Organizacija Inclusion Europe je bila ustanovljena leta 1988, trenutno pa vključuje 74 organizacij iz 39 evropskih držav. Večina organizacij predstavlja podporne nevladne organizacije za osebe z motnjo v duševnem razvoju. Pinomaa pravi, da so skupaj glasnejši in le skupaj lahko poskrbijo, da se njihov glas sliši.
Jyrki Pinomaa ima dva odrasla otroka z motnjami v duševnem razvoju. Od leta 1986 je aktiven na področju pravic ljudi z motnjo v duševnem razvoju tako doma na Finskem kot v tujini. Junija letos je bil ponovno izvoljen za predsednika Inclusion Europe za mandatno obdobje 2022–2026. Bil je predsednik Inclusion Finland, finske nacionalne organizacije za osebe z motnjami v duševnem razvoju in njihove družine. Leta 2018 se je upokojil kot izvršni direktor fundacije Aspa, ki jo je ustanovilo 13 finskih invalidskih organizacij za zagotavljanje kakovostnih stanovanj in storitev za osebe z različnimi invalidnostmi. Z njim smo se pogovarjali o izzivih turbulentnih časov, v katerih smo se znašli, in o težavah, ki so ostanek preteklosti. S svojimi odgovori se je zazrl v prihodnost in poudaril nujno uvedbo inkluzivnih šol.
V intervjuju iz leta 2007 beremo, da vas je položaj vaše družine in počasnega uveljavljanja sprememb na področju pravic oseb z motnjo v duševnem razvoju pripeljal do tega, da ste v parlamentu vlado obtožili goljufanja. To ste pospremili z besedami: "Želimo, da bi bili invalidi izenačeni z ostalimi ljudmi. Napisana so bila poročila, sprejeta je bila reforma zakona, vendar se ni zgodilo nič." Zdi se, da bi lahko za mnoge države v Evropi podobno trdili tudi danes. Ali se je to razmerje med zakonskimi spremembami in praktičnimi ukrepi kakorkoli spremenilo: smo uspeli preiti od besed k dejanjem?
Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja sem imel govor v finskem parlamentu na dogodku, ki je bil organiziran v povezavi z invalidskimi storitvami za družine z otroki z invalidnostjo. Po govoru je k meni pristopil eden od poslancev in me vprašal: "Ali je res, da se v 20 letih ni nič spremenilo?" Bil je oče dveh odraslih otrok z invalidnostjo in mi je povedal, da se je, ko me je poslušal, spomnil na svoje govore pred dvajsetimi leti in se mu je zdelo, kot da je tedaj izgovarjal iste besede kot jaz. Če danes poslušam mlajše starše z otroki z motnjami v duševnem razvoju, bi lahko trdil podobno, kot mi je zaupal starejši poslanec pred več kot 20 leti.
Seveda se je v teh nekaj desetletjih veliko zgodilo. Če pa ljudje, ki so zaradi svojih otrok z invalidnostjo končali kot uporabniki invalidskih storitev in doživeli, da so se zgodila "poročila in reforma zakona, pa se ni zgodilo nič," potem bi rekel, da vladi ni uspelo. Storitve so namenjene tistim, ki jih uporabljajo, in morajo vedno izpolnjevati njihove potrebe.
Če se za začetek dotakneva sedanjega časa. V enem od svojih odprtih pisem ste zapisali: "Pandemija covid-19 je boleče pokazala, da je stara paradigma, po kateri se invalidi obravnavajo, kot da so nevidni ali na način, ki krepi dinamiko neenakosti, še vedno živa." Kako se je to kazalo v zadnjih 2 letih?
Ko se je pandemija začela, nobena vlada ni bila pripravljena nanjo in ni imela načrtov, kako se z njo zares spopasti. Zdelo se je, da ne poznajo drugega načina reševanja situacije kot tistega, ki so ga bili vajeni v preteklosti. Bilo je, kot da Konvencija o pravicah invalidov nikoli ne bi obstajala. A zdravstvena kriza leta 2019 pravzaprav ni prinesla novih vprašanj v zvezi s položajem oseb z motnjami v duševnem razvoju: okrepila je in povečala segregacijo in diskriminacijo oseb z motnjami v duševnem razvoju.
V tem obdobju so bile kršene številne človekove pravice oseb z motnjami v duševnem razvoju. Med pandemijo se je stanje poslabšalo, posledice pa so bile zelo hude: smrtnost ljudi z motnjami v duševnem razvoju zaradi covid-19 je denimo v Angliji ocenjena kot 3,6-krat večja od splošne populacije. V mnogih državah so osebam z motnjami v duševnem razvoju celo zavrnili zdravstveno oskrbo. Bili so prisiljeni v izolacijo v svojih sobah in niso smeli oditi – na Poljskem je to trajalo celo več kot eno leto! Primanjkovalo je tudi jasnih in lahko razumljivih informacij o razmerah ter sprejetih ukrepih. Gibanja za pravice invalidov so se morala boriti za prednostno cepljenje, čeprav je bilo jasno, da so invalidi izpostavljeni večjemu tveganju.
V času epidemije so mnogi ljudje z invalidnostjo na odgovorne naslovili tudi odprta pisma, v katerih so govorili o težavah z dostopom do rehabilitacije, lockdowni pa so mnogim invalidom odvzeli možnost rednih terapij, ki so zanje zelo pomembne: kakšna škoda je bila v tem smislu storjena in kako je to še mogoče popraviti?
Omejevanje dostopa do podpore in zdravljenja, ki ga ljudje potrebujejo, je le ena od mnogih resnih posledic pandemije. Neposredno vpliva na življenje in zdravje invalidov, pa tudi na okolico. V mnogih državah je bila podpora, nega in izobraževanje zaradi ukrepov dolgo časa na plečih družin. Invalidske in nevladne organizacije so opravile ogromno dela v času pandemije. Zavzemali so se za spoštovanje pravic oseb z motnjami v duševnem razvoju in njihovih družin po vsej Evropi. Poskrbeli so za podporo in nego. Zapolnili so ogromne vrzeli pri obveščanju javnosti o trenutnih razmerah. Vlade so se nanje obrnile v času krize. Naložbe iz skladov za okrevanje ter drugih sredstev EU in nacionalnih skladov je treba uporabiti tako, da se izboljša kakovost življenja oseb z motnjami v duševnem razvoju in družin. Nekaj navdiha za to, kako je treba naložbe po pandemiji uporabiti na ta način, prihaja iz ZDA.
V nekem pismu ste omenili, da "vsi težko razumemo, kaj se dogaja okrog nas, za ljudi z motnjami v duševnem razvoju pa je to še toliko bolj zahtevno." Imate dva sinova, Markusa in Robina, oba z motnjami v duševnem razvoju: kako ste se v vaši družini spopadli s težavami ob pojavu epidemije?
Moja odrasla sinova, Markus in Robin, sta bila trinajst tednov izolirana v svojih domovih brez kakršnih koli dnevnih aktivnosti, brez rednih terapij, brez možnosti, da bi ju mi ali kdo drug obiskal, brez možnosti, da nas obiščeta, ostala sta brez svojih običajnih hobijev in tako dalje. Na krajše izlete so se lahko odpravili le v bližino hiše, kjer živijo.
Zato smo že kmalu začeli raziskovati možnost ohranjanja stika prek iPada, ki smo ga že prej kupili zanju. Naprava je bila kar nekaj časa neuporabljena, zato so aplikacije, ki so bile vanjo prenesene pred leti, najprej zahtevale posodobitve. Zagnali smo iPad in končno se je odprla povezava Skype. Vendar so bile podobe večinoma nepremične, le zvok je dobro delal. V pogovoru s sinovoma, ki ne govorita, je pomembno, da komunikacija prenese vse izraze, kretnje in podporne znake. Nadgradnja mobilne povezave za večjo učinkovitost je povečala zmogljivost naprave kot videofona. Osebje se je moralo navaditi na uporabo naprave. Po težavah na začetku je videopovezava končno začela delovati pravilno. To je le ena od izkušenj, kako težko je bilo osebam z motnjo v duševnem razvoju v času epidemije.
Med vsakodnevnimi videoklici sta nam s svojimi gestami pošiljala nedvoumno sporočilo: "Hočeva domov". Čeprav sta nas po trinajstih tednih zopet lahko obiskala in smo ju tudi milahko obiskali, bi rekel, da njihovo sporočilo "Hočeva domov" še vedno ostaja aktualno. Pred epidemijo sta Markus in Robin skoraj osem let živela drugje in stran od svojega otroškega doma. Vsak teden sta nas obiskovala in novo bivališče je zanju postalo njun novi dom. Ko pa jima je bila odvzeta ta povezava med domom iz otroštva in sedanjim domom, je to omajalo njun občutek varnosti in zaščite, ki je izhajal iz tega. Prepričan sem, da lahko te občutke obnovimo, vendar bo za to potreben čas.
Kot predsednik organizacije Inclusion Europe spremljate tudi politične odločitve najvišjih političnih organov na ravni Evropske unije in se nanje odzivate. Marca 2021 je Evropska komisija sprejela Strategijo o pravicah invalidov 2021–2030. Kako učinkovita je EU pri reševanju različnih vprašanj ljudi z motnjami v duševnem razvoju? Evropsko sodišče za človekove pravice je na primer nedavno sprejelo 2 odločbi proti volilni pravici oseb z omejeno poslovno sposobnostjo, kar ste pri Inclusion Europe ostro obsodili.
Evropska komisija je marca 2021 predstavila strategijo o pravicah invalidov. 10-letna strategija določa nove pobude EU za izboljšanje življenja invalidov. Te vključujejo spodbujanje podprtega odločanja, nove smernice za države članice za odpravo segregacije v institucionalnem varstvu in boljšo dostopnost volitev v Evropski uniji. Strategija sledi pomembnim pobudam EU, ki so bile sprožene in že izvedene: Evropski akt o dostopnosti, ki izboljšuje dostopnost izdelkov storitev; evropski steber socialnih pravic, ki določa agendo socialne politike za vse države članice, vključno z dostopom do dobre zaposlitve in podporo invalidom. EU je močno prispevala tudi k prehodu iz ločenega institucionalnega varstva v izvajanje podpornih storitev v skupnosti. Sredstva EU in promocija tega vprašanja igrajo pomembno vlogo pri uresničevanju tega za mnoge invalide. Seveda je treba narediti veliko več, saj v EU v institucijah še vedno živi 1,4 milijona ljudi.
Volilna pravica je še en velik problem, ki ga je treba hitro rešiti. V tem trenutku več kot polovica držav članic EU ljudem odreka volilno pravico na podlagi statusa poslovne sposobnosti. Preprosto povedano: če ste v sistemu skrbništva, ne morete voliti ali kandidirati na volitvah. To je očitna kršitev Konvencije o pravicah invalidov. Pred kratkim smo opazili dober napredek v državah, kot so Španija, Francija, Nemčija. Toda vse evropske države morajo to nepravično pravilo odstraniti iz svoje zakonodaje. Veliko več je treba storiti tudi za lažjo udeležbo volivcev za tiste, ki lahko volijo – zagotoviti dostopne volilne informacije, imeti dostopne volilne postopke, zagotoviti dobro podporo ljudem. Razsodba Evropskega sodišča za človekove pravice je bila zelo veliko razočaranje v našem boju za povrnitev volilnih pravic za invalide. Utemeljitev sodišča je popolnoma napačna in ne bo ustavila napredka gibanja za invalide pri tem ključnem vprašanju.
Omenjate dostopnost do informacij: ta je v današnjem času pomembna še bolj kot kdaj koli prej: ukrepi, ki se ves čas spreminjajo, nova zdravniška priporočila itd. Kako smo bili pripravljeni na področju lahko razumljivih besedil oz. novic ob prihodu epidemije? Kaj je bilo narejenega v zadnjih 10 letih in kaj je treba narediti v prihodnosti na področju lahkega jezika?
Lahko branje oz. lahek jezik je uveljavljen kot eden od načinov, kako ljudem zagotoviti informacije v obliki, ki jo lahko uporabljajo. In imeti informacije je ključnega pomena za sodelovanje v družbi in za sprejemanje odločitev. Da vemo, kaj se dejansko dogaja. V času pandemije so bile zelo pomembne lahko razumljive informacije: pojasniti, kaj se dogaja, kakšni so ukrepi, kaj je cepljenje in zakaj je pomembno, da imajo invalidi zgodnji dostop do njega.
V Evropi je veliko organizacij, ki ustvarjajo in uporabljajo lahko razumljiva besedila. Vendar bi želeli videti še več lahko razumljivih besedi. Zlasti v primeru javnih organov, bank in drugih institucij, pomembnih za življenja ljudi. Ne samo, da so lahko razumljive informacije bolj dostopne, temveč ustvarjajo tudi zaposlitvene možnosti za ljudi z motnjami v duševnem razvoju.
S tega vidika je zelo pomembna tudi sama izobrazba: omenjate, da na tisoče otrok z motnjami v duševnem razvoju ne dobi nobene ali ustrezne izobrazbe. Oktobra letos je Inclusion Europe objavila dokument o inkluzivnem izobraževanju, v katerem ste poudarili, da mora svet narediti korak naprej in pospraviti ločeno izobraževanje v predal zgodovine. Katere so glavne ideje tega dokumenta in kaj pričakujete v prihodnosti na področju izobraževanja?
Naše gibanje je nastalo že davno. Ko ni bilo storjenega še praktično nič, je skušalo najti rešitve za otroke z motnjami v duševnem razvoju. Od takrat je bil dosežen napredek. Menimo, da ima vsak otrok pravico do izobraževanja. Za zaščito te pravice obstajajo močni zakoni. Obstajajo politike inkluzivnega izobraževanja. Obstaja širok nabor orodij in metodologij za otroke s posebnimi potrebami. Obstaja veliko šol, kjer imajo otroci s posebnimi potrebami in brez njih korist od skupnega učenja. Obstaja široka paleta raziskav in študij, ki dokumentirajo, kako deluje inkluzija v posmeznih primerih. Obstaja sodelovanje s tistimi v izobraževalnem sistemu in zunaj njega, ki študentom pomagajo pri prehodu z ene izobrazbene stopnje na drugo in iz izobraževalnega v delovni proces. Nekateri ljudje z motnjami v duševnem razvoju delajo kot učitelji ali raziskovalci.
Ampak to očitno ni dovolj. Na tisoče otrok z motnjami v duševnem razvoju se sploh ne izobražuje. Posamezniki in njihove družine so prepuščeni sami sebi. Nešteto otrok z motnjami v duševnem razvoju se ne uči skupaj s prijatelji in vrstniki, ki niso invalidi. To še posebej velja za študente s kompleksnimi potrebami po podpori. Ločeno šolanje ruši naravne odnose med otroki, vodi v omejene zaposlitvene možnosti za osebe z motnjami v duševnem razvoju in dodatno obremenjuje študente, starše in družbo. Inkluzivne šole obstajajo in se financirajo kot naključni primeri dobre prakse; manjka podpore za razširitev njihovega znanja in izkušenj na celoten sistem. Prakse inkluzivnega izobraževanja ne jemljejo dovolj resno, da bi jih uvedli v redno izobraževanje. Kar želimo, da države storijo v bližnji prihodnosti, je, da ločeno izobraževanje prepustijo zgodovini. In vsakemu študentu omogočijo ustrezno izobrazbo. To pa pomeni izobraževanje, kjer si vsi učenci delijo isto učilnico, izobraževalne metode so prilagojene vsakemu učencu, učitelji so opremljeni z veščinami, časom, orodji in podporo za zagotavljanje ustreznega izobraževanja vseh učencev.
Brez izobrazbe so možnosti za zaposlitev osebe z motnjami v duševnem razvoju redke. Inclusion Europe navaja, da je zaposlitev pot do vključevanja, vendar pa je pomanjkanje znanja in odnosov lahko še vedno velika ovira pri zaposlovanju oseb z motnjami v duševnem razvoju. Kakšne so možnosti delodajalcev, da olajšajo ta prehod v zaposlitev osebam z motnjami v duševnem razvoju in kaj bi po mnenju Inclusion Europe lahko pripomoglo k pospešitvi teh procesov?
Pred pandemijo je bilo delovno aktivnih le 50,8 % invalidov, pri osebah brez invalidnosti pa je odstotek precej višji: 74,8 %. To je še ena tema, ki jo poskuša evropska strategija o pravicah invalidov obravnavati. Pri osebah z motnjami v duševnem razvoju je situacija neprimerljivo slabša. Na Irskem je bilo na primer samo 36 % odraslih z motnjo v duševnem razvoju vključenih v neko obliko dela: 29 % v varstvenih centrih in le 7,1 % na odprtem trgu dela. Na Škotskem ima le 6 % ljudi z motnjami v duševnem razvoju delo. In ta položaj je še slabši v mnogih državah v Evropi. Da bi to rešile, morajo države ljudem z motnjami v duševnem razvoju zagotoviti ustrezno izobrazbo. V ločenih šolah se začne izključenost s trga dela – brez ustreznih kvalifikacij. Vseživljenjsko poklicno usposabljanje mora postati tudi vključujoče. Z digitalnim in jezikovnim znanjem kot prednostno nalogo. To izobraževanje je bilo tradicionalno onemogočeno osebam z motnjami v duševnem razvoju in je nujno za iskanje zaposlitve. Za izboljšanje dostopa do dela v primeru tako delodajalcev kot držav je treba narediti še veliko več. Ker se govori o pomanjkanju delavcev po vsej Evropi, je skrajni čas, da delodajalci začnejo upoštovati tudi to skupino morebitnih zaposlenih.
Ena od tem najnovejše strategije je tudi vprašanje institucij. Leta 2020 je evropska strokovna skupina za prehod iz institucionalne v skupnostno oskrbo stopila v stik z Evropsko komisijo, da bi izrazila resno zaskrbljenost glede načrtov za gradnjo ustanove za 100 prebivalcev z motnjami v duševnem zdravju v mestu Lodž na Poljskem. To je bil jasen primer vlaganja sredstev EU v okolje institucionalnega varstva, kar je v uredbah EU, ki zajemajo naložbe iz tega vira, opredeljeno kot dejansko neupravičeno do pravice financiranja. Avgusta 2020 je član skupine skupaj s fundacijo Validity Foundation vložil uradno pritožbo. Skoraj eno leto pozneje načrti za naložbo, znano kot "Wyjątkowy dom", še potekajo, medtem pa še ni prišlo do vsebinskega odziva, ki bi upravičil njeno nadaljevanje. Kaj je treba narediti na področju deinstitucionalizacije in zakaj EU še vedno financira takšne institucije, če je to v nasprotju z njihovimi lastnimi predpisi? Katere so najboljše prakse v Evropi, ki bi lahko bile zgled za deinstitucionalizacijo?
Nobenih novih institucij, nobenih sredstev EU za institucije – to je minimum. Kot sem že rekel, je v Evropski uniji 1,4 milijona ljudi v institucijah. Dobiti morajo podporo, da se odselijo in živijo v skupnosti.
Institucionalizacija se zgodi v krajih, kjer so ljudje obravnavani v skupinah (na primer na podlagi invalidnosti), stran od drugih, njihova življenja pa ne usmerjajo lastne želje in potrebe, temveč pravila in protokoli ustanove. Ločeno institucionalno podporo je treba nadomestiti s podporo, ki pomaga vsakomur posebej, da postane del sveta okoli sebe: biti del družine, imeti prijatelje, imeti službo, biti dober v nečem. Pripadati. Tudi družinam mora biti nudena ustrezna podpora, da jim ni treba "izbirati" med tem, da vso energijo posvetijo enemu članu ali jih preprosto pošljejo v institucijo. S pravo podporo so družine lahko prav to – družine. Ne pa polno zaposleni negovalci, terapevti, administratorji, organizatorji.
Univerzalne rešitve ne obstajajo, univerzalna načela pa: ljudje iščejo človeške povezave in stabilnost. To mora biti vodilo vsakega sistema za podporo. Neodvisnost in vključenost lahko dosežemo s spoštovanjem potreb vsakega posameznika in zagotavljanjem spektra individualizirane podpore. Ljudje, ki zapuščajo ustanove, potrebujejo podporo pri vzpostavljanju odnosov, spoznavanju zunanjega sveta in soočanju s posledicami institucionalizacije (vključno s podporo pri soočanju z zlorabami, ki so jih doživeli v instituciji).
Pred dnevi so na finski nacionalni radioteleviziji YLE prikazali dokumentarec o zlorabah ljudi z motnjami v duševnem razvoju, ki so se zgodile izven institucij. Ljudi so obravnavali povsem brez dostojanstva: pretepali, nadlegovali, ustrahovali, predvsem pa so njihovi skrbniki uporabljali nezakonite omejevalne ukrepe in kazniva dejanja. In vse to se je zgodilo na Finskem. Kaj je mogoče storiti v zvezi z zlorabo ljudi z motnjo v duševnem razvoju točno tam, kjer bi se morali počutiti varne?
To je bil res grozljiv dokumentarec. V njem je bilo predstavljenih kar je nekaj resnih kršitev človekovih pravic. Zagotavljanje stanovanjskih storitev za invalide na Finskem se je strukturno spremenilo. Postale so tržne in občine so svojo odgovornost na koncu izpolnjevale predvsem z razpisi in cenovno konkurenco, ideologija razpisov pa temelji na dejstvu, da je storitev mogoče standardizirati in komercializirati. Potrebe po pomoči in podpori osebe z motnjo v duševnem razvoju pa so vedno individualne. Individualne pomoči in podpore ni mogoče standardizirati ali primerjati.
S tem vprašanjem je tesno povezano nenehna segregacija in slabo ravnanje z invalidnimi osebami v Evropi. V EU je 1,4 milijona ljudi v ustanovah za ločeno oskrbo. Prizadevanja, da bi to spremenili in ljudem zagotovili podporo v skupnosti, pogosto izpuščajo osebe z motnjami v duševnem razvoju, zlasti tiste s kompleksnimi potrebami po podpori. Vlade morajo nemudoma zamenjati te institucije in zagotoviti podporo, ki temelji na potrebah vsakega posameznika in vključuje ljudi v okolju okrog njih.
Junija letos ste bili ponovno izvoljeni za predsednika Inclusion Europe za drugi in zadnji mandat. Kaj je bilo narejenega v prvem mandatu in kakšni so vaši načrti za mandatno obdobje 2022-2026?
V zadnjih letih se je Inclusion Europe osredotočil na volilno pravico za ljudi z motnjami v duševnem razvoju, s čimer je prispeval k napredku pri tem vprašanju po vsej Evropi. Opravili smo tudi veliko dela, da bi zagotovili, da so ljudje z motnjami v duševnem razvoju neposredno vključeni v pobude EU, govorijo na konferencah in prispevajo k ustreznim politikam. Veseli nas, da institucije EU pogosteje zagotavljajo lahko razumljive informacije, saj je le tako njihovo delo dostopno. Nedavni primeri so uvedba strategije EU o pravicah invalidov ali dve poročili Evropskega parlamenta (o zaposlovanju in o peticijah). Skupaj s svojimi člani spodbujamo pravico do življenja v skupnosti, izobraževanja in zaposlitve. Vedno iščemo priložnosti, da delimo dobro delo, ki ga številni ljudje opravijo po vsej Evropi, in pomagamo našim članom, da ga delijo. A kot povsod drugod, tudi pandemija vpliva na naše delo. V Evropski parlament smo vložili peticijo za zaščito pravic oseb z motnjami v duševnem razvoju in njihovih družin.
V naslednjih letih bomo naša prizadevanja na teh področjih še okrepili. Na podlagi tega, kar obstaja in kar je bilo doseženo, si prizadevamo, da bi inkluzija postala resničnost za vse. Vključitev ne sme biti loterija "dobre prakse". To je pravica in mora postati norma v naših družbah. Z našimi člani, drugimi invalidskimi organizacijami, aktivisti in strokovnjaki se borimo za Evropo, kjer osebe z motnjami v duševnem razvoju uživajo enake pravice in polno sodelujejo v vseh vidikih življenja. Kjer lahko odločajo o svojem življenju tudi na volitvah, pri čemer jim zakoni o poslovni sposobnosti ne odvzamejo te osnovne pravice. Kjer živijo in imajo podporo v skupnosti, ne da bi bili ločeni in institucionalizirani. Kjer hodijo v redne šole, imajo službo in so spoštovani v svojih družbenih vlogah, niso ločeni od drugih, ostanejo brez ustrezne izobrazbe ali prihodnosti. Za Evropo, kjer so družine ljudi z motnjami v duševnem razvoju podprte tako, da so dejansko lahko družina za vse svoje člane. Za Evropo, kjer se upoštevajo interesi in skrbi ljudi z motnjami v duševnem razvoju in njihovih družin. Evropa, kjer nihče ne živi v izključenosti ali revščini.
Tudi starše otrok z motnjami v duševnem razvoju pogosto potiskajo na rob, pogosto z besedami hvale ali usmiljenja, pri tem pa ne upoštevajo resničnih potreb in težav, s katerimi se soočajo kot starši. Ali je treba še veliko narediti na področju informiranja ljudi, izzivanja ustaljenih vzorcev mišljenja?
Ljudje se ponavadi bojijo tistega, česar ne poznajo. Ljudje z motnjami v duševnem razvoju so bili žal predolgo zapostavljeni, predolgo zaprti v ustanove, predolgo so bili v ločenih šolah in na ločenih delovnih mestih: stran od naših oči, stran od naših misli. Intelektualna motnja je že predolgo nekaj čudnega in neznanega, nekaj, česar se je treba bati. Vsi dobro poznamo nagovor, ki ga ljudje izgovorijo staršem, ki pričakujejo prvega otroka: "Vseeno je, ali je fant ali punčka, le da je zdrava."
Vemo pa tudi, da je najtežje spremeniti stališča ljudi. Če želiš spremeniti stališča, če želiš spremeniti svet, moraš nekje začeti. Prej sem vam povedal, da imamo vsi ambicije. Šola je tam, kjer se te ambicije začnejo oblikovati. Tam se otroci naučijo vedeti, kaj se nam zdi pomembno. Tam se otroci naučijo delati tisto, kar jih pripravlja na življenje in delo. Tam se otroci učijo igrati in biti z drugimi. Potrebujemo šole, kjer so vsi učenci skupaj. Kjer se naučijo delati in biti drug z drugim. Z inkluzivnimi šolami nam lahko uspe spremeniti tudi odnos bodočih odraslih. Inkluzivno izobraževanje je dober začetek, saj v šolah – kot je dejal češki filozof, pedagog in teolog John Amos Comenius (1592–1670) – gradimo človeški rod.
