Kratek zgodovinski pregled delovanja slepih in slabovidnih pri nas
Prva knjižnica za slepe in slabovidne na slovenskih tleh je bila ustanovljena leta 1918, zavod za slepe leta 1919, prvo društvo slepih pa leta 1920.
Današnja Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije je pred dobrim letom dni dopolnila 100 let od ustanovitve Podpornega društva slepih, ki je 7. 11. 1920 nastalo v prostorih nekdanje Ljudske kuhinje na današnji Streliški ulici v Ljubljani. Tam se je začelo organizirano delovanje slepih in slabovidnih na Slovenskem. Obenem je bila to prva invalidska organizacija v Sloveniji.
V obdobju ustanovitve in tudi še desetletja pozneje je bil gmotni položaj slepih zelo slab, pogosto so bili prepuščeni lastni iznajdljivosti, največkrat so potrebovali finančno podporo in strokovno svetovanje pri življenjskih odločitvah. Prvotno navdušenje, da bi jim pomagali, je po 1. svetovni vojni upadlo, pomoč je bila vse bolj skromna. Tedaj večina slepih ni imela izobrazbe, odvisni so bili od svojcev ali pomoči sosedov, podpore občin so bile zanemarljive, mnogi so bili prisiljeni beračiti. Vsa društva, ki so delovala do 2. svetovne vojne, so bila med vojno razpuščena, a so se slepi spet organizirali. Štirinajstega julija leta 1946 so ustanovili Združenje slepih Jugoslavije, 11. avgusta pa še Združenje slepih Jugoslavije za Slovenijo. Za lažje delo na terenu so začeli ustanavljati tudi podružnične okrajne odbore, ki so se večkrat preoblikovali in preimenovali, da bi se prilagodili aktualnim potrebam članstva, predpisom in spremembam na lokalni ravni. Iz nekaterih odborov so pozneje zrasla današnja medobčinska društva slepih in slabovidnih.
OZN je Združenju slepih Jugoslavije za Slovenijo podarila že nekoliko rabljeno opremo za tiskanje brajice, s tiskanjem knjig so začeli leta 1952. Predtem so knjige prepisovali ročno.
Leta 1976 se je Zveza društev slepih Slovenije preoblikovala v Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije. Znanstveni in tehnološki razvoj sta prinesla možnosti pretvarjanja knjig v zvočni zapis. Najprej so snemali na magnetofonske trakove, nato na kasete, pozneje na zgoščenke. EIS ali Elektronski informacijski sistem ZDSSS je zaživel leta 1996. Danes so v njem objavljeni periodični in zvočni časopisi Zveze, leposlovje, strokovna literatura, učbeniki, priročniki, gradivo in akti organov Zveze z besedilom v zvočnem zapisu.
Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je 6. septembra 2021 Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije podelil najvišje državno odlikovanje.
Zaradi širjenja bolezni covid-19 Zveza lansko leto ni mogla izvesti vseh načrtovanih aktivnosti, zato tudi letos nadaljuje z obeleževanjem pomembne obletnice. Po vseslovenskem srečanju slepih in slabovidnih na Okroglem pri Naklem, kjer so ob 100-letnici sprejeli Deklaracijo slepih in slabovidnih, in slavnostni skupščini Zveze, na kateri so posameznikom in organizacijam podelili priznanja in zahvale, so v počastitev ustanovitve Podpornega društva slepih 5. novembra 2021 priredili še slavnostno akademijo.
Pogovor s predsednikom Zveze slepih in slabovidnih Slovenije Matejem Žnuderlom
Ali je slovenska družba skozi zadnje stoletje postala dovolj odprta in sprejemajoča, kar zadeva odnos do slepih in slabovidnih?
V stoletju se je vsaj na formalni, zakonski ravni marsikaj spremenilo. Slepi in slabovidni imamo sedaj pravice, ki jih na začetku 20. stoletja nismo imeli, in situacija se je zelo spremenila. Napredek je torej očiten. Vprašanje pa je, ali je izboljšanje gmotnih razmer in družbenih vidikov takšno kot za splošno populacijo. Včasih se zgodi, da za tehnološkim in družbenim razvojem malo zaostajamo in moramo potem s svojimi prizadevanji poskušati ujeti ta razvoj. Nesporno pa je, da je življenje bistveno lažje, kot je bilo pred stoletjem.
V čem pa bi se razumevanje slepih in slabovidnih še lahko izboljšalo?
Moram reči, da se je zelo veliko premaknilo na področju šolstva, izobraževanja slepih in slabovidnih. Tu so se razmere toliko popravile, da danes, če si slep od rojstva, ni nujno, da tudi umsko zaostajaš. Slepi otroci tudi za mentalni razvoj potrebujejo drugačne dražljaje kot videči otroci, ki se lahko odzivajo na to, kar vidijo. Odprto pa ostaja zelo široko področje: zaposlovanje. Tu imamo veliko težav. Pred 50 leti se jih je reševalo tako, da je bilo za slepe rezervirano delovno mesto telefonist, ki pa zdaj ne obstaja več. Lahko rečem, da smo bili pozitivno diskriminirani, zdaj pa imamo velike težave s tem, da bi delodajalce prepričali, da so lahko z določenimi prilagoditvami delovnega mesta slepi zaposleni enakovredno uspešni pri delu. Seveda so lahko prilagoditve drage in za prilagoditev lahko potrebujemo več časa, prav tako tudi za priučitev na določeno okolje, kajti slepota pomeni tudi težavo z orientacijo v prostoru. Iz lastnih izkušenj vem, da so morali delodajalci, ko so me zaposlovali, določene prilagoditvi sprejeti. Ko sem sam poučeval, sem moral najprej priti v razred, se orientirati, kje so klopi in drugi predmeti, pa še toliko so mi morali iti na roko, da sem predaval vedno v isti učilnici. Tudi na centru za socialno delo, kjer sem delal, sem potreboval pomoč kolegice. Moji pripomočki niso bili dovolj dobri, da bi lahko podatke vpisoval v bazo, zato je to morala početi ona. Ampak če so delodajalci določene stvari pripravljeni upoštevati, smo kot delavci lahko dobri, čeprav potrebujemo več časa, da se navadimo na novosti. Žal se redkokateri delodajalec dejansko odloči, da bi zagrizel v to grenko oziroma kislo jabolko.
Kako bi ocenili trenutne možnosti za izobraževanje, študij slepih in slabovidnih v Sloveniji?
Kar se tiče študija, izobraževanja, imamo Center IRIS, ki skrbi za izobraževanje slepih in slabovidnih, za inkluzijo pa smo tukaj tudi mi, se pravi Zveza slepih in slabovidnih, ki moramo vskočiti s prilagajanjem učbenikov. Vzemimo za primer učbenik za angleščino za 7. razred, ki ga v Centru že imajo, ni pa tisti, ki ga je izbral učitelj v inkluziji, t. j. v neki osnovni šoli. V Centru ga ne pretvarjajo v brajico, pa čeprav bi recimo neki učenec v inkluziji potreboval drug učbenik; vemo, da so učitelji tisti, ki lahko izbirajo, kateri učbenik bodo uporabljali. In tu potem vskočimo mi in učbenik prilagodimo za natanko tistega učenca, ki ga potrebuje. Za nas je to silna obremenitev v mesecih juliju in avgustu, ko v zvok in brajico večinoma pretvarjamo zgolj učbenike. Na leto jih uspemo pretvoriti okoli 40. Težava je v tem, da nimamo veliko bralcev – profesorjev določenih predmetov, ki bi znali zelo dobro opisovati grafe in podobno. V kolikor tako osebo najdemo, jo seveda angažiramo, drugače angažiramo naše bralce drugih besedil. Center IRIS ima tudi posebne programe za pretvarjanje v brajico, ki jih mi nimamo, ker so predragi. Posneti poskušamo tudi literarna dela, tukaj imajo prednost dijaki in študentje, tako da mislim, da ne zavrnemo nobenega naslova, vprašanje pa je seveda, kako hitro lahko to naredimo. Kakšen mesec že traja, da prilagodimo učbenik. To pomeni, da težko zagotovimo, da bi septembra vsi šolajoči se slepi in slabovidni imeli prilagojena vsa gradiva, ki jih potrebujejo. Glede tega se z Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport poskušamo dogovoriti za kakšno trajnejšo rešitev. Prizadevamo si, da bi bilo to zapisano v odločbi, preko usmerjanja otrok s posebnimi potrebami, ali pa, da bi preko agencije, ki potrjuje učbenike, kot enega od pogojev uveljavili, da morajo ti učbeniki biti prilagojeni za vse.
V letu dni so v brajico in zvok pretvorjeni le okoli trije odstotki slovenske knjižne produkcije. Kje so tukaj še odprte možnosti?
Na leto prilagodimo od 200 do 250 naslovov. Odzivi na to število so različni. Tistemu, ki ne bere veliko, se to zdi ogromno. Tisti, ki preberejo po tri knjige na teden ali še več, pa hitro rečejo: »Saj v knjižnici ni več ničesar zame.« Prilagajamo namreč zelo raznolike žanre, od zgodovinskih do mladinskih del. Če vemo, da so med obema vojnama knjige v brajico prepisovali na roke, navadno so bile to učiteljice, imamo danes z računalniki in ob vsem tehnološkem napredku toliko možnosti, pa se vseeno pregovarjamo z založbami, da bi nam odstopili elektronsko verzijo knjige. Žal ne gre za tisto elektronsko verzijo, ki jo tiskar potem spusti skozi stroj, ampak za kakšno prehodno obliko. Ena možnost bi res bila, da bi, namesto da odkupujemo knjige, morda odkupili takšno, elektronsko verzijo, ki bi jo naši bralniki zaslonov potem lahko prebirali. Nekatere možnosti so odprte, vendar z založbami še nismo uspeli skleniti nekega dogovora. Z Javno agencijo za knjigo pa se poskušamo dogovoriti, da bi bila vsaj z njihove strani subvencionirana knjižna dela prilagojena za našo populacijo, da bi lahko ta dela vključevali v svojo knjižnico elektronskih del. Skratka, pogovarjamo se na več koncih. Na dogovarjanje pa vpliva tudi to, da smo v zadnjih štirih letih v Sloveniji doživeli tri menjave vlade, z vsako menjavo pa se spremenijo tudi naši sogovorniki in tako pregovarjanje začnemo vsakič tako rekoč na novo, naši člani pa ne morejo razumeti, kako to, da se v letu ali dveh nič ne premakne.
Na že omenjenem dogodku je bilo poleg zgodovinskih mejnikov izpostavljenih več aktualnih tem, ki se navezujejo na zakonodajo. Omenjeni so bili Zakon o dolgotrajni oskrbi, Zakon o osebni asistenci, Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Dejali ste, da se glede dolgotrajne oskrbe zdaj že nakazujejo rešitve, ki bodo za vašo skupnost morda sprejemljive. Lahko na kratko komentirate? In katera zakonodajna področja so že odprta?
Zelo veliko zakonov se posredno in neposredno dotika slepih in slabovidnih. Zakon o igrah na srečo je tudi eden takšnih, ki je v obravnavi. Pri sprejemanju zakonodaje moramo biti precej pozorni, saj se lahko v marsikaterem zakonu določeno področje dotika tudi slepih in slabovidnih. Tudi Zakon o pravilih cestnega prometa se lahko v kakšnem členu dotika pravic in ugodnosti, ki jih imamo osebe z invalidnostjo. Odločevalci lahko namreč mimogrede izbrišejo katero od pravic, če nismo pozorni. In tako se je pri Zakonu o dolgotrajni oskrbi zgodilo, da so v prehodnih določbah izbrisali nekatere pravice. Obljubljeno nam sicer je, da bodo z amandmaji to ukinitev spremenili, zato smo rekli, da se nakazujejo možnosti, ki bi bile za nas sprejemljive. Pri Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami bi, kar zadeva odločbe, dodali alinejo, da mora biti vse gradivo otroku prilagojeno in da se zanj plačuje iz proračuna. Tega zdaj ni. Slepi otroci imajo pravico do spremstva, imajo pravico do prilagojenih gradiv, vendar to ne zajema delovnih zvezkov in učbenikov, temveč gradivo, ki ga pripravljajo učitelji. Take stvari smo imeli v mislih, ko smo rekli, da se pogovarjamo na raznih ministrstvih v sklopu raznih zakonov. Človek bi na primer prav tako težko verjel, da bi lahko bil tudi Zakon o obveznem izvodu publikacij ta, o katerem bi se pogovarjali. Ampak ko smo bili v NUK-u in se pogovarjali o možnostih sodelovanja naše in njihove knjižnice, smo prišli tudi do tega zakona, pa do avtorskih pravic in podobno. Skratka, res moramo spremljati celotno zakonodajo, kajti mimogrede se v kakšnem členu zgodi, da smo omenjeni, ali pa, da smo izpuščeni, kjer bi morali biti omenjeni.
Če se navežem na vaš odgovor, ob ukinitvi že pridobljenih pravic ste imeli v mislih dodatek za pomoč in postrežbo?
Da, mislil sem na 153. člen v tistem zadnjem besedilu, ki govori o črtanju dodatka v štirih zakonih, med katerimi je tudi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ta je za nas najbolj usoden, če uporabim to besedo. Ena od težav je tudi ta, da se besedila, ki so objavljena, zelo hitro spreminjajo in včasih sploh nimamo prave informacije, katero besedilo gre naprej v proceduro.
Za evropsko direktivo o dostopnosti ugotavljate, da še ni implementirana v celoti. Omenjali ste dostopnost blaga in storitev, na primer ustrezno označevanje embalaže izdelkov in navodil zanje, pa tudi dostopnost informacij.
Zavedamo se, da nas na tem področju čaka še zelo veliko dela, kajti malo je možnosti, da bodo izdelki označeni z brajico, tako kot so recimo zdravila, in trudili se bomo, da bi bilo vsaj tisto, kar se prodaja v specializiranih trgovinah, označeno v brajici. Zelo verjetno bodo s QR kodami označene storitve. V nekaterih gostinskih lokalih že lahko dostopamo do jedilnikov s QR kodo, pa nekateri uvoženi izdelki tudi že imajo QR kodo, prek katere lahko pridobimo informacije. Poleg tega pa moramo usposobiti slepe in slabovidne. Da bomo znali uporabljati te pametne aparate in posebne aplikacije, ki jih bomo potrebovali, da bomo lahko prebirali oznake. Po drugi strani pa si bomo seveda morali prizadevati za to, da bodo naši proizvajalci to upoštevali in izdelke označevali s QR kodami. Tehnične rešitve so že znane, treba jih bo spraviti v življenje.
Glede Zakona o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij lahko rečem, da smo bili zelo neprijetno presenečeni, ko smo videli, da je bilo izobraževanje izvzeto. To je bilo že pred dvema letoma, še pred pandemijo. In pomenilo je, da slepi starši ali otroci ne morejo uporabljati E-redovalnice oziroma spletne strani svoje šole. Nato se je v naslednjih dveh letih oziroma v zadnjem letu in pol ta izjema izkazala za toliko bolj negativno, ker se je zelo veliko stvari dogajalo v medmrežju in če nisi imel možnosti dostopa, si se moral znajti na drugačen način.
Poudarjate tudi, da ste slepi in slabovidni večino časa preozko definirani kot senzorni invalidi, zaradi česar je prezrto dejstvo, da ste ovirani pri dostopu do okolja in na področju mobilnosti. Za odpravo diskriminacije na tem področju potrebujete ustrezne prilagoditve, kot so zvočni signali, talne taktilne oznake, reliefne informacije za tipno zaznavo, zvočni opisi poti, orientacijske točke, spremstvo in druge rešitve. Koliko je tukaj še prostora za izboljšave?
Veliko vprašanje je javni promet, predvsem avtobusi, najava avtobusov, ki prihajajo, in spremljanje lokacije, kjer se potnik nahaja, torej napovedovanje postaj znotraj avtobusa. Seveda je podobno tudi na železnicah. Upamo, da bomo počasi prišli do tega, da bo napovedovanje prihodov avtobusov in postaj avtomatsko, in tudi, da bo napoved avtobusa na sami postaji dovolj jasna, podobno kot je na železniški postaji. Čeprav moram reči, da je na nekaterih postajah ozvočenje tako slabo, da slepi včasih ne razumemo, kateri vlak prihaja. To so vprašanja, na katera opozarjamo, ko gre za gibanje v prostoru. Še vedno se namreč pozablja, da imamo slepi težave tudi z gibanjem v prostoru. Pa tudi slabovidni, še posebno tam, kjer površine zelo odbijajo svetlobo in težko razpoznajo, kje so vrata ali kaj podobnega.
Je pa prav pred kratkim pod okriljem Kulturno-prosvetnega in športno rekreativnega društva slepih in slabovidnih Karel Jeraj nastala nova mobilna aplikacija BlindBus, ki omogoča spremljanje prihodov avtobusov Ljubljanskega potniškega prometa v živo in spremljanje potovanja posameznega avtobusa, na katerega je potnik vstopil, oziroma zadnje obiskane postaje, naslednje postaje, obvoza, razdalje do železniške postaje in napovedi.
Drži, pripravili so jo v ljubljanskem društvu, in sicer dva prijatelja, ki sta aplikacijo prilagodila tako, da je primerna za avtobusni promet. Treba jo je sicer posodabljati, zamika je do dve minuti, kolikor sem imel priložnost ugotoviti na predstavitvi aplikacije, je pa to vsekakor pripomoček, ki lahko pomaga. Slepi se bodo aplikacijo seveda morali naučiti uporabljati, vedno gre za delo na dveh področjih. Eno je prilagajanje okolju, drugo pa je, da se slepi nauči uporabljati te pametne naprave in vse, kar nam na teh napravah pomaga pri pretvorbi podatkov.
S katerimi projekti se boste na ZDSSS ukvarjali v bližnji prihodnosti, v letu 2022?
Največji zalogaj predstavlja reševanje knjižnice. Mi smo zaenkrat v najetih prostorih, za te prostore plačamo okoli 100 tisoč evrov na leto, kar je strahotno velik odstotek vsega denarja, ki ga dobimo za pretvarjanje knjig v slepim in slabovidnim dostopne oblike. Tako da se pogovarjamo in dogovarjamo, da bi se v Ljubljani lotili izgradnje novega centra ZDSSS, kjer bi pod streho spravili vse naše posebne socialne programe, to so tiskanje v brajici, snemalni studii, tehnični pripomočki, ki bi jih lahko razstavljali in uporabljali. Skratka, iskati bomo morali prostor, o čemer se že pogovarjamo z Mestno občino Ljubljana, drugo pa je iskanje finančnih virov za tako investicijo v prihodnjih letih. Še ena naloga, ki jo je upravni odbor določil, pa je tudi reorganizacija strokovne službe. Se pravi, da bomo nekaterim področjem namenili več oziroma poskušali pri tistih pomembnejših dobiti sredstva za oblikovanje timov. Na področju tehničnih pripomočkov imamo na primer trenutno zaposlenega enega ali pa samo pol delavca. To sta dva glavna zalogaja. Ob tem, da bomo seveda poskušali vse posebne socialne programe uresničiti v vsaj tolikšni meri, kot smo jih doslej. Delo ne sme stati.
Bi ob koncu povedali še kaj o lanski stoletnici delovanja vaše organizacije?
Rekel bi samo to, da lahko občudujemo naše predhodnike, ki so se v ranljivim skupinam veliko manj naklonjenih časih lotili prepričevanja okolice, da slepota še ne pomeni, da smo brez vrednosti. Da lahko prakticiramo tudi pridobitno dejavnost, da se lahko izobražujemo, kajti slepe otroke se je takrat opisovalo kot umsko zaostale, z njimi se ni načrtno delalo. Živeli so v izredno slabih gmotnih razmerah. Seveda še vedno sodimo v krog z nižjim socialnim položajem, vseeno pa je veliko bolje, kot je bilo. Moramo pa ves čas delovati v smeri spodbujanja slepih in slabovidnih, naj se ukvarjajo z različnimi stvarmi in naj se ne bojijo zaposlitev, kajti ni problem samo pri delodajalcih. Marsikdo od slepih in slabovidnih ima zelo nizko samopodobo in zato težko prepriča delodajalca, da bo delo zares zmogel opravljati. Na koncu pa bi rekel, da tudi če slabo vidimo, še ne pomeni, da res nimamo nobenih potencialov, da bi pomagali in bili koristni v družbi. Hkrati lahko povem, da smo zelo ponosni na zlati red za zasluge, ki smo ga septembra letos prejeli od predsednika republike Boruta Pahorja. In pa, da bomo seveda tudi v prihodnje morali delati tako intenzivno kot doslej ali še bolj. Kajti tempo napredka je izredno velik in zaostanek za leto, dve pomeni to, kar je včasih pomenil zaostanek za deset ali dvajset let. Tu po eni strani merim na obdobje koronavirusa, po drugi pa predvsem na to področje, ki se silno hitro razvija, pametne naprave in aplikacije. Imamo precejšnje težave z usposabljanjem uporabnikov, kajti ko se enkrat naučimo uporabljati en pretvornik, ga zelo težko zamenjamo z novim. Tu bomo morali biti bolj fleksibilni.
Hvala za pogovor.
