Pohod so organizirali in vodili vodniki Planinskega društva Tržič.
»Razmere so bile krasne, družba prava in vse je štimalo,« je pohod opisal Gorazd. »Sam imam zimske pohode celo raje kot poletne, saj slepi in slabovidni lažje hodimo po zasneženi poti, seveda če so snežne razmere primerne, kar pomeni, da je sneg utrjen, ni preveč poledenelo in je pot tehnično nezahtevna. Sneg prekrije vse večje in manjše kamenje, korenine in razno dračje, v katerega se lahko slepi in slabovidni zapletemo, veliko manj je spotikanja, udarcev v veje in štore. Skratka, za nas zna biti hoja pozimi ob dobrih razmerah celo manj zahtevna kot v kopnem. Zimske ture in pohodi so pravljični, pa naj bo dan ali noč. Podnevi očara vsa belina narave, sonce, sneg je kot kristalna podlaga, ki ji ni videti konca. Ponoči pa ob polni luni in vseh zvezdah vse zažari. Ko pod nogami slišiš škripanje snega in ti pot osvetljujejo le luna in tisoče zvezd, bi kar hodil in hodil,« je strnil svoje vtise.
Bistvo pohoda pa ni zgolj telesna dejavnost, temveč tudi druženje. Pohodniki so ob prihodu na Stari Ljubelj najprej pozvonili z zvonom in si zaželeli izpolnitev kake skrivne želje, potem pa so se šli pogret in okrepčat v kočo. Za pot navzdol so potrebovali manjše dereze in nočne svetilke za varnejšo hojo.
Prvikrat se je pohoda inPlanincev udeležila Gaja. »V osnovni šoli se mi je pohodništvo malce zamerilo, saj ni bilo prilagojeno mojim sposobnostim oz. potrebam. Zato sem se odločila poskusiti pohode preko InPlaninca, saj je tukaj poskrbljeno za to, da se lahko hoje v hribe varno in bolj brezskrbno lotimo tudi tisti, ki imamo zaradi različnih invalidnosti določene izzive. Pohod na Stari Ljubelj je bil super, petkovo popoldne smo prijetno izkoristili. Na pohodu ni bilo posebnih izzivov, saj mi je bilo nudeno spremstvo in pomoč, ko je bilo potrebno. Ni manjkalo niti dobre družbe in svežega zimskega zraka s pogledom na zvezdnato nebo in zasneženo pobočje,« je z zadovoljstvom opisala svojo izkušnjo.
»Prvi letošnji pohod je bil uspešen za vse, čudovito je bilo znova v družbi inPlanincev, ki so zame nekaj posebnega, navdihujočega, zato komaj čakam naslednje pohode. Hvaležni smo vsem organizatorjem in spremljevalcem za pomoč in družbo, marsikdo brez njih ne bi mogel v hribe,« pa je še dejal Gorazd.
