Profesorica doktorica Helena Burger je od leta 1993 zaposlena na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije - Soča (URI-Soča), deset let je bila njegova strokovna direktorica, trenutno vodi tamkajšnji Oddelek za rehabilitacijo pacientov po amputaciji. Profesuro opravlja na Katedri za fizikalno in rehabilitacijsko medicino Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Je tudi zdravnica slovenske paralimpijske reprezentance in pogovor, ki ga objavljamo v nadaljevanju, je osredotočen predvsem na njeno delovanje na področju športa invalidov.
Kdaj ste prvič odpotovali na paralimpijske igre kot zdravnica slovenske odprave in od koga ste prejemali znanje, ko ste začenjali s tem delom?
Kot zdravnica sem na paralimpijske igre prvič odpotovala v Atlanto leta 1996. Z Zvezo za šport invalidov Slovenije sem začela sodelovati dobro leto prej, ko je bilo v Ljubljani evropsko prvenstvo v odbojki sede. Večino znanja sem dobila od kolega doktorja Kaloperja, od primarija Šavrina in od profesorja Marinčka, ki so se prej ukvarjali s tem področjem.
V časopisni prilogi o paralimpijskih igrah v Sydneyu leta 2000, ki sem jo našla na spletni strani Stičišča avstralskih Slovencev, med drugim piše, da ste takrat na tribunah zagnano navijali z ragljo, nastope parašportnikov pa ves čas navdušeno fotografirali. Česa se ob omembi tistih iger in tudi vaših prvih, v Atlanti leta 1996, danes najprej spomnite?
Med igrami, ki sem se jih udeležila, so bile po mojem daleč najbolje organizirane igre v Sydneyu, najslabše tiste v Atlanti, londonskih pa se nisem udeležila. Vsake igre so posebne, drugačne, navijam in fotografiram na vseh igrah, res pa sem bila v Sydneyu še posebej zadolžena za fotografiranje. Ker si je takratni vodja paralimpijske reprezentance Branko Mihorko zaželel, da bi informacije o dogajanju v čim večjem obsegu prišle v medije, smo se organizirali in skušali sami narediti čim več fotografij, na naslednjih paralimpijskih igrah pa smo s seboj že imeli fotografa.
Kdaj se vaše priprave na paralimpijske igre začnejo in kako potekajo?
Različno. Po navadi si želim, da bi se priprave začele leto pred začetkom iger ali še prej. Za Atlanto, recimo, smo začeli dobro leto prej in imeli tri obremenitvena testiranja. Odvisno je od tega, kako se dogovorimo s trenerji in z Zvezo ŠIS-SPK (Zvezo za šport invalidov Slovenije - Slovenskim paralimpijskim komitejem). Vsekakor pa vsakič pregledam vsa zdravila in prehranske dodatke, ki jih športniki in tudi nekateri trenerji jemljejo, naredim vsaj en pregled vseh športnikov in pri vsakomer vsaj eno obremenitveno testiranje, tako da približno vem, v kakšnem zdravstvenem stanju so ljudje, s katerimi odhajam na igre. To je tisti minimum. Treba je pripraviti seznam vseh zdravil in vse opreme, ki jo bomo vzeli s seboj, navadno je treba to narediti v določenem roku ter večinoma dobiti odobritev države organizatorice iger. Treba je tudi urediti dokumentacijo, da lahko v tisti državi v času iger delaš kot zdravnik za športnike svoje odprave. Zadnje čase zahtevajo tudi opravljene tečaje s področja antidopinga.
Kako potekajo obremenitvena testiranja?
Obremenitvena testiranja večinoma potekajo na ročnem kolesu, odvisno, za kakšnega športnika invalida gre in kako ga lahko obremenimo. Uporabljamo ročno ali navadno kolo. Merimo krvni tlak in ves čas spremljamo EKG ter po določenih protokolih povečujemo obremenitev, dokler gre, da vidimo, kakšne so sposobnosti posameznika. Merimo tudi neposredno porabo kisika. Podobno kot pri zdravih športnikih. Pri tem vedno sodelujejo tudi internisti z URI-Soča.
Imate na paralimpijskih igrah ob sebi tudi kakšnega asistenta ali asistentko ali ste v odpravi za to delo zadolženi sami?
Kot zdravnica sem navadno sama, a od iger v Pekingu naprej z nami hodijo tudi fizioterapevti. Za igre pred Pekingom je Zveza organizirala maserja, kar se ni najbolje obneslo, zato sem potem želela, da imam kot zdravnica možnost, da sama izberem tudi ostale člane zdravstvene ekipe. Leta 2008 v Pekingu smo imeli dva fizioterapevta z URI-Soča, na igrah v Londonu so prav tako imeli dva, sicer pa gre običajno z nami en fizioterapevt, število je odvisno od velikosti odprave.
Kako si glede na časovni razpored tekem slovenskih reprezentantov organizirate delo? Kar zadeva oskrbo, morate biti najbrž pripravljeni na vse? Organizator iger seveda prav tako zagotavlja zdravniško ekipo na prizoriščih tekmovanj …
Na vsakih paralimpijskih igrah je v vasi paralimpijska klinika, kjer je pravzaprav dostopno vse, in po potrebi lahko uporabljamo medicinsko opremo, od slikovne diagnostike naprej, uporabljamo lekarno, na voljo je fizioterapija, lahko se posvetujemo z različnimi zdravniki specialisti. Navadno imamo zdravniki na začetku sestanek, na katerem nas seznanijo z vsem, kar nam je na voljo. Dobimo obrazce, ki jih potrebujemo, če želimo te storitve uporabljati oziroma jih predpisovati, če določenih stvari nimamo s seboj. Včasih dobimo tudi svoj žig, ki ga moramo uporabljati v času iger. Sicer pa to poteka tako … V Sydneyu je bilo res krasno! Zjutraj sem vzela zdravniško torbo in hodila od ene športne dvorane do druge, kajti razen strelcev, ki so bili odmaknjeni, sem lahko šla peš z enega tekmovališča na drugega. K sreči smo imeli tudi tako dober urnik, da mi je omogočal pokritje vseh. Če tako ne gre, pa se s trenerji oziroma z vodjo odprave dogovorimo, kje pričakujemo, da se me bo najbolj potrebovalo, in se glede na to odločamo. Če se le da, se dogovorimo tako, da sem ponekod jaz, drugod fizioterapevti, da je povsod prisoten po en član zdravniške ekipe. Kadar je to mogoče, nas je več, če ne gre drugače, ni nikogar, sicer pa smo vse dni iger res dostopni vseh 24 ur, vsak dan.
Da zdravnik specialist preide v vlogo zdravnika na olimpijskih oziroma paralimpijskih igrah, mora imeti veliko izkušenj in obenem poznati šport oziroma šport invalidov. Marsikateri zdravnik je bodisi sedanji rekreativni bodisi nekdanji vrhunski športnik ali pa ima obe izkušnji. Zdravnik in parašportnik, že trikrat član paralimpijske reprezentance, je tudi Dejan Fabčič. Kakšna pa je vaša športna zgodba?
Jaz sem bila 12 let tekmovalno aktivna v jadranju na deski. Sedaj to še vedno počnem, ampak bolj rekreativno, čeprav sem se po igrah v Tokiu udeležila Evropskega prvenstva v jadranju na deski v razredu D2, ki je potekalo Portorožu. Pravzaprav sem si nekoč želela postati športna zdravnica, a sem ugotovila, da v Sloveniji čiste specializacije iz medicine športa ni. In potem se mi je zdela specializacija iz fizikalne in rehabilitacijske medicine bližja, zdelo se mi je, da bom lahko na ta način športnikom bolj pomagala, kot bi jim po opravljeni specializaciji iz medicine dela, prometa in športa.
Se poleg jadranja na deski ukvarjate še s kakšnim drugim športom?
Sama se z drugimi športi ne ukvarjam, spremljam pa večino športov.
Predvidevam, da ste na igrah, ki ste se jih udeležili, spoznali tudi številne kolege – zdravnike drugih reprezentanc. Jih večina prihaja s področij fizikalne in rehabilitacijske medicine? Ali ste morda povezani v kakšnem mednarodnem združenju, kjer si izmenjujete profesionalne izkušnje, povezane s paralimpijskimi igrami?
Ne, v združenje nismo povezani. Nekaj sem jih spoznala, kolegi prihajajo iz različnih specialnosti, vendar pa se, razen na tistem uvodnem sestanku, ki sem ga prej omenila, ne videvamo prav veliko, kajti vsak skrbi za svojo odpravo in to na različne načine.
Ker ste od blizu spremljali že toliko iger, me zanima, kako bi v primerjavi s prejšnjimi opisali letošnje, ki so bile v vseh ozirih nekaj posebnega, in kako je pandemija koronavirusa vplivala na vaše delo?
Predvsem je bilo veliko več dela zaradi samega preprečevanja koronavirusne bolezni. Za celotne igre smo bili imenovani štirje t. i. CLO-ji (CLO je kratica za Covid Liaison Officer, op. a.), in vsi smo po elektronski pošti dobivali ogromno gradiva, tudi po 50 do 60 strani, in to skoraj vsak dan. To gradivo je bilo treba pregledati in poskrbeti, da bo narejeno vse, kar so od nas zahtevali. Organizirati je bilo treba testiranje pred odhodom na igre in športnikom dati dodatna navodila. Kljub temu, da smo iz medijev in od drugod vsi bombardirani z napotki, kako se v teh razmerah odgovorno obnašati, se nam je vseeno zdelo prav, da to še enkrat ponovimo. Tudi v Tokiu smo se redno, vsakodnevno testirali, te vzorce je bilo treba pravočasno odnašati na testiranje. Dobivali smo obvestila, če kdo ni izpolnil svojega zdravstvenega stanja v spletni aplikaciji o zdravstvenem stanju, ki smo jo morali imeti naloženo na pametne telefone, in skrbeli smo, da je bilo to narejeno. Sicer pa so nam merili temperaturo vsakič, ko smo vstopili v olimpijsko vas. Razkuževalniki za roke so bili povsod v vasi. Drugih sprememb, razen tega, da ni bilo obiskovalcev, pa da smo morali povsod nositi maske, tudi v fitnesu so bile na vseh orodjih obvezne, ni bilo. Spremenilo pa se je to, da nismo mogli odhajati na druge tekme, ogledi niso bili mogoči. Že pred prihodom je bilo treba oddati t. i. akcijske načrte, kam bo kdo šel, in samo tam se je posameznik smel zadrževati.
Primož Jeralič in Mateja Pintar Pustovrh, nekdanja tekmovalca na paralimpijskih igrah, on v ročnem kolesarstvu, ona v paranamiznem tenisu, kjer je osvojila zlato in bronasto medaljo, sta v nedavnih pogovorih za Dostopno.si omenila, da parašport prehaja na vedno višjo profesionalno raven. Kako vi komentirate razvoj športa invalidov?
Tudi jaz opažam ogromen napredek, ki je mogoče še bolj izrazit v Sloveniji. Že na prvih paralimpijskih igrah, ki sem se jih udeležila, so športniki iz številnih drugih držav poročali, da trenirajo petkrat, šestkrat, sedemkrat na teden. Danes je to nujno tudi v Sloveniji, če želijo dosegati dobre rezultate. Drugače pa se mi je v Pekingu, recimo, prvič zazdelo, da je nastala prava prelomnica, takrat sem prvič opazila, da so uporabili fotofiniš, da so ugotovili, kdo je zmagal v vožnji z vozički, v kateri paraplegiki tekmujejo namesto teka. Kolikor vem, se je takrat tudi prvič zgodilo, da sta dve tekmovalki, ena v plavanju, druga v namiznem tenisu, tekmovali tako na olimpijskih kot tudi na paralimpijskih igrah. Dejansko so treningi v parašportu danes skoraj enakovredni treningom zdravih športnikov.
Profesionalni športniki trdo garajo, da lahko svoje sposobnosti vsaka štiri leta prikažejo tudi na največjem športnem tekmovanju. V nekaterih primerih to pomeni, da se štiri leta treningov zgostijo v le nekaj minut oziroma nekaj ur tekmovalnega nastopa. Profesionalni šport je vse bolj neizprosen. Ali zato opažate več poškodb, ki izhajajo izključno iz obremenitev in prenaprezanj v trenažnih procesih?
Ja, to vsekakor opažamo, pravzaprav je že od začetka tega kar precej. Treba je poudariti še to, da lahko do teh poškodb prihaja zaradi dveh stvari. Pri osebi, ki je na vozičku, na primer, lahko že premikanje z vozičkom pomeni določeno prenaprezanje za ramena. Hkrati pa prenaprezanja dodatno povzroča še šport. Če je trening pravilen, lahko to do določene mere omili. Ampak z leti, ko nekdo trenira manj kot prej, lahko tovrstne poškodbe in z njimi povezane težave postanejo še bistveno hujše.
V sodelovanju z Zvezo ŠIS-SPK tudi predavate bodočim vaditeljem športa invalidov. O čem jih poučujete?
O različnih stvareh, to je vsakič odvisno od tega, kako pripravimo program in kako se dogovorimo, kdo bo o čem predaval. Večinoma gre za vprašanja s področja medicine, za katera je pomembno, da jih bodoči vaditelji poznajo. Da lahko, recimo, nekdo, ki ima okvaro hrbtenjače, ne čuti dela telesa, da se ta del telesa pasivno prilagaja temperaturi, da morajo na te stvari paziti. Da lahko določene dejavnosti povzročajo rane oziroma odrgnine, na kar morajo biti prav tako pozorni. Odvisno, za kakšno okvaro, bolezen, osnovno stanje pri nekom gre, in kaj vse je ob delu s temi ljudmi dobro vedeti.
Vprašanje v zvezi z vašim dolgoletnim delom na URI-Soča: rehabilitacija pomeni celosten pogled, zato vselej rehabilitirate človeka kot celoto. Kako naj rehabilitacija poteka?
Rehabilitacija že po definiciji pomeni, da rehabilitiramo osebo, ne rehabilitiramo dela telesa ali poškodbe. Najprej je treba narediti celosten pregled, celostno oceno, na katerih področjih ima nekdo težave, kaj vse potrebuje, in od tega sta potem odvisna sestava rehabilitacijskega tima, določitev ciljev in terapij.
Kateri strokovni profili so vključeni v rehabilitacijski tim?
V rehabilitacijskem timu sodeluje veliko strokovnjakov, poleg zdravnika specialista fizikalne in rehabilitacijske medicine, ki je navadno vodja tima, sodelujejo, če gre za hospitalno obravnavo, srednje in diplomirane medicinske sestre, sodelujejo fizioterapevti, delovni terapevti, skoraj vedno psihologi oziroma socialni delavci, po potrebi tudi logopedi, diplomirani inženirji ortotike in protetike, lahko še kakšni drugi inženirji, zdravniki drugih specialnosti, športni pedagogi.
Za konec še vprašanje, ali in zakaj bi nekomu priporočili, da se vključi v šport oziroma v šport invalidov?
Šport ima pozitivne učinke, tako na zdravega človeka kot na človeka z določenimi telesnimi okvarami. Pozitivni učinki so za vse enaki, treba je le upoštevati značilnosti, ki so lahko pri nekom z okvarami drugačne. Ampak tu mislim na šport kot rekreacijo, ne na vrhunski šport. Vrhunski šport pa … Tako kot ni najboljši za zdrave športnike, mislim, da ni najboljši niti za parašportnike. Vrhunski šport navadno povzroča še neke dodatne poškodbe. Zelo redki so ljudje, ki teh dodatnih poškodb nimajo.
Hvala za pogovor.
