Izhodišče za pogovor s predstavniki organizacij civilne družbe, ki si prizadevajo za dostojanstveno obravnavo ljudi z invalidnostmi, so bila posebna poročila Zagovornika o nedostopnosti avtobusov in prostorov v javni rabi ljudem z invalidnostmi. "Večina se zadovolji s tem, da je dostopna polovica javnega prostora. Tak pogled zavračamo," je na dogodku dejal zagovornik Miha Lobnik.
Organ za varstvo pred diskriminacijo se je letos ob izvajanju rednih nalog posebej posvetil položaju ljudi z invalidnostmi. Pripravil je tudi tri posebna poročila o tem, kako dostopni so javni medkrajevni avtobusni prevoz in prostori v javni rabi gibalno in senzorno oviranim. Ugotovitve kažejo, da so ljudje z invalidnostmi pri dostopnosti sistematično diskriminirani, izboljšanja pa tudi ni na vidiku.
To je bilo izhodišče za okroglo mizo z naslovom Pravica do enake obravnave in enake možnosti ljudi z invalidnostmi, ki jo je Zagovornik pripravil, da bi tako še dodatno spodbudil pogovore o nujnosti odprave vsakdanje slabše obravnave ljudi z invalidnostmi.
"Ugotavljamo, da se zakonske zaveze ne uresničujejo. Ne le mednarodne konvencije o pravicah invalidov, že tri leta kršimo tudi lastno zakonodajo," je v uvodu v pogovor dejal zagovornik Miha Lobnik, predstojnik Zagovornika načela enakosti. "Dostopnost pomeni možnost vključevanja v življenje. Večina se zadovolji s tem, da je dostopna polovica javnega prostora. Tak pogled zavračamo. Pravice so pravice za vse, ne pa samo za večino," je poudaril.
Razprava: predstavniki nekaterih invalidskih organizacij
V razpravi, ki je sledila, so izkušnje z diskriminacijo pri dostopnosti delili predstavniki nekaterih organizacij ljudi z invalidnostmi. "Dostopnost je za gibalno ovirane povezana z eksistenco posameznega invalida. Če hoče priti do izobrazbe, je prva ovira, kako priti do izobraževalnih ustanov. In če nisi izobražen, imaš zaprta vsa vrata," je opozoril predsednik Zveze paraplegikov Slovenije Dane Kastelic. Ocenil je, da bi težave na področju dostopnosti avtobusov lahko omilili z vključitvijo različnih invalidskih organizacij, ki že imajo prilagojena vozila, kar pa bi moralo koordinirati pristojno ministrstvo. Dotaknil se je tudi nedostopnosti medkrajevnega avtobusnega prevoza, za katerega meni, "da bi se dalo zadeve urediti, če bi se jih lotili korak za korakom. Država je tista, ki podeljuje prevoznikom koncesije. Z malo alinejo, da mora biti vsak novi avtobus, ki ga podjetje kupi dostopen, se lahko dosežejo spremembe. Sprva bo dostopnih recimo 20 avtobusov, potem pa vedno več". Predlaga pa tudi, da bi po vzoru Nizozemske država šoferje izobraževala glede potreb invalidov.
Predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Matej Žnuderl je dejal, da so v veliko pomoč tudi prostovoljci, ki v okviru projekta Prostofer izvajajo prevoze. Pri tem je za slepe in slabovidne večkrat težava, da ne potrebujejo le prevoza, ampak tudi spremstvo in usmeritve do tja, kamor želijo priti.
Tanja Potočnik Hönigsman iz Združenja Gluhih Slovenije 14 11 je tako poudarila, da je treba biti pri sprejemanju ukrepov pozorni predvsem na to, da so invalidnosti različne, zaradi česar so različne tudi potrebe vsakega posameznika po prilagoditvah. Izjava je kasneje odmevala tudi iz občinstva, ko je udeleženka s polževim vsadkom opozorila, da je določilo o tem, da je gluhim in naglušnim tolmač na voljo le 30 ur na leto, zelo omejujoče. Te ure hitro minejo, ne upoštevajo potreb posameznika in dejansko določajo, koliko ur na leto naj bi nekdo z okvaro sluha komuniciral.
Podobno je opozorila tudi dr. Simona Gerenčer, soustanoviteljica in sekretarka Združenja gluhoslepih Slovenije – Dlan. "Vsi smo ljudje ne glede na to, kaj nam manjka. Zato je treba dati vse od sebe z zavedanjem, da je vsak izmed nas človek in da si vsak želi biti spoštovan."
O tem, kako nedostopnost prostorov vpliva na življenje ljudi z invalidnostmi, je spregovorila dr. Sara Ahlin Doljak. Povedala je, da svoj poklic odvetnice opušča prav zato, ker ne more dostopati v sodne dvorane. "Po stopnicah me je nosil mož. Zdaj pišem samo še sodne vloge, na obravnave gredo kolegi. Ljudje z oviranostmi so velikokrat odveč," je dejala. Opozorila je, da zakonodaja jasno pravi, da nihče ne sme biti zapostavljen zaradi invalidnosti, a je realnost drugačna.
Težava je tudi nedostopnost informacij, zato je Zagovornik na okroglo mizo povabil tudi Sašo Lesjak in Tatjano Strmčnik iz Zavoda Risa, ki je specializiran za pripravo vsebin v lahkem branju. "Vsi ljudje enkrat pridemo do tega, da težje beremo ali razumemo – in za razumevanje potrebujemo lahko branje, lahki jezik. Po zadnjih raziskavah je v starostni skupini 16 do 65 let četrtina slabše pismenih. To je pol milijona ljudi. Ne govorimo torej samo o potrebah ljudi po kapi, s psihosocialnimi invalidnostmi in priseljencev, ki ne govorijo še dovolj dobro slovensko," je dejala Lesjak.
Gost okrogle mize je bil tudi predsednik Državnega sveta Marko Lotrič, ki je povedal, da so državni svetniki odreagirali na priporočilo Zagovornika in dali pobudo za spremembo zakona o volitvah v državni zbor tako, da bodo volilno pravico imeli tudi vsi ljudje z invalidnostmi. "Namesto da se invalidom omejuje in odvzema volilno pravico, mora država zagotoviti izvrševanje te pravice tudi s podpornimi ukrepi," je poudaril.
"Pri Zagovorniku skušamo biti most med ljudmi in institucijami. Zaradi vaše udeležbe na okrogli mizi in sodelovanja pri naših posebnih poročilih lahko to vlogo opravljamo. To, kar je bilo danes izrečeno, bomo še naprej na glas ponavljali. Naša vizija je dostopna družba za vse in povsod," je ob zaključku posveta dejal zagovornik načela enakosti Miha Lobnik.
