Raziskava, ki so jo opravili v Veliki Britaniji v organizaciji dveh univerz (Queens University Belfast in Glasgow Caledonian University), je pokazala, da so bili ljudje v času splošnega zaprtja v prvem valu epidemije v Veliki Britaniji zelo osamljeni. Še več, raziskava je pokazala, da je osamljenost bolj občutila prav skupina ljudi z invalidnostjo.
Kako pa je pri nas in kakšne težave je razgrnila epidemija koronavirusa v življenju invalidov?
V prvem delu krajših serijskih zgodb smo se pogovarjali s Sanjo Kos, 29-letno diplomantko sociologije in interdisciplinarnega družboslovja. Trenutno je zaposlena na Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije. Prihaja iz okolice Vranskega, zadnje leto pa zaradi službe več časa preživi v Ljubljani. To ji, kakor pravi, omogoča večjo samostojnost in neodvisnost, saj je mesto za slepo osebo dostopnejše kot podeželje.
Omenjena angleška raziskava je pokazala, da so se mnogi počutili osamljene, vendar je odstotek še posebej velik med skupino oseb z invalidnostjo. Zakaj mislite, da je tako? Kakšna je vaša podoba osamljenosti v času epidemije?
Sama se ne počutim osamljeno, saj sem ostala aktivna tudi med epidemijo covida-19. Tudi pred pojavom epidemije nisem imela tovrstnih težav. Mislim pa, da so bolj osamljeni starejši, ki živijo sami in ne poznajo in ne obvladajo moderne tehnologije, predvsem mislim tu na računalništvo in se tako ne morejo udeležiti številnih aktivnosti in dogodkov, ki so se v tem času preselili na splet. Druženj in aktivnosti, ki so jih bili vajeni doslej, pa zaradi ukrepov ni več.
Mnoge osebe z okvaro vida so občutile osamljenost že pred pojavom epidemije. Kakšna je razlika med prej in zdaj?
V sklopu svoje službe in tudi v privatnem življenju sem veliko v stiku z osebami z okvaro vida, zato moram poudariti, da pri številnih slepih in slabovidnih ni zaznati večje osamljenosti, ki bi bila posledica koronavirusa, saj so mnogi osamljeni že iz časa pred epidemijo. In po mojem mnenju je ravno to dejstvo zaskrblujoče. Se pa vse institucije, ki vključujejo, povezujejo in skrbijo za slepe in slabovidne, zelo trudijo, da svoje vsebine prilagajajo trenutnim razmeram.
Z sodelavci, s katerimi smo vsakodnevno v stiku z slepimi in slabovidnimi ne opažamo sprememb povezanih z občutkom osamljenosti, kar pa seveda ne pomeni, da med nami ni ljudi, ki niso bolj osamljeni zaradi pojava epidemije.
Mislite, da je to pogojeno tudi z generacijsko razliko? Mlajši ljudje z okvaro vida ste bolj vešči uporabe tehnologije, imate več možnosti za zaposlitev … Mislite, da tudi to vpliva na občutke ob različnih ukrepih?
Če znaš in lahko uporabljaš moderno tehnologijo, si v današnjih časih precej v prednosti, saj se je, kot sem že zgoraj omenila, mnogo dogajanja prestavilo na splet.
Naj pa povem, da je med slepimi in slabovidnimi veliko starejših, ki se odlično spopadajo s spoznavanjem moderne tehnologije. Prav tako si med sabo veliko pomagamo in se eden od drugega učimo, tako je vsem lažje. Dejstvo je, da se mlajši ljudje ne glede na invalidnost ali ne lažje prilagajamo družbenim spremembam kot starejši, kar je v trenutnem času morda res prednost. Iskanje zaposlitve pa je za vse invalide velik izziv - ne glede na starost.
Kakšen vpliv pa je imel na vas pojav koronavirusa in z njim povezani ukrepi države?
Omejitve in ukrepi za preprečevanje širjenja koronavirusa so nam slepim prinesli kar nekaj novih izzivov. To so mnogokrat vsakdanje malenkosti, na katere polnočutne osebe sploh ne pomislijo. Ker zaradi službe živim v Ljubljani, je prva in največja sprememba, s katero sem se morala soočiti, ukinitev javnega prevoza.
To je za nas slepe velika ovira, saj smo postali manj mobilni. Ena izmed navad, ki sem jo uvedla v času koronavirusa, je pogostejše nakupovanje prek spleta. Pri tem pa se znova soočam s številnimi ovirami, ki so povezane z nedostopnostjo spletnih strani.
Kakšna pa je za vas razlika med prvim in drugim valom? Se je za vas kaj spremenilo?
Ena izmed večjih razlik med prvim in drugim valom epidemije je ta, da sem v prvem valu delala od doma, sedaj v drugem valu pa hodim v službo, zaradi česar se počutim veliko bolje kot spomladi. Rada sem aktivna, zato je bil zame majhen šok, ko sem bila cele dneve doma.
Osamljenost je mnogokrat povezana tudi s težavami v duševnem zdravju - se vam zdi, da je čas koronavirusa prinesel več tesnobe, napetosti?
To je odvisno predvsem od karakterja posameznika. Mislim, da se tesnoba in napetost pojavlja v enaki meri med invalidi in polnočutnimi osebami. Pri slepih in slabovidnih je tesnoba in napetost pogosteje povezana s samo izgubo vida, zlasti če se ta pojavi v kasnejših letih.
Kako je pa z dostopom do informacij v času epidemije? Vladni ukrepi so se hitro spreminjali - ste informacije dobili dovolj hitro, da ni prihajalo do težav pri vsakodnevnem življenju?
Vsi mediji redno poročajo o dogajanju povezanim s koronavirusom. Slepi najlažje pridobimo informacije prek radijskih sprejemnikov, saj gre tam le za slušno sprejemanje. Dojemanje informacij pa nima nobene povezave z izgubom vida. Če so pa ukrepi nejasno predstavljeni, imajo pa z njihovim razumevanjem težave tako invalidi kot neinvalidi.
