Franček Gorazd Tiršek je na paralimpijskih igrah v Tokiu v tekmovalnem razredu SH2 v streljanju z zračno puško stoje z razdalje 10 metrov osvojil srebrno, v disciplini zračna puška leže na 10 metrov pa še bronasto medaljo. Nastopil je tudi z malokalibrsko puško leže z razdalje 50 metrov in v tej disciplini osvojil 24. mesto.
Franc Pinter je z zračno puško stoje z oddaljenosti 10 metrov tekmoval v razredu SH1 in bil blizu finala, dosegel je 10. mesto, na tekmi z zračno puško leže z iste razdalje pa se je uvrstil na 42. mesto.
O nastopih v Tokiu smo se pogovarjali z obema tekmovalcema in s trenerko ter selektorico slovenske parastrelske reprezentance Polono Sladič.
"Vse to me je zelo osrečilo"
Gospod Franček Gorazd Tiršek, čestitam vam za osvojeni medalji. Za prvo od medalj, ki ste jih osvojili letos v Tokiu, srebrno, ki je bila obenem vaša tretja srebrna in skupno četrta s paralimpijskih iger, ste povedali, da je bila najtežje pridobljena medalja v karieri. Zakaj? Zaradi velikih pričakovanj, razmer na strelišču, močne konkurence?
Združenih je bilo več dejavnikov, saj so bila pričakovanja javnosti in medijev res zelo velika, vsi so mi dajali vedeti, da ravno od mene pričakujejo tako želeno 50. medaljo za Slovenijo s poletnih paralimpijskih iger. Vendar so bile tudi razmere v Tokiu zelo zahtevne. Obenem vemo tudi, da je bilo v času epidemije koronavirusa zelo negotovo vse v povezavi s treningi in tekmovanji. Vse to je bilo treba odmisliti, zbrati moči, biti osredotočen, biti močan tako mentalno kot fizično, spoprijeti sem se moral z veliko dejavniki. Na koncu koncev sem moral premagati sebe, da sem lahko premagal še ostalo konkurenco, ki je zelo močna. In na koncu mi je uspelo osvojiti to tako želeno medaljo, tako da sem bil presrečen.
Ko ste osvojili še bronasto medaljo, ste dejali, da ste presrečni, da je to kakor v sanjah. Kako bi opisali drugo tekmo v Tokiu?
Prva tekma je bila zelo zahtevna, kot sem že omenil, zaradi velikega pritiska, velikih pričakovanj. Sam sem vedel, da sem odlično pripravljen. Mislim, da me je ravno ta moč v meni, ki mi jo daje občutek odlične pripravljenosti, na neki način tudi sprostila, ta občutek me je s pomočjo pozitivne treme usmeril do tega vrhunskega rezultata. Nato pa je prišla še druga tekma, na kateri sem lahko nastopil malce bolj sproščeno. Med tekmo so bile razmere zopet zelo zahtevne, moj rezultat je malce nihal, vendar sem se zbral v najtežjih trenutkih, naredil vse, kar znam, nisem popuščal in tudi v finalu lovil tekmece, in s trdim, predanim delom ter visoko koncentracijo osvojil še drugo medaljo, kar je pokazalo mojo širino, moje znanje, mojo moč. In vse to me je zelo osrečilo.
Že v Tokiu ste za Televizijo Slovenija povedali: "Tu je treba misliti na tisoč stvari, najboljši pa si takrat, ko na nič ne misliš, samo delaš, in rezultat pride sam od sebe." Kako pridete do točke, v kateri vam to uspe?
Za vse to je predpogoj pošteno, trdo delo na treningih, da se športnik pripravlja, da ne laže samemu sebi, ampak je s trdim delom, odrekanjem, trudom in poštenostjo prišel na takšen nivo, da se počuti samozavestnega. In le v tem primeru lahko v najtežjih trenutkih, na največjih tekmovanjih ostaneš osredotočen le na tisto, na kar je treba biti. Ta dober občutek te nekako odpelje v tekmo, vodi tja, kjer je treba doseči najboljše rezultate, da osvojiš medaljo, ki si jo vsak športnik zelo želi.
V nedeljo, 5. septembra 2021, so vas in vašega kolega iz reprezentance Franca Pinterja ter selektorico in trenerko Polono Sladič v poznih večernih urah na Brniku pričakali navijači, prijatelji, v ponedeljek popoldne ste imeli sprejem v domačem Gornjem Gradu, v sredo dopoldne uradni sprejem slovenske odprave – po tem sprejemu ste za Televizijo Slovenija povedali, da je lepo videti vso podporo, v petek (pogovor je nastal v četrtek, 9. septembra, op. a.) vas čaka sprejem v Velenju. Ste si od tekmovanj že odpočili in so takšna druženja le prijetne obveznosti ali je vse skupaj utrudljivo?
Ja, to je zagotovo zelo naporen tempo, ampak ob osvojenih medaljah sem to nekako pričakoval. Imam izkušnje izpred nekaj let, ko se je vse to odvijalo v podobnem ritmu.
Vem, da ob vsem tem deluje adrenalin, ki te vodi s prireditve na prireditev. Vsa ta spoštljiva podpora, čestitke, ki prihajajo od vsepovsod, te nekako ponesejo, ti dajo energijo. Tudi v Velenju so me vzeli za svojega, in to so prekrasni občutki. Podobno je tudi v domačem Gornjem Gradu: sem prihajajo ljudje iz cele Slovenije, da se mi priklonijo, mi čestitajo, mi zaželijo vse dobro. V Ljubljani je bil sprejem za celotno odpravo, ki je letos v Tokiu zastopala Slovenijo, na sprejemu je bil prisoten državni vrh. Predsednik republike gospod Borut Pahor mi je ponudil, da se podpišem na zastavo, kar mislim, da je … V sanjah si nisem mislil, da me bo kdaj doletela ta čast, ki je res nekaj posebnega. Jutri pa še moje Velenje, vsa podpora, ki jo doživljam tam, je tudi nekaj posebnega.
Bi se ob koncu tega intervjuja radi še komu zahvalili?
Zahvaljujem se vsem, vsekakor pa ne smem pozabiti na fizioterapevte, na zdravstvene delavce, ki meni, mojemu telesu omogočajo, da sploh zmorem te nečloveške napore, tako na treningih kot na tekmovanjih. Dobra priprava ogromno pomeni tudi za mentalno moč, ki je več kot potrebna za doseganje vrhunskih rezultatov. In pa vsem mojim navijačem, trenerjem, športnim delavcem, ki skrbijo, da lahko nemoteno treniram, dobro nastopam in tekmujem. Upam, da se jim tudi jaz na neki način oddolžim s temi uspehi, ki jih dosegam. Vsekakor me še v naslednjem tednu čakajo sprejemi, tako da sem kar presenečen, kdo vse se spomni name in bi me rad imel v svoji bližini, v svoji okolici.
Še enkrat vam čestitam in uživajte v teh nepozabnih trenutkih.
Najlepša hvala za vaše tople besede, za iskrene čestitke.
"Upam, da bom še prišel vsaj do polovice tistega, kar sem že znal narediti"
Gospod Franc Pinter, ste že uspeli strniti misli o tekmah v Tokiu?
Zdaj se še malo privajam na naš čas. Sicer pa sem že malo razmišljal, tudi o tem, da se mi je že večkrat zareklo, na primer, da bom v Tokiu končal kariero. Toda ko sem dosegel 10. mesto, se mi je zazdelo, da bi bilo še prekmalu kar odnehati. Naredil sem rezultat, kot ga znam narediti, čeprav je malo nizek. Leta so sicer že tukaj, a mislim, da bi še lahko kaj dal, da še znam nekaj pokazati. Štiri strele na tekmi sem imel slabe in to je bilo že dovolj za zdrs po lestvici, štiri kroge in pol pa sem bil blizu rezultata za finale in do finala mi je zmanjkal le en krog in pol. Nisem torej dosegel želenega, moj cilj je bila uvrstitev v finale in v finalu bi se lahko marsikaj zgodilo. Vendar razmišljam, da bom do 18. septembra, ko imamo državno prvenstvo v streljanju, počakal, da vidim, kakšen rezultat bom dosegel tam. Pa tudi skoraj sem se že odločil za nastopanje na svetovnem prvenstvu, ki bo oktobra 2022. Bom videl, ali bo tudi trenerka še računala name ali ne. Jaz pravim, da si v reprezentanci takrat, ko imaš dovolj dobre rezultate, da si lahko konkurenčen v svetovnem vrhu. Upam, da bom še lahko potrdil kakšen tak rezultat in da bom še ostal v reprezentanci. Moram pa povedati, da sem na igrah garal, ker po navadi streljam 50 minut, zdaj pa sem streljal 70 minut, torej sem porabil dvajset minut več. Res sem se maksimalno trudil.
Ali je zato, ker ste vajeni segati po medaljah, teže sprejeti rezultat, ki ni bil čisto po načrtih?
Na tekmo greš z najboljšimi nameni in željami, in ker imaš na treningih rezultate, s katerimi se lahko uvrstiš med najboljše. Ampak to je pač šport, enkrat si visoko, drugič nizko. Resda se je s tem težko sprijazniti. Pred letošnjim marcem, aprilom sem imel rezultate tudi 622, potem sem zbolel. Ko sem se vrnil, pa so bili rezultati okoli 618, 620. Takšen rezultat sem bil še sposoben doseči. Tudi na otvoritev iger, ki je bila pet dni pred tekmo, sem šel, čeprav sem imel zdravstvene težave. Verjetno ne bi smel, moral bi poslušati trenerko in ostati doma. Rezultata sta, kakršna sta, a bom še poskušal priti nazaj v formo.
Dejstvo, da ste doslej osvojili štiri odličja na paralimpijskih igrah, tri srebrna in eno bronasto, najbrž zvišuje že vaša osebna pričakovanja. Se pa tudi javnost ob velikih uspehih kar nekoliko razvadi, kar potem zamegli realen pogled na 10. mesto, ki je vseeno dober rezultat?
Ja, ko mediji na primer ves čas sprašujejo, če grem po zlato medaljo, ker zlate s paralimpijskih še nimam, je včasih tudi moteče. V strelstvu deluje tudi podzavest, psihološka trdnost je zelo pomembna, seveda je pomembna tudi kondicija. In pričakovanja javnosti moraš odmisliti, kar je včasih res težko. Včasih, ko narediš dober strel, misliš, da bo šlo tako še naprej, pa te na tekmi obide kakšna misel, da potem naslednjega strela ne narediš stoodstotno, zgodijo se napake, ki te stanejo tudi boljše uvrstitve. Malo vplivajo ta pričakovanja javnosti. Pa tudi ko prijatelji, prijateljice pravijo: Boš spet imel medaljo ... Saj sem že vajen teh komentarjev, vseeno pa ostanejo v podzavesti in potem mogoče narediš še kaj na silo. Ampak športniki smo javne osebnosti, tako je, ne sme biti skrivnosti, ker potem to na tekmovališču škodi. Nani je imel tokrat več sreče in je dobil dve medalji. Jaz sem sicer pričakoval, da bo dobil še tretjo.
Na uradnem sprejemu slovenske odprave 8. septembra ste za Televizijo Slovenija povedali: "Pozabiš na slabši rezultat, ko vidiš, da ljudje s tabo dihajo, te lepo sprejmejo in ti zaželijo še vse tiste lepe stvari, ki jih ta šport tudi ima." Kako ste tokrat doživeli prihod domov, v Slovenijo?
Zelo pomembno je, da te ljudje spodbujajo. Je pa tudi res, da imam 68 let in da od leta 1991 nisem delal drugega kot streljal. Vsakokrat ko sem šel na velika tekmovanja, kot so paralimpijske igre, svetovna in evropska prvenstva, je bilo to v avgustu ali septembru. Takrat si ne moreš privoščiti dopusta, ampak moraš začeti dva do tri mesece prej delati, da lahko to izpelješ. Ko pa prideš s tekmovanja domov, pa za dopust pravzaprav ni več pravega vremena, otroci gredo v šolo, odrasli na delo … Ampak 'fajn' pa je, da te podpirajo tudi domači in v lokalni skupnosti.
Upam, da boste našli pot nazaj do vrha in bo vse tako, kot si sami najbolj želite.
Upam, da bom še lahko prišel do takih rezultatov, če mi bo zdravje le služilo, od poškodbe in paraplegije je zdaj 43 let, pojavljajo se tudi spremljajoče bolezni, v teh letih pa je lahko tudi vsaka sapica, ki te dobi, nevarna. Upam, da bom še imel toliko moči in volje, da bom treniral kot do zdaj, da bom prišel vsaj nekje do polovice tistega, kar sem že znal prikazati. Mislim, da potem tudi svetovni vrh ne bo problem.
"Bojim se, da se niti ne zavedamo, včasih se tudi sama ne, kakšno ponižnost je treba čutiti do teh uspehov"
Gospa Polona Sladič, povedali ste, da je bila prva od letošnjih dveh medalj, srebrna, pomembna zato, ker je razbremenila pritisk ob pričakovanju visokega rezultata, da ste ta pritisk vsi čutili, da sta se s Frančkom Gorazdom Tirškom – Nanijem o tem pritisku pogovarjala in da je bilo dobro, da ste se pritisku izvili že prvi dan strelskih tekmovanj. Kakšni so bili vaši zadnji napotki pred začetkom prve tekme?
Midva sva se o tem pogovarjala že doma, ker je pri strelstvu zelo pomembno, da je glava na strelski liniji kolikor se le da čista. Tistim, ki se s strelstvom nikoli niso ukvarjali, skušam razložiti, kaj se dogaja v glavi strelca, da to primerjam s situacijo, v kateri navadni smrtniki ponoči ležimo v postelji, se zbudimo in je vse naokoli umirjeno, po glavi pa nam začnejo hoditi najbolj čudne misli. Tako približno se dogaja v glavi strelca, ko je ta na strelski liniji. Po eni strani je zelo umirjen, fokus naj bi imel na tarčo, ampak dejansko se takrat pojavijo takšne misli, za katere sploh ne veš, da so v tebi. Ko se čuti pritisk medalje, je na linijo precej težko stopiti, zato sva se o vsem tem pogovarjala že doma; da smo mi, strelci, vedno med favoriti, da se tega zavedamo, ampak je na nas, da na strelišču vsak pokaže tisto, za kar je treniral, da skuša ponoviti rezultate s treningov ali se jim približati. Če bo to naredil, potem si nimamo kaj očitati, ker potem je pa dosti odvisno tudi od drugih. Tako sva imela že doma precej odkrite pogovore tudi o medaljah, o tem, da oba veva, da je medalje sposoben, da pa bo treba pokazati tudi znanje. Potem se je zadeva nekako zdela pod kontrolo. Do dneva ali dveh pred prvo tekmo, ko je zaradi vseh novinarskih vprašanj o medaljah spet prišlo do povečane napetosti in tako sva se med enim treningom ponovno pogovarjala o tej temi.
Povedala sem mu, da novinarji lahko vprašajo, kar želijo, na njem pa je, da ta vprašanja in informacije v glavi predela in gre na strelsko linijo nekako očiščen vseh teh pritiskov. O tem se seveda lahko pogovarjamo na zavestni ravni, podzavest pa potem vedno dela naprej. Na srečo je Nani psihološko tako močan, da se je bil sposoben v najbolj ključnih trenutkih zbrati. Pritisk je bil na tekmi opazen, ker je nihal v rezultatu. Izvrstno je začel, drugo serijo streljal že malo slabše, tretja pa je bila že skoraj malo kritična. Če ne bi v nadaljevanju res vrhunsko streljal, bi imel težave s popravljanjem tretje serije. Ti pritiski so bili torej veliki, tudi sama pri sebi sem na tekmi zaznala, da sem bila bolj nervozna kot običajno, čutila sem, da je vse zelo na meji.
Tudi trenerji in trenerke, selektorji in selektorice reprezentanc seveda čutite težo visokih pričakovanj, kako vi opravite s temi bremeni?
Kar težko. Jaz imam na samem strelišču občutek, da sem v redu, da to pravzaprav zelo dobro prenašam. Ko adrenalin popusti, pa mi telo po navadi sporoči, da ni vse tako zelo v redu in da stres name kar precej vpliva. Ali dobim kakšen prehlad ali druge simptome, kar je dokaz, da je ta stres res velik. Dostikrat se pozablja, da tekmovalca na liniji skrbi le zase, trener pa trpi skupaj z vsemi svojimi tekmovalci. Z vsakim tekmovalcem mora ravnati na način, ki njemu najbolj ustreza. Nekoga moraš bolj pustiti na miru, do nekoga moraš biti bolj direkten in konkreten, do nekoga božajoč in nežen, to spreminjanje vlog trenerja je tudi psihološko precej izčrpavajoče in na koncu se pozna, ker stres pride za tabo in potrebuješ resničen odklop, da se ponovno napolniš z energijo.
Zelo blizu finala v disciplini zračna puška stoje je bil tudi Franc Pinter – Ančo, osvojil je 10. mesto v svoji kategoriji. Vaš komentar njegove tekme?
Ančo je nastopil na svojih osmih paralimpijskih igrah, kar je seveda vsega spoštovanja vreden dosežek. Moramo se zavedati, da je že uvrstitev na igre v strelstvu zelo zahteven proces, izpolniti moraš zelo zahtevne kvote in Anču je to uspelo že osmič. Pri njem je bilo tako: na treningih tja do januarja, februarja je bil zrel za kakšen novi finale, za novo medaljo. Potem pa se je zgodila neka bolezen, imel je neke čudne bolečine v hrbtu, ki jih nismo mogli definirati, pa so na srečo same zvodenele, ampak to je prekinilo proces njegovih treningov za mesec in pol, skoraj dva meseca. Takrat je v formi malo padel in je bilo praktično nemogoče priti nazaj na isto raven. Sicer pa so bili rezultati na tekmi v njegovi kategoriji izredno nizki. Pričakovala sem, da bo treba za finale ustreliti dosti več, kot je bilo dejansko treba. Tako da ostaja še malo več grenkega priokusa, kajti Ančo je bil tega sposoben. Ampak je tudi on zapadel v to breme paralimpijskih iger kot vsi drugi tekmovalci in žal mu je malo zmanjkalo za njegov sedmi finale na igrah. Mi je žal za to. Je pa fenomen, kajti pri svojih 67 letih in pol se je še vedno uvrstil zelo blizu finala, pokazal, da je še vedno konkurenčen. Ančo je res športnik, vreden vsega spoštovanja.
Tiršek je po srebru osvojil še bron v finalu z zračno puško leže, kamor se je uvrstil z zadnjim kvalifikacijskim strelom. Kako v ekipi vadite zgoščevanje pozornosti in odmišljanje vsega, kar bi strelca lahko zmotilo, od lastnih misli do zunanjih dejavnikov, da se lahko nato v ključnem trenutku, v tem primeru bi lahko že izpadel iz bitke za finale, prebije naprej in tudi v finalu, ko je to najbolj potrebno, zdrži vso napetost?
Ko sem daljnega leta 1995 začela delati s parastrelsko ekipo, smo začeli sodelovati s športnimi psihologi. Že takrat sem se zavedala, da je konkurenca tako huda, da moramo vse, kar lahko pripomore k boljšim rezultatom, izvajati. Članom, takrat so bili v ekipi sami fantje, sem povedala, da me niti ne zanima, ali verjamejo v športno psihologijo ali ne, ampak da jo bodo izvajali. Če to pomeni en odstotek več, lahko ta odstotek na tekmi odloča o medalji. Tako smo sodelovali s kar nekaj psihologi. Zadnja leta izvrstno sodelujemo s Katarino Barborič, ki je te športnike naučila določenih metod praznjenja glave, koncentracije in tako naprej. Ampak na koncu je strelec na liniji seveda sam. Na treningih lahko zelo veliko treniramo finala, in to finala z raznimi zelo motečimi dejavniki: s povečano glasnostjo glasbe, s hrupom, z motečimi posegi v finale, kar pomeni, da jaz kot trenerka skušam zmotiti ta fokus tekmovalcev in da tekmovalec ve, da mora biti naslednji hip spet osredotočen. Kajti, kot sem rekla, strelski možgani so zelo čudni in se med tekmo včasih poigravajo s tabo. V trenutku, ko bi moral biti najbolj zbran, ti na misel pride nekaj banalnega, na primer: Kaj bo pa za večerjo? Zato je to tudi velik boj s samim seboj. In če premagaš samega sebe in svoje možgane, potem si lahko zadovoljen.
Pravite, da je lahko ocena nastopov ob dveh osvojenih medaljah le: fantastično!
Jaz se bojim, da se niti ne zavedamo, včasih se tudi sama ne, kakšno ponižnost je treba do teh uspehov čutiti, kajti letos v Tokiu so brez medalje ostale take strelske velesile, kot so Francija, Velika Britanija in še nekatere države. Slovaška, recimo, ki je imela favorite v vseh disciplinah, je na koncu osvojila eno zlato medaljo, absolutno manj, kot so pričakovali. In še bi lahko naštevala. Potem pa se mala Slovenija, kjer so dobesedno štirje aktivni strelci, vrne domov z dvema medaljama. To je seveda fantazija, to so res sanje. Pa tudi če ti dve medalji odmislim, meni je najpomembneje, da sta oba tekmovalca dala od sebe vse, česar sta sposobna, kajti edina stvar, ki jo res zahtevam od vsakega strelca, je, da mi pove, da je naredil vse, kar je lahko, potem sem zadovoljna in sem vedno na njegovi strani. Ne prenesem, da se kdo vda, ne prenesem, da nekdo obupa. Mora pa biti trener vedno s strelcem: ko je slab in ko je dober.
Kadar osvojenemu odličju sledijo nove preizkušnje in tekmovanja še ni konec, ni mogoče na veliko praznovati, formo in osredotočenost je treba ohraniti. V kolikšni meri ste se v ekipi uspeli poveseliti že v Tokiu, kdaj ste se lahko povsem sprostili?
Moram reči, da smo v Tokiu, tako strelska ekipa kot celotna paralimpijska odprava, funkcionirali kot ena velika družina. Vodstvo odprave nam je omogočilo res idealne pogoje za bivanje, dalo nam je svoj apartma, vsak je imel svojo sobo, kar je zelo pomembno, da si strelec odpočije, da ponoči okoli njega ni motečih dejavnikov. Po prvi medalji smo prišli nazaj v vas ob šestih ali sedmih zvečer in naslednji dan nas je že čakal uradni trening, t. i. Pre-Event Training, to je zadnji trening pred naslednjo tekmo. Kar pomeni, da ni bilo možnosti nekega velikega slavja. S pomočjo veleposlaništva je vodstvo odprave zagotovilo slovenski šampanjec in japonsko torto in smo nazdravili vsak z enim decilitrom šampanjca in kosom torte, potem pa smo že popadali v postelje. Mogoče se zdi, da strelstvo ni naporno, ampak je, tudi fizično, predvsem pa te čustveno popolnoma izčrpa. Jaz, recimo, sem imela en dan, to vem, ker imam na roki pametno uro, od začetka tekme ob devetih zjutraj pa do zaključka finala srčni utrip med 120 in 140, in to v mirovanju. Ampak treba je ohranjati pozornost in gledati naprej. Tako smo imeli naslednji dan že trening, medalja je bila praktično pozabljena, razen tega, da nas je vse razbremenila in smo bili bolj sproščeni. Po drugi medalji je bila zadeva podobna, privoščili smo si lahko zgolj en cel dan za odmor. Tisti hip, ko je medalja osvojena, sledi izbruh sreče, potem pa si tako utrujen, da ne znaš niti praznovati na pravi način, čustveno si majčkeno že izpraznjen, in to so res posebni občutki, ki jih lahko razumeš zgolj, če nekaj takšnega doživiš tudi sam.
Vsem trem hvala za pogovor.
