Pred več kot desetimi leti je zaradi nesreče, ko je vozil pod vplivom alkohola, postal tetraplegik. Svojo izkušnjo je s pomočjo Petre Škarja prelil na papir, sedaj pa mlade in starejše ozavešča, da poskrbijo za varen prevoz domov, še preden nagnejo prvi kozarec alkohola.
V knjigi Vozim skozi življenje izredno živo in neposredno opisujete svoje življenje po nesreči z avtomobilom, pa tudi samo nesrečo, bralcu pa odkrivate številne dileme, s katerimi se človek sooči po tem, ko mu le trenutek spremeni življenje. Kakšna je bila vaša strategija spopadanja s tetraplegijo in kateri so bili ključni trenutki pri tem?
Gre za proces in traja nekaj časa, da ugotoviš, da se ti je življenje zelo spremenilo in da to tudi sprejmeš. Na začetku rehabilitacija poteka v bolnišnici oz. v rehabilitacijski ustanovi, ampak tista prava rehabilitacija pa se zares začne, ko se vrneš domov: v vsakdanje življenje in okolje. Poudariti je treba, da se to ne zgodi le tebi, temveč celotni družini in bližnjim.
Povratku ponavadi sledi prilagoditev bivalnih prostorov, kar s seboj prinaša velike stroške, v mojem primeru je šlo za cca. 30.000 evrov. Potem je tukaj še psiha: zanikanje, samopomilovanje, občutek nekoristnosti, želja po smrti, samomorilske misli. Vse pa ustvarja izjemne pritiske na celotno družino. Moj nasvet je takšen: daj vse od sebe, en dan naenkrat in slej ko prej hudo mine. Prav tako pa je pomembna podpora prijateljev. Ne rečem, da brez tega ne bi šlo, a mi je bilo s prijatelji zagotovo veliko lažje. Mi je pa ogromno pomenila podpora moje družine, predvsem staršev. Za njih je bila izkušnja prav gotovo še veliko hujša kot zame.
Najhujši pa je bil občutek nekoristnosti in nesposobnosti. Kot sem že povedal, je to proces, kjer moraš dojeti, da še vedno lahko živiš polno življenje. Zato podpiram idejo, da bi mi, »starejši invalidi«, nudili podporo »novim prišlekom« od samega začetka, saj bi se tako socialna in psihična rehabilitacija lahko občutno skrajšala. Takšne dejavnosti krovna zveza in pokrajinska društva paraplegikov že izvajajo, vendar vidim kar nekaj manevrskega prostora za izboljšave.
Kot vse ljudi, pa je tudi mene kdaj skrbelo za prihodnost, in to zelo. Vendar, kot rečeno, je bil moj moto: »Just keep going, one day at the time.« (V angleščini: »Vztrajaj, en dan naenkrat.«)
Kako je sploh prišlo do nesreče?
Petnajstega avgusta 2007 smo se s prijatelji družili na našem poligonu za paintball, zvečer se je razvila povsem spontana zabava in tudi sam se popil kar veliko alkohola. Okoli dveh zjutraj sem se odpravil spat k bratrancu, ki je živel v neposredni bližini, nakar sem okoli pol pete ure vstal iz postelje, sedel v avto in se odpeljal. Prevoziti sem uspel slab kilometer, nato pa sem izgubil nadzor nad vozilom, avto je odneslo s ceste, sam pa sem si zlomil tri vratna vretenca.
Na začetku knjige govorite o fantku, ki vas je spremljal pri okrevanju, vendar ste o njem zapisali, da v resnici ni obstajal. Kako je potekalo okrevanje in kako ste usklajevali fizični in psihični del tega procesa? V knjigi namreč veliko pišete ravno o pomembnosti psihičnega preskoka, spremembe v glavi.
Ja, prav imate, res govorim o fantu in to je bila res kar svojevrstna izkušnjo, za katero pa nisem povsem prepričan, da si jo znam razložiti. Očitno pa je, da sem ga takrat potreboval in mi je tudi pomagal.
Kar se tiče okrevanja, pa je predpogoj, da si to zares želimo. Zavedati se moramo tudi, da nam nihče drug ne more pomagati, če si ne bomo pomagali sami. Začetek je težak, vendar potem vse skupaj postane izziv in napredek ob trudu, ki ga vlagaš, postane motivacija za naprej. Ni vedno lahko, a takrat, ko ni, mora človek vedeti, da bo tudi to minilo.
Tudi pisanje knjige lahko na neki način deluje terapevtsko. Kaj je botrovalo odločitvi, da napišete knjigo?
Že pred izdajo knjige sem predaval in javno govoril o svoji izkušnji ter delil svojo zgodbo z različnimi ljudmi, tako da sem se s tovrstno terapijo že srečal. Vendar je pisanje knjige nekaj povsem drugega, saj se potopiš v detajle spominov, ki jih zna naš um tako lepo potlačiti. Soočenje ni lahko, ampak sem na koncu spoznal, da je nujno potrebno za napredek in rast. Še vedno se mnogokrat ujamem pri misli, da nečesa še nisem predelal ali sprejel. To je proces, ki najbrž traja celo življenje, kar pa ne pomeni, da ob tem ne moreš biti srečen.
Pisanje knjige pa bi na splošno priporočal vsakomur, četudi je ne bo izdal. Proces pisanja nam omogoči dober pregled nad našim življenjem in tistim, kar nas zadovoljuje. Verjamem pa, da lahko vsak deli kakšno dragoceno izkušnjo.
Kako je potekala fizična rehabilitacija? Ko gledate za nazaj, kaj vam je pri tem najbolj pomagalo?
Fizična rehabilitacija še vedno traja in je pri poškodbah, kot so moje, vseživljenjska. Treningi in vadbe postanejo del življenja, to pa je lahko tudi razlika med samostojnostjo ali odvisnostjo od druge osebe – obenem je pa tudi fajn in zdravo! Kot podrobneje opisujem v svoji knjigi, se je največji napredek zgodil v Sarajevu: tam se je zgodil mentalni preskok iz žrtve v nekoga, ki zmore. Zagotovo je k temu pripomogla tudi odlična ekipa, ki me je spremljala in s katero smo cele dneve pridno delali.
V knjigi pomembno vlogo igra vaša družina – prav zaradi nje ste uspeli doseči ogromno stvari, ampak ste se v nekem trenutku odločili osamosvojiti in zaživeti sami. Kako je potekal ta proces?
Ja, kot rečeno, to se ne zgodi samo poškodovancu, ampak celotni družini. Zato se mi je zdelo izredno pomembno vključiti izpovedi staršev, ki sem jih na trenutke prebiral s cmokom v grlu, saj so res iskrene. Vsekakor pa sem imel čudovito podporo družine in prijateljev, ki je bila zelo pomembna ob okrevanju: najbolj seveda na začetku, ampak še danes, čeprav se z leti poti ločijo, saj sem se odselil na svoje, v Ljubljano, več kot sto kilometrov stran od najbližjih. To je bil pravi čustveni vrtiljak: od strahov do evforije in spet žalosti. Verjel sem, da bom zmogel, a nisem vedel, kako. Bilo je ogromno vprašanj, od tega, kaj bom storil, če bom nujno potreboval kakšno stvar, do tega, kaj naj naredim, če bom padel. Vendar je bilo zaživeti na svojem ena najboljših odločitev v mojem življenju.
V zadnjem delu knjige govorite tudi o zaljubljenosti in spolnosti, ki je pri osebah z gibalnimi oviranostmi še vedno tabu in se o njej malo govori. Na kakšen način ste vi uspeli preseči lastne strahove in storiti korak naprej?
Pri tem sem se poslužil več različnih taktik: od čisto racionalnih, denimo izračuna potencialnih partnerk, o katerem pišem v knjigi, do tega, da sem enostavno pristopil k ženski in jo ogovoril. Opazil sem, da jim je dandanes to že kar malo nenavadno. Najbolj pa me je premaknila – ljubezen. Ta še najbolj zaprtega človeka prepriča, da nekaj naredi. Tudi mene je premaknila, da sem začel resneje delati na tem področju.
Spolnost je pa tudi sicer kar velik tabu v Sloveniji, spolnost invalidov pa še toliko bolj. Prav zato sem se te teme tudi dotaknil, da jo približam ljudem. Zdi se mi, da imamo vsi veliko pomislekov in zadržkov, tako s samimi seboj kot z drugimi. A se je v mojem primeru izkazalo, da je bilo vsaj devetdeset odstotkov strahov neutemeljenih in da so bili le plod moje domišljije.
Knjigo preveva pogled v prihodnost in optimizem, kot izredno aktiven človek pa se posvečate ogromno stvarem. Katera je tista, ki se ji v tem trenutku najbolj posvečate?
Vedno se oziram naprej, čeprav se učim živeti, kot bi se moderno reklo, v trenutku. Imam vizijo za naprej, marsikdo bi me najbrž opisal kot nadležno pozitivnega. Srečen sem, da so me izkušnje naučile, da se iz vsake situacije dá izluščiti nekaj dobrega ter da vse mine, tako slabo kot tudi dobro. Zato se moramo v slabih obdobjih zavedati, da bodo minila, a mislim, da je prav, da naredimo vse, kar je v naši moči za izboljšanje situacije, saj je v resnici to tudi vse, kar lahko naredimo. (Smeh.) Prav tako pa uživajmo v dobrih trenutkih, saj bodo tudi ti nekoč minili. Trenutno se najbolj posvečam športu, saj igram ragbi na vozičkih (ang. wheelchair rugby), igram pa za ekipo iz Gradca ter za avstrijsko reprezentanco.
Za vas je pomembno tudi ozaveščanje mladih glede problema vožnje pod vplivom alkohola. Prav v decembrskem času je to še posebej pereča tematika. Kaj se vam zdi v tem smislu najpomembnejše, kakšno sporočilo bi predali mladim?
V Sloveniji ta tema na žalost še vedno naleti na odpor. Opažam, da je dojemanje te problematike med mladimi precej boljše, kot je bilo med malenkost starejšo generacijo. Zato bi vsem skupaj zaželel vesele in prijetne praznike, da bodo resnično takšni pa poskrbimo tako, da bomo karseda varni. Zato se obnašajmo odgovorno in sem spada tudi zavedanje, da alkohol in volan ne gresta skupaj.
