Jaka Škapin je slovenski umetnik, skladatelj in improvizator, ki deluje v Londonu. Njegovo glasbeno ozadje je trdno zakoreninjeno v zborovski in džezovski tradiciji, medtem ko se njegova trenutna umetniška praksa osredinja na uporabo sodelovalne improvizacije kot prakse umetniškega samoizražanja in ustvarjalnega povezovanja z drugimi.
Jaka Škapin že pet let sodeluje z Danielle Teale pri projektih Dancing with Parkinson's in Collective identity. Z njim smo se pogovarjali o tem, kako zvok in glas vplivata na osebe s Parkinsonovo boleznijo in kaj jim pomenita v okviru gibalno-zvočnih delavnic, ki jih organizirajo.
Pri Dancing with Parkinson’s skrbite za zvočni del projekta. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Do sodelovanja je prišlo dokaj naključno, ko sem še med študijskimi leti iskal možnosti za vajo in doprinos v socialno ozaveščenih in ne le profesionalnih okoljih. Že od začetka me je zanimala naravna kompatibilnost mojega pristopa do pevskega izraza in principov projekta Dancing with Parkinson’s/Collective Identity.
Raziskave kažejo, da ima skoraj 90 odstotkov oseb s Parkinsonovo boleznijo težave z glasom in govorom: na kakšen način se takšne težave vklapljajo v glasovne improvizacije, s katerimi se ukvarjate?
Naši udeleženci prihajajo na gibalne delavnice, ki včasih vključujejo elemente glasovnega dela, kot naprimer vokalne vaje, podajanje besed in zvočno slikanje. Že večkrat so mi naši plesalci omenili, da že sama svoboda mojega petja pomaga sprostiti njihove mišice glasu, sploh glede na to, da je med delavnicami vsa glasba osnovana na njihovih gibih. Večina uživa v telesni dejavnosti, ki ne vključuje vedno vokalizacijo vseh, ampak na to počaka do takrat, ko so vsa telesa že ogreta.
Kako pravzaprav poteka celoten proces in kakšen je odziv oseb s Parkinsonovo boleznijo na glasovno improvizacijo?
Naš proces se vedno začne s priznanjem sedanjosti in kako se vsi počutimo pred začetkom ustvarjanja, kar potrebujemo, da v prostor zares stopimo skupaj. Same delavnice imajo vnaprej pripravljen program, ki pa se vedno prilagaja stanju in zmožnostim naših plesalcev. Odziv je že od začetka izjemen in me vedno znova preseneti, pa tudi pomiri, spodbuja in da vedeti, da je vredno vsako skladbo glasbeno vedno znova začeti iz nič, iz tišine, teles in energije prostora.
Kakšna je razlika z odzivom na ritem oz. melodično improvizacijo? V intervjuju za Radio Prvi ste povedali, da je močan groove tista reč, ki prevzame večino ljudi. Kako torej groove vpliva na posameznika, sploh s Parkinsonovo boleznijo?
Močan ritem oz. groove lahko marsikomu omogoči, da sploh naravna namero možganov in kako se ta komunicira skozi telo, da sploh vzpostavi to povezavo in se začne premikati. Ko smo enkrat skoraj vsi na nogah, lahko pogosto intenzivno plešemo kar nekaj časa. Tukaj gre tudi za flow oz. tok kreativnosti, ki ga lahko vzpodbujamo individualno in skupaj, kar nas velikokrat ponese do novih gibov, odkritij in zmožnosti.
Kako vi vidite moč glasbe oz. glasbenika v primeru oseb s Parkinsonovo boleznijo?
Kot velja za katero koli gibalno ustvarjanje, je tudi živa glasba veliko bolj prilagodljiva in aktivna kot vnaprej posnet zvok. Glas je pa sploh vedno zelo oseben in vedno nosi več informacij kot katerikoli elektronski inštrument. Vsaj jaz v to trdno verjamem. Zdi se mi, da nekatere od teh informacij dojemamo zavestno, spet druge pa podzavestno. Zato imamo vsi glasbeniki veliko odgovornost do frekvenc, ki se jih odločimo oddajati, do njihove sporočilnosti, namena in vsebine.
Obenem je glas del kulture, del družbe, v glasu je ves čas konflikt, kulturna zgodovina. Nikdar ni le glas, ampak s seboj prinaša še druge plati. Kako se to povezuje s procesi nevrorehabilitacije?
Zelo odvisno. Včasih se mi zdi, da poskušam glas predstaviti in uporabiti kot karseda čist zvok in frekvenco, skoraj raje kot inštrument in ne le odsev moje osebnosti. Ko sodelujem z našimi plesalci, se skušam čim bolj potopiti v njihovo telesno sporočilnost. In ker se posvečamo kreativnosti v sedanji pozornosti, so naši cilji umetniški, tudi če s sabo prinesejo mnoge terapevtske doprinose.
Kdaj opazite, da zvok zares deluje oz. da se oseba odziva drugače, kot se je prej? Kakšne so te spremembe?
Vedno, oziroma skoraj vedno. Moje mnenje je, da če sem sam sproščen in odprt do možnosti zdajšnjega trenutka, potem vse ostalo steče bolj kot ne samo od sebe in vedno prinese spremembe pri plesalcih in celotni energiji prostora. Seveda gre tukaj za mnogoterost individualnih izkušenj, ampak ponavadi imajo plesalci pri koncu delavnic pokončnejšo držo, lahkoten obrazni izraz, so bolj zgovorni in družabni.
Kakšni so vaši nadaljnji načrti za povezavo glasu in Parkinsonove bolezni?
V letošnjem letu organiziramo potujočo razstavo ki predstavlja dela vizualnih umetnikov ki so individualno interpretirali naše spletne delavnice, vključuje pa tudi filmske portrete, ki so bili posneti lani med individualnimi obiski na domu. Končujemo tudi kratek film, ki bo najverjetneje prvič predstavljen junija v Londonu, med festivalom, ki ga organiziramo z nekaterimi od naših partnerjev. Zdi se nam, da je to leto širjenja ozaveščenosti o našem delu in predvsem umetniških sposobnosti naših plesalcev.
