Novela Zakona o igrah na srečo je v času priprave, tudi skozi javno razpravo, doživljala posamezne manjše spremembe, zadnji predlog, vložen v Držani zbor, pa prinaša bistvene spremembe zakona, ki korenito posegajo v dosedanji sistem financiranja dela invalidskih in humanitarnih organizacij. Po mnenju Nacionalnega sveta invalidskih organizacij (NSIOS) načrtovane spremembe prinašajo negativne posledice na področju socialnega, predvsem pa invalidskega varstva, in to zlasti glede financiranja posebnih socialnih programov, ki jih za invalide izvajajo invalidske organizacije za najbolj ranljive prebivalce.
Način financiranja invalidskih organizacij
Trenutno veljavni Zakon o igrah na srečo različno ureja klasične igre na srečo in posebne igre na srečo. Skladno s sedaj veljavnim 3. členom Zakona o igrah na srečo v Sloveniji klasične igre na srečo prirejata največ dva prireditelja, to sta Loterija Slovenija in Športna loterija. Zakon o igrah na srečo tudi določa, da se za financiranje dejavnosti invalidskih in humanitarnih organizacij uporablja 80 % sredstev, doseženih s plačilom koncesijskih dajatev za trajno prirejanje številčne loterije, loterije s trenutno znanim dobitkom in lota, in 20 % sredstev, doseženih s plačilom koncesijske dajatve za trajno prirejanje športne napovedi, druge športne stave in kviz loterije, so nam pojasnili na Fundaciji za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij FIHO.
Kaj bi spremembe Zakona o igrah na srečo prinesle?
Vprašanje o vzroku za spreminjanje Zakona o igrah na srečo in posledicah le-teh smo naslovili tudi na Ministrstvo za finance, kjer so nam pojasnili takole:
»Poglavitni cilj, ki se želi doseči s predlogom novele Zakona o igrah na srečo, je vzpostavitev pravnega okvira, ki bo omogočil bolj transparenten način dodelitev koncesij za trajno prirejanje klasičnih iger na srečo in za prirejanje posebnih iger na srečo, na podlagi javnega razpisa. Vlada Republike Slovenije bo po izvedbi vsakokratnega javnega razpisa koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo in klasičnih iger na srečo, dodelila na podlagi kriterijev, določenih v Zakonu o igrah na srečo (v nadaljnjem besedilu: ZIS). Poleg tega se s predlaganimi spremembami in dopolnitvami ZIS določi, da klasične igre na srečo, ki jih trenutno lahko prirejata samo dva prireditelja, lahko prireja največ pet prirediteljev, pri čemer se podrobneje opredelijo pogoji za pridobitev koncesije za prirejanje stav, odpravijo statusno pravne omejitve pri gospodarskih družbah za pridobitev koncesije, na novo določi najnižja stopnja koncesijske dajatve za prirejanje klasičnih iger na srečo, prirejanje drugih vrst posebnih iger na srečo v igralnicah in prirejanje iger na srečo v igralnih salonih, določi višji znesek ustanovitvenega kapitala za koncesionarje, ki prirejajo igre na srečo, odpravijo licence za delo v dejavnosti in uskladijo kazenske določbe glede višine glob.«
Na Ministrstvu za finance še dodajajo: »Zaradi odprave omejitev pri pridobivanju koncesij na področju klasičnih in posebnih iger na srečo in s tem povečane ponudbe na področju prirejanja iger na srečo, je pričakovati povečanje koncesijske dajatve v FŠO in FIHO, pri čemer bo zvišanje teh dajatev odvisno od dodatne ponudbe na trgu iger na srečo in kvalitete te ponudbe.« Na Ministrstvu za finance tudi zagotavljajo, da »izkušnje primerljivih držav kažejo na povečanja skupnih davčnih prilivov, po sprostitvi trga iger na srečo, npr. na Danskem«.
Stališča NSIOS in FIHO do predlaganih sprememb Zakona o igrah na srečo
V NSIOS ugotavljajo ravno nasprotno od predlagateljev sprememb Zakona o igrah na srečo: “Načelno ima konkurenca v gospodarstvu po pravilu pozitivne učinke, toda sektor iger na srečo je specifično področje in dejavnost, kjer ima lahko liberalizacija izrazito negativne družbene posledice, npr. pojav organiziranega kriminala in odvisnosti od iger na srečo. Konkurenčni boj bi v prirejanje loterijskih iger vnesel povsem novo dinamiko, kjer bi se fokus z odgovornega prirejanja in zagotavljanja stabilnega financiranja za prejemnike koncesijskih sredstev preusmeril v izključno ekonomsko logiko. Tak poslovni model bi prireditelje silil v povečevanje skladov za dobitke, s čimer bi delež sredstev za javne in dobre namene zaradi nižje osnove za koncesijske dajatve nujno postal manjši. Izpostavljamo tudi specifičen vzorec obnašanja potrošnikov pri ključni loterijski igri Loto, kjer se začne nagradni sklad z vplačili polniti šele, ko preseže psihološko mejo milijon evrov. Ob predpostavki, da trga loterijskih iger tudi z agresivnimi marketinškimi prijemi ni mogoče bistveno povečati, bi bila podobna ali ne bistveno večja masa vplačil razporejena med različne prireditelje, od katerih ne bi mogel noben sam z vplačili preseči psihološke meje, neorgansko povečevanje nagradnega sklada pa bi zmanjšalo obseg koncesijskih dajatev.”
Predlog novele Zakona o igrah na srečo torej odpravlja monopol oziroma duopol Loterije Slovenije in Športne loterije in predvideva do 5 prirediteljev klasičnih iger na srečo ter uvaja podeljevanje koncesij prek javnega razpisa. »Praktično vse evropske države podeljujejo pravico do prirejanja klasičnih iger na srečo izključno enemu prireditelju. Izjema sta Španija, kjer imajo po spletu zgodovinskih okoliščin dve loteriji, državno loterijo in dobrodelno loterijo ONCE v lasti zveze slepih, ter Litva, kjer je lastnik obeh prirediteljev olimpijski komite,« navajajo v NSIOS-u.
V FIHO opozarjajo, da bi bistveni spremembi, predlagani v noveli Zakona o igrah na srečo, se pravi, odpiranje trga klasičnih iger na srečo in določitev minimalne koncesijske stopnje (v predlogu znaša zgolj 5 %, sedaj pa je veljavna koncesijska stopnja v povprečju 43 %) »imeli neposreden vpliv na obseg sredstev, namenjenih invalidskim in humanitarnim organizacijam, ter bi neizogibno povzročili, da bi se obseg teh sredstev bistveno zmanjšal.«
Pri NSIOS-u so glede učinkov predlaganih sprememb Zakona o igrah na srečo zapisali: »Naše projekcije učinkov predlaganega zakona obetajo 30 % upad koncesnin za FIHO in s tem obseg financiranja posebnih socialnih programov, predlog zakona pa ne vsebuje finančnih analiz, ki bi nakazovale drugače. Sprejetje predlaganega zakona bi bil odmik od preverjeno delujočih rešitev, ki sledijo evropskim, in nepotreben, neutemeljen ter tvegan poseg v kompleksni in občutljivi področji iger na srečo ter socialnega in invalidskega varstva.«
Sporen tudi postopek priprave sprememb novele Zakona o igrah na srečo
Tako pri NSIOS kot pri FIHO so zaskrbljeni tudi zaradi načina pripravljanja sprememb Zakona o igrah na srečo. Pri FIHU pravijo: »Vlada RS je predlog Zakona o igrah na srečo v postopku priprave večkrat bistveno spreminjala, ne da bi hkrati omogočila, da se javnost izjavi o vsakokratnih bistvenih spremembah predloga; četudi so le-te v bistvenem posegale v položaj določenih skupin. V obravnavanem primeru gre zlasti za poseg v položaj socialno ogroženih ljudi, ki jim humanitarne organizacije nudijo za njihovo življenje nujno podporo ter pomoč, in za poseg v položaj invalidov ter invalidskih organizacij. Skladno z določili Konvencije o pravicah invalidov in Protokola h Konvenciji o pravicah invalidov, katerih podpisnica je tudi Republika Slovenija, v skladu z Ustavo RS, Poslovnikom Vlade ter Zakonom o nevladnih organizacijah, in kot je v demokratičnih družbah tudi sicer običajno, bi se zato Vlada RS pri pripravi Predloga Zakona ter ob vsaki spremembi morala posvetovati z invalidi ter z invalidskimi in humanitarnimi organizacijami, ter jih v postopek sprejemanja predpisa dejavno vključiti.«
Pri NSIOS-u pa so o postopku sprejemanja sprememb Zakona o igrah na srečo zapisali: »Poleg sporne vsebine predloga zakona in odsotnosti argumentov ter analiz predlagatelja, je problematičen tudi postopek priprave brez posvetovanja s predstavniki invalidov in drugimi deležniki, kar predstavlja kršitev obveznosti iz Konvencije ZN o pravicah invalidov in Resolucije o normativni dejavnosti ter ponovno vzpostavljanje praks, ki so se zdele že presežene.«
Mnenje tujega strokovnjaka
Slovenijo je obiskal tudi belgijski pravni strokovnjak za igralništvo in stave Philippe Vlaemminck, od katerega smo pridobili mnenje o trenutno obstoječi zakonski ureditvi iger na srečo v Sloveniji in o posledicah morebitnih sprememb, ki bi jih prinesla predlagana novela Zakona o igrah na srečo, ki je bila vložena v obravnavo v Državni zbor. Phlippe Vlaemminck je pravnik, ki se s tem področjem ukvarja že 35 let in pozna zakonodaje v vseh državah članicah EU in tudi drugod po svetu. Philippe Vlaemminck velja za enega večjih poznavalcev svetovnih zakonodaj o igrah na srečo in ki je bil kot predstavnik Belgije vključen v vse primere iger na srečo pred Sodiščem Evropske unije in sodiščem EFTA, to je okoli 60 primerov. Ob tem zastopa in svetuje tudi več državam članicam EU-ja, njihovim regulatorjem iger na srečo, loterijskim združenjem in operaterjem loterij glede prava EU-ja in regulativnih zadev.
Njegove argumente povzemamo v nadaljevanju:
Že leta 1992 je bilo odločeno, da je organizacija iger na srečo v EU v pristojnosti in odgovornosti držav članic.
Okvir EU za igre na srečo torej ni bil urejen z zakonodajo EU, temveč s sodno prakso evropskega sodišča (European court of Justice – ECJ). Od leta 1993 do leta 2021 se je zvrstilo več kot 60 sodb evropskega sodišča in sodišča EFTE, ki dajejo obsežne in celovite smernice, ki jih morajo države članice spoštovati, ko želijo organizirati svojo zakonodajo iger na srečo.
Iz te sodne prakse je razvidno, da je sodišče vedno preferiralo in podpiralo monopolni pristop k igranju na srečo, saj ga je lažje nadzorovati in hitreje preusmeriti.
Sodišče v tej sodni praksi tudi govori, da konkurenca ni dobra izbira, saj potrošniku ne zagotavlja boljšega izdelka, vodi pa do pregrevanja trga in večjega tveganja zasvojenosti. Sodna praksa jasno določa, da mora vsaka omejevalna politika temeljiti na zaščiti potrošnikov in/ali javnega reda pred kriminalom in goljufijo. Sedanja slovenska zakonodaja je v skladu s temi načeli. Vprašanje je torej, zakaj ureditev sploh spreminjati.
Povečanje števila izvajalcev tudi zahteva, da vlada opravi popolno oceno tveganja pranja denarja (anti money laundering - AML) in se o tem tudi pogovori z Evropsko komisijo, preden poveča število izvajalcev.
Vzpostavitev konkurenčnega okolja pomeni, da se bo razmerje izplačil nujno povečalo, saj je to edini način tekmovanja, vendar se bo povečalo tudi tveganje zasvojenosti in problematičnih iger na srečo. To pomeni, da se bo bruto prihodek od iger samodejno zmanjšal. Ker se davki obračunavajo na bruto dohodek od iger, se tako zmanjšajo tudi prihodki od obračunanega davka, razen če se raven iger na srečo eksponentno poveča. Stroški zdravljenja in posredni stroški odvisnosti (izguba službe, nezmožnost plačevanja hipotek, uničenje družin ...) bi se ob predlaganih spremembah nujno povečali in jih je treba upoštevati, preden se trg bolj odpre.
Zaskrbljenost invalidskih organizacij
»Od iger na srečo Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji (FIHO) prejema koncesijske dajatve in jih z javnim razpisom razdeli med izvajalce posebnih socialnih programov, invalidske in humanitarne organizacije. Za invalidske organizacije je FIHO daleč največji in edini zanesljivi vir sredstev, sam sistem financiranja pa eden od razlogov, da je ob sodelovanju države z invalidskim gibanjem slovensko invalidsko varstvo uspešno integriralo socialni model invalidnosti in vrednote Konvencije ZN o pravicah invalidov. Zaradi tega so invalidske organizacije razumljivo zaskrbljene nad spremembami zakonodaje, ki obetajo negativne učinke za financiranje njihovih programov in nivo varovanja človekovih pravic invalidov,« so zapisali na NSIOS (Nacionalnem svetu invalidskih organizacij Slovenije).
Več o tem si lahko preberete tudi v članku Pred poslanci odločitev ali odpreti loterijski trg.
Tej temi so posvetili tudi oddajo Koda v torek, 19. oktobra 2021.
