V skupini oseb z izkušnjo invalidnosti, ki so sodelovale v projektu Razširimo obzorja kulturnega, je bila tudi Alida Klemenčič. Pred osmimi leti je doživela hudo nesrečo, ki ji je življenje v trenutku obrnila na glavo.
»Poškodba glave in možganov je tiha epidemija z neslutenimi in dolgotrajnimi posledicami,« svojo pripoved začne Alida Klemenčič, in nadaljuje: »Bilo je maja pred osmimi leti, ko sem doživela hudo nesrečo, v kateri sem si močno poškodovala glavo. Glavo mi je poškodoval nož mulčerja.« Zaradi nepravilnega rokovanja s strojem, se je nož mulčerja odlomil, del rezila pa ji je prebil glavo. Alida je bila deset dni v komi. Danes pravi, da je čudež, da je preživela. »Meni in moji družini se je življenje v trenutku sesulo in spremenilo. Prve besede, ki sem jih slišala, ko sem ležala v komi in nihala med življenjem in smrtjo, so bili klici mojega sina: 'Mami, mami, odpri oči, zbudi se, tudi mi te rabimo!' In takrat se je začelo moje novo življenje.« Ko se je Alida zbudila iz kome, je sledilo zdravljenje na travmatološkem oddelku, rehabilitacija v Soči in v zdraviliščih ter dolgotrajna in naporna rehabilitacija doma.
Trajna invalidnost
»Do moje nesreče nismo imeli priložnosti spoznati, kaj pomeni poškodba glave. Ko so me pripeljali v Sočo na oddelek za poškodbo glave, smo se začeli zavedati in delno dojemati, kaj to sploh pomeni. Ob pogledu na prizadete, predvsem mlade, ti zastane dih, te stisne v srcu, da bi kar zatulil v nebo.« V Soči je Alida naredila prve korake. Ker je imela poškodovano desno stran glave, je bila njena leva stran telesa ohromljena, leva roka pa skoraj negibna. Znova se je morala učiti hoje, govora in drugih funkcij. Bila je vztrajna in uporna in si je zaradi tega fizično kmalu opomogla. Vendar so posledice ostale, številne in nevidne, kot danes pravi. V vsej svoji razsežnosti so se pokazale, ko se je iz Soče vrnila domov. »Nihče nas ni pripravil na to, da bom prišla domov in se bom počutila kot otrok v odraslem telesu. Hudo in težko se je bilo soočiti z dejstvom, da sem odvisna od drugih, da stvari, ki sem jih včasih z lahkoto opravljala sama, nisem zmogla več.«
Nekoč uspešna podjetnica
Pred nesrečo je bila Alida uspešna podjetnica, aktivna na vseh področjih. Potem pa se je vse spremenilo. »Ko sem bila v Soči na rehabilitaciji, v leseni sestavljanki za dveletne otroke nisem znala postaviti strehe na hišo. Vsega sem se morala začeti učiti od začetka. Še vedno imam živo v spominu prizor iz zdravilišča Laško. Na delovni terapiji je bil zraven mene gospod, star med petdeset in šestdeset let. Bil je izobražen, to se je videlo. Prizadela ga je možganska kap in ni se znal več podpisati. Samo nemo so mu polzele solze po obrazu.« Alida je bila prepričana, da si bo hitreje opomogla, če bo veliko telovadila, hodila, se gibala. A kmalu je spoznala, da možgani potrebujejo svoj čas, pravzaprav veliko časa. »Najbolj sem se bala tega, da ne bom nikoli več miselno normalna. Po neuspešnem poskusu opravljanja testa za vožnjo avtomobila me je čisto sesulo, in takrat sem si samo želela, da bi se moja kalvarija končala, da preneham biti breme sebi, otrokom in okolici.«
V trenutku obupa …
Alida si je poskusila vzeti življenje, na srečo so jo pravočasno našli in je preživela. »Pristala sem v psihiatrični bolnišnici, tako da sem prestala tudi to preizkušnjo.« Svojo težko življenjsko izkušnjo se je naša sogovornica odločila opisati v knjigi. »Moja največja želja je bila, da moja zgodba pomaga vsaj eni družini, ki se je znašla pred podobno preizkušnjo, kot je bila moja. Ne vem, kaj bi dala, da bi takrat, ko mi je bilo najhuje, kdo s podobno zgodbo stopil do mene in mi rekel: Alida, zdrži, vse bo v redu, samo možgani rabijo čas in to veliko časa. S trdim delom na fizičnem in kognitivnem področju se mi po osmih letih skoraj ne pozna, da sem imela tako hudo poškodbo. Spet vozim avto, vse lahko samostojno opravljam. Podjetnica sicer nisem več, se pa izobražujem in sem uspešno opravila izobraževanje pri projektu Razširimo področje kulturnega, kjer se zavzemam za prilagoditve predvsem spletnih strani za osebe s poškodbo glave.« Alida zdaj piše knjigo, medtem se tudi veliko izobražuje o možganih. »Verjamem in želim verjeti, da so možgani gnetljivi in da se kljub prizadetosti s pravočasno rehabilitacijo in delom marsikaj povrne v prvotno stanje.« Alida ima še en razlog za to, da slavi življenje: »Postala sem babica in ko si položim to malo bitjece na srčno stran, da se pomiri, začutim njegov utrip, počutim se kot eno z novim življenjem. x
Vesna Pfeiffer
