Simbol osebe v invalidskem vozičku, narisan s črno barvo na rumenem asfaltu. Foto: Pixabay
Simbol osebe v invalidskem vozičku, narisan s črno barvo na rumenem asfaltu. Foto: Pixabay

Dostopnost do kulturne dediščine je eden od osrednjih temeljev kulturne politike evropskih držav, med njimi tudi Slovenije. Tudi slovenski muzeji in galerije so v zadnjih nekaj letih načrtno skrbeli za odpiranje novih možnosti, uveljavljanje novih praks dostopnosti ter seznanjanje z novostmi s področja dostopnosti premične kulturne dediščine za osebe z oviranostmi.

V okviru Službe za premično dediščino in muzeje bo do konca novembra v dveh terminih potekalo strokovno izpopolnjevanje z delavnico na temo dostopnosti in inkluzivnosti v slovenskih muzejih in galerijah.

Izpopolnjevanje z delavnico je sestavljeno iz dveh delov. Zaradi epidemije srečanja ne bodo v živo, temveč so predavatelji svoje predstavitve posneli vnaprej in so na ogled na spletni strani SPDM. Drugi del pa bo sestavljen iz razprave in delavnice, potekal pa bo preko spletne videokonference. Zaradi dela po skupinah je udeležba omejena na 25 udeležencev. Razprava in delavnica bosta ponovljeni v dveh terminih, v ponedeljek, 23. novembra, in ponedeljek, 30. novembra. Več informacij lahko najdete na spletni strani Službe za premično dediščino in muzeje.

O temah dostopnosti in inkluzije smo se pogovarjali z Majo Hakl Saje, sodelavko Službe za premično dediščino in muzeje pri Narodnem muzeju Slovenije, in Tino Palaić, sodelavko Slovenskega etnografskega muzeja.

Dostopnost do kulturne dediščine je zelo širok pojem. Kaj vse spada v nabor tehnik in praks dostopnosti?

Dostopnost je zares širok pojem. Zajema fizično dostopnost, torej ustrezno urejen dostop do muzejskih in galerijskih stavb, arhivov in drugih kulturnih ustanov, prav tako pa tudi do arheoloških najdišč in podobnih lokacij, kjer si je mogoče ogledati naravno in kulturno dediščino. Poleg tega vključuje še dostop do razstavnih in vseh drugih prostorov v teh ustanovah. Poleg fizične pojem dostopnosti vključuje še informacijsko-komunikacijsko oziroma spletno dostopnost, ki pa ne pomeni le ustreznega nabora informacij o dostopnosti do stavb, ki hranijo kulturno dediščino, temveč tudi dostopnost samih vsebin na spletnih straneh uporabnikom z različnimi potrebami. V okvir dostopnosti spadata še dostopnost do vsebin naravne in kulturne dediščine, ki jih kulturne ustanove dosegajo med drugim s prilagoditvijo oziroma snovanjem novih izobraževalnih programov, ter še zlasti vključevanje različnih družbenih skupin v muzejsko delo in s tem v soustvarjanje dediščinskih pripovedi. V sklop dostopnosti pa sodita tudi socialna in ekonomska dostopnost.

Katerim področjem dostopnosti do kulturne dediščine se boste posvetili v tokratnem strokovnem izpopolnjevanju?

V tokratnem strokovnem izpopolnjevanju, ki je sicer prvo v seriji izpopolnjevanj, ki se bodo nadaljevala tudi v naslednjem letu, se bomo posvetili predvsem arhitektonski in spletni dostopnosti ter dostopnosti do muzejskih vsebin. Vse omenjeno podpirajo med drugim Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov, ki jo je Slovenija ratificirala leta 2008, Zakon o izenačevanju možnosti invalidov, ki je bil sprejet leta 2010, ter tudi Evropska strategija o invalidnosti 2010–2020. Spletno dostopnost uporabnikom z različnimi oviranostmi posebej poudarja Zakon o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij, ki je bil sprejet leta 2018 na podlagi Direktive EU o spletni dostopnosti. Namen strokovnega izpopolnjevanja je krepitev kompetenc muzejskih strokovnjakov na področju dostopnosti muzejev in galerij ter še zlasti izmenjava izkušenj, dobrih praks in rešitev s tega področja. K sodelovanju smo povabili več predavateljev, ki predstavijo svoje izkušnje iz različnih projektov, prav tako pa tudi predstavnike ranljivih skupin, ki podajo svojo izkušnjo z delom v tovrstnih projektih. Zaradi trenutne situacije strokovnega izpopolnjevanja ne moremo izvesti v živo, zato smo prosili predavatelje, da se vnaprej posnamejo, posnetki pa so dostopni na spletni strani in YouTube kanalu Službe za premično dediščino in muzeje. V drugem delu se bomo srečali na spletu, kjer bo najprej potekala razprava s predavatelji, temu pa bo sledila delavnica, na kateri bodo udeleženci po skupinah razmišljali o konkretnih korakih, s katerimi bi izboljšali izbrane vidike dostopnosti.

Že vrsto let potekajo različni projekti na področju dostopnosti do kulturne dediščine. Kako bi ocenili uspešnost projektov in dela na področju dostopnosti do kulturne dediščine?

Kulturna dediščina je dobrina, ki mora biti dostopna prav vsem posameznikom in družbenim skupinam ne glede na njihove osebne ali druge okoliščine. Dostopnost je nenazadnje tudi pogoj za sodelovanje v družbi in njeno soustvarjanje. Tega se vsekakor zavedajo slovenski muzeji in galerije, ki se že vrsto let posvečajo krepitvi dostopnosti, ravno tako pa že vrsto let namenja posebno skrb dostopnosti do informacij o kulturni dediščini ter vključevanju predstavnikov ranljivih skupin v njeno predstavljanje in varstvo tudi Ministrstvo za kulturo RS. V zadnjih letih je bilo izvedenih več uspešnih, tudi evropskih projektov na temo večanja dostopnosti. Med zadnjimi se je npr. leta 2019 zaključil mednarodni projekt »COME-IN!« (2016–2019), v katerem je kot slovenski partner sodeloval Pomorski muzej »Sergej Mašera« iz Pirana. V okviru projekta so med drugim pripravili priročnik, ki naj bi pomagal muzejskim strokovnjakom izboljšati veščine pri zagotavljanju kakovostnih storitev prav vsem obiskovalcem. Publikacija »Elaborat o dostopnosti in zagotavljanju tehničnih pogojev za vzpostavitev dostopnosti do kulturne dediščine ranljivim skupinam« je bila pripravljena v okviru projekta »Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam« (2013–2015), v katerem je sodelovalo šest državnih muzejev in ena državna galerija. V okviru obeh, kot tudi v okviru drugih projektov, ki so potekali v zadnjih letih, so bila organizirana številna izobraževanja. Toda pri vsakem projektu se vedno pojavi tudi vprašanje trajnostnega učinka. Slednje se zagotovo poskuša zagotoviti z izobraževanjem muzejskih delavcev, objavo prej omenjenih smernic in priporočil itd. V projektu »COME-IN!« so tokrat šli še korak naprej, in sicer je nastala posebna oznaka »COME-IN!«, katere namen je postati svetovna oznaka za muzeje, ki se ukvarjajo z dostopnostjo, spodbujajo demokracijo, nediskriminacijo in ponujajo enake možnosti, boljšo dostopnost kulture in enake kulturne pravice za vse zainteresirane. Oznaka se podeljuje enkrat letno, zanjo pa se lahko potegujejo vsi muzeji, ki uresničujejo opredeljene smernice.

Zelo pomembna je arhitektonska dostopnost. Številni muzeji in galerije domujejo v stavbah starejšega datuma še iz časov, ko ni bilo poudarka na dostopnosti. Kako zahtevne so prilagoditve za gibalno ovirane v teh primerih?

Večina muzejskih in galerijskih stavb v Sloveniji je spomeniško zaščitenih in večji posegi v njihovo arhitekturno zasnovo niso dovoljeni. Prilagoditve zato zahtevajo inovativnost, predvsem pa usklajevanje s spomeniškim varstvom. Med dražjimi je namestitev zunanjega dvigala ob sami stavbi, s čimer dosežemo, da ta vanjo ne posega. Cenejša rešitev so premične klančine, ki so ustrezne za premagovanje manjšega števila stopnic. Če premične klančine ne zadostujejo, je treba preveriti možnost dostopa do muzejske stavbe v službenem oziroma stranskem vhodu. Pomembne so pa seveda tudi prilagoditve v razstavnih in drugih prostorih znotraj teh stavb. Med njimi so ureditev stranišč za osebe na vozičku, zagotovitev dovoljšnjega prostora za gibanje z vozičkom v razstavnih prostorih (dovoljšen razmak med vitrinami in drugimi možnimi ovirami v prostoru) in umestitev razstavljenih muzealij ter tekstov na ustrezno višino. Ko razmišljamo o tovrstnih prilagoditvah, pa moramo omeniti tudi zagotovitev tipnih kart oziroma tlorisov ter talnih taktilnih oznak, ki slepim in slabovidnim obiskovalcem omogočajo lažjo orientacijo in mobilnost v prostoru.

Pri dostopnosti je zelo pomembno tudi sodelovanje z uporabniki. Kakšna je uporabniška izkušnja in odzivi oseb z invalidnostmi ob obisku slovenskih muzejev in galerij?

Sodelovanje z uporabniki je prvi korak k zagotavljanju vseh vrst dostopnosti, saj ti na podlagi svoje uporabniške izkušnje podajo ustrezne usmeritve in predloge za izboljšanje dostopnosti, tako arhitektonske kot dostopnosti do vsebine. Bistveno je, da so uporabniki del projekta že od njegovega načrtovanja dalje, najbolje pa je, da sodelujejo tudi pri sami izvedbi projekta. Na ta način muzeji tudi lažje pridobijo in pritegnejo novo publiko, ki so ji ti programi namenjeni. Obiskovalce z oviranostmi, ki v teh ustanovah dolgo niso mogli dostopati do dediščinskih vsebin, je treba najprej prepričati, da so te namenjene tudi njim. V okviru projekta »Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam« se je na primer pokazalo, da osebe z oviranostmi muzejev in galerij sprva niso razumele kot prostorov, ki lahko tudi njim ponudijo kvalitetno izkušnjo spoznavanja z dediščino, te percepcije pa so se tekom izvajanja projekta začele spreminjati. Prav zato je pomembna kontinuiteta sodelovanja z uporabniki, ki lahko tako postanejo stalni obiskovalci muzejev. Treba pa je poudariti še nekaj: tovrstne prilagoditve so običajno zelo všeč tudi ostalim obiskovalcem kulturnih ustanov in pomembno obogatijo njihovo izkušnjo.

Ena od uporabniških izkušenj muzejev in galerij je povezana z vodstvi po razstavah. Kakšne so osnovne prilagoditve vodstev po razstavah za osebe z invalidnostjo? Ali slovenski muzeji in galerije omogočajo vodstva za različne tipe oseb z invalidnostjo, denimo za ljudi z okvaro vida in sluha, za osebe z motnjami v duševnem razvoju?

Slovenski muzeji in galerije se večinoma odzivajo na pobude za prilagoditev vodstev po razstavah potrebam različnih uporabnikov, vendar te prilagoditve običajno niso sistematične in kontinuirane. Družbene skupine z drugačnimi potrebami običajno še vedno niso ciljna skupina pripravljenih izobraževalnih programov, ampak najpogosteje obstoječe izobraževalne programe prilagodijo njihovim potrebam. Ob povpraševanju muzeji in galerije izvedejo vodstvo za gluhe ob prisotnosti tolmača za slovenski znakovni jezik. Tolmač je del skupine obiskovalcev ali pa njegovo sodelovanje zagotovi muzej. Nekateri muzeji naglušnim obiskovalcem ponujajo tudi uporabo indukcijske zanke. Osebam z okvaro vida nekateri ponujajo povečevalne lupe, kopije muzejskih predmetov in različna ponazorila ter tudi uporabo avdio vodiča. Nekateri muzeji zagotovijo tudi veččutno vodstvo, ki poskuša s pomočjo stimulacije različnih čutil omogočiti spoznavanje muzealij in muzejskih vsebin.

Predvsem slepim in slabovidnim je namenjena tehnika tipnih kopij, ki jim omogoča tipno zaznavo različnih muzejskih eksponatov. Kakšne so osnovne koordinate pri izdelavi kopij in ali se tovrstne prakse poslužujejo mnogi slovenski muzeji in galerije?

Izdelave kopij in ponazoril muzejskih predmetov se poslužuje vedno več muzejev in galerij. Poleg dražjih in zahtevnejših tehnik lahko z malo inovativnosti in načrtovanja muzeji in galerije pripravijo cenejša ponazorila, o čemer bomo govorili tudi v okviru tega strokovnega izpopolnjevanja. Pri kopijah predmetov je v prvi vrsti zagotovo pomembno, da ohranijo pristnost in avtentičnost izvirnega predmeta, zato mu morajo biti čim bolj podobne po velikosti, materialu in strukturi. Ravno tako je pri sami izdelavi kopij pomembno sodelovanje s predstavniki slepih in slabovidnih, kajti na ta način dobi izdelovalec kopije povratne informacije o ustreznosti izdelave. Če je izdelava kopije predraga, se lahko muzeji in galerije odločijo za izdelavo tipnih modelov in maket iz cenejših materialov (glina, stiropor, slano testo, karton ipd.), pri čemer je obiskovalcem uporabo materiala treba pojasniti. Umetniška dela je mogoče slepim in slabovidnim obiskovalcem približati z uporabo tipne prilagoditve slike ali pa z maketo oziroma modelom, ki prikazuje vsebino slike.

Katerim tehnikam ali praksam dostopnosti bi morali v prihodnosti nameniti še več časa in prostora?

Stopnja dostopnosti se od ustanove do ustanove razlikuje, zato je treba za smotrnost prilagoditev pogledati vsak posamezen muzej oziroma galerijo posebej. Zagotovo pa velja izpostaviti večanje dostopnosti do vsebin s prilagoditvijo izobraževalnih programov in predvsem vključevanje različnih posameznikov in družbenih skupin v muzejsko delo. Glede na trenutno situacijo, ko so vrata muzejev in galerij zaradi epidemije žal ponovno zaprta, je vsekakor treba še več pozornosti nameniti spletni dostopnosti in pri tem poskrbeti za potrebe najrazličnejših uporabnikov.

Katere so najboljše prakse na področju dostopnosti do kulturne dediščine v slovenskih muzejih in galerijah?

Teh praks je vsekakor veliko. Dejstvo je, da se v prav vseh muzejih in galerijah zavedajo pomembnosti omogočanja dostopnosti in inkluzivnosti in se tega lotevajo na različne načine. Večina tovrstnih prilagoditev je pripravljenih v okviru projektov, ki zagotovijo ustrezne kadrovske in finančne vire, kontinuiteto pa je po zaključenih projektnih aktivnostih težje ohranjati. To izpopolnjevanje je namenjeno tudi naslavljanju tega vprašanja. Z vseh že omenjenih področij krepitve dostopnosti so dobre prakse, za katere si želiva, da bi postale stalnica v čim več muzejih. Izpostaviva lahko vključevanje predstavnikov ranljivih skupin v muzejsko delo, pri čemer je treba posebej opozoriti na možnost zaposlitve oseb z oviranostmi v kulturnih ustanovah.

V času koronavirusne epidemije se je veliko vsebin preselilo na splet - kako pomembna je spletna dostopnost in kakšen poudarek so ji muzeji in galerije namenjali že pred epidemijo? Se vam zdi, da so muzeji uspeli v tem kratkem času narediti svoje zbirke dostopne tudi preko spleta?

Splet predstavlja vrata v svet, kar velja še posebej za sedanji čas, ko smo vezani ne samo na meje lastne države, temveč vmes še manj, na meje občin. Ravno zaradi tega je toliko pomembneje, da je spletna vsebina dostopna vsem uporabnikom ne glede na njihove okoliščine. Slovenski muzeji in galerije so bili že pred epidemijo bolj ali manj prisotni na spletu, vsi pa so se novi stvarnosti uspeli hitro prilagoditi. Svoje delo so prenesli na spletne strani in družbena omrežja, kjer so objavljali znamenite predmete iz svojih zbirk, učna gradiva za učence in učitelje, filmčke, nagradne igre in natečaje. V tem času je nastalo tudi nekaj e-razstav, objavljeni so bili virtualni sprehodi po muzejih in razstavah, nastali so podcasti, odvila so se prva virtualna odprtja razstav in še bi lahko naštevali. Med 17. in 23. avgustom sta Skupnost muzejev Slovenije in Služba za premično dediščino in muzeje pri Narodnem muzeju Slovenije pripravili posebno akcijo #naprejvpreteklost, v kateri je 55 muzejev in galerij predstavilo svoje zbirke, zanimivosti iz muzejskega vsakdana, krajše filmčke ipd. na spletnih straneh in družbenih omrežjih, poleg tega pa so nekateri muzeji organizirali posebne dogodke v svojih prostorih. Sedaj, ko se počasi približujemo zaključku tega izjemno nenavadnega leta, ki ga muzeji in galerije kljub vsemu dogajanju želijo zaključiti v pozitivnem duhu, bomo akcijo ponovili, in sicer med 7. in 13. decembrom. V tem tednu bo spletne strani muzejev in galerij ter njihova družbena omrežja ob zanimivih objavah ponovno preplavil ključnik #naprejvpreteklost, ki se mu bo tokrat pridružil še ključnik #prazničnimuzej.