Center IRIS praznuje 100-letnico organizirane skrbi za slepe in slabovidne na Slovenskem. V tem času je institucija, ki skrbi za izobraževanje slepih in slabovidnih, doživela številne spremembe: od selitev do spremembe načinov dela zaradi vse večje inkluzije otrok v splošne vzgojno-izobraževalne institucije. A ciljev je še ogromno. Ob visokem jubileju smo se o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti Centra IRIS pogovarjali z ravnateljico Katjušo Koprivnikar.
S pogovorom pa napovedujemo tudi Slavnostno akademijo ob zaključku praznovanja stoletnice šole za slepe in slabovidne v Sloveniji, ki bo jutri, v četrtek, 19. 9. 2019, ob 19.00, v Slovenski filharmoniji na Kongresnem trgu v Ljubljani. Kulturni program bodo sestavljali glasbeni in pevski nastopi. Z udeležbo boste izrazili podporo slepim in slabovidnim ter pripomogli k ozaveščanju o slepoti in slabovidnosti. Brezplačne vstopnice so na voljo v Centru IRIS.
Katjuša Koprivnikar, stoletje je dolga doba: kakšna je bila prisotnost izobraževanja slepih in slabovidnih v slovenskem prostoru v tem času? Kakšni so bili principi dela in katere so bile največje težave, s katerimi so se gojenci zavoda in učitelji ter ostali delavci soočali?
Šola za slepe učence je bila ustanovljena 13. septembra 1919 v Ljubljani. V njej je bila organizirana osnovna šola in delavnice za usposabljanje v pletarstvu in ščetarstvu. Dvorazredno šolo je obiskovalo 20 šoloobveznih slepih otrok. Poučevala jih je sestra Klara Vrhunc. Kmalu so pri pouku uvedli tudi glasbeno teorijo, pouk citer, violine, klavirja, strojepisja in esperanta. Ker ni bilo na voljo nobenih učil in pripomočkov, so jih kupovali v tujini ali pa izdelali sami. Josip Kobal, ki je bil takrat upravitelj Zavoda, je napisal prvi slovenski abecednik v brajevi pisavi – Početnico. Učiteljice pa so se seznanile z delom na dunajskem zavodu za slepe. Leta 1922 so zavod za slepe preselili v Kočevje , kjer je delo potekalo v veliko skromnejših pogojih kot do tedaj v Ljubljani. V Zavodu je bilo prostora le za 30 gojencev obeh spolov in za omejeno število odraslih slepih. Pouk v osnovni šoli je potekal v treh kombiniranih oddelkih za usposabljanje ter izobraževanje. Zavod je bi oddaljen od kulturnega središča. Slepi učenci in osebje so se ob koncu leta 1944 preselili v Ljubljano. Tu so jih sprejeli v Zavodu za gluho mladino in jim odstopili del prostorov. Po osvoboditvi so v Zavod prišli tudi nekateri oslepeli borci. Leta 1945 je ministrstvo za prosveto LRS dodelilo bivši zavod »De Notre Dame« slepim otrokom in leta 1946 se je Zavod dokončno preselil na Langusovo ulico, kjer je še danes. Z osvoboditvijo je v Zavod prihajalo vse več oslepelih otrok. Mnogi so oslepeli kot žrtve vojne ali nepremišljene igre z eksplozivnimi telesi. Posledice so bile hude: amputacije rok, prstov in slepota, toda prevladali sta volja in velika želja po učenju. Težko nalogo je takrat Zavod uspešno reševal z osnovno šolo in opismenjevanjem ter usposabljanjem za pletarje, ščetarje ter s tečaji za prve telefoniste. Vzporedno z izobraževanjem slepih otrok je postajala vse bolj pereča potreba po usposabljanju slabovidnih otrok s specialnimi metodami in pripomočki. V Evropi so se že ustanavljali posebni zavodi za slabovidne. Tako so leta 1965 dogradili in moderno opremili šolsko stavbo. Učenci so dobili svetle učilnice, prostore za dnevno bivanje, predšolski oddelek in kabinete za specialno usposabljanje. Zavod se je tudi preimenoval v Zavod za slepo in slabovidno mladino. Z dograditvijo šole so v zavod prihajali tudi slabovidni učenci, saj je zgradba »De Notre Dame« postala dom učencev, kjer je lahko bivalo 100 slepih in slabovidnih otrok.
Predvsem v zadnjem času se je spreminjala zakonodaja. Kakšen je njen vpliv na razvoj institucionalnega izobraževanja slepih in slabovidnih?
Leta 2000 je v Sloveniji začel veljati Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki je tudi formalno omogočil slepim in slabovidnim šolanje v inkluzivnih oblikah izobraževanja. Leta 2004 je ustanovitelj, Ministrstvo za šolstvo in šport, priključil celotni izobraževalni del Centra slepih in slabovidnih iz Škofje Loke Zavodu za slepo in slabovidno mladino. S tem so se v Zavodu pričeli izvajati tudi programi srednjega strokovnega in poklicnega izobraževanja. Z novim aktom o ustanovitvi je Zavod postal edina nacionalna izobraževalna institucija v državi, ki izvaja prilagojene vzgojno-izobraževalne programe za slepe in slabovidne otroke in mladostnike od predšolskega obdobja do zaključka srednje šole. Poleti 2010 smo odprli prenovljen šolski vrt, iz katerega je nastal pravi Vrt čutil. Septembra 2016 se je Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana preimenoval v Center IRIS - Center za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne. Strokovna usposobljenost zaposlenih, programi pomoči, razvojna naravnanost in skrb za aktivno vključevanje slepih in slabovidnih v različnih starostih obdobjih, Center IRIS uvršča med sodobne evropske centre za slepe in slabovidne.
V zadnjih dveh desetletjih začelo prihajati do vse večje inkluzije slepih in slabovidnih otrok v splošne vzgojno-izobraževalne ustanove. Spremembe so se poznale tudi pri delovanju Zavodu za slepo in slabovidno mladino, predhodniku Centra IRIS. Na kakšen način se je tedanji zavod temu trendu prilagodil?
Posamezni slepi in slabovidni učenci in mladostniki so se že pred uvedbo Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP) vključevali v šole v svojem domačem kraju. Z uvedbo ZUOPP pa se je pričelo število otrok in mladostnikov tako v Zavodu za slepo in slabovidno mladino kot v Centru slepih in slabovidnih v Škofji Loki iz leta v leto zmanjševati. Kritično točko smo dosegli v šolskem letu 2012/13, ko je bilo takrat v zavodu le še 33 učencev in dijakov. Z zmanjševanjem števil otrok in mladostnikov v zavodu se je na drugi strani pojavila potreba po programih podpore in pomoči pri inkluziji. Tako se že od leta 2008, polnih 10 let, trudimo, da bi se šola preoblikovala v Strokovni center, a so za to potrebne sistemske spremembe. Trudimo se, da bi to realizirali v letu, ko se zaključuje za nas zelo pomemben projekt Evropskega socialnega sklada Strokovni center za celostno podporo otrokom in mladostnikom z okvaro vida ter otrokom in mladostnikom s primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Podpora inkluziji za nas predstavlja glavno dejavnost in razvoju tega področja posvečamo največjo pozornost. V okviru podpore inkluziji izvajamo dodatno strokovno pomoč v šolah in vrtcih, prilagajamo gradiva in učbenike, prilagajamo tekmovanja v znanjih, izposojamo razpoložljivo prilagojeno opremo šolam, izdelujemo tipanke, didaktične pripomočke, organiziramo številna izobraževanja, delavnice in seminarje, svetujemo glede prilagajanja okolja, poklicnega usmerjanja in izvajamo še številne druge aktivnosti, s katerimi se odzivamo na individualne potrebe otrok in mladostnikov z okvaro vida. Na spremembo razmer smo se morali odzvati tudi z vidika usposobljenosti strokovnega kadra, ki znanje pridobiva predvsem v tujini, saj v Sloveniji izobraževanj s področja poučevanja slepih in slabovidnih ni.
Kako gledate na inkluzijo v današnjem sistemu, kot ga poznamo v Sloveniji?
Cilj inkluzivnega izobraževanja je zagotavljati take pogoje, ki bodo omogočili maksimalen napredek za vse učence. Če se osredotočimo na pridobivanje akademskih znanj, lahko rečem, da jih slepi in slabovidni v inkluziji osvojijo. Žal pa ne morem reči, da imajo v inkluziji pogoje, da bi razvili vse svoje potenciale. Za zagotavljanje takih pogojev bi morali veliko več vložiti v izobraževanje strokovnega kadra v vrtcih in šolah, zagotoviti sistem prilagajanja učbenikov in delovnih zvezkov, omogočiti fleksibilnejši način za izvajanje dodatne strokovne pomoči ter zagotoviti sredstva za didaktične pripomočke in opremo. Slepota vpliva na vsa področja razvoja, zato je celostna podpora zelo pomembna. Inkluzija je na papirju zelo dobro zapisana in strinjam se, da morajo imeti otroci možnost izbire, a v praksi se pogosto izkaže, da jo težko uresničujemo. Ko bomo sposobni vključevanja vseh učencev in se odzivati na njihove potrebe, ne bo več potrebno govoriti o inkluziji, ampak bo to del šolske kulture. Jaz si za to prizadevam tudi v naši šoli v centru IRIS, a nas žal zakonodaja pri tem omejuje.
Na kakšen način pa so se takšnim trendom prilagodile sorodne ustanove v Evropi?
V vseh sorodnih ustanovah so se in se še soočajo s podobno situacijo. Nekatere šole so celo zaprli, ker se niso znale dovolj hitro prilagoditi na nove razmere. V državah, kjer imajo popolno inkluzijo, delujejo strokovni centri, a nas opozarjajo, da naj ne dopustimo, da bi se specialne šole zaprle. S tem onemogočimo možnost izbire. Na Češkem, na primer, pa imajo celo ločene šole za slepe in slabovidne. Trenutno so v situaciji, kot smo bili mi leta 2004, vse države bivše Jugoslavije.
Z vse hitrejšim razvojem tehnologije imajo tudi slepi in slabovidni več možnosti za pridobivanje znanja. Kakšna je razlika med izobraževanjem nekoč in danes? Katere tehnike so tiste, ki so se ohranile, in katere so tiste, s katerimi si pomagate v času vseprisotnega tehnološkega razcveta?
Metode dela in poučevanja so se skozi leta spreminjala predvsem zaradi razvoja pripomočkov, didaktičnih materialov in seveda razvoja tehnologije. V preteklosti so poleg znanja, ki so ga osvajali slepi in slabovidni, veliko več pozornosti namenjali osvajanju veščin za samostojno življenje. Večino slepih in slabovidnih je našlo tudi zaposlitev. Z razvojem tehnologije (prilagojena računalniška in programska oprema ter elektronska povečevala) imajo slepi in slabovidni veliko boljše pogoje za delo v šoli, imajo dostop do informacij, učitelji imajo vrsto pripomočkov, ki so namenjeni vajam vida, a področju razvijanja samostojnosti posvečamo premalo pozornosti. Kljub razvoju tehnologije, s pomočjo katere so slepi in slabovidni lahko konkurenčni na trgu delovne sile, so le redki, ki se jim uspe zaposliti.
Kakšne pa so zaposlitvene možnosti za slepe in slabovidne učence, ko končajo z izobraževalnim procesom? Ali bi bilo mogoče njihove zaposlitvene možnosti še izboljšati?
V Centru IRIS izvajamo programe administrator, ekonomski tehnik, pomožni administrator in pomočnik v biotehniki in oskrbi. Dijaki, ki uspešno opravijo poklicno maturo, se vpišejo na različne študijske programe, ki jih v večini tudi zaključijo. Podobno je tudi z dijaki v inkluziji. Opažamo pa, da zaposlitev zanje ni. To je zelo boleče za njih kot tudi za nas, saj si želimo, da bi imeli naši dijaki boljšo perspektivo. Prav zato izvajamo različne projekte, kjer na eni strani slepim in slabovidnim nudimo priložnost delovne izkušnje, na drugi strani pa delodajalce seznanjamo o potrebah in zmožnostih slepih in slabovidnih. Naša ideja je oblikovati program pomoči slepi ali slabovidni osebi, da bi pridobila osnovna znanja in spretnosti, ki jih potrebuje za zasedbo posameznega delovnega mesta ter program mentorstva na delovnem mestu, ki bi omogočal podporo tudi delodajalcu. Trenutno slepe in slabovidne vključujemo v več projektov na Centru IRIS (strežba na Večerji v temi, masaža, vodenje delavnic na Vrtu čutil ter delo receptorja v Hostlu Šest pik). Izkušnje so odlične. Ugotavljamo tudi, da je področje turizma tisto, ki slepim in slabovidnim omogoča veliko delovnih izzivov, zato v letošnjem šolskem letu pripravljamo srednješolski program Turistični tehnik, za katerega upamo, da bo zaživel z novim šolskim letom.
Kateri so največji uspehi, ki so jih vaši učenci dosegli? Bi lahko katerega od posebno uspešnih učencev vaše institucije še posebej izpostavili?
Uspehe naših učencev ne merimo v metrih, sekundah in priznanjih, saj menimo, da je njihova in s tem tudi naša največja zmaga, ko se pogumno spoprimejo z vsakodnevnimi izzivi, ki jim jih vsakodnevno ponuja življenje. Veselimo se njihovih drobnih zmag nad omejitvami, ki jih jim postavljata družba in okolje, nad boleznimi in nenazadnje nad nezaupanjem v njihove sposobnosti. Seveda pa smo ponosni, da so šolo za slepe obiskovali tudi nekateri slepi, ki jih javnost pozna po drugih dosežkih. To so: dr. Evgen Bavčar, filozof in fotograf; dr. Luj Šprohar, pisatelj, politik, glasbenik; Aleš Hadalin, jazz pevec, glasbenik in igralec; Zoran Škrinjar, akademski glasbenik, jazz pianist in glasbeni pedagog; Metka Pavšič, socialna delavka, gledališka igralka; Sonja (Pušnik) Pungertnik, defektologinja, radijska voditeljica, Slovenka leta 2014.
V sodobni hitro spreminjajoči se družbi je treba biti odziven in prilagodljiv. Kateri so sedanji projekti Centra IRIS, s katerimi se ukvarjate?
Trenutno izvajamo tri projekte Evropskega socialnega sklada, ki se bodo končali v prihodnjih treh letih. To so: Strokovni center za celostno podporo otrokom in mladostnikom z okvaro vida ter otrokom in mladostnikom s primanjkljaji na posameznih področjih učenja; Z roko v roki poMOČ – izobraževanje za strokovne delavce v vzgoji in izobraževanju; Spodbujanje socialne vključenosti otrok in mladih s posebnimi potrebami v lokalno okolje. Dodatno izvajamo dva projekta programa Erasmus +, v okviru katerih naslavljamo področje socialnih veščin slepih in slabovidnih. Izvajamo pa tudi vrsto drugih projektov, ki so namenjeni dvigu kvalitete življenja slepih in slabovidnih in njihovih družin: Večerja v temi, Hostel Šest pik, Projekt zgodnje obravnave s podporo Zveze Lions klubov Slovenije in drugi, o katerih redno obveščamo na naši spletni in FB strani.
Nedvomno Center IRIS zre tudi v prihodnost. Kakšna je vaša vizija Centra IRIS ter izobraževanja in inkluzije slepih in slabovidnih oseb?
V prihodnosti si želimo, da bi se šola končno preoblikovala v Strokovni center in s tem pridobila nove možnosti razvoja, saj nam trenutni način financiranja in zakonodaja to onemogočata. Trudili se bomo za ustanovitev stanovanjskih skupin, zaposlitvenega centra in podjetniškega inkubatorja za slepe in slabovidne. Posebno pozornost bomo namenili tudi oblikovanju vzgojno-izobraževalnega programa za gluhoslepe učence. Pristojne bomo opozarjali na slabo stanje obeh zgradb, ki potrebujeta obnovo, saj ne zagotavljata varnih pogojev za bivanje, učenje in delo. V Centru IRIS je trenutno vse več učencev z več motnjami, zaradi arhitekturnih ovir pa ne moremo sprejemati gibalno oviranih slepih in slabovidnih otrok.
Najlepša hvala za pogovor.
A. T.
