Že čez nekaj dni se bo v Celju in Laškem začel letošnji največji dogodek za športnikeinvalidev Sloveniji. Med 17. in 20. oktobrom bo Celje gostilo svetovno prvenstvo v namiznem tenisu za športnikeinvalide,Laško pa bo središče za trening. V dvorani Zlatorog bo nastopil tudi slovenski trojec Barbara Meglič, Primož KanclerinLuka Trtnik,s katerim smo se pred odhodom na SPINT pogovarjali o njegovi veliki ljubezni - namiznem tenisu, vzornikih v športu, o tem, kako so potekale priprave na svetovno prvenstvo in kakšna so njegova pričakovanja.20-letni Domžalčan odkrito prizna, da se kljub temu, da se zaveda, da bo konkurenca na svetovnem prvenstvu zelo močna, ne boji nikogar.
Še nekaj dni in začel se bo SPINT 2018. Kako preživljaš zadnje dni?
Vsak moj dan se začne z mislijo na svetovno prvenstvo. Ponavadi vstanem kar zgodaj zjutraj, popijem kakav in odrinem na trening v Mengeš. Dopoldan treniram individualno s trenerjem kluba Davidom Orešnikom, trening mi zelo pomaga pri izboljšanju udarcev in občutka. Z Davidom sva se in se veliko pripravljava, saj si oba želiva, da bi se čim bolje odrezal na tem prvenstvu. Trening traja od 2 do 3 ure, potem grem domov, kaj pojem in počivam. Popoldan imam ponovno trening, 2 do 3 ure treniram z igralci, ki so zelo kvalitetni in se od njih marsikaj naučim. Prehranjujem se normalno, ničesar ne dodajam, predvsem pazim na zdravje.
So treningi zelo intenzivni?
Da, treningi so zelo intenzivni saj imamo v našem klubu veliko reprezentantov in bodočih reprezentantov, ki niso gibalno ovirani in prav tako potrebujejo zelo kvaliteten trening. Tako da imam kar srečo, da treniram v takem klubu kot je NTS Mengeš.
Udeležil si se tudi mednarodnega kampa v Laškem. Kako pomemben trening je bil to? In kaj ti je prinesel?
Tako je, udeležil sem se tudi mednarodnega kampa v Laškem, ki je bil zelo pomemben, saj sem lahko videl, kakšna konkurenca me čaka na prihajajočem svetovnem prvenstvu. Moram reči, da so vsi, ki so bili tam, vrhunsko pripravljeni. To mi je odprlo oči, da bo treba še bolj stisniti zobe in se potruditi pri treningih, če bom želel biti konkurenčen.
Na zadnjem turnirju v Laškem si se izkazal in praviš, da bi to rad ponovil tudi na svetovnem prvenstvu. Kakšen rezultat pričakuješ?
Seveda bi rad to ponovil, vendar se zavedam, da je ta turnir še eno stopničko višji od tistega v Laškem. Ampak jaz razmišljam zelo pozitivno in vem, da če bom pokazal to, kar kažem na treningih, bodo rezultati dobri. Najbolj pomembno je to, da sva s trenerjem zadovoljna z mojo igro. Ne bom pa prišel tja izgubiti.
S katerimi športnimi dosežki se lahko pohvališ?
Sem aktualni mladinski evropski prvak 2017, pred dvema letoma sem osvojil 2. mesto na mednarodnem tekmovanju do 23 let v Italiji, potem so tu medalje in pokali, osvojeni v tekmah proti zdravim tekmovalcem, imam štirikratni naslov državnega prvaka v svoji kategoriji, pa 2. mesto v ekipnem članskem mednarodnem tekmovanju v Italiji, ki je bilo letos, naj omenim še uvrstitev med najboljših osem na mednarodnem tekmovanju v Laškem in seveda uvrstitev med najboljših 30 igralcev na svetu v svoji kategoriji. Naštel sem le nekaj dosežkov, ki mi res pomenijo veliko.
Kdo so tvoji vzorniki v športu? In zakaj?
Spremljam veliko športov in skoraj v vsakem športu imam vzornika. Vsi ti imajo zelo podobne lastnosti v mojih očeh, vsi so garači, vsi premikajo meje mogočega s svojim trdim delom, vsi živijo za šport, s katerim se ukvarjajo in še mnogo več bi lahko povedal o njih, ker jih res obožujem. Oni me dvigujejo, da bi bil vedno boljši in dosegel stvari, za katere drugi mislijo, da jih ne morem. Moji vzorniki pa so predvsem teniški igralec Rafael Nadal, nogometaš Cristiano Ronaldo, motorist Valentino Rossi in namizni teniški igralec William Bailey.
Ustrezne priprave in nabiranje mednarodnih izkušenj veliko stanejo. Kdo ti finančno pomaga?
Finančno mi najbolj pomaga Zveza za šport invalidov Slovenije in starši. Dobil sem nekaj donacij in prejemam finančno pomoč Olimpijskega Komiteja Slovenije za leto 2018.
Kakšna bo konkurenca na SPINT-u 2018?
Konkurenca bo zelo močna, saj lahko tja pridejo samo najboljši.
Koga se najbolj bojiš?
To bo slišati zelo samozavestno, ampak jaz se ne bojim nobenega. Če pride v mojo skupino najboljši na svetu, naj pride, z veseljem bom odigral partijo z njim ali s komur koli drugim. Kot sem rekel, pripravljen sem in komaj čakam, da se svetovno prvenstvo začne.
Meniš, da imajo najboljši na svetu boljše pogoje za treninge?
Moje mnenje je, da moji trenutni pogoji ne bi mogli biti boljši zame. Verjamem pa, da imajo najboljši na svetu vrhunske pogoje, ki sem jih tudi videl, ko sem bil na pripravah v Sheffieldu.
Ko sva se nazadnje pogovarjala, to je bilo maja lani, po koncu 14. Slovenia Open Thermana Laško, ki velja za največji namiznoteniški turnir na svetu za športnike invalide, si rekel, da moraš nekatere stvari v svoji igri še dodelati. Si v tem letu napredoval?
Zase vedno težko rečem, kakšen ali kolikšen je napredek, to je bolj vprašanje za mojega trenerja (smeh). Ampak, če vprašate mene, sem na prav vseh področjih malo boljši in kar je najbolj pomembno, imam veliko več zaupanja v svoje odločitve in udarce.
Kako si postal vrhunski športnik? Kdo ti je pri tem najbolj pomagal?
Jaz sebe še vedno ne smatram kot vrhunskega športnika, seveda je lepo ko ti kdo to pove, ampak zaenkrat sem zase le športnik, ki trdo dela, da bi prišel do želenega mesta. Pri tem pa mi pomaga družina in vse osebe, ki mi stojijo ob strani.
In zakaj si izbral ravno namizni tenis?
Na to vprašanje vedno zelo težko odgovorim, ker še sam najbolj ne vem, zakaj. Recimo, da je bila to ljubezen na prvi udarec.
Meniš, da bi te življenjska pot peljala v namizni tenis tudi v primeru, da ne bi imel desnostranske hemipareze, kot se strokovno reče tvoji okvari?
Ne vem kaj bi bilo, če bi bilo, ampak trenutno uživam v namiznem tenisu in si ne predstavljam življenja brez njega. Šport ima zelo pomembno mesto v mojem življenju, ker sem športnik po duši.
Športniki invalidi pravijo, da je šport tisto, kar invalidu najbolj pomaga pri integraciji z okoljem. Pravijo tudi, da šport pomaga, daje zalet in družbo ter je ne nazadnje zdrav. Se strinjaš z vsem tem in kaj tebi pomeni šport?
Strinjam se z vsem navedenim. Zame je šport eden glavnih stvari v mojem življenju, brez njega bi bil zagotovo čisto drugačen človek. Moje fizično stanje bi bilo brez športa veliko slabše, imel bi veliko težav, kar pa bi vplivalo tudi na moje psihično stanje.
Je tvoje življenje drugačno kot bi bilo, če se ne bi tako intenzivno ukvarjal s športom?
Da, zagotovo je tako, prosti čas bi brez športa preživljal drugače in prepričan sem, da manj kvalitetno. Verjetno bi bil veliko več ob računalniku, saj mi je tudi to všeč. Šport te prisili v gibanje in s tem krepiš zdravje, tako fizično kot psihično stabilnost. Poleg tega pa zaradi priprav in tekem v tujini potujem in vidim kraje, ki jih verjetno drugače ne bi. Spoznavam druge športnike, tekmovalce in sploh je moje življenje zaradi športa polnejše.
Praviš, da brez podpore staršev in sestre ne bi mogel postati to kar si. Kako so ti pomagali in ti še vedno pomagajo?
Predvsem mi pomagajo s tem, da verjamejo vame in me podpirajo. Skoraj povsod me spremljajo. Vem, da se lahko vedno zanesem na njih in mi bojo pomagali po najboljših močeh. Zelo jih imam rad.
Kaj bi ti svetoval staršem invalidnih otrok? Zakaj naj jih vključijo v šport in kako naj jim pomagajo izbrati najbolj primeren šport zanje?
Staršem invalidnih otrok bi svetoval naj jih vključijo v šport. Seveda morajo izbrati takega, ki bi ga njihov otrok lahko izvajal. Sploh ni pomembno, da so zelo uspešni, to pride kasneje. Seveda pa je uspeh vsak napredek. Včasih je to pri nekom že dvig roke, odbitek žoge, plesni gib. Vsekakor prinaša šport in gibanje srečo, veselje in druženje. Tudi šah je šport, če je kdo preveč hendikepiran. Namizni tenis igrajo tekmovalci, ki so na invalidskem vozičku in zelo so dobri in uspešni, so tudi v reprezentanci. Predlagal bi jim moj motivacijski stavek: NIČ NI NEMOGOČE, VSE JE MOGOČE! In res mislim tako.
Vesna Pfeiffer
