Valerija Škof je znan obraz skupnosti gluhih in naglušnih v Sloveniji. Z delom v medijih je začela kot napovedovalka v televizijski oddaji Prisluhnimo tišini, čemur je dodala novinarsko delo za Spletno TV, ki ga opravlja še danes, postala je sploh prva gluha novinarka v Sloveniji. Nastopa na kulturnih prireditvah, sodeluje pri razvoju slovenskega znakovnega jezika, v tem jeziku interpretira sodobno popularno glasbo, udeležuje se domačih in mednarodnih strokovnih dogodkov, zadnje čase pa ljudem tudi vse več svetuje in jih motivira. Objavljamo pogovor, ki je nastal ob mednarodnem dnevu gluhih. Ker se z Valerijo poznava že od prej, tudi v intervjuju ostajava na ti.
Skozi številne dejavnosti si postala zelo prepoznaven obraz skupnosti gluhih in naglušnih in predstavljam si, da se ti ljudje hitro odprejo in ti zaupajo tudi kakšno svojo težavo. Kaj zdaj, kolikor opažaš sama, gluhe najbolj skrbi?
Zdaj smo sredi epidemije koronavirusa in opažam, da je veliko osebnih stisk, ker ljudje nimajo stikov, niso več tako sproščeni, tudi na pogovoru ob kavici ne, veliko omejitev je v veljavi in to je zelo hudo. Potem so tu še maske, ki predstavljajo dodatno oviro pri komunikaciji. Veliko je duševnih stisk, o katerih pa se premalo govori. Temu področju je treba posvetiti več pozornosti. Pa tudi … Še vedno so gluhi označeni kot tisti, ki ne zmorejo. Pri iskanju zaposlitev, recimo, se delodajalci avtomatsko ustrašijo: "A, gluh je … Verjetno ni sposoben … Nečesa ne zna … Kako bomo to speljali?" Ampak to ni res. Mi smo zelo sposobni, tudi delovno sposobni, pravzaprav bi vsakomur morali dati priložnost, da se dokaže, da je sposoben. Gluhe spodbujam, naj jih gluhota ne omejuje. Naj vztrajajo pri doseganju svojih ciljev. Trenutno je velika težava izobraževanje otrok v integraciji, kjer so ostali brez tolmača. Kar nekaj jih je in tudi o tem je treba čim več govoriti. Pravica vsakega gluhega otroka je, da ima v procesu izobraževanja ob sebi tolmača.
Na predavanjih in delavnicah, kakršna je bila tista v sklopu nedavnega dogodka Kako se počutiš?, ljudem tudi svetuješ. O čem se običajno pogovarjate?
Takšna predavanja oziroma delavnice so namenjene premišljevanju, kako naše misli vplivajo na naše počutje, in to še posebej v tem času, ko iz novic ali okolja prihaja veliko negativnih vplivov. In temu, da je, če si v stiski in na tleh, razmišljanje treba spremeniti v pozitivno smer, gledati na dogodke v pozitivni luči. Razmišljanje vpliva tudi na zdravje vsakega posameznika. Moje izkušnje in izkušnje drugih gluhih so tiste, ki bi jih želela predati naprej. Ljudi si želim ozaveščati in jim pomagati, da bodo začeli drugače gledati na svoje duševno zdravje, pa tudi na svoje razmišljanje.
Si mama dveh slišečih hčera, s katerima si se od rojstva naprej govorno sporazumevala, poznata pa seveda tudi znakovni jezik. Sta bili v stiku z njim že zelo zgodaj?
Z obema hčerkama sem ves čas govorila, želela sem, da bi usvojili čim več govora in ne toliko znakovnega jezika. In čeprav jaz v komunikaciji z njima nisem uporabljala kretenj, je starejša hči kretnje avtomatsko spoznavala. Tudi moja starša sta gluha in ko smo se družili, pa ko sem se družila z drugimi gluhimi, nas je opazovala in počasi začela sama izkazovati interes za znanje znakovnega jezika. Pri mlajši hčeri tega zaenkrat še nisem opazila. Pri komunikaciji s kakšno drugo gluho osebo, recimo, sicer pokaže nekaj tega znanja, ampak želje po znakovnem jeziku pa zaenkrat še nima.
Ali si kdaj opazila, da se je kakšna sošolka ali sošolec prek njiju začel zanimati za znakovni jezik?
O tem sem spraševala obe hčerki. Starejša je rekla, da ja, da jih zanima, kako se kaj pokaže, in jim ona potem pove. Mlajša pa je imela v šoli eno učiteljico, ki jo je povabila, da bi še mlajšim otrokom v šoli predstavila kakšno pravljico v znakovnem jeziku ali vsaj osnovne kretnje. Interes torej obstaja.
Slovenski znakovni jezik je v nekaterih osnovnih šolah slišečih otrok zdaj že tretje šolsko leto zapored na voljo kot izbirni predmet. Bo to po tvojem mnenju kaj vplivalo na njegovo priljubljenost?
Jaz mislim, da bi to lahko zelo vplivalo na bolj odprt pogled ljudi na rabo znakovnega jezika, v smislu: "Aha, to je jezik! Gluh človek uporablja svoj jezik." Da ne bi bilo tako kot nekoč, ko so v človeka, ki je uporabljal kretnje, strmeli in ga zasmehovali, češ kaj pa ta nekaj krili z rokami; da do kretenj ne bi več imeli negativnega odnosa. Enkrat sem bila v trgovini in prodajalka na blagajni mi je ob plačilu v kretnji pokazala: "Hvala!" Polepšala mi je dan, pa čeprav s takšno malenkostjo. Vem, da znakovni jezik v Sloveniji počasi že dobiva na veljavi, javno je bolj pripoznan, razmere se že spreminjajo.
Sodeluješ v skupini za razvoj slovenskega znakovnega jezika, kolikor vem, se redno srečujete tukaj, na Zvezi. Kako pogosta so ta srečanja in kako potekajo?
S skupino se srečujemo enkrat tedensko in delamo pet ur, predvsem smo aktivni na področju raziskovanja znakovnega jezika. Poiščemo določeno besedo, ji določimo ustrezno kretnjo ali se dogovorimo, katera kretnja bi bila bolj ustrezna. Ali pa se ukvarjamo s kakšno tej podobno kretnjo. Naše delo je zelo naporno, ker člani pripadamo različnim generacijam, različne generacije pa uporabljajo različne kretnje, isto stvar bi eden pokazal tako, drugi drugače, in tako se poskušamo uskladiti. Poiščemo neko standardno kretnjo, ki ji dodajamo različice. Tako je bilo do zdaj oblikovanih že več kot 20.000 kretenj, a je to še vedno premajhen nabor, še veliko dela nas čaka. V skupini sodelujem, odkar sem na Zvezi redno zaposlena, predtem pa sem s skupino sodelovala honorarno. Ko sem začela delati, takrat še kot honorarna sodelavka, smo imeli na voljo manj kot 8000 kretenj.
Kaj vse pa morate upoštevati pri razvoju posamezne kretnje? Z začetkom pandemije koronavirusa, recimo, je prav tako nastalo nekaj novih kretenj, ampak to je le en primer, zanima me, kako to poteka na splošno? Na kaj vse morate pomisliti, preden kretnji določite končno obliko?
Ko se je, recimo, pojavil koronavirus, sploh nismo vedeli, kaj korona pomeni, kako bi to prikazali. Pogledali smo, kako kretajo za korono v drugih državah, in smo si izposodili, ker je ta kretnja za korono nekako logična, gluhi jo razumejo, ker ponazarja virus, in tako je bila tudi sprejeta. Zelo pomembno je, da besedi damo kretnjo, ki je logična, ne nekaj nesmiselnega, kar bi si kar tako izmislili, le da bi jo gluhi sprejeli za svojo. Ne, tako ne gre. Pri drugih besedah velja enako. Je pa lahko posamezna kretnja zelo podobna kretnji za neko drugo besedo, ki na primer še nima svoje kretnje, in vse to potem nekako povezujemo. Lahko se zgodi, da ima tudi pet besed isto kretnjo, ker vseh pet označuje podoben pomen.
Vse pogosteje te videvamo tudi kot interpretinjo popularne glasbe, ko besedila pesmi tolmačiš v slovenski znakovni jezik. Kako poslušaš glasbo?
Meni zelo pomaga slušni aparat. Zdaj, ko imam boljši slušni aparat, bolje slišim, tudi besedilo pesmi, da ga lahko potem prevedem v znakovni jezik.
Kaj pa ti glasba v življenju pomeni?
Pomeni mi veliko. Glasba me zelo pomirja, ne morem si predstavljati, da je ne bi slišala. Želim si jo slišati in vsa izpeta čustva prenesti v znakovni jezik, jih še pokazati. Želim si, da bi tudi gluhi nekako začutili glasbo in da bi razumeli besedilo. Prek vibracij jo sicer lahko občutijo, besedila pa običajno ne slišijo oziroma mu ne zmorejo slediti. To je moj namen, besedilo si želim približati gluhim, da bi ga razumeli tudi oni.
Če bi narisala časovni lok od prve pesmi, ki si se je lotila, do danes, katere so ti najbolj ostale v spominu ali pa se jih nikoli ne naveličaš?
Lahko bi rekla, da so mi vse zelo ljube, ampak ena pa še posebej, ker ima močno sporočilo. To je Nipkejeva pesem z naslovom Ina. Sporočilo pesmi je: Vse razen da pomeni ne! Pesem sva interpretirali skupaj s hčerjo in to je bilo močno sporočilo. Sicer pa so mi ljube vse, ki jih interpretiram. V slovenskem znakovnem jeziku sem interpretirala tudi angleške, prva, ki sem jo prevajala, kar se mi je takrat zdelo precej težko, je bila pesem pevke Adele z naslovom Hello. Tudi ta mi je zelo blizu. Sledim le občutkom in če mi je besedilo všeč, ga prenesem še v kretnje.
Spremljaš tudi tolmače, ki interpretirajo svetovne uspešnice, poznamo jih z mednarodnih koncertnih turnej različnih izvajalcev, njihova besedila v živo prevajajo v znakovni jezik?
Ja, tudi te spremljam in zelo sem navdušena, s kako dobro mimiko in s kolikšno izraznostjo nastopajo! Pri meni je tega manj, verjetno premalo, da bi se tudi sama tako zelo vživela v koncert, jih pa občudujem.
V intervjuju za Dostopno, ki je nastal pred skoraj petimi leti, si povedala, da je tvoje zelo mehke kretnje nekoč opazil gluhi snemalec Marjan Paveu, ki te je prav zato povabil, da bi se preizkusila kot napovedovalka. Koliko časa je od takrat minilo in v kakšnem spominu so ti ostali začetki napovedovalskega dela?
Stara sem bila 18 let, ko je Marjan Paveu opazil moje kretnje in me povabil k delu za oddajo Prisluhnimo tišini, pozneje tudi za video časopis. Mislim, da sem kot napovedovalka delala tri ali štiri leta in to je bila zame velika sprememba. Jaz sem sicer bolj zaprta in sramežljiva oseba. Ko sem nastopala pred kamero, mi je bilo na začetku zelo težko, ampak je zelo dobro vplivalo name. Bila sem del zelo dobre ekipe, tu so bili snemalci, takrat je bil zraven tudi sovoditelj Fredi Pevcin, ki me je znal zelo dobro spodbujati in me je veliko naučil, tako da sem v tem delu zelo uživala. Potem sem se umaknila, da sem se lahko posvetila družini, ki sem si jo ustvarila. Leta 2007 je bila ustanovljena Spletna TV, takrat so iskali sodelavce, med drugim tudi napovedovalce, Paveu me je zato ponovno poklical in me povabil, da se preizkusim kot napovedovalka, in od takrat naprej delam.
In potem si prav pri Spletni TV počasi prešla tudi k novinarskemu delu?
Ja, na začetku sem delala le kot napovedovalka, potem pa sem opazila, da me novinarstvo in poročanje zanimata. Zelo hvaležna sem tudi Zvezi oziroma Aljoši Redžepoviču in Tini Grošelj, da sta mi dala priložnost, da se preizkusim v tem. Bilo je seveda veliko učenja, ni bilo tako enostavno, pisati besedila, jaz slovnice slovenskega jezika nisem tako dobro obvladala in moje tekste je bilo treba velikokrat lektorirati. Ampak iz tega sem se veliko naučila. In novinarsko delo me zelo veseli, daje mi veliko izkušenj, znanja, še posebej v slovenščini sem lahko svoje znanje v veliki meri izpopolnila, da potem lahko na ta način komuniciram z vsemi.
Med specializiranimi medijskimi vsebinami za gluhe in naglušne ima v slovenskem prostoru najdaljšo zgodovino prav oddaja Prisluhnimo tišini, ki so jo pred več kot 40 leti začeli predvajati na TV Koper-Capodistria, nastaja v koprodukciji Televizije Slovenija in ZDGNS. V začetku leta 2007 je ZDGNS ustanovila Spletno TV. Na RTV Slovenija je tolmačenje vsebin v slovenski znakovni jezik prisotno že desetletja, nabor oddaj, pri katerih so prisotne tolmačke znakovnega jezika, iz leta v leto raste. Konec leta 2014 je v sklopu Multimedijskega centra RTV Slovenija nastal spletni portal Dostopno.si, kjer bo objavljen tudi ta intervju. Na TV Slovenija nastajajo tudi številne informativne, izobraževalno-dokumentarne in druge vsebine, prilagojene z različnimi tehnikami dostopnosti. Potem so tu še nekatere zasebne pobude. Je medijskih vsebin za ljudi, ki ne slišijo, v Sloveniji dovolj, kakšno je tvoje mnenje?
Rekla bi, da jih ni nikoli dovolj, želeli bi si jih še več, čim več vsebin v znakovnem jeziku! Za otroke, mladino, starejše ljudi, za vse.
Službeno tudi veliko potuješ, tako si bila na primer julija 2019 na Svetovnem kongresu gluhih v Parizu in v avditoriju, kjer je potekal kongres, si imela predstavitev v mednarodni kretnji. O čem si predavala?
To je bila zame ena najpomembnejših izkušenj, nastopati in predavati na tem svetovnem kongresu v mednarodnem znakovnem jeziku. Morala sem se kar veliko pripravljati. Če bi nastopala v slovenskem znakovnem jeziku, bi bilo vseeno drugače, kot je bilo v mednarodnem. Sicer pa sem predavala o delovanju našega Slovarja slovenskega znakovnega jezika in kako se razvija, o slovarju na spletni strani in v obliki mobilne aplikacije ter kaj ta aplikacija ponuja uporabnikom. Prav tako sem imela ves teden predstavitve naših knjig, pravljic v slovenskem znakovnem jeziku, in vsega tega, kar tukaj, na Zvezi, razvijamo.
Moraš izbirati zelo drugačne interpretacije, ko nastopaš v t. i. mednarodni kretnji?
Mednarodna kretnja povzema kretnje iz različnih držav, jih nekako pomeša. Tekst prevesti v mednarodno kretnjo, to se mi niti ne zdi tako težko, podobno je, kot če bi ga iz slovenščine prevajali v angleščino. Določene kretnje slovenskega znakovnega jezika so tudi v mednarodni kretnji. Recimo, če pokažeš hvala pri nas, je to enaka raba kot v mednarodni kretnji, enaka je tudi kretnja za besedo vesel. Res pa je pri mednarodni kretnji mimika bolj izrazita in veliko več pove. Gluhi, ki prihajajo iz različnih držav, se med druženjem hitro znajdejo in učijo. Pri mednarodni kretnji je še posebej pomembna uporaba mimike, kretnje pa so nekako logične, hitro jih razumeš.
Ko omenjava mednarodne primerjave, ne moreva mimo dopolnitve slovenske ustave, Slovenija namreč šele kot peta država v Evropi začenja na ustavni ravni urejati pravice gluhih in gluhoslepih ljudi. Kaj pričakuješ, da se bo s tem spremenilo?
Ustava je najvišji pravni akt Republike Slovenije oziroma vsake države. Verjamem, da bo to zelo močno vplivalo na področje dela in izobraževanja gluhih. Že zdaj imamo na primer gluhe otroke, ki so integrirani v proces rednega izobraževanja, pa ob sebi nimajo tolmača, in lahko se borimo za pravico, da ga ima vsak, ki ga potrebuje, zares ob sebi. Vesela sem te spremembe. Čeprav smo komaj peta država v Evropi, upam, da nas bodo posnemali tudi drugod, da bodo še drugi narodi vpisali to pravico v ustavo. Znakovni jezik je naš materni jezik, je naša pravica. Kadarkoli in kjerkoli želimo, nam mora biti dovoljena raba našega jezika.
Četrtega junija letos, ko je bila na sporedu 76. izredna seja Državnega zbora, na kateri so poslanci glasovali o Odloku o razglasitvi Ustavnega zakona o dopolnitvi II. poglavja Ustave Republike Slovenije in o zakonu kot celoti, si v veliko dvorano stopila tudi sama, ob razglasitvi si interpretirala skladbo Nine Pušlar z naslovom Tople oči. Kaj pa ti pomeni ta skladba?
Ta skladba je nastala ob sodelovanju Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, zato je bil že od samega začetka v igri tudi znakovni jezik, nastala je prav v počastitev vpisa slovenskega znakovnega jezika v našo ustavo. Bila sem zelo ponosna, da sem lahko to pesem interpretirala v znakovnem jeziku v Državnem zboru, saj v sebi nosi močan čustveni naboj, izražata ga že besedilo Urše Vlašič in glas Nine Pušlar. Zelo sem vesela, da je ta lepa pesem nastala.
Hvala za pogovor, hvala tudi tolmački Mojci Korenjak.
