Gluhoto označujemo kot nevidno invalidnost, a vendar je to ena izmed najtežjih oblik invalidnosti, saj so gluhi še vedno tako v družbi kot v državi pogosto odrinjeni na rob. O tem, kakšen odnos ima družba do gluhih in kakšna bi morala biti njihova vključenost v širše okolje, smo se ob mednarodnem dnevu gluhih, ki se praznuje tretjo soboto v septembru, pogovarjali s predsednikom Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, Mladenom Veršičem.
Zakaj menite, da je gluhota tako težka oblika invalidnosti? Kako številna je skupnost gluhih in naglušnih v Sloveniji?
Med osebe z okvaro sluha štejemo gluhe in naglušne osebe, gluhoslepe osebe in osebe s polževim vsadkom. V Sloveniji je približno 1200 gluhih, 65.000 naglušnih oseb, ki nosijo slušni aparat, malo manj kot 400 oseb s polževim vsadkom in malo manj kot 100 gluhoslepih. Zveza društev gluhih in naglušnih združuje 13 medobčinskih društev iz vse Slovenije, s svojimi programi pa pokriva različne potrebe svojih članov in uporabnikov. Potrebe oseb z okvaro sluha znotraj teh štirih večjih skupin so si zelo različne. Kljub velikim številkam je za mnoge gluhota še vedno velika neznanka. Po eni strani se te osebe ne izpostavljajo toliko, zato se o njih malo ve in govori, po drugi strani pa tudi javnost ni imela toliko posluha za osebe z okvaro sluha. Še danes se vsi gluhi otroci ne morejo učiti v svojem, torej znakovnem jeziku. Še dandanes imajo naglušne osebe velike težave pri vključevanju v družabno življenje, saj jim je dostopnost do informacij in komunikacij velikokrat otežena. Gluhoslepi še zdaj nimajo posebnega programa izobraževanja, da ne omenjamo sistemske pravice urejanja tolmačenja, spremstva in drugih storitev. Resorno ministrstvo je z evalvacijo ugotovilo, da je za gluhe in naglušne v primerjavi z drugimi invalidi najslabše urejeno. To so posledice dolgoletnega zanemarjanja sistemskega urejanja pravic, po drugi strani pa se gluhi in naglušni prav zaradi tega prikrajšanja niso mogli popolnoma opolnomočiti. Nekaterim posameznikom je uspelo prebiti te ovire, a jih je le peščica.
Gluhe in naglušne se pogosto »meče v isti koš«, vendar gre za dve različni obliki oviranosti, ki potrebujeta različno obravnavo. V čem so bistvene razlike med potrebami enih in drugih?
Gluhe osebe so osebe, ki so tako močno izgubile sluh, da za sporazumevanje uporabljajo znakovni jezik. Ta je za gluhe prvi jezik, slovenščina pa je zanje tuji jezik. Država je uzakonila slovenski znakovni jezik leta 2002, leta 2014 pa je Vlada RS razglasila 14. november za dan slovenskega znakovnega jezika. Naglušne osebe imajo lažjo ali težjo izgubo sluha, vendar z uporabo slušnega aparata še vedno lahko uporabljajo govorno komunikacijo. Vendar ta še vedno ni 100-odstotna, saj v hrupnem okolju ne morejo slišati popolnoma vseh besed, zato je pri njih potrebna še dodatna prilagoditev, kot so slušne indukcije zanke v prostoru ali pa sprotno zapisovanje besedila na zaslon ali, kot temu nekateri pravijo, podnapisi ali nadnapisi.
Kako z gluhimi ravna država?
Gluhe osebe imajo status invalida, vendar nimajo priznane nobene invalidnine. Nimajo niti priznane 100-odstotne telesne okvare. Kot že rečeno, je resorno ministrstvo izdelalo evalvacijo in ugotovilo, da je za gluhe in naglušne v Sloveniji v primerjavi z drugimi invalidi najslabše urejeno. Nujno bi se moralo izboljšati izobraževanje gluhih. V Sloveniji so bili za gluhe otroke ustanovljeni trije šolski centri. Ker je bil mnogo let znakovni jezik prepovedan (tudi v teh posebnih šolah za gluhe), se jim je naredila ogromna škoda, ki se še danes ni v celoti popravila. V te šole se vpisuje čedalje manj gluhih otrok, čeprav je teh vsako leto približno enako. Prav tako se gluhi učenci v osnovnih in srednjih šolah ter na fakultetah spoprijemajo z velikimi izzivi, saj jim izobraževalne ustanove še vedno ne omogočajo tolmača v celoti. Žal je moralo priti do tožb in sodb vrhovnega sodišča, da se stvari premikajo na bolje, toda ti koraki so postopni. V zadnjem času se pozitivno premika v osnovnošolskem izobraževanju, vendar naj znova poudarim, da gluhi otroci potrebujejo kakovostne posebne šole za gluhe, saj se v tem okolju razvijata njihov jezik in identiteta. Potrebna bi bila temeljita preobrazba posebnih šol za gluhe, žal pa nimamo posluha ministrstva. Za to so odgovorni ne samo izvajalci izobraževanja, temveč tudi resorno ministrstvo za izobraževanje.
Kakšna je obravnava gluhih oseb v zdravstvu? Katere so pomanjkljivosti našega zdravstvenega sistema v obravnavi gluhih?
Gluhe osebe so enakovredno obravnavane v zdravstvu kot drugi državljani. Največ problemov je pri urejanju tolmačenja, saj se nekatere zdravstvene ustanove branijo tolmačev, ker je to zanje dodaten strošek. Gluhe osebe so mnogokrat prikrajšane za polne informacije, saj brez tolmača ne dobijo vseh informacij, ki bi jih lahko. Problemi so tudi med starejšimi gluhimi, saj skupaj s svojci doživljajo hude stiske. Velik izziv je premestitev starejše gluhe osebe v dom za starejše, saj zaradi komunikacije nimajo stikov z drugimi. Predlagali smo ustanovitev posebnih enot znotraj obstoječih domov za starejše, ki bi bil namenjen gluhim, da bi bil prehod v dom čim lažji. To se še ni zgodilo. Prav tako so starejši gluhi doma izolirani, ker je oskrba na domu omejena, saj usposobljeni kadri velikokrat ne obvladajo znakovnega jezika, s tem pa ni komunikacije. Največ dela na tem področju opravijo društva gluhih in naglušnih, ki so drugi dom gluhim osebam in ponujajo storitve gluhim v znakovnem jeziku. A kaj, ko je to v glavnem prepuščeno prostovoljstvu in iznajdljivosti strokovnih delavcev v društvih.
Kakšne so možnosti izobraževanja in zaposlovanja za gluhe?
Trenutno splošno stanje izobraževanja bi bilo treba korenito spremeniti. Na to opozarjamo vsa resorna ministrstva, vendar še ni posluha. Krpajo se posamezne luknje, ni pa celovitega pristopa. Vse skupaj diši po »moderni obliki genocida oz. diskriminacije«. Znakovni jezik je bil po številnih lobiranjih, prepričevanjih Zveze in Združenja tolmačev uzakonjen šele leta 2002. Do takrat je bil marsikje prepovedan. Ta odnos do znakovnega jezika je na številnih področjih čutiti še danes. Ste se kdaj vprašali, kako bi se naši otroci učili v šoli učno snov v kitajščini? Nemogoče. Tako je to pri gluhih. Gluhi potrebujejo svoj jezik, to je znakovni jezik. Z njim zmorejo vse. A kaj to pomaga, ko tega jezika nimajo povsod ali pa je njegovo poznavanje zelo omejeno? Ali je naključje, da ima 89 % gluhih dokončano največ srednjo poklicno šolo? 10 % gluhih ima srednjo strokovno in manj kot 1 % gluhih doseže višjo oz. univerzitetno izobrazbo. To kaže na to, da je izobrazbena raven gluhih med vsemi invalidi najslabša. A ni to dovolj velik dokaz, da sistem izobraževanja v Sloveniji ni najboljši? Da obstaja veliko možnosti, žal pa zanje primanjkuje posluha. Kaj bi se še moralo zgoditi, da bodo odločevalci to razumeli?
Kakšen je na splošno odnos do gluhih v naši družbi – integracija v svet slišečih? Kako velika in kako premostljiva oziroma nepremostljiva ovira je komunikacija?
Gluhe osebe velikokrat vstopajo na ulico, na delovno mesto, v šolo ali druge javne prostore z velikim cmokom v grlu. V strahu in z zadržkom. Zakaj? Njihove misli so polne vprašanj, kot so: »Ali me bodo razumeli, če se bom moral s kom pogovoriti? Če se mi kaj zgodi, kako bom ljudem povedal, da potrebujem pomoč? Če se mi kaj zgodi na cesti, kako bom poklical pomoč?« Teh situacij je vsak dan nešteto in gluhe osebe so mnogokrat v strahu, saj se zavedajo, da živijo v okolju, ki ne zna njihovega, torej znakovnega jezika. Gluhi imajo namreč svoj jezik. Znakovni jezik. Neinvalidi pa imajo svoje videnje invalidov. In zanimivo je, kako se to razlikuje glede na posamezno vrsto invalidnosti. Tako je pokazala anketa, ki so jo izvedli v ZDA. Ljudem so zastavili štiri zelo preprosta vprašanja, in sicer so jih vprašali, kaj občutijo ob tem, ko na ulici srečajo osebo na invalidskem vozičku, osebo z motnjo v duševnem razvoju ali slepo osebo, ki z belo palico hodi po ulici, in nazadnje, kaj občutijo, ko na ulici vidijo dve gluhi osebi, ki se pogovarjata v znakovnem jeziku. Ljudje so najpogosteje odgovorili, da ob srečanju osebe na invalidskem vozičku občutijo spoštovanje, ob srečanju osebe z motnjo v duševnem razvoju usmiljenje, ob pogledu na slepo osebo vzgib, da bi ji pomagali, ob stiku z gluho osebo pa so odgovorili, da občutijo – strah. Neinvalidi so v anketi priznali, da se jim porodijo občutki strahu pred tem, da bi se znašli sami v prostoru z gluho osebo ali da bi se morali na cesti ali kjer koli drugje pogovarjati z gluho osebo. Neinvalidi se mnogokrat izogibajo gluhim osebam, saj vedo, da je edini način pogovora z njimi v znakovnem jeziku, ki pa ga ne obvladajo. Tako kot je gluhe osebe strah, ker ne vedo, kako se bodo znašle v razmerah, v katerih bodo morale biti v stiku oz. odnosu z drugo osebo, je tudi neinvalide strah odnosov z gluhimi osebami. Gluhota je nevidna invalidnost in pri človeku se pojavi stiska, kadar ne more spregovoriti z drugo osebo, ker nimata skupnega jezika. To je najpogostejša zadrega, ki pa ne velja za vse, in tako kot so nekateri gluhi odprti in razumevajoči do »slišeče« okolice, so tudi nekateri neinvalidi odprti in razumevajoči do gluhih. Vendar je to bolj izjema kot pravilo.
S katerimi ukrepi bi lahko dosegli boljšo integracijo gluhih v družbi in posledično tudi kakovostnejše življenje gluhih oseb?
Najprej je treba gluhe osebe opolnomočiti, usposobiti in jim dati vsa potrebna orodja. Potem pa bodo lahko sami poskrbeli za svoje potrebe in življenjske cilje. Vso energijo je treba usmeriti v izobraževanje. Razen nekaterih izjem pri tem ugotavljamo popolno ignoranco, nerazumevanje in odklonilen odnos. Spoznavamo, da tisti, ki znajo »politično in populistično« pritiskati na državo, dosežejo nekatere spremembe. Mi gluhi ne delujemo tako in žal posledično tudi nismo uslišani. Zato je tudi pogosta misel, da je država bolj gluha od nas samih. Ko se uredi izobraževanje gluhih, bodo ti sami proaktivno uredili vse druge potrebe.
Kakšen je položaj gluhih v Sloveniji v primerjavi z drugod po svetu? Kje je za gluho skupnost najbolje poskrbljeno?
Gluhi so po svetu postavljeni pred podobne izzive. Od leta 1880, ko so se slišeči učitelji gluhih otrok po vsem svetu zbrali in sami od sebe sprejeli sklep, da je znakovni jezik v procesu izobraževanja prepovedan, so se začele podirati domine. Tiste države, ki so hitro spoznale zmoto in spremenile pristop izobraževanja gluhih, so gluhim omogočile razvoj. Tako je v Franciji, Veliki Britaniji, ZDA, Kanadi, Avstraliji in skandinavskih državah. V Sloveniji so se večje spremembe začele dogajati šele v zadnjih desetih letih, a žal prepozno. Številne generacije gluhih je ta sistem dobesedno uničil in jih priklenil na rob družbe.
Kakšen je pomen mednarodnega dneva gluhih in s kakšnimi aktivnostmi ga boste praznovali v ZDGNS?
Mednarodni dan gluhih je namenjen predvsem ozaveščanju javnosti, stroke in političnih odločevalcev, da opozorimo na izzive, ki jih imamo gluhi. Ugotavljamo, da stroka in politični odločevalci nimajo interesa prisluhniti tem izzivom. Razen nekaterih izjem je vse po večini prepuščeno nam samim. Številne aktivnosti tako potekajo na državni ravni, z osrednjo prireditvijo v Kopru, ki sovpada s 60. obletnico Društva gluhih in naglušnih Koper, pa tudi po vseh 13 društvih po vsej Sloveniji. Društva na lokalni ravni na svojih območjih delovanja opravljajo izredno dragoceno in pomembno delo.
Če bi morali oceniti stopnjo integracije gluhih oseb v družbi, kakšna bi bila vaša ocena? Zakaj?
Podal bi oceno zadostno, dve. Gluhi želimo biti samostojni in neodvisni. Želimo kreirati in ustvarjati svoje življenje. Želimo biti del družbe in s svojim delom vplivati na družbena dogajanja, katerih del smo vsi. Sprejemamo dejstvo, da zaradi izgube sluha ne moremo vsega slišati. S tem živimo in bomo živeli vse življenje. Za to, da smo lahko kljub izgubi sluha samostojni, pa potrebujemo nekatere prilagoditve. Ne prosimo, da se nam sluh povrne. Želimo si ustrezne prilagoditve, kot sta pravica, da uporabljamo svoj znakovni jezik, tudi s tolmačem, in pravica do dostopa do informacij in komunikacij, bodisi s tolmačem bodisi s podnapisi in vsemi drugimi svetlobnimi indikatorji, tehničnimi pripomočki in prilagoditvami. Želimo izkoristiti vse, kar nam ponujata svet in narava, z omejitvami, ki jih imamo, in za to potrebujemo nekaj prilagoditev. V nas je veliko lepega in dobrega, v nas je veliko pametnega in koristnega za družbo; to želimo deliti z drugimi, se drug od drugega učiti, a tega ne moremo, če nimamo skupnega jezika. Za gluhe je skupni jezik znakovni jezik. Za naglušne je skupni jezik slovenski jezik s tehničnimi prilagoditvami za lažje poslušanje. Za gluhoslepe je med drugim skupni jezik tudi znakovni jezik. Osebe, ki imajo polžev vsadek, so bodisi gluhe bodisi naglušne osebe in temu ustrezen je tudi jezik. Imamo zelo podobne potrebe in želje kot vsi drugi ljudje, vendar jih ne moremo uresničiti, če niso zagotovljeni določeni pogoji. In zanje potrebujemo drug drugega. Mi potrebujemo državo, tako kot država potrebuje nas.x
Kaj gluhim pomeni praznovanje Mednarodnega dneva gluhih, pa si lahko ogledate tudi v videoposnetku, objavljenem na povezavi:
http://www.zveza-gns.si/2015/
Veronika Rot
