Zgodovina Idrije je tesno povezana z rudnikom živega srebra. V začetku 16. stoletja, le 30 let po naključnem odkritju bogatega nahajališča živega srebra, je bil na strateško pomembnem mestu zgrajeno mogočno poslopje gradu Gewerkenegg. Njegovo nemško ime v prevodu pomeni preprosto rudniški grad. V njem sicer nikoli ni živelo plemstvo in po njem se niso sprehajale grofične, toda kot upravno, sodno, obrambno in gospodarsko središče idrijskega gospostva je bil kljub temu grad v pravem pomenu besede. Eden od sodnih procesov je bil tudi proces proti Marini Melhiorci, tihotapki živega srebra, ki jo je v gledališki predstavi oživila Metka Pavšič, igralka, ki prav tako prihaja iz krajev, kjer je pred 300 leti živela Marina Melhiorca.
Predstava je nastala v okviru projekta Domače in umetnostne obrti, katerega koordinatorica je bila zgodovinarka in kustosinja Marija Terpin Mlinar. Gospa Mlinar, za kakšen projekt gre in kako vključuje tudi ranljive skupine?
V Mestnem muzeju Idrija smo za projekt Domače in umetnostne obrti – dediščina in sodobnost, ki je namenjen prepletanju in oplemenitenju preteklega, tradicionalnega s sodobnim in inovativnim, pripravili različne aktivnosti. Z dejavnostmi pri projektu želimo oplemenititi in nadgraditi vsebine, povezane z domačimi in umetnostnimi obrtmi. Muzejske vsebine o dediščini rudarjenja z živim srebrom in idrijski čipki želimo predstaviti sveže, drugače, vključujoče. Zasnovali smo jih na liku resnične zgodovinske osebnosti iz zgodnjega 18. stoletja, prve poimensko znane krošnjarke z idrijskimi čipkami in obenem tihotapke živega srebra, Marine Melhiorce. Želimo, da se zgodba o Melhiorci ne pozabi, temveč postane del izročila.
Poleg prenovljenih muzejskih programov, izvirnih ilustracij, obogatenih z računalniško nadgrajeno resničnostjo AR in zgodovinskih raziskav smo med drugim pripravili tudi gledališko uprizoritev Ne bojim se ne hudiča ne biriča! Pregon tihotapke Melhiorce. Gre za umetniško nadgradnjo in interpretacijo muzejskih vsebin, ki vključuje osrednje elemente kulturne dediščine in identitete tega prostora: dediščino živega srebra in idrijsko čipko. Njena privlačna življenjska zgodba odpira družbena vprašanja o pravici, etiki, revščini, ženskah, starosti, nasilju in ljubezni. Tristo let pozneje njeno zgodbo predstavljamo v izvirnem grajskem okolju, kjer je potekal kazenski proces.
Kostum Marine Melhiorce si je oblekla igralka Metka Pavšič. Gospa Pavšič, kako je prišlo do vašega sodelovanja pri projektu?
Pravzaprav se je ideja o tej gledališki uprizoritvi življenjske zgodbe Marine Melhiorce porodila že nekaj let prej. Pred kakimi štirimi leti sem se na čipkarskem festivalu na pogovarjala z zdaj žal že pokojno Alenko Bole Vrabec, ki sem ji zelo hvaležna za vso spodbudo pri mojem gledališkem ustvarjanju in za vse priložnosti, ki mi jih je dala, za vse, česar me je naučila. Gospa Alenka me je takrat vprašala, ali sem že kdaj slišala za Marino Melhiorco. Povedala sem, da nisem, Alenka pa je o njej brala na spletu. Njena zgodba jo je tako močno pritegnila, da mi je predlagala, da bi napisala dramsko besedilo, ki bi ga jaz lahko odigrala. Z Alenko Bole Vrabec sva takrat že večkrat sodelovali, tudi pri gledališču slepih in slabovidnih Nasmeh, in njeno delo sem zelo cenila. Njeno navdušenje nad Marino Melhiorco je privedlo do tega, da sva se takoj dogovorili za sestanek v Idrijskem muzeju in prijazno so naju sprejeli. Pozneje smo se z go. Ivano Leskovec, direktorico Mestnega muzeja Idrija, in kustosinjo go. Marijo Terpin Mlinar, ki je Marino Melhiorco odkrila, jo strokovno raziskala, ji vlila dušo, jo upodobila v filmski pravljici, ki jo lahko najdete na muzejski spletni strani, še večkrat srečali. Zahtevno, a lepo skupinsko delo je za nami. Alenkino delo avtorice dramskega teksta je sovpadlo s prijavo Mestnega muzeja Idrija na evropski razpis.
Gospa Alenka se je zavzeto lotila dela. Preštudirala je vse, kar je lahko dobila v roke, o življenju te zanimive in precej posebne ženske, tistem zgodovinskem obdobju, glasbi tistega časa. Pomembno je namreč, da je dramsko besedilo zvesto zgodovinskim dejstvom, da je točno, a obenem napisano tako, da bi bilo privlačno za ljudi. To je zelo zahtevno delo za pisca.
Zelo pomemben del pisanja in priprav je bil zagotovo tudi jezik. Marina Melhiorca gotovo ni govorila tako, kot govorijo danes v Šebreljah. Nihče ne ve, kako so tedaj govorili. Ker pa je bila ves čas na poti, se je je zagotovo »prijelo« tudi kako drugo narečje.
Pri pretvarjanju besedila v šebreljsko narečje nam je pomagala gospa Marica Brezavšček, upokojena učiteljica slovenščine. Opravila je res veliko delo, saj je tekst prenesla v šebreljsko narečje. Z go. Marijo Terpin Mlinar sva ga rahlo omilili, da je postal razumljivejši za gledalce.
Priznam, da se je bilo besedila kar težko naučiti prav zaradi narečja. Čeprav sem iz teh krajev in narečje nekoliko poznam, sem ugotovila, da je morda prav v tem težava. Zelo pozoren moraš biti na vsak naglas, melodijo narečja, okrajšave. Zdi se mi, da bi se lažje naučila popolnoma drugega narečja, npr. štajerskega, ki zveni popolnoma drugače od kanomeljskega narečja, ki ga jaz govorim v vsakdanjem življenju. Ampak z delom, vajami nam je uspelo. Pri samem umetniškem govoru nam je svetoval tudi profesor Tomaž Gubenšek.
Predstavo je režirala Mateja Mlačnik, s katero ste tudi že pred tem sodelovali. Kako ste si zamislili odrsko postavitev?
Tudi to je bil proces. Dogajanje je postavljeno v stanovanje sodnega sluga na gradu. Režiserka Mateja Mlačnik je predlagala čudovito, moderno in simbolno postavitev. Tako na odru vidite le mene v »stanovanju«, kjer je le nekakšna klop, prekrita z rdečim blagom, ki simbolizira kri in cinabaritno rudo. Vse je precej minimalistično, vendar mislim, da zelo učinkovito.
Z režiserko Matejo sva veliko delali skupaj, ve, kaj lahko zahteva od mene, je odlična režiserka, ima izkušnje z delom s slepimi in slabovidnimi. Največ dela sva imeli s tem, da sem presegla oziroma pustila za seboj svoji prejšnji dve vlogi, v kateri sem vložila več let svojega dela. Vloženo je bilo veliko Matejinega znanja, kako celotno zadevo, glede na težo zgodbe, narediti privlačno. Zahtevno je bilo tudi zadeti značaj Melhiorce, ki se je nenehno muhasto spreminjala. Na generalki se je pokazalo, da nama je uspelo.
Gospa Pavšič, vsekakor vam želimo, da bi imeli čim več ponovitev in da bi zgodba Marine Melhiorce zaživela med ljudmi.
Posebno pozornost pri oblikovanju novih vsebin je bila v projektu namenjena ranljivim skupinam. Ti v projektu sodelujejo kot ustvarjalci, svetovalci pri načrtovanju predstavljanja vsebin ter seveda tudi kot obiskovalci. Gospa Mlinar, kako je predstava o tihotapki Melhiorci vključujoča za različne ranljive skupine?
Vse od začetka smo želeli doseči in omogočiti umetniško izkušnjo tudi različnim ranljivim skupinam: slepim in slabovidnim, osebam z motnjami v duševnem razvoju, starostnikom ..., če jih omenim zgolj nekaj. Ob tem želim poudariti, da nam je bila v izjemno pomoč tudi Metka s svojimi osebnimi izkušnjami. Z nasveti je znala premostiti razdaljo med tem, kar se zdi primerno nam, in tem, kar je res učinkovito in uporabnikom omogoča najboljšo možno izkušnjo. Tokrat smo vabilu in gledališkemu listu prvič priložili tudi kratko besedilo o vsebini v brajici, pri čemer so nam prijazno priskočili na pomoč v Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije. Poleg tega si bodo obiskovalci, ob upoštevanju vseh varnostnih ukrepov in priporočil NIJZ-ja, pol ure pred vsako predstavo lahko ogledali/otipali sceno in kostum. Na začetku predstave bodo lahko prisluhnili tudi zvočnemu napovedniku in opisu. Že na generalki se je izkazalo, da se zdi koristen in mu radi prisluhnejo vsi obiskovalci.
Sicer pa smo o vključevanju različnih ranljivih skupin razmišljali tudi ob načrtovanju scene in možnosti nastopanja zunaj muzejskih prostorov. S predstavo bi radi gostovali tudi v vrtcih, domovih za starejše, varstveno-delovnih centrih in psihiatričnih bolnišnicah.
Predstava pa ni edina prilagoditev za ranljive skupine v muzeju. Kakšne prilagoditev vaših zbirk že imate in jih še načrtujete v prihodnje?
Pri dostopnosti muzejev ranljivim skupinam je bil v zadnjem desetletju storjen velik korak naprej, tako na področju muzeološke strokovne literature kot izvajanja v praksi. Mestni muzej Idrija, ki je bil ustanovljen leta 1953, upravlja in razstavlja na kar osmih različnih krajih na Idrijskem in Cerkljanskem. Najbolj prepoznaven je po predstavljanju dediščine rudarjenja in idrijske čipke več muzejskih objektov v Idriji, cerkljanske laufarije, Bevkove domačije v Zakojci ter spomenikih druge svetovne vojne: Partizanske bolnice Franja in Partizanske tiskarne Slovenija. Sedež muzeja je na gradu Gewerkenegg v Idriji. Zgodovinsko in spomeniško zaščiteno grajsko poslopje ne omogoča večjih posegov v prostor, kot je npr. vgradnja dvigala ali ramp, zato je muzej posameznim obiskovalcem iz ranljivih skupin v nekaterih primerih morda težje dostopen. Kljub temu ob predhodni napovedi in organizaciji omogočimo ogled tudi osebam z gibalnimi omejitvami. Poleg tega si lahko obiskovalci grad ogledajo ob pomoči brezplačnega avdiovodnika Na izi po muzeju. Obiskovalcem so med celotnim ogledom gradu na voljo klopi za počitek.
Ranljivim skupinam se sicer prilagajamo sproti, glede na potrebe in želje. Pri tem je izjemnega pomena predhoden dialog med nami in obiskovalci; na eni strani zato, da dobimo čim boljši uvid v njihove želje in potrebe, na drugi strani pa zato, da imamo čas pripraviti kakovostno tehnično izvedbo. Skušamo zaobjeti čim širši spekter čutov: slušnega, vidnega, taktilnega, ta je, kot sem povedala, v zadnjem času žal postal največji izziv, in tudi okušanja.
V projektu Domače in umetnostne obrti pa ste se z vključevanjem gledališke predstave podali še na novo področje. Kako ocenjujete svojo izkušnjo?
Morda osebna izkušnja ali največje presenečenje ob delu z ranljivimi skupinami je, da je treba preseči mišljenje, da se npr. vse osebe z okvaro vida želijo dotikati čim več stvari ali brati napise v brajici. Presenetljivo je tudi, kako zelo pomembna je raba besed, zlasti številnih pridevnikov za opisovanje barv in oblik. Dobra zgodba, prilagodljivost in rahločutnost kustosa pri delu z ranljivimi skupinami pa je odlična podlaga za lepo izkušnjo.
Vabljeni na grad Gewerkenegg v Idrijo!
Informacije o predstavah dobite na spletni strani Mestnega muzeja Idrija. x
