Študentje z različnimi oblikami invalidnosti se med študijem soočajoz različnimi težavami. Pri reševanju težav jim pomaga Društvo študentov invalidov Slovenije, v katerega je trenutno včlanjenih 212 študentov z različnimi vrstami in stopnjami invalidnosti: gibalno ovirani, študentje z okvaro vida, sluha ali govora ter študentje s kronično ali napredujočo boleznijo ali specifičnimi učnimi težavami. Pred novim študijskim letom smo se pogovarjali s predsednikom društva Jakobom Škantljem.
S katerimi težavami se najpogosteje soočajo študenti invalidi in kako konkretno jim društvo, ki ga vodite, pomaga?
Prvi letniki predvsem s spoznavanjem sistema na šoli, dogovarjanji s profesorji glede obveznosti in načinom opravljanja. Velik del, nit ne težav, ampak bolj sprememba, pa predstavlja menjava socialnega okolja, pridobivanje novih stikov. Najbolj jim seveda skušamo olajšati akomodacijo in osnovne potrebe, ki jih potrebujejo za nemoteno življenje in uspešen študij. Tukaj mislim predvsem na možnost osebne asistence, ki jo v bivalnih skupnostih omogočamo 24 ur na dan, ter možnost prevoza na faks in nazaj, na delo in podobno. Z obštudijskimi dejavnostmi skušamo doseči, da naši člani razširijo svoje znanje, ohranjajo in sklepajo prijateljstva ali najdejo stvar, ki jih veseli.
Bi lahko rekli, da se arhitektonska dostopnost fakultet in drugih visokošolskih institucij izboljšuje?
Mislim, da ja. Z vsako prenovo poslopij omenjenih institucij je vse skupaj bolj dostopno z vozičkom ali katerim drugim pripomočkom za premikanje. Lažje je priti do fakultete, do predavalnic, referatov in podobnih prostorov. Zelo pomembno je, da grejo v skladu s tem tudi učni načrti in študijski programi.
Večkrat lahko slišimo, da je za različne oblike invalidnosti različno poskrbljeno. Največ pozornosti je namenjene gibalno oviranim, najmanj pa potrebam gluhih študentov v študijskem procesu. Se strinjate s to trditvijo in, če drži, zakaj je temu tako?
Popolnoma se strinjam. Večina gluhih in naglušnih študentov se mora znajti sami in profesorji na predavanjih le malo upoštevajo načine, ki tem študentom olajšajo spremljanje predavanj. Res je sicer, da sedaj veliko ljudi študira na daljavo in le preko vidnega gradiva, pa se študentu ali študentki, ki si želi študirati smer, kjer so klasična predavanja, te možnosti ne bi smelo tako zelo otežiti zaradi njegovih posebnih potreb.
Kako je poskrbljeno za tolmače za gluhe študente. Jim je tolmač zagotovljen ali si ga morajo sami plačati?
Tolmač je sicer kolikor vem po Zakonu o uporabi slovenskega znakovnega jezika dovoljen in gluhi študenti dobijo tudi nekakšne vavčerje za predavanja izven rednih obveznosti. Tolmača na predavanjih pa lahko odobri ali zavrne fakulteta, ki ga mora v primeru odobritve tudi plačevati.
Slepi menda pogosto naletijo na zelo neprilagojene programe njihovim potrebam in nerazumevajoče profesorje. Kako to spremeniti?
Ne vem natančno, za kakšne neprilagojenosti gre, zato so tudi spremembe verjetno odvisne od primera do primera. Vse je odvisno od tega, koliko vizualnega gradiva uporablja profesor med predavanji, od tega, če jasno izpostavi, kaj je med njegovim govorom prikazano kolegom študentom in podobno. Potrebe slepega študenta se razlikujejo tudi od predmeta do predmeta in posledično vsebine.
Študenti z gibalnimi težavami imajo težave tudi s prevozom do fakultete. Na družbenih omrežjih lahko nemalokrat zasledimo pozive študentov, ki iščejo pomoč. Kaj sploh imajo na voljo, katere možnosti?
Večini našim članom študentom je zagotovljen prevoz na fakulteto in iz nje. Problem se pojavi samo, če so preveč oddaljeni od kraja študija. Tistim predlagamo, da se za čas študija preselijo bližje svoji fakulteti. Več kombijev za prevoz imamo v Ljubljani in v Mariboru. Kot sem dejal, imajo pa člani tudi možnost osebne asistence pri negi, higieni, študijskih obveznostih, drugih opravilih. Številne možnosti imajo tudi z obštudijskimi dejavnostmi na področju kulture, izobraževanja in druženja. V društvu organiziramo tečaje angleščine, računalniške, pripravljamo plesne predstave s plesnim klubom, vsako leto organiziramo tudi več izletov. Mislim, da je bolj težavno obdobje, ko izgubijo status študenta, si morajo urediti bivalno okolje, zgraditi kariero in itd.
Večina problemov na področju diskriminacije, s katerimi se srečujejo študenti invalidi, opozarja na sistemske težave. Ali to pomeni, da zakonodaja ni dovolj jasna?
Ne vem na kakšno diskriminacijo se nanaša vprašanje oziroma s katere strani. Če v povezavi s fakulteto, kot je bilo prej vprašanje, bi rekel, da na nekaterih področjih stvari res niso dovolj točne v zakonodaji. Posamezne možnosti prilagoditve se na različnih fakultetah uporabljajo drugače. Ni mi tudi povsem jasno, zakaj so določene fakultete še vedno nedostopne, ker je uzakonjeno, da morajo biti javni objekti arhitekturno dostopni.
Fakultete kot razlog za nezagotavljanje prilagoditev nemalokrat navajajo pomanjkanje finančnih sredstev. Bi jim morala pomagati država?
Bolj bi jim morala pomagati občina, v kateri stoji fakulteta. Nasproti bi lahko večkrat stopila tudi država, vendar po mojem mnenju v nič manjši meri tudi univerze. Možnosti je več, le interes more biti pravi.
Kako je s finančno dostopnostjo študija ljudem s posebnimi potrebami? Kako je s štipendiranjem?
Ne bi rekel, da je študij za ljudi s posebnimi potrebami bistveno težje finančno dostopen. Problem s štipendiranjem pa je po mojem mnenju v tem, da študentom s posebnimi potrebami dodatek zaradi njihove invalidnosti pripada šele po tem, ko dobijo odobreno državno ali katero drugo štipendijo. Nimajo pa nobenih dodatnih točk v boju za pridobitev štipendije, saj imajo slabše možnosti za delo preko študentskega servisa in tako lasten zaslužek, ki bi jim olajšal študij.
S katerimi ovirami pa se študenti invalidi (glede na invalidnost) najpogosteje srečujejo v študijskem procesu?
Največkrat je po mojem mnenju težava prav v prilagoditvah primernim študentu invalidu, ki obiskuje določeno fakulteto. Prav tako v individualizaciji programa, ki je v veliki večini primerov odvisna tudi od nosilcev predmetov. Potem pa so tukaj še prej omenjene arhitekturne prepreke.
Nekateri študenti, pri katerih se zdravstveno stanje slabša oziroma se faze izboljšanja in poslabšanja izmenjujejo, denimo pri multipli sklerozi, distrofiji ipd, lahko imajo zelo spremenljive potrebe in za to potrebujejo spremenljive stopnje podpore in pomoči. Kako je zanje poskrbljeno? Imajo profesorji posluh za njihove težave?
Težko govorim v splošnem jeziku za vse, ampak mislim, da to ne predstavlja večje težave. Prošnji za status s posebnimi potrebami in potrebnimi prilagoditvami se doda pisno vlogo po dodatnih prilagoditvah in potem tudi pri profesorjih to ne bi smelo biti nesprejeto in neupoštevano.
Kako je s financiranjem pripomočkov, ki jih študenti, seveda odvisno od oblike invalidnosti, potrebujejo v učnem procesu?
Odvisno za katere pripomočke gre, a možnosti je precej. Od te, da določen pripomoček dobijo preko države, do tega, da imajo včasih tudi študentske organizacije ali fakultete za to namenjena določena sredstva. Pri zbiranju večkrat z akcijami pomagamo tudi mi.
Nemalokrat lahko slišimo, da se po končanem študiju invalidi soočijo s še večjo diskriminacijo pri iskanju zaposlitev in niso obravnavani kot ostali iskalci zaposlitve. Večinoma jih tako zaposlijo invalidske organizacije oziroma se zaposlijo preko javnih del. Kako to spremeniti? Kje vidite rešitev, ki bi vsem omogočila enake možnosti, glede na usposobljenost in znanje?
Težko bomo dosegli, da bodo možnosti povsem enake, ker moramo biti pošteni, da kljub znanju nekdo na invalidskem vozičku ne bo mogel biti nogometaš, nekdo, ki je slep pa ne bo mogel biti taksist ali kaj drugega. Pomembno je, da se invalidi prijavljajo za delovna mesta, za katera mislijo, da jih lahko opravljajo. Poleg tega je pomembno, da so pri tem v storilnosti lahko ne glede na svojo invalidnost primerljivi ostalim kandidatom za delovno mesto. Korak k boljšim možnostim zaposlitve invalida pa vsakič poskrbi tudi država s subvencijami in davčnimi olajšavami. Te bi bile lahko tudi večje, a morda bi bilo še boljše, če bi se le-te razlikovale glede na področje. Večje subvencija za delovna mesta, za katero ima izobrazbo in sposobnost več invalidov.
Vesna Pfeiffer
