Znotraj zavoda je nastalo Zvitorepčevo paralutkovno gledališče. To je edino uradno registrirano lutkovno paragledališče v Sloveniji in edino tovrstno gledališče, ki zaposluje invalide. Poleg lutkovnih predstav ustvarjajo slikanice, lutke in igrače, pa tudi s čebelarstvom so se začeli ukvarjati.
Pogovarjali smo se z ustanoviteljem, vodjo zavoda in gledališča ter strokovnim delavcem Miodragom Petrovičem in s še tremi zaposlenimi, Milanko Mladenović, Nevenko Toplak in Borutom Žvorcem. V zavodu jih sicer dela skupno devet.
Kako je pravzaprav vzniknila ideja za ustanovitev paralutkovnega gledališča?
Miodrag Petrovič: Zgodba je malo daljša, veliko let sem namreč delal na področju zaposlitvene rehabilitacije. Ker sem bil v mladosti ljubitelj in član lutkovnega gledališča v Kamnici, se je utrnila ideja, da je lutkovno gledališče zelo primerno za ustvarjanje invalidov. Pri oblikovanju lutk in scene, pisanju besedil, igri in animaciji lutkovno gledališče ponuja različne možnosti. Od gibanja v prostoru in komunikacije z lutko in s soigralcem do recitiranja in petja. Vse to je v lutkovnem gledališču povezano in nudi nešteto možnosti za vključevanje v ustvarjalno delo, hkrati pa tudi obliko terapije ljudem, ki imajo določene zdravstvene ovire.
Zakaj ste se odločili, da se navežete prav na Zvitorepca, enega od risanih junakov Mikija Mustra? In kako je vaš zavod postal zaposlitveni center?
Miodrag Petrovič: Ta ideja je že precej stara. Najbolj resno je vse skupaj postalo leta 2015, ko sem se dobil z gospodom Mikijem Mustrom in mu povedal za našo idejo. Ves čas smo iskali neko področje zanjo. Pred tem smo sodelovali z različnimi kulturnimi društvi.
V času, ko je bil Maribor nosilec naslova Evropska prestolnica kulture 2012, nas je v delo vključevalo Kulturno-umetniško društvo Moment. Tako je bila tudi to neka referenca, ko smo se leta 2016 prijavili na razpis Ministrstva za kulturo in prijavili projekt Zvitorepec. Tam se je začelo usposabljanje prvih invalidov, ki bi jih zanimala delo in zaposlitev v lutkovnem gledališču. Vključenih v ta program je bilo precej, tako v Mariboru kot v Murski Soboti.
Sočasno smo oddali vlogo za pridobitev statusa zaposlitvenega centra na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. In dobili potrditev. S pridobitvijo tega statusa je prišla obveza: zaposliti prvih pet invalidov in strokovnega delavca. Res pa je, da so v zaposlitvenem centru zaposleni invalidi z odločbo o zaposljivosti v zaščitni zaposlitvi. Kar pomeni, da smo bili v tem gledališču, v naših delovnih prostorih, zavezani k oblikovanju delovnega mesta, prilagojenega njihovim možnostim in sposobnostim.
Ko ste Mikiju Mustru leta 2015 predstavili zamisel, kako se je odzval? Vam je postavil kakšne pogoje?
Miodrag Petrovič: Miki Muster je bil nad našo idejo navdušen. Vprašal nas je, ali bomo njegove zgodbe uporabljali dobesedno in če bomo uporabljali tudi njegove likovne podobe. Pa sem mu takrat pojasnil, da se bo zgodb težko držati, ker jih bo treba prilagajati sposobnostim invalidov in njihovim zdravstvenim oviram. Da se zna zgoditi, da bodo nastale čisto nove zgodbe. Pa je bil nad tem navdušen.
Tudi za likovne podobe nas je vprašal, če jih bomo obdržali. Predlagal sem mu, da bi dali priložnost drugim slovenskim likovnikom, ki bi njegove stripovske junake prilagodili svojim likovnim idejam. In se je strinjal tudi s tem. Vprašali smo ga še, če lahko zgodbe iz lutkovnih predstav izdamo kot slikanice. Tudi to nam je dovolil.
Postavil pa je tri pogoje. Da ohranimo karakter njegovih likov, da naša dejavnost ostane neprofitna in da ne posegamo v stripe. Kar pomeni, da stripov z Zvitorepcem ali česa podobnega ne smemo delati ali izdajati.
Kako ste se z lutkovnim ustvarjanjem spoznali zaposleni? Ste imeli že od prej izkušnje?
Miodrag Petrovič: Uvodoma naj povem, da so bili vsi, ki so se vključevali v projekt, seznanjeni, da obstaja možnost zaposlitve in nadaljnjega dela. Res pa je, da smo mi na koncu naredili ožji izbor, ker je bilo število omejeno. In iz tistega ožjega izbora se je potem vsak odločil, ali bo sodeloval ali ne.
Borut Žvorc: Ko sem izgubil prejšnjo službo, kjer sem delal prek Ozare Maribor, sem na borzi dela zaprosil, naj mi poiščejo zaposlitev. Moja svetovalka mi je povedala, da g. Mišo, ki sem ga poznal iz Ozare, prireja delavnice za lutkarstvo. Zdelo se mi je smiselno, da grem pogledat. Da vidim, kaj sploh je to in se česa naučim. Delavnice so potekale nekaj mesecev. Učili smo se izdelovati lutke. In, zanimivo, kasneje so te tudi ostale in so zdaj v naših predstavah, čeprav smo se takrat komaj učili. Gospod Mišo nas je kasneje zaposlil.
Jaz se prej sploh nisem ukvarjal z lutkarstvom ali igranjem. Bolj me je zanimala tehnika. Tu pa sem se sproti učil, kako igrati. Tehnik je ogromno, moraš pa pri lutki, pri izdelavi lutke imeti domišljijo. Nekako si moraš predstavljati, kakšen bo končni izdelek.
Kako lutki vdihniti življenje …
Borut Žvorc: Ja. Pri eni od lutk smo dobili nogavice, da bi iz njih izdelali lutko. Pa sem gledal to nogavico in je bila peta videti kot kljun papagaja. Sproti nastanejo oblike, material sam ti da idejo. Ko sem delal kozla, pravzaprav nisem želel narediti kozla. Ampak ko sem rezal, sem videl, da bi lahko bil.
Nevenka Toplak: Tudi jaz sem začela sodelovati prav prek Zvitorepčevih delavnic. Na koncu tistih delavnic smo zaigrali. Nastale so tri predstave. Od takrat smo se veliko naučili. Gospod Petrovič nas je tudi zaposlil. S čimer nam je naredil veliko uslugo, saj smo starejši, moramo več vlagati, da se nečesa naučimo, ampak nam vedno uspe. Smo toliko trmasti, da vztrajamo do konca in ustvarjamo igre.
Ste si kdaj predstavljali, da boste delali v gledališču? Kako se je s tem vaše življenje spremenilo?
Milanka Mladenović: Jaz si nisem predstavljala. Verjamem, da se nič ne zgodi slučajno, in tako je naneslo, da sem bila brez zaposlitve. Imela sem neko predstavo o gledališču, izkušenj pa ne. Tako je bil to zame izziv. In razvoj, kot se imenuje naše podjetje. Razvijamo sami sebe, razvijamo svojo skupnost, in vse to je zame izziv. Tu sebi pokažem, kaj zmorem. Ustvarimo nekaj, kar pokažemo drugim ljudem, predvsem otrokom.
Približujemo kulturo drugačnosti, kulturo ljudi, ki mogoče nismo umetniki po izobrazbi, ampak v srcu. Zatem je to zelo dobra in pozitivna izkušnja in izziv tudi vnaprej, ker ne vem, kaj vse še zmorem. Ko dobim nalogo, takrat iz mene pridejo neke stvari, ki jih mogoče niti sama ne poznam.
Nevenka Toplak: Tudi sama nisem pričakovala, da bom kdaj delala v kulturi. Čisto nasprotje od tistega, kar sem delala prej. Učimo se, ustvarjamo, rastemo s tem. Zelo smo veseli odziva publike. Vemo, da delamo prav, ko smo nagrajeni s strani publike. In ponosni.
Borut Žvorc: O gledališču nisem razmišljal. O sebi imam mnenje, da bi lahko vsako stvar, ki bi se je lotil, usvojil. Ni me strah lotiti se česarkoli. Zanimivo se mi je zdelo, bila je možnost zaposlitve, eno je šlo skupaj z drugim.
Predstavo običajno pripravljate od 4 do 6 mesecev. Kaj ustvarjate zdaj, v obdobju, ko so gledališča zaradi epidemije koronavirusa zaprta?
Nevenka Toplak: Trenutno še končujemo igro Prijateljstvo.
Miodrag Petrovič: Dodelujemo jo.
Nevenka Toplak: To je igra o čebelah.
Milanka Mladenović: Trenutno smo pri igri Prijateljstvo o čebelah, približno dve tretjini igre sta že končani. Čebelarstvo je ena od naših dodatnih dejavnosti. Tema igre je prijateljstvo.
Borut Žvorc: Igra je končana, ampak ni še izpiljena, kostume bomo še izpopolnili.
Nevenka Toplak: Še brusimo diamant, če se umetniško izrazim.
Borut Žvorc: Časovno smo bili malo v stiski, zdaj pridejo še finese.
Kako nastajajo vaše igre?
Milanka Mladenović: Na začetku zbiramo material, pišemo ideje. Potem oblikujemo sceno, vsak po svojih zmožnostih in navdihu ustvarja svojo predstavo. Potem se pomešamo v skupine, in to tako, da na koncu po mnenju režiserja nastane najustreznejša skupina. In takrat dobimo konkretne naloge.
Miodrag Petrovič: Naša želja je, da so naše lutkovne predstave avtorske. Zato je tudi toliko teže izvesti celoten projekt nove predstave. Sodelujoči režiser da nalogo vsakomur posebej, da pripravi po svoji zamisli predlog besedila in ga tudi poskusi zaigrati. Takrat še ne izdelujejo lutk, ampak vzamejo, karkoli imajo pri roki. In to predstavijo režiserju. Najprej jim da več individualnih nalog, nato pa jih poskusi medsebojno povezovati. Da delajo v paru ali pa v trojkah, četvorkah. Tudi meša te skupine, da vidi, kje se najbolj ujamejo. Ko dobi osnovno sliko, začne graditi vsebino. Skupaj z njimi.
Novo predstavo smo tam nekje okoli 24. 12. 2020 okvirno že postavili na noge. Ampak ker še nismo zadovoljni, jo bomo še dodelali. Tako z lutkami kot z besedilom in animacijami. Tokrat ne govori o Zvitorepcu, ampak o čebelah. Predstava pri nas kar dolgo nastaja. In niso vsi enakomerno zaposleni, obremenjeni. Zato smo iskali še dodatne delovne oblike. In smo se pred dvema letoma domislili, da bi se ukvarjali še s čebelarstvom. Zato smo si želeli, da bi bila naslednja predstava povezana s čebelami. Da bi otrokom po šolah zaigrali naše predstave in predstavili, kako delamo s čebelami. Jih poučili o čebelah na zanimiv, šaljiv način.
Kako po predstavah priredite slikanice?
Miodrag Petrovič: Teksta iz predstave ni mogoče prenesti neposredno na slikanico, ampak jo je treba dodelati. Pri prvih treh slikanicah smo imeli invalida z doktoratom, ki je to uspešno opravil, to je bil Milan Franc. Ker pa je službo našel drugje, smo ostali sami, tako da to več ali manj delamo skupinsko, skupaj z režiserjem. Tako smo zdaj izdali slikanico Kozlovska sodba. Besedilo je več ali manj naše, tu je sodeloval tudi režiser, tako da je on dodal piko na i. Pa likovnica, ki je tudi oblikovala in s katero še sodelujemo, Metka Golec. Imamo tudi lektorja, ki končni izdelek pregleda; to je Anton Petelinšek, s katerim delamo Radijske delavnice znancev.
Sodelujoči režiser je vaš sin Zoran Petrovič?
Miodrag Petrovič: Ja, Kozlovsko sodbo je on režiral, režira tudi predstavo o čebelah. Prejšnje tri predstave, ki so bile vezane na Zvitorepca, pa je režiral Matevž Gregorič iz Slovenske Bistrice.
Že pred našim pogovorom ste povedali, da je Anton Petelinšek, avtor in voditelj številnih radijskih oddaj, tudi serije Radijske delavnice znancev na Radiu Maribor, od 1. 4. 2019 predsednik sveta vašega zavoda. Zakaj je sodelovanje z njim pomembno?
Miodrag Petrovič: Gospoda Petelinška sem bežno spoznal leta 2015. Pozneje je pogovor nanesel na to, da se bojim, da bomo težko prodrli v javnost brez konkretne promocije. Dogovorila sva se, da bo začel sodelovati z nami. Omenil sem mu, da iščemo predsednika sveta zavoda. In da bo sodelovanje najlažje, če bo on to funkcijo prevzel. In je privolil. Tako smo postavili temelje za dolgoročno sodelovanje. Te radijske oddaje pa so za nas zelo pomembne. Ker - moram odkrito povedati, pa tudi moji kolegi, sodelavci se bodo strinjali - imamo kar velike težave pri uveljavljanju. Da nas javnost sliši, vidi in sprejme.
Po lutkovni predstavi ste na Radiu Maribor nedavno posneli še radijsko igro Kozlovska sodba.
Miodrag Petrovič: Na dveh Radijskih delavnicah znancev je bil prisoten tudi glavni in odgovorni urednik Radia Maribor Robert Levstek. Vprašal sem ga, če bi bilo za radio zanimivo, da bi posneli tudi radijske igre naših lutkovnih predstav. Rekel je, da ja.
Že veste, kdaj bo ta igra na sporedu?
Miodrag Petrovič: Ta igra je zdaj končana, na sporedu pa bo 9. marca 2021 ob 20.30 v sklopu oddaje Poglobljeno.
Kako sicer trenutno poteka vaš ustvarjalni vsakdan?
Borut Žvorc: Ne igramo. Smo igrali na delavnicah za ožji krog gledalcev, ker jih več ni smelo biti. Ampak je bilo to zelo redko. Ko ne vadiš, izgubljaš … Vaja ni enaka kot predstava. Osebno se v predstavo bolj vživim. Ker veš, da za nekoga igraš in moraš stvar čim bolje prikazati, pri vaji pa samo ponavljaš. Tako da se zdaj bolj ukvarjamo s stvarmi, za katere nam sicer zmanjkuje časa.
Na primer?
Borut Žvorc: Razmišljamo o novih načrtih, izdelovali smo panje, za predstavo pa tako vedno delamo, ker letno naredimo eno ali dve.
Miodrag Petrovič: Če še jaz malo o tej 'koroni' povem. Lansko leto smo imeli veliko upanja, da bomo ravno s pomočjo Radijskih delavnic znancev bolj videni, slišani in sprejeti. Že januarja smo začeli s prvo. Dogovor je bil, da bi vsako drugo sredo v mesecu izvedli kakšno. Vsakič bi povabili znano slovensko osebnost. Prvi gost je bil Evgen Bavčar, slepi filozof in fotograf. Sledilo jih je še več.
Ko se je 13. marca 2020 začel t. i. lockdown, smo bili do konca maja doma. Potem so bili še dopusti. Naslednja delavnica je bila septembra. Z drugim valom epidemije je znova prišlo do zaprtja dejavnosti. Tako da smo vključno z letošnjo januarsko izvedli šele 7 teh delavnic, lani šest in letos eno. Zdaj pripravljamo drugo letošnjo, čeprav so težave, vseeno je treba biti v mehurčku. Poleg znanih osebnosti gostujejo tudi učenci ene od osnovnih šol iz Maribora in širše okolice. Dejansko pa letos začenjamo od začetka.
Borut Žvorc: Razen pri čebelah. Zanje pa je treba ves čas skrbeti.
Kaj načrtujete za čas, ko bo epidemije koronavirusa konec, česa si želite?
Miodrag Petrovič: Pripravljamo se, da bomo čim bolj aktivni, ko bomo spet lahko začeli s kulturnimi dejavnostmi. Zato tudi dodelujemo predstavo Prijateljstvo, ki govori o vznemirljivem življenju čebel. Želeli bi nadaljevati z oddajami Radijske delavnice znancev. Da bi nas čim bolje spoznali in tudi naročali naše predstave, predvsem šole in vrtci, pozneje tudi podjetja. Da bi še iz drugih lutkovnih predstav snemali radijske igre, ker se nam je to zdel lep izziv. Vsekakor pa si želimo, da bi imeli bistveno boljše pogoje za delo, kot jih imamo trenutno. Želimo si tudi zaposliti dodatne ljudi. Naša največja želja pa je posneti serijo lutkovnih oddaj za televizijo.
Borut Žvorc: Jaz osebno si želim, da bi nas bilo več zaposlenih, da določene osebe malo razbremenimo, ker eni sodelujemo pri več stvareh kot drugi.
Milanka Mladenović: Jaz si želim, da bi spet imeli stike z otroki, svojo publiko, ki nam daje nov zagon, povratne informacije, kako smo stvari naredili: če je dobro, če so zadovoljni. Želim si, da bi v našem podjetju res zaživela možnost, da zaposlimo koga, ki je invalid, ampak izobražen v tej stroki. Bil bi nam v veliko pomoč pri našem delu.
Miodrag Petrovič: Bom povedal, česar niso upali povedati. Da bi z našimi slikanicami in predstavami, igračami, tudi s čebeljimi pridelki toliko zaslužili, da bi ohranili delovna mesta trenutno zaposlenih, da bi lahko še dodatno zaposlovali in da bi z minimalnih plač prišli na višje plače.
Borut Žvorc: Da nam stvari stečejo.
Miodrag Petrovič: Ker vsi delajo za minimalno plačo. Razen mene.
Nevenka Toplak: Ampak radi delamo.
Borut Žvorc: Težko je, ker na nas nihče ne gleda kot na invalide, kar je tudi prav po eni strani, ker če bi tako gledali, bi dopuščali površnost. Ampak kot vsem ostalim je težko. Ne gre dovolj hitro, kot bi si mi želeli. Mislim na našo prepoznavnost.
Miodrag Petrovič: Saj na začetku smo nakazali, da bomo imeli triletno uvajalno obdobje. Zaradi pandemije koronavirusa pa se nam je to obdobje podaljšalo na štiri ali celo pet let.
Kako bi opredelili poslanstvo vašega gledališča?
Miodrag Petrovič: Vsaka lutkovna predstava je zanimiva za vse generacije. Naše osnovno poslanstvo pa je, da najmlajši populaciji predstavljamo drugačnost. Kar pomeni: kako lahko ljudje z določenimi ovirami pripravijo kakovostno predstavo, jo tudi zaigrajo, mladim pa dajo vedeti, da ne glede na zdravstvene ovire, spol, raso, starost, versko pripadnost ljudje lahko ustvarjajo za širšo javnost. Najlažje to dosežemo pri najmlajši populaciji. Da ko odrastejo, tudi sprejemajo drugačnost. Ker se v današnjem času to čuti kot pomanjkljivost. Odrasli, starejši težko sprejemajo drugačnost, če je niso že kot otroci.
Borut Žvorc: Torej spreminjamo prihodnost.
