V zadnjih šestih letih, odkar je klinična psihologinja in psihoterapevtka Sînziana Burcea, vodja strokovnega tima psihoterapevtov Being MySelf Team, ki se zgledujejo po adlerjanskem psihoterapevtskem pristopu, stopila na samostojno poklicno pot, je s svojimi sodelavci obravnavala 47 družin, med njimi tudi dve iz Slovenije. Zato se je porodila zamisel, da bi 16. in 17. maja v prostorih Kluba Jedro Medvode organizirali kratek predstavitveni seminar in priskočili na pomoč vsem tistim, ki se sprašujejo, kako bi otrokom z avtizmom lahko učinkovito pomagali z njim prijetno igralno terapijo, v družinskem okolju in pod strokovnim vodstvom. O tem smo se pogovarjali z organizatorko seminarja Tino Rehberger.
Sînziana Burcea je s svojimi sodelavci obravnavala 47 družin, tudi dve iz Slovenije. Kakšne so njihove izkušnje?
Povedala bom izkušnjo mamice ene izmed dveh slovenskih družin. Njen sin Žan je bil star že tri leta in pol, ko so se odločili za igralno terapijo pri Sînziani Burcea. Že dan po prihodu domov so začeli igralno terapijo, kakor so se je priučili v Romuniji. Naslednjih šest mesecev so s pomočjo prostovoljke, takrat še absolventke psihologije, vsak dan, od pet do šest ur na dan, izvajali igralno terapijo. Ker je bilo delo z Žanom zahtevno in dolgotrajno, so se v proces vključili tudi babica in drugi prostovoljci, ki so se priučili principov igralne terapije. Bilo je naporno, vendar so zmogli.Po šestih mesecih dela doma so Žana spet vključili v vrtec.Sprememba v njegovem funkcioniranju je bila očitna. Otrok je v vrtcu začel sodelovati, poslušati, razumel je rutino, pravila, komunikacija in govor sta stekla. Prepoznava čustva pri ljudeh in sočustvuje, v odnosu z odraslimi nima več težav. Veseli in zanima ga veliko stvari, njegova igra je postala domiselna in domišljijska. Doma nenehno vabi k igri, rad se vključuje v gospodinjska opravila in družabno družinsko življenje, postal je zelo radoveden otrok. Žanova mama priznava, da zelo uživa v nedolžnem otroškem pogledu, ker ve, kako je bilo, ko njegovega pogleda ni mogla niti ujeti.
Koliko je zdaj star Žan?
Žan je zdaj star pet let, vendar delo še zdaleč ni končano. Vsak teden opažajo spremembe v njegovem vedenju, najpomembnejše za oba od staršev pa je, da njun otrok v razvoju napreduje in se socializira. Žan se je v zadnjem času začel veseliti otroške družbe in vstopa v igro otrok, čeprav ima pri tem še vedno veliko težav. Ker je to že druga stopnja terapije – vključevanje v igro otrok –, Žanu pri razumevanju odnosov z otroki poleg terapevtskih ur pomoči, ki jih dobi v vrtcu, pomagajo še tako, da njegova terapevtka dvakrat na teden hodi z njim v vrtec in mu pomaga pri igri z otroki. S tem želijo doseči, da bo socialno še spretnejši in mu bodo odnosi med ljudmi jasnejši.Z vključitvijo v vrtec se je zmanjšalo tudi število ur terapije doma, naslednjega pol leta na dve uri vsak dan, postopoma pa število ur zmanjšujejo glede na njegove potrebe in napredek.
Komu je seminar namenjen? Zgolj staršem ali morda tudi strokovnjakom?
Seminar je namenjen staršem, strokovnim delavcem in študentom, skratka vsem, ki se jih omenjena tematika dotakne. Še posebno smo veseli prijav staršev, saj smo se projekta lotili predvsem z mislijo nanje. Prav zato je vstop prost, izbrane teme, ki bodo predstavljene na seminarju, pa aktualne.
Kaj vse bodo udeleženci izvedeli na seminarju?
Skozi holistično perspektivo, ki otroka osvetljuje kot celoto in ne zgolj kot nabor posameznih simptomov, se bodo udeleženci seminarja seznanili z zgodnjimi znaki avtizma, ki jih lahko prepoznamo že v prvem letu otrokovega življenja, z glavnimi načeli družinske in igralne terapije ter z učinkovitimi tehnikami zgodnje terapevtske obravnave, ki jih je mogoče izvajati tudi doma.x
Vesna Pfeiffer