Spletno dostopnost od maja letos zapoveduje zakon o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij, ki ga je državni zbor sprejel na podlagi evropske direktive. Zakon javne organe zavezuje k omogočanju dostopnosti svojih spletišč in mobilnih aplikacij za vse, predvsem pa za uporabnike z oviranostmi, kot so invalidi in starejši, ki za to potrebujejo določene prilagoditve, tako tehnične, kot tudi vsebinske. Pol leta po začetku veljavnosti zakona lahko med več kot 200 slovenskimi občinami na prste ene roke preštejemo tiste, ki imajo spletne strani vsaj nekoliko bolj dostopne, so opozorili na današnji novinarski konferenci zavoda Beletrina, ki skupaj s 15 podpisniki javnega pisma poziva vse javne organe, ki so zavezancizakona k njegovemu doslednemu spoštovanju in prilagoditvi spletnih strani za vse, ne le določene skupine ljudi z omejitvami.
»Če je bila v preteklosti izpostavljena fizična dostopnost, je zadnja leta vse bolj pomembna spletna oziroma digitalna dostopnost. Na podlagi evropske direktive o dostopnosti je Državni zbor sprejel Zakon o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij, ki med drugim zahteva, da morajo biti spletne strani javnih organov razumljive in narejene tako, da jih je mogoče zaznati. Biti morajo kompatibilne s pripomočki, na primer bralniki zaslona, ter biti narejene tako, da jih je lahko uporabljajo posamezne skupine uporabnikov z oviranostmi,« je na novinarski konferenci uvodoma povedala Maša Malovrh, vodja sektorja Insajder pri zavodu Beletrina, ki se že skoraj desetletje intenzivno ukvarja s projekti za najširše skupine ranljivih oseb, zlasti s problematiko dostopnosti. Po besedah Malovrhove je ključnega pomena to, da prilagoditve niso izključujoče, kar pomeni, da če omogočajo dostopnost gluhim in naglušnim, jo morajo tudi slepim in slabovidnim ter osebam z drugimi oblikami oviranosti. Poudarila je še, da je potrebno dostopnost spletišč tudi vzdrževati, kar je bistveno za omogočanje trajnostne uporabnosti ter za socialno vključenost ljudi z oviranostmi. Pol leta po pričetku veljavnosti zakona lahko med več kot 200 slovenskimi občinami na prste ene roke preštejemo tiste, ki imajo spletne strani vsaj nekoliko bolj dostopne. Čeprav so določene občine invalidom prijazne, to zaenkrat velja zlasti v polju fizične dostopnosti, je še opozorila Maša Malovrh.
Študenti se vsakodnevno srečuje z uporabo spleta
»Potem ko se je dostopnost grajenega okolja za invalide že zelo izboljšala, je čas, da se to stori tudi v virtualnem okolju. Študentje se srečujejo z različnimi invalidnostmi, največ pa je gibalno oviranih. Pogosto imajo težave s finomotoriko, kar jim povzroča težave že pri uporabi miške, zato potrebujejo na primer večje ikone. Problematika spletne dostopnosti se pri nas sicer ureja z zamikom glede na Evropo, a pričakujemo, da se bo postopoma izenačila s fizično dostopnostjo,« je povedal Miha Kosi, strokovni sodelavec Društva invalidov Slovenije ter dodal, da so študenti populacija, ki se vsakodnevno srečuje z uporabo spleta, saj je brez tega danes nemogoče študirati, zato zakon sprejemajo z naklonjenostjo.
Težko razumljivi uradni obrazci
»Naša organizacija ima ustrezno urejeno spletno platformo, na kateri so vse vsebine opremljene s tolmačem ali podnapisi. Prav tako je urejen portal nacionalne televizije dostopno.si, kar nam zelo olajša komunikacijo in razumevanje sporočil. Nekatere strani javne uprave so tudi že ustrezno opremljene, na primer Ministrstva za javno upravo, Varuha človekovih pravic, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter Ministrstva za finance. Pogosto pa naletimo na težave zaradi težko razumljivih uradnih obrazcev, za kar bi potrebovali tolmačenje v znakovnem jeziku,« je pojasnil Anton Petrič, strokovni sodelavec Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, ki je na današnji novinarski konferenci predstavil težave, ki jih imajo pri komunikaciji z okolico gluhi, naglušni in gluho slepi. Za komunikacijo uporabljajo predvsem znakovni jezik in spletne vsebine, opremljene s podnapisi. Generalni sekretar NSIOS Goran Kustura pa je poudaril, da se z odsotnostjo spletne dostopnosti povečuje marginalizacija oseb z invalidnostmi, po drugi strani pa urejena dostopnost pomembno povečuje njihovo vključevanje v družbo:»Izkušnje kažejo, da uskladitve oziroma prilagoditve dostopnosti stroške postavitve spletišč povečajo le za okoli pet odstotkov. Zlasti to velja, če se prilagoditve vključijo že pri načrtovanju izdelave spletišč.«
»Žal se srečujemo z ignoranco odločevalcev …«
Da je tudi njegova lastna izkušnja z invalidnostjo pripomogla k temu, da se Beletrina tako intenzivno ukvarja s to problematiko, pa je pojasnil direktor Beletrine Mitja Čander: »Spletna dostopnost je za nas velika priložnost, saj nam omogoča samostojnost in povezanost z okolico. Po drugi strani pa je splet poln ovir, ki jih nekdo, ki nima te izkušnje, ne more opaziti. Pred 15 leti je splet omogočal neke dodatne dejavnosti, danes pa je ultimativen, saj brez njega ni mogoče delovati. Žal se srečujemo z ignoranco odločevalcev pri urejanju nujnih prilagoditev, čeprav za to, kot smo slišali, niso potrebna velika sredstva. Zakon jasno zahteva, da se spletišča prilagodijo strokovno in v skladu z jasnimi standardi, ne le za slepe in gluhe, temveč za vse oviranosti. Jasne pa so tudi sankcije za neizvajanje zakona. Zavedati se moramo, da pri urejanju dostopnosti ne gre za dobrodelnost k zakonu zavezanih javnih organov, temveč problematika zahteva resno in strokovno obravnavo.« Spletna dostopnost pa ni pomembna le za osebe z invalidnostmi, saj se z oviranostmi srečujejo tudi druge skupine, zlasti starejši. V starajoči družbi postaja ta populacija čedalje številčnejša in pomembna, poleg tega bodo starejši v prihodnje vse bolj računalniško pismeni, zato bodo prilagoditve tudi zanje še kako pomembne. Raziskave kažejo, da prilagoditve dostopnosti kar za 60 odstotkov izboljšajo uporabniško izkušnjo tudi za vsakega povprečnega spletnega uporabnika, je še povedalaMaša Malovrh.
Vesna Pfeiffer
