Bela palica je v Sloveniji medicinsko-tehnični pripomoček, ki ga lahko osebe s slepoto pridobijo enkrat letno, in je uvrščena med pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. "Bela palica je zelo pomembna, uporabljam jo praktično vsak dan," pravi 25-letni Miha Srebrnjak iz Dolenjega Suhadola pri Brusnicah, ki je slep od 12. leta starosti. Belo palico uporablja ob pomoči psa vodnika in je njegova redna sopotnica. Dodaja: "Veliko mi pomeni, da se lahko gibam samostojno."
Srebrnjak se je z belo palico srečal že zelo zgodaj, še v času, ko je bil slaboviden: "Z belo palico sem se srečal v 1. razredu. Zaradi slabovidosti nisem dobro zaznaval robov pločnikov in ostalih ovir na poti. Začetnih korakov sem se učil v Centru IRIS v Ljubljani: hodil sem po poteh, ki so v okolici centra dobro urejene. Kasneje sem šel tudi drugam, kjer ni vse tako, kot bi moralo biti, denimo brez poudarjenih robov ali pa kjer sploh ni pločnikov. Mogoče se slabo spominjam, kako sem usvajal uporabo bele palice, se pa zato zelo dobro spomnim učitelja za orientacijo Staneta Florjančiča, enega najboljših učiteljev, kar se tega tiče."
Stane Florjančič, rojen leta 1945, je kot strokovnjak na tem področju v naš prostor uvedel dolgo belo palico, do svoje upokojitve pa je delal v tedanjem Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. Danes na tem področju v Centru IRIS deluje Ana Mohorko, mag. prof. tifloped., ki opozarja, da je bela palica izrednega pomena za otroke in mladostnike s slepoto predvsem z vidika varnosti in boljše orientacije v notranjem in zunanjem prostoru: "V mlajših letih jim pomaga pri premagovanju strahu pred raziskovanjem notranjih večjih prostorov, v starejših letih je njihova vsakodnevna sopotnica na svoji samostojni poti ali ob dodatnem spremstvu videčega vodiča do in po stavbah, ki jih dnevno ali redno obiskujejo."
Osebe s slepoto se z belo palico orientirajo tako, da npr. hodijo ravno od robu pločnika, kjer tipajo linijo med asfaltom in travnikom. Pa tudi okolica belo palico prepozna kot simbol slepote: "Vozniki avtobusov v mestu ustavijo pred uporabnikom bele palice in zakličejo številko avtobusa, ki je pripeljal. Belo palico uporabljajo tudi ljudje z ostanki vida in ne le osebe s popolno slepoto. V primeru, če se uporabnik bele palice na poti v koga pomotoma zaleti, ljudje to razumejo kot posledico primanjkljaja vidnih informacij. Jih vprašajo, če kaj potrebujejo, ponudijo pomoč ali pomagajo vstati s tal ob morebitni nezgodi. Po izkušnjah s terena se ljudje na ulicah pogosto umikajo pred uporabnikom bele palice, ki jo vodi npr. po uličnem talnem taktilnem vodilnem sistemu." Temu pritrjuje tudi Srebrnjak, ki pravi, mu palica ne predstavlja nobene težave, zaradi tega se ne počutim nič slabše: "Zame je palica sporočilo drugim, da ne vidim."
Prvi koraki z belo palico
Vendar usvajanje uporabe bele palice ni lahka naloga. Na začetku otroci uporabljajo t.i. predpalice. Mohorko s Centra IRIS pravi: "To so razne potisne igrače, npr. majhna lahka samokolnica, ki jo držijo z obema rokama, ali igrača v obliki palice, ki jo držijo z eno roko in ima na spodnjem delu pritrjen kolešček, ki ga vozijo po tleh pred seboj." Kasneje spoznajo tudi prilagojeno belo palico: "Njen ročaj držijo z obema rokama pred seboj in je oblike okvira pravokotnika širine njihovega telesa z dvema koleščkoma na spodnji stranici, ki je na tleh. Ko so otroci stabilni pri hoji in imajo dovolj razvito ravnotežje, da lahko iz stoječe poze pobirajo predmete s tal, pričnejo z redno uporabo bele palice. Dolžine najkrajših belih palic se začnejo pri približno pol metra. Potisne igrače in bela palica jim omogočajo, da preko predmeta, ki ga držijo pred seboj in jim služi kot podaljšek roke, raziskujejo tla in morebitne ovire pred njimi. V oviro se zaleti ali v luknjo v tleh ali po stopnici navzdol pade igrača ali bela palica, otrok pa se pravočasno ustavi in nato razišče prosto pot mimo ovire oz. prilagodi hojo naprej."
Bela palica pa je tudi motivacija za raziskovanje in hojo. Mohorko zagotavlja: "Izredno pozitivno deluje na njihov motorični razvoj in jim predvsem omogoča občutek varnosti pri gibanju v prostoru. Z rastjo otrok raste tudi dolžina palice, ki jo merimo tako, da jo postavimo navpično ob svoje telo. Ročaj bele palice mora segati do pazduhe ali prsnice. Mladostniki in odrasli, ki postopoma izgubljajo ali so izgubili vid, se prav tako učijo uporabe bele palice preko obravnav s tiflopedagogom." Učenje uporabe bele palice najprej poteka v notranjem prostoru: "Tam se naučijo osnov orientacije in mobilnosti, pravilnega rokovanja z belo palico ter osnovne tehnike uporabe le-te, kot so diagonalna, drsna ali dotikalna tehnika uporabe bele palice. Izbirajo jih namreč glede na lastnosti tal, po katerih hodijo. Z belo palico vadijo hojo po stopnicah, pri čemer je pri hoji po stopnicah navzgor palica navpično usmerjena k tlom z iztegnjeno roko pred seboj. Mladostnike in odrasle preko treningov, ki lahko trajajo do 150 ur in več, naučimo določene stalne poti, bodisi je to od njihovega doma do šole in nazaj ali od doma do službe/trgovine in nazaj. Uporabniki vedo, da jim bela palica omogoča prepoznavanje talnih in/ali stenskih orientirjev, po katerih se odločijo obrniti npr. ali v desno ali v levo smer nadaljnje hoje. Najpogosteje uporabljana bela palica je zložljiva bela palica z vrtljivo konico bele palice, ki jo lahko spravijo v torbo ali na katero drugo stalno mesto za shranjevanje pripomočkov."
Strokovnjaki pa zaznavajo tudi, da je z belo palico povezana določena stigma. David Seybold je denimo odkril, da so prav tesnoba, stran in stres eni od osrednjih vzrokov za nesprejemanje bele palice. Mohorko iz Centra IRIS temu deloma pritrjuje: "V praksi se srečujemo v glavnem z dvema skupinama mladih, ki potrebujejo belo palico. Eni jo sprejmejo takoj in jo radi pokažejo in drugi, ki ne želijo biti prepoznani kot osebe s slepoto in je torej tudi ne želijo uporabljati. Glede na izkušnje mladi, ki so od rojstva slepi, prej in bolj sprejmejo belo palico kot pripomoček, ki ga potrebujejo za varno in zanesljivo orientacijo in mobilnost in jim je znan že od majhnih nog. Mladi ali odrasli, ki izgubljajo vid, se soočajo z novimi izzivi sprejemanja tega, kar je lahko za njih zelo naporno in težko. Pri vajah uporabe bele palice kdaj denimo skrijejo belo palico za svoj hrbet, če srečajo mimoidoče. Sčasoma ob ustreznih spodbudah uporabe bele palice vsaj tekom obravnav priznajo koristi, ki jih prinaša bela palica, sama uporaba v vsakodnevnem življenju pa je še zmeraj lahko vprašljiva. Pogosto se zatekajo k pomoči videčih vodičev, ki jih vodijo preko ustreznih tehnik spremljanja in jim zagotavljajo še zvočne opise ali t.i. avdiodeskripcijo okolice."
Sodobna tehnologija in življenje oseb s slepoto
Prav z različnimi možnostmi, ki jih ponuja sodobna tehnologija, pa je povezan raziskovalni projekt z naslovom Vpliv četrte in pete industrijske revolucije na življenje invalidov, ki so ga izvedli na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani in Geodetskem inštitutu Slovenije med letoma 2019 in 2021. Projekt sta financirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
Vlogo invalidov v novi informacijsko-tehnološki družbi četrte in pete industrijske revolucije so obravnavali celostno, tako s stališča novih tehnologij kot tudi s stališča pravnega, etičnega in socialnega statusa invalidov. Pri tem so obravnavali izboljšavo pogojev bivanja, dela, zaposlovanja in izobraževanja invalidov predvsem v skupinah slepih in slabovidnih, gluhih in naglušnih ter gibalno oviranih oseb. Sodelavci pri projektu izr. prof. dr. Matevž Pogačnik, dr. Radovan Dalibor, mag. Katja Oven in prof. dr. Andrej Kos so opozorili, da so "vplivi tehnoloških komponent industrije 4.0 in 5.0 zaznavni v številnih pripomočkih in njihovih podpornih sistemih. Pripomočki omogočajo boljšo kakovost življenja invalidnih oseb, povečujejo njihovo samostojnost in izboljšujejo komunikacijo ter konzumacijo multimedijskih vsebin. Potencial umetne inteligence se izkorišča v širokem spektru pripomočkov. Napredne algoritme, strojno učenje, prepoznavo vzorcev in značilk zasledimo tudi pri razpoznavi objektov, teksta, slik in napisov pri bralnikih zaslonov na računalnikih in mobilnih napravah." Prav napredek tehnologije je torej omogočil, da se je nabor pripomočkov za slepe in slabovidne v zadnjih letih izrazito povečal, osebe s slepoto pa so s tem dobile tudi možnost za razmislek o tem, kakšne pripomočke pravzaprav potrebujejo.
Del projekta Vpliv četrte in pete industrijske revolucije na življenje invalidov je bila tudi neposredna komunikacija z osebami s slepoto: "V intervjujih smo zaznali precejšnjo naklonjenost do uporabe pametnih telefonov kot univerzalne naprave, v kateri so agregirani napredni algoritmi, senzorji, navigacijske zmožnosti, uporaba velepodatkov in podobno. Prednost pametnih telefonov je v njihovi preprosti in vsestranski uporabi ter preprosti nadgradnji funkcionalnosti z dodatnimi aplikacijami in storitvami. Z uporabo mobilnih aplikacij se pametni telefon v trenutku prelevi iz komunikacijskega orodja v orodje za navigacijo, orodje za povečavo teksta ali slik, napravo za upravljanje domačega ali delovnega okolja in podobno. Tako lahko ena naprava prevzame funkcionalnosti, ki bi jih drugače opravljalo več naprav. Vmesniki zaslonov na dotik, ki so prevladujoči na mobilnih napravah, so sicer problematični za slepe in slabovidne osebe, ki izpostavljajo zaton telefonov z vgrajenimi fizičnimi tipkovnicami. Operacijski sistemi pametnih telefonov v ta namen sicer že s strani proizvajalcev vsebujejo vgrajena podporna orodja za interakcijo z uporabo zaslonov na dotik." Osebe s slepoto pa so izpostavile, da številni izdelk niso prilagojeni za slovenski trg: "Predvsem razvoj pripomočkov, prilagojenih za slovenski trg, z zagotavljanjem podpore njihovega delovanja v slovenskemu jeziku: aplikacije z bralniki teksta, aplikacije s prevajalniki govorjene besede v tekst, navigacijske aplikacije z vnesenimi lokacijami in oznakami ovir in dostopnih poti, rešitve za prepoznavo oseb in predmetov. V primeru novih tehnoloških rešitev, namenjenih povečanju samostojnosti pri mobilnosti, si želijo vzpostavitve tehnične infrastrukture za določanje lokacije in navigacijo, tako v zaprtih prostorih z opisi prostorov, kot tudi v odprtih urbanih prostorih z lokacijo in opisom ovir. V javnem prometu si želijo zvočnih obvestil o prihajajočih vozilih javnega prometa in rešitev za določanje natančne lokacije vstopa v vozilo." Težave se pojavljajo tudi pri drugih pripomočkih: "Samostojne naprave za detekcijo objektov in ovir so bile označene kot manj priročne, predvsem zaradi nujnosti uporabe dodatne naprave poleg klasične bele palice. Uporaba pametnega telefona za namen detekcije objektov in ovir kljub naprednim funkcionalnostim telefona za intervjuvane osebe predstavlja preveliko tveganje za izgubo ali krajo samega pametnega telefona, saj ga je za detekcijo ovir in objektov treba stalno držati pred seboj. Poleg tega pa je ena roka stalno zasedena s belo palico, druga roka pa je v deževnih dneh zasedena z dežnikom. Rešitev na tem področju lahko predstavljajo naprednejše bele palice z vgrajenimi senzorji za detekcijo objektov in ovir."
Srebrnjak ima do pametnih belih palic nekaj pomislekov, čeprav je eno od njih, WeWalk, že imel priložnost testirati. Srebrnjak pravi: "Če palico uporabljaš samostojno, je uporabna. Jaz imam še psa vodiča, v tem primeru pa ne vidim smisla v uporabi pametnih belih palic, saj to nalogo prevzame pes, za navigacijo pa uporabljam mobilni telefon. Takšne palice navigacijo predvajajo na zvočniku, ovire pred tabo zaznavajo z vibracijami, kar je zagotovo dodana vrednost, po drugi strani pa gre za finančno precej dražje rešitve. Eden od pomislekov je morda tudi ta, da moraš biti pri takšni palici vešč uporabe tehnologije. Mogoče je dobra stran te palice tudi ta, da tistim, ki imajo težavo z orientacijo, da si denimo težje zapomnijo pot, olajšajo ponovitev teh vsakdanjih poti. A vendarle sem prebral, da je uporaba pametne bele palice v tujini bolj razširjena kot pri nas. Denimo, ko gre oseba s slepoto na avtobusno postajo, palica prebere vozne rede. Vzpostavi povezavo s prihajajočim avtobusom in voznika opozori, da je na naslednji postaji oseba s slepoto. S tega vidika je to super. Palica, ki sem jo sam uporabljal, je programirana na navadnih Googlovih zemljevidih, slepi pa rabimo rešitev, kako bomo prišli do točno določenega mesta. Če ponazorim povsem konkretno: oseba s slepoto želi vstopiti v poslovalnico Pošte Slovenije na Čopovi, zaradi česar ga mora pametna naprava pripeljati neposredno do vhodnih vrat, kar pa zaenkrat še ni omogočeno, saj mapiranja niso še tako natančna."
Tudi sodelavci pri projektu Vpliv četrte in pete industrijske revolucije na življenje invalidov izr. prof. dr. Matevž Pogačnik, dr. Radovan Dalibor, mag. Katja Oven in prof. dr. Andrej Kos izpostavljajo, da slepe in slabovidne osebe potrebujejo dober sistem navigacije z veliko natančnosti, ki jim podaja le bistvene informacije za njihovo mobilnost: "Sama navigacija mora opozarjati na prisotnost stopnic, talnih označb ter imeti ažurne podatke o delu na cestah in pločnikih z alternativnimi obhodnimi potmi. Hkrati si kot uporabniki javnega prometa želijo urejeno sistemsko rešitev, ki bi jim omogočala ažurno informiranje o prihodu avtobusa ali vlaka ter lokalizacijo vstopa v vozila javnega prometa. Zunanjo navigacijo je mogoče koristno nadgraditi z navigacijo po stavbah z uporabo brezžičnih oddajnikov Bluetooth signala. Tovrstne rešitve že obstajajo, v teku je tudi standardizacija na tem področju, saj je treba standardizirati tako opise notranjosti samih stavb kot tudi mehanizme za določanje lokacije. V tem primeru je potrebno zagotoviti tudi ustrezno infrastrukturo znotraj stavb, ki omogoča natančno določanje lokacije, hkrati pa zagotoviti in ažurno posodabljati tudi ustrezne načrte in opise notranjosti stavb v smislu lokacij posameznih enot ali oddelkov, trgovin, toaletnih prostorov, stopnic, dvigal in tako falje, ki jih slepi uporabnik želi obiskati oz. uporabiti. Naprave za zaznavo objektov so bile označene kot koristne, a največja nakazana vrednost za slepe in slabovidne osebe je bila pripisana t.i. pametnim belim palicam. Pametne bele palice opozarjajo uporabnika na ovire v višini stopal ter v višini trupa in glave ter tako preprečujejo trke slepe osebe s predmeti v okolju."
Bela palica v bližnji prihodnosti
Ana Mohorko iz Centra IRIS predvideva, da bela palica kot osnovna tehnologija navigacije za osebe s slepoto ne izgubila primata med navigacijskimi pripomočki. Pravi: "Gibanje je ena izmed osnovnih človeških potreb in bela palica osebam s popolno ali delno izgubo vida kot taka omogoča večjo vključenost v skupnost. Bela palica je simbol slepote in okolica osebo prepozna kot osebo s slepoto ali slabovidnostjo. Uporabniki uporabljajo belo palico predvsem v zunanjih okoljih, v notranjih znanih prostorih pa jo lahko le delno, delno pa pospravijo in nadaljujejo pot s pomočjo zgornje in/ali spodnje zaščitne tehnike ali z videčim vodičem."
V Centru IRIS poučujejo spretnosti orientacije in mobilnosti otroke v vrtcih in mlade vse do konca srednje šole, ki se šele srečujejo z uporabo bele palice ali urijo določeno pot, npr. od doma do šole ali na delovno mesto v sklopu praktičnega usposabljanja z delom, ki je del strokovnih srednješolskih programov. Mohorko dodaja: "Otrok in mladostnikov ter potreb po osamosvajanju na področju orientacije in mobilnosti je vedno več, časa za obravnave pa pogosto ni veliko, zato znotraj naših obravnav poskrbimo za trdno osnovo same pravilne uporabe običajne bele palice ter same orientacije in mobilnosti v uporabnikovem domačem okolju in jim predamo informacije o novostih na področju belih palic. Pred kratkim smo se tiflopedagoginje iz Centra IRIS udeležile predstavitve nove LETIsmart zvočne bele palice v Trstu, ki z uporabnikom komunicira preko pritiskov na dva gumba in vgrajenega zvočnega sistema v ročaju. Uporabniki se lahko po zvočnih signalih, ki jih oddaja bela palica, orientirajo v Trstu, ki ima na določenih mestih vgrajene zvočne sisteme, npr. nad vhodom v javne stavbe, trgovine, na avtobusih ali pred gradbišči, ki jo zvočna bela palica zazna in to preko piskov sporoči uporabniku. Tako imajo poleg tipnega zaznavanja preko bele palice na voljo še dodatnega – slušno zaznavanje. Trst je prvo evropsko mesto, ki je začelo s tovrstnim načinom pomoči pri orientaciji in mobilnosti osebam s slepoto ali ostanki vida z nameščanjem slušnih sistemov v samo mesto." A obenem iz Centra IRIS opozarjajo, da je stroka tiflopedagogike v Sloveniji razmeroma zelo mlada, zaradi česar porabijo veliko nekaj časa za uveljavljanje stroke na državni ravni in poleg njihovega rednega dela z mladimi s slepoto in slabovidnostjo še sledijo novostim. Pojasnjuje: "Strokovnega kadra primanjkuje, obravnave z mladimi pa terjajo svoj čas in zbranost, saj je poučevanje recimo uporabe bele palice na izbrani poti zelo odgovorno delo. Tako mladim le predajamo informacije o novostih, poučujemo pa jih osnov z običajno belo palico. To predstavlja podlago za uporabnikovo nadaljnje raziskovanje drugih vrst belih palic in tudi za pridobivanje psa vodnika." A kot kažejo izsledki projekta Vpliv četrte in pete industrijske revolucije na življenje invalidov je težava z razumevanjem težav slepih in slabovidnih še širša, saj kot največjo težavo osebe s slepoto navajajo nerazumevanje ljudi za težave invalidnih oseb, nepotrpežljivost ob komunikaciji ali delu z njimi ter nezavedanje o težavnosti uporabe določenih pripomočkov. Sodelavci projekta dodajajo, da bi bilo "v zvezi s tem smiselno razmisliti o pristopih k osveščanju in izobraževanju celotne družbe, s čimer bi lahko življenje invalidov in njihovo vključevanje v družbo, bistveno izboljšali."
Prav zaradi pereče problematike so se pri Fakulteti za elektrotehniko UL in Geodetskem inštitutu Slovenije odločili, da bomo v oktobru 2022 začeli z novim projektom z naslovom Analiza konceptualnih zasnov informacijske in tehnične sistemske podpore invalidom za povečanje socialne vključenosti. V okviru projekta bodo nadaljevali zastavljeno delo na tem področju ter s sodelovanjem predstavnikov invalidskih skupin analizirali konkretne potrebe in scenarije vsakdanjih dejavnosti bivanja, mobilnosti in dela, ter na tej osnovi predlagali konceptualne zasnove celostnih tehnoloških rešitev, ki bodo invalidom olajšale izvedbo teh scenarijev. Kot tipičen primer takega scenarija navajajo navigacijo slepega od doma skozi mesto do upravne enote in okenca uradnika. Analiza bo izvedena z vidika IKT opremljenosti, arhitekturnih prilagoditev stavb, invalidom prijaznejše infrastrukture in ter IKT oblikovanja sistema javnih storitev.
