predstavitvijo dobrih praks in z opredelitvijo izzivov, med katere spadajo vzroki za nevključevanje, problem motivacije ter tudi opolnomočenje strokovnih delavcev, vzpostavili dragocen dialog, katerega cilj jepromocija telesne aktivnosti med mladimi invalidi.
Dobri učinki špota
Znanstveno je dokazano, da so mladi invalidi manj športno aktivni od svojih neinvalidnih vrstnikov. Psihološka raziskava, ki jo je ZŠIS – POK ob podpori Fundacije za šport izvedla lani, je pokazala, da se pri športno aktivnih invalidih pojavlja višje psihično blagostanje kot pri športno neaktivnih, saj imajo slednji manjši občutek obvladovanja svojega okolja in osebnostne rasti. Poleg tega rezultati kažejo, da se skozi spodbujanje športne aktivnosti med invalidi spodbuja tudi psihološka in splošna dobrobit. O izsledkih te raziskave, ki je vključevala 300 mladih, je spregovorila diplomirana psihologinja Lena Gabršček, sicer tudi kapetanka slovenske ženske reprezentance v odbojki sede.
Izenačitev vrhunskih športnikov
Dr. Boro Štrumbelj, generalni direktor Direktorata za šport pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport je poudaril, da so pri vrhunskih športnikih že izenačili statusne pogoje – prav te dni so izdali devet odločb, po katerih bo vrhunskim športnikom invalidom za njihove pretekle dosežke pripadel dodatek k pokojnini.
Kajakaška zveza za vzor
Dr. Štrumbelj je v svojem nagovoru izpostavil, da se v svetu lotevajo problematike na dva načina, z inkluzijo in s posebnimi programi. Za slednje je bilo pri nas izvedenih že več projektov, a do končnega cilja še nismo prišli. Nismo še uspeli identificirati vseh deležnikov, ki pri tem procesu sodelujejo in postaviti sistem, kako mladega invalida vključiti v sistem vadb. Več pozornosti je vsekakor potrebno nameniti tudi staršem. Pri inkluzivnem pristopu pa je v Sloveniji več dobrih praks, na primer Kajakaška zveza, in za inkluzijo športnikov invalidov v panožne zveze ministrstvo letos namenja 18.000 evrov.
Po mnenju Dr. Štrumblja je bil še pred nekaj leti glavni izziv neznanje, a danes je v Sloveniji znanja veliko. Pred leti je bilo izvedeno usposabljanje za športne delavce in tako je začela nastajati mreža usposobljenega kadra. Za izvajanje programov je nujno potreben ustrezen kader. Šele zatem se lahko začne ustvarjati mrežo društev in klubov, ki pa je v tem trenutku še ni. Številna invalidska društva svoje delo na področju športnega udejstvovanja in zdravega telesnega gibanja opravljajo pomanjkljivo in bi morala šport in rekreacijo razvijati bolj načrtno. Fakulteta za šport bo v svoje obvezne programe dodala še šport invalidov in tako športnim pedagogom predala znanje že v času študija.
Že obstoječe dobre prakse v Sloveniji
Dobro prakso je predstavil Andrej Novotny, nekdanji vrhunski plesalec in glavni trener v Plesnem klubu Zebra, kjer se športno in umetniško udejstvuje 25 gibalno oviranih plesalcev na vozičkih. Po vsej Sloveniji je paraplesalcev že več kot 100 in Novotny je ponosen, da jih je Plesna zveza Slovenije januarja letos prvič enakovredno vključila v državno prvenstvo pod novo kategorijo paraples. Aktivni so tudi pri MOK, kjer si prizadevajo, da bi paraples uvrstili na Paraolimpijske igre leta 2024.
ŠD Invalid in PK Zebra
Uspešni so tudi pri Športnem društvu Invalid. Profesorica športne vzgoje Nina Ivanc je ponosna, da imajo letos v različne programe, predvsem dvoranske vadbe in plavanje, vključenih že več kot 100 otrok, večinoma avtistov. Prostore in dva zaposlena jim financira Mestna občina Ljubljana, zato so v aktivnosti vključeni le otroci iz Ljubljane in okolice.
Andrej Jelenc, direktor Kajakaške zveze Slovenije, je bil vesel, da jih omizje navaja kot dobro prakso, a stanje vseeno ni rožnato. Zveza je pri delu z invalidi dejansko uspešna, izvajajo treninge v bazenu na URI – Soča in lahko se pohvalijo z mednarodnimi dosežki vrhunskih športnikov invalidov. Niso pa zadovoljni z vključevanjem večjega števila mladih invalidov, saj do njih le stežka pridejo. Imajo strukturno dobro postavljen program parakajaka, a manjka jim operativni del. Primernost pogojev je zagotovo izziv, saj mnogi kajakaški klubi niso dostopni za športnike na vozičkih, vse premalo pa je tudi povezovanja med kajakaškimi klubi in društvi, kjer se zbira večje število mladih invalidov.
Invalidi in gore
Invalidom so vse bolj dostopne tudi gore. Jurček Novak s Planinske zveze Slovenije je predstavil njihovo triletno delo na področju planinstva in pohodništva za gibalno ovirane. Izdelali so dnevnik in priročnik, izvedli usposabljanje vodnikov, trenutno pripravljajo aplikacijo s primernimi potmi, septembra pa bodo v ducatu koč planincem stregli gluhi. Novaka je bil oster do »vrtičkanja« in egoizma različnih organizacij, ki preveč skrbijo zase, namesto da bi se posvetili invalidni mladini.
Šport je najboljša terapija
Starši so ključni pri vključevanju mladih invalidov v športne aktivnosti. Mojca Vaupotič ne bi delovala pri Zvezi Sonček in v komisiji za para-karate pri Karate zvezi Slovenije, če njen sin ne bi bil mladi športnik invalid. Namesto »žalovanja na kavču« so se doma raje aktivirali. Nik je odklanjal terapije, zato so poskusili s športom, od smučanja in plavanja do jahanja, celo skokov čez ovire. Zaradi težav z ravnotežjem pri Nikovih petih letih so na predlog zdravnice prenehali s terapijami in ga vključili v karate, ki ga kljub cerebralni paralizi trenira že devet let, kar mu pomaga pri osebnostni rasti, koncentraciji in koordinaciji. »Več moramo delati s starši, jih osveščati in spodbujati, da invalidne otroke vključijo v šport. Naši otroci so vredni tega!« je zaključila Vaupotičeva in dodala: »In ne imenujmo jih ljudje s posebnimi potrebami, saj imajo enake potrebe kot vsi drugi: hrana, voda, ljubezen, gibanje. Potrebujejo le funkcionalne prilagoditve v življenju.«
OŠ Šenčur se je ciljno posvetila delu z invalidnimi otroki in pomagala vzgojiti vrhunskega športnika invalida. Športni pedagog Primož Černilec je Patrika Jagodica spoznal na kranjskem bazenu in stopil v kontakt z njegovo mamo: »Opozoril sem jo, da bo kljub temu, da artrogrepoza pri Patriku ne napreduje več, fant v devetem razredu izgubljen, če se nekaj ne spremeni.« V šoli so Patriku prilagodili telovadni program, dva učitelja sta mu dodatno pomagala, manjkala je še »pika na i«. Najraje je plaval, zato se je vključil v Plavalni klub Radovljica, Černilec ga je povezal še z ZŠIS – POK in Patrik je kmalu postal najbolj perspektivni športnik invalid Slovenije.
Močna vez se je ohranila. Čeprav je danes srednješolec, Patrik s svojim osnovnošolskim učiteljem še vedno dela po dvakrat tedensko. Šola je za fanta naredila veliko, vključno s prostovoljnimi pedagoškimi urami, a glavni so bili starši. »Oni morajo otroka slišati, predvsem pa delati zanj in ne namesto njega. Brez tesnega sodelovanja nam ne bi uspelo,« je poudaril Černilec.
Spregovorili so tudi mladi športniki invalidi. Patriku Jagodicu se ljudje pogosto čudijo, kako uspe že štiri leta združevati šolo in vrhunski šport. »Preprosto: zjutraj v šolo, nato domov k nalogam, popoldne trening in zvečer učenje,« jim razlaga svojo rutino, ki zahteva močno voljo in motivacijo. Dobra družba je je Patriku pomembna za podporo, slabe družbe pa se raje izogiba.
Lena Gabršček ima glede podpore mešane izkušnje. Starši in osnovnošolska učiteljica telovadbe je niso jemali za drugačno, ampak so ji pomagali čez ovire. »Nisem imela ravno običajne ambicije: rodila sem se brez ene roke, trenirala pa sem odbojko,« se spominja. A ni bilo vedno preprosto: »Klubski trener je nasprotoval mojemu igranju, a k sreči sem bila takrat že v državni reprezentanci odbojke sede, zato sem danes tu, kjer sem,« se grenko spominja.
Pomoč okolja
Početi iste stvari kot »normalni« prijatelji je bila vedno želja Barbare Meglič, reprezentantke v para namiznem tenisu: »Vse sem hotela preizkusiti, celo bradljo in plezalno steno, starši in prijatelji pa so me ves čas podpirali in spodbujali. Zato sem vztrajala in danes je šport moj življenjski slog.«
Tudi paraplavalec Haris Muratovič je poudaril pomembnost okolice, ki ga podpira in mu omogoča uresničevati cilje, »Vendar okolica lahko le pomaga, vse drugo pa je odvisno od tebe in tvoje volje.«
Postani športnik
Dolgoletni športi delavec Janez Matoh je pozval, naj se ZŠIS – POK pri promociji telesne aktivnosti med mladimi invalidi ne omejuje le na (vrhunski) šport, temveč naj skuša k rekreaciji pritegniti najširšo publiko. Damijan Lazar, predsednik Zveza za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijski komite, je izkoristil to izhodišče za predstavitev že narejenega v tej smeri. Na URI Soča, kjer so lani zaposlili še športno pedagoginjo, ves čas potekajo predstavitve različnih športov za varovance, spomladi bodo ponovno izvedli usposabljanje za delo s športniki invalidi, najširšo publiko pa bo k rekreaciji in športnemu udejstvovanju spodbujal program Postani športnik, ki ga ZŠIS – POK izvaja skupaj s partnerjem Lidl Slovenija. V okviru programa bodo dolgoročno stkali prav to, kar je večina udeležencev okrogle mize najbolj pogrešala: nacionalno mrežo ustanov, strokovnjakov in ponudnikov športa za vse, z na enem mestu združenimi vsemi informacijami o tem, kje in kako se lahko (mladi) invalidi vključijo v športne aktivnosti.
V. R.
