Intervju z Dunjo Hrvatin: Pišem zato, da lahko izrazim svoja čustva

56-letnica iz Lucije pravi, da ima čudovite starše in prijatelje, ki so jo vedno sprejemali takšno, kot je. Od nekdaj je čutila željo po ustvarjanju, ki jo je izrazila z gledališko igro in pisanjem poezije. Ob kulturnem prazniku nam je pojasnila, kako nastajajo njene pesmi, s katerimi želi orisati svoj svet.

Dunja Hrvatin čepi ob umetniški sliki, naslonjeni ob vznožju lesenega stojala. Z eno roko drži okvir slike, na drugi pa je iztegnila palec v znak zadovoljstva. Foto: Osebni arhiv Dunje Hrvatin
Dunja Hrvatin čepi ob umetniški sliki, naslonjeni ob vznožju lesenega stojala. Z eno roko drži okvir slike, na drugi pa je iztegnila palec v znak zadovoljstva. Foto: Osebni arhiv Dunje Hrvatin

Kakšno okvaro sluha imate?

Že od rojstva imam hudo okvaro sluha, ki se je postopoma slabšal, tako da sem zdaj popolnoma gluha. Sporazumevam se z znakovnim jezikom in ves čas nosim slušni aparat, ki mi pomaga, da slišim nekatere zvoke. Slušni aparat sem začela nositi pri treh letih in mi je bil v veliko pomoč pri izobraževanju. V šoli sem imela govorne vaje pri logopedu, prav tako sem vadila poslušanje različnih zvokov. Prav zato še danes lahko prepoznam nekatere zvoke. Ker imam 95-odstotno izgubo sluha, sem brez slušnega aparata na slabšem, kot če bi bila popolnoma gluha, saj slišim samo visoke tone. Z aparatom pa prepoznam tudi nižje tone in sem hvaležna za napredek tehnologije, ki mi to omogoča.

Kako je bilo odraščati z okvaro sluha?

Spomnim se, da sem bila kot otrok večkrat zelo žalostna, saj sem si želela slišati in biti zdrava. Imela sem občutek, da ne spadam v svet gluhih. Zato sem se zelo trudila, da bi se naučila pisati in pravilno izgovarjati besede. Sanjala sem o tem, da bi postala pevka in plesalka.

Ste se šolali v inkluziji ali v zavodu?

Osnovno šolo sem končala v Zavodu za korekcijo sluha in govora v Portorožu, šolanje pa nadaljevala v Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana. Končala sem srednjo šiviljsko in grafično šolo. Zaposlila sem se kot pakirnica v podjetju, ko pa je to šlo v stečaj, sem ostala brez službe. Trenutno sem brezposelna, a veliko ustvarjam na umetniškem področju, kar me izjemno veseli.

Kdaj ste začeli pisati pesmi?

Prve pesmi sem začela pisati pri 14 letih. V mladosti sem recitirala poezijo in nastopala v gledališču. Ves čas sem bila aktivna tudi v Društvu gluhih in naglušnih Južne Primorske (DGN Južne Primorske) v Kopru.

Mi lahko poveste kaj več o svojih nastopih v gledališču?

Počutim se kot umetnica, pesnica in igralka. Zelo rada nastopam na odru, kjer lahko predstavim svojo poezijo. Svoje pesmi interpretiram ob spremljavi glasbe v znakovnem jeziku. Na nastop se vedno dobro pripravim, vadim doma in v našem društvu. Včasih nam pri pripravah na nastope pomaga naša mentorica iz Ljubljane, ki nam pomaga pri pripravah na Gledališki festival gluhih, na katerem s pantomimo nastopamo v gledališčih po Sloveniji. Nekatere vloge zaigramo tudi v slovenskem znakovnem jeziku (SZJ). V SZJ beremo tudi poezijo.

Kako vas je sprejemala okolica?

V otroštvu so mi nekateri otroci nagajali in se mi smejali, ker nisem vsega takoj razumela. Pozneje v življenju nisem imela večjih težav, saj smo me družina in prijatelji vedno sprejemali takšno, kot sem.

Leseni stojali v knjižnici. Na njiju sta risalna lista s fotografijama morja in nasnjene pesmi Dunje Horvat. Foto: Osebni arhiv
Leseni stojali v knjižnici. Na njiju sta risalna lista s fotografijama morja in nasnjene pesmi Dunje Horvat. Foto: Osebni arhiv

Kako pa je danes? Se vam zdi, da so ljudje dovolj strpni do gluhih in naglušnih, poznajo vaše težave in znajo pristopiti do vas?

Živimo v čudnih časih in zdi se mi, da je čedalje slabše. Veliko je nestrpnosti do drugačnih. Tisti, ki ne poznajo naše invalidnosti, se ustrašijo, ko srečajo gluho osebo. Ne znajo pristopiti do nas, ne znajo komunicirati z nami, zato zaženejo paniko. Tudi sama sem že doživela tak odziv, in ko se spomnim na to, se moram smejati. Največja težava pri gluhih osebah je komunikacija. Če oseba ne zna znakovnega jezika, je komuniciranje praktično nemogoče. Ena možnost je še pisanje, ki pa je zamudno. Sama nimam težav s komunikacijo, ker znam poleg znakovnega jezika tudi govoriti. Naglušnim osebam je dosti lažje kot gluhim, saj lažje napredujemo. Ena od rešitev je tolmač, ki nam pripada 30 ur, za boljše informiranje imamo zdaj na voljo podnapise in tolmačenje na nacionalni televiziji. Je pa še kar nekaj težav. Ker potrebujem nov slušni aparat, sem vložila prošnjo zanj in čakam že šest let. Upam, da bo država naredila kaj na tem področju, pa tudi pri izobraževanju, v katerem je za gluhe in naglušne učence še vedno veliko omejitev. Država bi morala bolje uresničevati naše pravice in podpreti gluhe otroke pri izobraževanju.

O čem največkrat pišete v svojih pesmih?

Pišem o sebi, naravi, življenju in živalih. Največkrat izražam svoja doživljanja. Pišem zato, da lahko izrazim svoja čustva, to me osrečuje. Rada poslušam glasbo, ki je velikokrat navdih za moje pesmi. Zelo rada tudi pojem. Takrat se v meni prebudijo čustva, iz katerih črpam vsebino za svojo poezijo.

Koliko pesmi ste že napisali? Kako se lotite pisanja pesmi, jih pišete v mislih ali s pomočjo znakovnega jezika?

Napisala sem približno 500 pesmi. Kot sem dejala, največkrat pišem o svojem življenju, ki še ni končano. Navdih pride iz srca, in ko se porodi ideja o pesmi, jo zapojem, nato besede zlijem na papir. Znakovni jezik pa uporabljam večinoma za nastope na odru in kadar vadim.

Razmišljate o tem, da bi izdali pesniško zbirko?

Seveda. Moja dolgoletna želja je, da bi nekoč izdala pesniško zbirko. Verjamem, da mi bo uspelo. Morda takrat, ko bom najmanj pričakovala, saj verjamem v naključja. V preteklosti sem že poslala prošnjo eni od slovenskih založb, a so me zavrnili. Zelo vesela sem bila, da sem lahko svoje pesmi in slike, ki jih tudi rada ustvarjam, predstavila v knjižnici v Luciji in Piranu. Sem skromna in zadovoljna z vsem, kar imam. Če bi imela veliko denarja, bi že zdavnaj izdala pesniško zbirko, a žal živim skromno življenje.

Kje lahko ljudje preberejo vašo poezijo?

Moje pesmi so objavljene v reviji Iz sveta tišine ter na spletni strani DGN Južne Primorske.

Dunjini pesmi

PREMAGAJTE SVET

Plešimo svet,
da bomo lahko sprejeli
in ljubili ...,
narava,
v življenje,
v ljubezen,
sledimo v objemu ...
Plešimo svet.

Premagajmo ples na vrtincu,
premagajmo ...
plešimo, po občutku sledimo ...
Plešimo svet,
naše želje ... pokažimo,
kaj čutimo ...

Objemimo želje ...
naj se uresniči upanje.

Ne skrivajte se v obupu!

Glejte!
Sonce sije.
Poglejte!
Mislite pozitivno.
Sonce nam daje energijo, topline moč,
voljo, svobodo,
tolažbo ...

V zraku je upanje,
živimo.
Čas se ustavi ...
Mislimo pozitivno.
Sprejmimo.
Sonce sije ...

Živimo za dotik.
To je življenje ...

MOJ GLAS

Ne sramujem se svojega glasu.
Ponosna sem, drugačna, govorim.
Naj živi moj glas ...

Vi svet -
Poslušajte!

Ptice pojejo,
psi lajajo,
ljudje govorijo.
Nekje živi skritih,
z nešteto zvokov v naravi.

Skrivnosti so nekje ...
Zakaj ne bi jaz spregovorila,
Moj glas.

Ne bom skrivala.
To je moj glas,
naj živi, Glas, moj glas.

Kričim od veselja.
Ne bom zbežala, ostala bom tu ...,
premagala ovire.

Drugače govorim.
To je komunikacija.

Svetu lahko povem,
kaj čutim, mislim ...
Živim z dušo ...
naj živi moj glas.