Parlamentarni Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide boprihodnjiteden obravnaval Zakon o socialnem vključevanju invalidov. Če bo vse po sreči, naj bi poslanci zakon, ki širi krog upravičencev do pravic na osebe z avtističnimi motnjami, osebe z zmerno do hudo možgansko poškodbo ter gluhoslepe osebe, sprejeli aprila. Ker rednih sej naj ne bi bilo več, se bodo poslanci predvidoma srečevali na izrednih sejah. O predlogu zakona, ki je že pred obravnavo na vladi dvignil precej prahu, smo se pogovarjaliz Jasno Murgel, poslanko SMC, ki je ena večjih zagovornic pravic invalidov v Državnem zboru.
Zakaj je Zakon o socialnem vključevanju invalidov tako pomemben za invalide? Kaj konkretno jim prinaša?
S predlogom Zakona o socialnem vključevanju invalidov smo prišli do pomembnega preobrata, na katerega se je čakalo desetletje. Tudi sama sem leta 2011 sodelovala v delovni skupini, ki naj bi pripravila besedilo zakona in ko sem izvedela, da je zakon pripravljen, sem postala njegova zagovornica še preden je bil vložen v parlamentarni postopek. Dejstvo, da se je s sprejetjem tega sodobnega zakona odlašalo kar celo desetletje, čeprav je večino časa ministrstvo za delo vodil minister ali ministrica iz vrst stranke socialnih demokratov, nadvlada to, da imamo danes na mizi predlog zakona, ki bo nadomestil Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb iz leta 1983, za katerega je Ustavno sodišče že več kot pred desetletjem ugotovilo, da je v neskladju z ustavo. Zakon ureja status najbolj ranljive skupine invalidov, oseb, ki niso zmožne za delo niti pod pogoji, ki veljajo za invalide, širi se tudi krog tistih, ki dobijo status invalida po tem zakonu. Poleg oseb z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju in najtežje gibalno oviranih oseb bodo do pravic po novem upravičene tudi osebe z avtističnimi motnjami, ki imajo tako hudo obliko neprilagojenega vedenja, ki jim onemogoča samostojno življenje in pridobivanje sredstev za preživljanje, osebe z zmerno do hudo možgansko poškodbo ali okvaro in gluhoslepe osebe. Invalidi s statusom po tem zakonu bodo imeli pravico do nadomestila za invalidnost v višini seštevka denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka. Ti invalidi imajo tudi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, saj brez pomoči druge osebe ne morejo opravljati osnovnih življenjskih potreb. Pomembno je, da bo zakon urejal prehod v zaposlitev in po prenehanju delovnega razmerja ponovno izplačilo nadomestila za invalidnost. Te možnosti v obstoječem zakonu ni. Zakon ne nazadnje uvaja novo ureditev storitev socialnega vključevanja oziroma podpornih storitev. To so usposabljanje za samostojno življenje, vseživljenjsko učenje, bivanje s podporo in storitve za starejše invalide.
Socialna zbornica Slovenije in nekatere druge organizacije, ki se pri svojem delu srečujejo z invalidi, so bile ogorčene, ker je vlada 7. februarja umaknila zakonski predlog z dnevnega reda seje. Kako ste ta umik doživeli vi?
Invalidske organizacije se seveda strinjajo z zakonom. Ne želijo ostati praznih rok, kot že tolikokrat doslej. Bojim pa se, da jih še utegne boleti glava, ko bo prišlo do implementacije podpornih storitev, kot jih (ne)opredeljuje zakon. Nabor teh storitev bo namreč natančno opredelil Inštitut RS za socialno varstvo žele do konca leta 2019. Šele takrat bo torej znano, do katerih storitev bodo invalidi dejansko sploh upravičeni. Tovrstne rešitve lahko kaj kmalu postanejo vir zapletov pri implementaciji zakona v praksi, kar potujejo tudi zapleti z uveljavljanjem Zakona o asistenci. Le-tega so tudi družno podprli vsa strokovna javnost in invalidske organizacije. MDDSZ je na isti zakon, ki je bil ob vložitvi po mnenju tega ministrstva brezhiben, pred kratkim vložilo novelo. Zakaj? Ker je MDDSZ tik pred pričetkom izvajanja zakona namreč ugotovilo, da bo zakon morda res treba dopolniti, saj ga sicer ne bo mogoče izvajati v praksi. In seveda, vse nedorečenost določb zakona gredo vedno v škodo izključno tistim, ki jim je zakon namenjen. V tem primeru v škodo invalidom.
Zakaj je bilo po vašem mnenju ministrstvo za zdravje proti temu zakonu, ko je prvič prišel na vlado, potem pa ga je teden dni kasneje podprlo?
Ne le Ministrstvo za zdravje, tudi Ministrstvo za finance je glede predloga zakona imelo veliko pomislekov, saj ta, bodimo odkriti, stoji na majavi finančni konstrukciji. A dejstvo je, da je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti zakon spisalo in vložilo v medresorsko usklajevanje tik pred zdajci. Za vse vpletene deležnike bi bilo veliko bolje, če bi predlog zakona vložilo vsaj nekaj mesecev prej in s tem zagotovilo dovolj časa, da uskladi predlog zakona z vseh vidikov. Brez tega enostavno ne gre. Enako velja za vse zakone in to z razlogom. Na koncu zdravstveno ministrstvo ni vztrajalo pri vseh svojih pripombah, saj je prevladal interes, da zakon stopi v veljavo. Je pa, v skladu s svojimi pristojnostmi zahtevalo osnovne popravke zakona, za katere je menilo, da morajo biti nujno upoštevani.
Ministrstvo za zdravje naj bi predlogu zakona, ki so ga pripravili na ministrstvu za delo očitalo kar precej stvari. Kakšno je vaše mnenje?
Pripombe Ministrstva za zdravje so utemeljene. Predlog zakona, katerega je pripravilo Ministrstvo za delo, med drugim sploh ne opredeljuje nabora storitev socialnega vključevanja, ravno tako nominalnih zneskov storitev ne. V tej fazi se zdi, da gre v določenem delu za sprejem zakona na zalogo, in sicer brez jasnega zagotovila, da se zadeva ne bo spremenila v figo v žepu. Obstaja namreč verjetnost, da bo zaradi nejasnosti in nedorečenosti v zakonu v praksi nastala težava pri izvajanju njegovega pomembnega dela. In posledično utegne takrat dobiti manj kot pričakuje ravno najranljivejša skupina med invalidi. V desetih letih, torej od ugotovitve neustavnosti obstoječega zakona je bilo dovolj časa, da se nabor podpornih storitev opredeli. To bi seveda bilo zares v interesu invalidov.
Če ste bolj konkretni, kaj bi bilo potrebno v zakonu spremeniti, dopolniti?
Potrebno bi bilo določiti nabor podpornih storitev pred samim sprejemom zakona. Te so v bistvu že znane, populacija, na katero se zakon nanaša, ni namreč vzniknila kar iz nič. Žal je ta vlak odpeljal mimo nas, saj MDDSZ ni pravočasno naročilo Inštitutu RS za socialno varstvo, da oblikuje nabor podpornih storitev.Nadalje bi bilo treba uzakoniti vsaj parametre za določitev višine denarnega zneska, do katerega bo upravičen invalid na podlagi vrednotnice. V predlogu zakona je namreč znesek praktično nedoločljiv in samo upamo lahko, da se takšna ureditev ne bo na koncu izkazala za neugodno za invalide. Zagotovil, da ne bo tako, je trenutno žal zelo malo.
Nekateri so ocenili, da je šlo na vladi za politično obračunavanje na plečih ene najbolj ranljivih skupin, to je invalidov. Kaj menite vi?
Zadeve povezane z invalidi jemljem zelo osebno. Niti za trenutek zame niso predmet političnih iger. Morda so za koga drugega. Vendar oprostite, očitati politično obračunavanje v primeru, ko je za pripravo zakona, zlasti tako pomembnega, potrebno korektno izpeljati usklajevanja med različnimi področji, ki jih bo zakon zadeval, je res neprimerno. Ministrstva so odgovorna za pripravo zakonodaje tako, da bo dejansko dosegla svoj namen v dobro ljudi.
Med vami in državno sekretarko na ministrstvu za delo Martino Vuk se je vnela razprava tudi na FB. Vi sicer veljate za največjo zagovornico pravic invalidov v parlamentu. Vendar vam je bilo očitano, da preveč zaupate ministrici za zdravje. Se vam zdi, da predlog ni dober in je premalo časa na voljo za sprejetje tako pomembnega zakona?
Predvsem zaupam argumentom. Ministrici za zdravje zaupam toliko, kolikor menim, da ima za svoja stališča ustrezne argumente. V tem primeru jih ima. Ne morem pa pristati na to, da se odgovornost za desetletno nedejavnost ministrstva, ki je pristojno za invalide, prevali na nekoga drugega. Če bi vodilnim na tem ministrstvu res bilo toliko do invalidov, bi zakon dali v javno obravnavo bistveno prej. S tem bi dali možnost vsem deležnikom, da uskladijo zakon in da se uzakoni določna in jasna rešitev v korist invalidov. Zdaj bomo v enem delu imeli bolj seznam želja kot zakon, ki bi bil sposoben za izvajanje. Če ti je res za pravice invalidov, tega ne moreš spregledati.
Kako pomembno je za invalide, da DZ čim prej sprejme ta zakona in kako jim bo spremenil življenje?
Na zakon se je čakalo predolgo. Poleg tega, da odpravlja dolgoletno neustavnost, je vsebinsko preveč pomemben, da ga ne bi sprejeli. Omogoča namreč večjo vključenost v družbo oseb, ki se zaradi najhujše invalidnosti niso zmožni trajno preživljati se z lastnim delom. Ena pomembnejših pridobitev je zagotovo določitev prejemkov in predvsem možnost prehajanja v zaposlitev in nazaj. To bo invalidom, ki so vsaj začasno zmožni za delo, omogočilo, da delo opravljajo in da se potem spet dodeli status invalida po tem zakonu. Te možnosti zdaj nimajo. Zakon tudi širi krog invalidov, ki bodo upravičeni do statusa invalida in jim s tem daje možnost do dostojnejšega življenja kljub hudi invalidnosti. A seveda, vse to bo dejansko omogočeno šele, ko bodo opredeljene podporne storitve in obseg, v katerem naj bi jih država zagotavljala. Upam na pozitiven razplet.
Vesna Pfeiffer