Projekt ACCESSCULT želi z izmenjavo dobrih praks ter razvojem, implementacijo, evalvacijo in promocijo inovativnega multidisciplinarnega visokošolskega programa za študente (bodoče strokovnjake) in usposabljanja za odrasle (obstoječe kulturne delavce) izboljšati dostopnost do kulturne dediščine po Evropi.
Projekt, pri katerem sodeluje 9 partnerjev, vodi pa ga Univerza v Burgosu, je usmerjen v razvoj znanj, spretnosti in kompetenc, ki bodo kulturnim delavcem v muzejih in galerijah omogočili, da se odzovejo na različne potrebe obiskovalcev in zagotovijo vsem enakopraven dostop in doživljanje bogate kulturne dediščine. V Sloveniji pri projektu sodelujeta Univerza v Ljubljani (koordinira Filozofska fakulteta) in INUK Inštitut iz Maribora.
O projektu ACCESSCULT smo se pogovarjali z dr. Uršo Valič z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Projekt ACCESSCULT poskuša izboljšati dostopnost kulturne dediščine po vsej Evropi z izmenjavo dobrih praks. Kakšna je bila dostopnost kulturne dediščine pred začetkom projekta, kakšni so rezultati analiz pred projektom?
Namen evropskega projekta ACCESSCULT, ki ga financira EU iz programa Erasmus+, je priprava e-izobraževanja za strokovne kadre in visokošolskega programa za študente (kot bodoče strokovnjake) na področju dostopnosti do kulturne dediščine za osebe z invalidnostjo oz. hendikepom: tako osebe z gibalnimi, senzornimi in nevrološkimi ovirami (izraz osebe z nevrološkimi ovirami prevajamo v projektu iz angleškega izraza neuro diverse po predlogu angleških partnerjev iz Culture Coventry, gre pa za spekter različnih potreb oseb z nevrološkimi težavami, kot so osebe z avtizmom, osebe z demenco ipd.). V projektu sodelujejo univerze, inštituti in organizacije iz Španije, Slovenije, Italije, Litve in Velike Britanije s področij oblikovanja, kulture (sodelovanje muzejev in drugih kulturnih inštitucij), delovne terapije, digitalizacije, komunikologije, vzgoje in izobraževanja. Projekt koordinira univerza v Burgosu v Španiji; v Sloveniji sodelujemo Univerza v Ljubljani (koordinira Filozofska fakulteta) in INUK Inštitut iz Maribora. Projekt je podprlo kar nekaj muzejev in galerij ter drugih inštitucij iz partnerskih držav.
S partnerji ugotavljamo, da v evropskem prostoru ni poenotene strategije dostopnosti do kulturne dediščine: čeprav vlada konsenz o tem, da bi morala biti kulturna dediščina enakopravno dostopna vsem, pa nimajo vse države enake slike, kaj naj bi dostopnost pomenila. Za ene je to dostopnost grajenega okolja, za nekatere dostopnost vsebin povezanih z dediščino, dostopnost muzejskih in drugih predmetov dediščine, kot tudi prikaz preteklosti oz. dediščina in sedanja situacija oseb z invalidnostjo, zaposlovanje oseb z invalidnostjo v inštitucijah kulturne dediščine (muzeji, galerije, knjižnice, arhivi, drugi prostori dediščine). Prav tako ni enotnega sistema izobraževanja o dostopnosti kulturne dediščine osebam z invalidnostjo. Z interdisciplinarnim pristopom želimo povezati različna znanja in izkušnje v izobraževalen okvir, ki bi bil prilagojen posameznim nacionalnim, regionalnim in lokalnim potrebam, znotraj katerih bi se stanje dostopnosti nadgrajevalo in izboljševalo. Želimo si, da bi na koncu ponudili zanimivo in kvalitetno e-izobraževanje in visokošolski program, ki bi strokovnjakom in študentom (kot bodočim strokovnjakom) dal dobra izhodišča za nadaljnje delo in predsem sodelovanje z osebami z invalidnostjo/hendikepom pri oblikovanju dostopnih vsebin: od grajenega okolja in dostopnosti vsebin do vključevanja v delovno okolje. Delo na dostopnosti je proces: nenehno je treba delati na dostopnosti, preverjati dostopnost in jo, glede na potrebe in tudi trende, prilagajati.
Kakšna je razlika v dostopnosti kulturne dediščine v Sloveniji in drugod po Evropi? So razlike velike in opazne?
Kot že rečeno, določene razlike so, ne nujno med državami, lahko tudi med samimi regijami ali mikrolokacijami (kot na primer razlike med muzejem v enem glavnem mestu in muzejem nekje na provinci). Te razlike so včasih povezane tudi s stopnjo emancipacije oseb z invalidnostjo v določenem okolju. V Sloveniji se je veliko stvari v zadnjih desetih letih spremenilo, zlasti po zaslugi evropskih projektov, ki tudi zahtevajo dostopnost in participacijo oseb z invalidnostjo/hendikepom pri oblikovanju kulturnih vsebin. Veliko inštitucij je delalo na dostopnosti grajenega okolja, ki povsod ni optimalna, pa vendar je prisotna (tudi po zaslugi zakona o grajenem okolju). Posamezni muzeji so tudi prilagodili razstave ali dele razstav ter vsebine za osebe z invalidnostjo, kot npr. Pokrajinski muzej v Celju, Tehniški muzej v muzeju pošte in komunikacij v Polhovem Gradcu, Muzej in galerije mesta Ljubljana itd. Slovenski etnografski muzej je v sodelovanju s šestimi nacionalnimi muzeji veliko pripomogel k dostopnosti naših nacionalnih muzejev s pomočjo projekta Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam (sofinancirala EU iz ESS in Ministrstvo za kulturo RS). Zelo obsežen projekt so pripravili tudi v Arhivu Slovenije v okviru projekta e-Arh, s poudarkom tudi na digitalni dostopnosti arhivskega gradiva. Nazadnje je tudi pomembno nagrado v letu 2021, t.j. Valvasorjevo priznanje, prejela Kristina Naglost za tipno sliko, repliko dela Toneta kralja, ki jo hrani Goriški muzej. Imamo tudi zelo dobra izobraževanja kadrov – tako na univerzah (npr. na področjih inkluzivne in muzejske pedagogike) kot v okviru muzejev (npr. Službe za premično dediščino); zlasti pa so za izobraževanje kadrov pomembna dela nevladnih organizacij, ki v veliki meri vnašajo kar nekaj novosti v ta prostor, neobremenjeni z institucionalnimi politikami.
Gre za pomembne premike, ki se dogajajo in v tem smislu se lahko postavimo tudi ob bok zahodnoevropskih držav, kot so npr. Španija in Italija, katerih dediščinsko politiko hrani tudi močna industrija turizma. Sodelavci v Litvi nam z veseljem sledijo, ko govorimo o naših muzejih in kulturnih inštitucijah. Nismo pa še vedno dosegli uspehov Velike Britanije, kjer je dostopnost razumljena tudi z dostopnostjo delovnega okolja in enakih možnosti zaposlovanja za osebe z invalidnostjo/hendikepom oz. stopnja sodelovanja oseb z invalidnostjo/hendikepom v samem procesu dela na dostopnosti je tam neizbežna in da so te osebe ponavadi tudi primerno plačane za svoj doprinos. Problem v Sloveniji je ta, da se ogromno oseb zaposli in usposablja v času določenega projekta, po zaključku projekta pa ti kadri niso več zaposljivi. V tem smislu bi morali v Sloveniji iti še en korak naprej. V Muzeju novejše zgodovine Slovenije smo v okviru projekta Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam izvedli vodstva v znakovnem jeziku, ki jih je izpeljala gluha oseba kot tudi vodstva za osebe z gluhoslepoto (ta oseba izvaja vodstva v slovenskem in mednarodnem znakovnem jeziku tudi na Ljubljanskem gradu – se pravi nadaljuje svoje delo). Ta ista oseba je pripravila na podlagi fotografskega gradiva tudi razstavo o preteklosti gluhih oseb in obiskala druge starejše osebe, ki so gluhe in so uporabljale znakovni jezik. Muzej je tako dobil informacije o fotografijah, nekaj kar slišeči kustos, ki ne zna znakovnega jezika, ne bi nikoli uspel. Gre torej za druge dimenzije dela, druge vsebine, ki nas bogatijo – dobimo bolj polno sliko preteklosti, zlasti z vsebinami, ki so bile do sedaj prezrte. S projektom si želimo ljudi izobraziti v tej smeri sodelovanja in možnosti.
Želimo si tudi, da bi se v izobraževanja vključilo tudi več oseb z invalidnostjo/hendikepom, saj menimo, da bi te tudi bolje pripomogle k vidnosti kulture v skupnosti. V pogovoru s Katrin Modic, ki je bila pred leti vključena v projekt Sodelujem in tudi nadaljuje delo z veččutnimi vodstvi in senzibilizacijo oseb za hendikep, sem dojela, da ni problem samo v dostopnosti vsebin in programov; več je treba delati tudi na področju občinstva – privabiti torej več ljudi v delo na področju kulture in z njimi tudi sodelovati. Tudi to sodelovanje je proces, ki zahteva specifična znanja in s tem projektom želimo pripraviti takšna izobraževanja, ki bodo ljudem ponudila različne poglede in možnosti na delo z dostopnostjo.
Kakšni so osnovni cilji projekta ACCESSCULT, komu je namenjen?
Osnovna cilja projekta sta pripraviti izobraževanje. Prvo, pripraviti e-izobraževanje za strokovne kadre, ki so že zaposleni v muzejih, galerijah, knjižnicah, arhivih in s pomočjo katerih bi ti kadri pridobili osnovne informacije za sodelovanje z osebami z invalidnostjo/hendikepom pri pripravi dostopnosti. Drugo, pripraviti visokošolski program, ki bi dal študentom (kot bodočim strokovnjakom) kvalitetno znanje in senzibiliteto (rahločutnost) za multidisciplinarne, veččutne in sodelovalne (ang. collaborative) pristope k delu s kulturno dediščino z namenom doseganja boljše dostopnosti za osebe z invalidnostjo/hendikepom. Projekt je torej namenjen izobraževanju: tako sedanjih kot bodočih kadrov – strokovnjakov na področju kulturne dediščine vključno z osebami z invalidnostjo/hendikepom.
Projekt traja od septembra 2020 do februarja 2023, kar pomeni, da je nekje v sredini svojega trajanja. Kako ste zadovoljni z dosedanjim potekom? Vsak projekt ustvarja dosežke, kateri so ti pri ACCESSCULT?
Trenutno bomo dosegli 18 mesecev trajanja projekta. Z dosedanjim delom smo zadovoljni, vendar glavni del projekta še pride. Do sedaj smo prisluhnili izobraževanju kolegov iz Univerze v Coventryju in institucije Culture Coventry, pregledali številne programe izobraževanja po kulturnih inštitucijah in univerzah v partnerskih organizacijah, pripravili sezname vsebin, ki naj bi jih pokrili v izobraževanjih, pripravili osnutke programov izobraževanj ter izvedli prva usposabljanja (ang. train-the-trainers). Usposabljanje za implementacijo visokošolskega izobraževanja je bilo zaupano Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki v svojem programu pokriva tudi etnološko muzeologijo in konservatorstvo. Ravno etnologija in kulturna antropologija pa sta vedi, ki sta vedno temeljili na terenskem delu in sodelovanju s skupnostmi, zato je tudi v osnovi naš program zastavljen v smislu sodelovanja s posamezniki in organizacijami oseb z invalidnostjo/hendikepom ter muzeji, galerijami, arhivi, knjižnicami.
Sledi še implementacija testnih programov (e-izobraževanja za strokovne kadre in izobraževanje za študente) v 6-mesečnem obdobju od februarja dalje. Po tem obdobju bo sledila evalvacija programov, priprava končne verzije izobraževanja ter diseminacija. Želimo si tudi, da bi program lahko nekoč uvrstili v redni program izobraževanja.
Kako je na projekt vplival koronavirus in ali je to spremenilo tudi pogled na vprašanje dostopnosti?
Koronavirus je na splošno zelo vplival na dostopnost, saj smo bili priča nekajmesečnemu zaprtju muzejev kot tudi odprtju z določenimi omejitvami. Nekatere osebe z invalidnostjo/hendikepom spadajo tudi v rizično skupino, katerim je koronavirus za nekaj časa zaprl dostop do kulturnih inštitucij, v katerih se zbirajo ljudje. Po drugi strani je tudi naše telo in zdravje dobilo neko novo »vrednost«, se pravi je ta abilizem, torej vrednotenje zmožnosti človeškega telesa, še toliko bolj prišel v ospredje. Kjer dostopnosti že prej ni bilo, se je v času korone pomnožila. Nekateri muzeji so se spretno oprijeli digitalizacije in virtualizacije, vendar tudi ta ni bila vedno povsem uspešna, zlasti če pomislimo na osebe s senzornimi ovirami. Menim, da je v tem smislu koronavirus dobro vplival na projekt, saj smo se morali soočiti tudi s tem vprašanjem: kaj pravzaprav pomeni dostopnost v času epidemije? Več tehnologije vsekakor pomaga, ne reši pa povsem tega vprašanja. (Do optimalne rešitve še nismo prišli, seveda si vsi želimo, da bi bilo epidemije konec in da bi se vrnili v novo normalnost.)
V samem organizacijskem smislu pa smo se morali prilagoditi situaciji in vsa svoja srečanja izvesti v virtualni obliki. Tudi izobraževanja. Saj nekako gre, ni pa to najboljši način dela, saj manjka socializacijska nota: pogovor ob kavi, pivu in podobnem, tam se rodijo boljše zamisli in rešitve kot za zasloni. Dobro je le v smislu, da bomo lahko določena predavanja izvedli ob podpori mednarodnih kadrov, brez da bi nas skrbeli stroški poti in bivanja, saj bodo lahko ti predavali preko spletnih orodij za komunikacijo. Ob tem naj dodam, da smo se vsi soočali tudi s pravili obnašanja in bontonom ter dostopnostjo orodij komuniciranja. Zame je bilo recimo zelo zanimivo to, kako smo izvedli predstavitev oz. predavanje gluhe osebe s pomočjo tolmačke preko spleta – sem se naučila, kako pripeti podobo osebe, ki kreta v znakovnem jeziku, ob tem pa govori tolmač.
Z januarjem pričenjate s 30-urnim brezplačnim testnim izobraževanjem na področju dostopnosti do kulturne dediščine osebam z invalidnostjo oz. hendikepom. Kako ste si ga zamislili, katere so osnovne premise izobraževanja?
S februarjem začnemo 6-mesečno testno izobraževanje s študenti v štirih državah Sloveniji, Španiji, Italiji in Litvi. Predavanja, delavnice, obiski muzejev in individualno delo bo izvedeno deloma v živo, deloma virtualno; ob tem računamo na sodelovanje naših tujih partnerjev in drugih predavateljev. Vsebinsko bodo izvedena v treh delih. Prvi del bo namenjen novim pristopom in paradigmam pri delu v muzejih in s kulturno dediščino: pogledali bomo, kateri koncepti so pripeljali do inkluzivnih, veččutnih in participativnih praks v muzejih. Ob tem se bomo dotaknili tudi vprašanja etike v muzejih, ta je v praksah sodelovanja z ljudmi zelo pomembna. Ta del sva pripravila s profesorjem dr. Jožetom Hudalesom. Drugi del bo namenjen izobraževanju o medsebojni komunikaciji, srečevanju z drugačnostjo in izkušenjskem učenju – ta del sta pripravili kolegici profesorici dr. Jana Kalin in dr. Barbara Šteh z oddelka za pedagogiko in andragogiko. Tretji del pa se osredotoča na potrebe oseb z invalidnostjo/hendikepom ter prakse dela, predvsem prakse sodelovanja pri doseganju dostopnosti oseb z invalidnostjo v muzejih, galerijah, knjižnicah, arhivih in drugih inštitucijah. Ta tretji del smo si zamislil bolj v smeri sodelovanja z osebami z invalidnostjo in organizacijami, s katerimi zelo dobro sodelujemo. Po zaključku tega izobraževanja bo imelo nekaj študentov priložnost za krajšo študijsko izmenjavo v Veliki Britaniji v okviru univerze v Coventryju.
Hkrati s tem izobraževanjem bo potekalo tudi testno e-izobraževanje za strokovne kadre, ki ga vodi Culture Coventry preko aplikacije Moodle Univerze v Coventryju. To izobraževanje obsega tri dele. Prvi del bo govoril o komunikaciji pred obiskom, zlasti – v smislu epidemije – dostopnosti spletnih strani in spletne komunikacije, ki je ključna pri odločitvi osebe z invalidnostjo/hendikepom za obisk muzeja. Drugi del bo govoril o podpori med obiskom, predvsem o tem, kako organizirati dostopnost prostorov in vsebin med obiskom. Tretji del pa bo govoril predvsem o izobraževanju in pripravi kadrov za delo in podporo osebam z invalidnostjo.
Obe izobraževanji bosta po koncu testiranja ocenjena s strani udeležencev in pripravljena za končno objavo ter uporabo.
Kako boste skušali cilje in namen projekta ohraniti tudi po njegovem koncu?
Po zaključenem izobraževanju bo sledila promocija in tako imenovana diseminacija preko multiplikativnih dogodkov, ki bo, upam, dosegla širše občinstvo. Že sedaj se dogovarjamo, da bo v letu 2023 izšla strokovna/znanstvena publikacija Svetovi/Worlds (nova znanstvena publikacija Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo) s prispevki o dostopnosti kulturne dediščine.
Želimo si tudi, da bi nam prisluhnili na političnem nivoju in podprli naša prizadevanja po trajnem, rednem izobraževanju kadrov v smislu večje dostopnosti za vse. Kot tudi, da bi dostopnost kulturne dediščine bila ena izmed pomembnih kriterijev ocenjevanja in financiranja državnih projektov, ki pa ne bi šla v škodo ustvarjalnosti kulturnih delavcev, ter da bi država svoje finance usmerila tudi v trajno zaposlovanje oseb z invalidnostjo/hendikepom v kulturnih inštitucijah (muzejih, galerijah, knjižnicah, arhivih).
Realno gledano pa bomo največ naredili z ozaveščanjem širšega občinstva o potrebah oseb z invalidnostjo/hendikepom, potrebi po dostopnosti kulturnih inštitucij in vsebin ter razmisleku k zaposlovanju oseb z invalidnostjo na področju kuturne dediščine – seveda s prispevkom in angažmajem oseb z invalidnostjo/hendikepom samih!
