Poslanci DZ so na seji Ustavne komisije izrazili željo, da se umestitev slovenskega znakovnega jezika in jezika gluhoslepih v Ustavo RS izpelje še pred začetkom predsedovanja Slovenije Evropski uniji, ki bo v drugi polovici letošnjega leta. S tem bo Slovenija postala peta država v EU poleg Avstrije, Finske, Madžarske in Portugalske, ki bo imela znakovni jezik vpisan v ustavo, in prva država v EU, ki bo imela vpisan jezik gluhoslepih.
O pomenu tega koraka smo povprašali sekretarja Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije Matjaža Juharta.
Vsak jezik ima tudi svoj znakovni jezik. Znakovni jezik je temeljni način sporazumevanja gluhih, je njihov osnovni jezik. Zakaj je vpis slovenskega znakovnega jezika v ustavo za gluhe tako pomemben?
Z vpisom v Ustavo se bo odpravila dolgoletna diskriminacija in neustrezna obravnava gluhih in njihovega jezika. Znakovni jezik ni pripomoček, temveč je avtohtoni jezik gluhe skupnosti. S tem se bo prepoznalo, da je slovenski znakovni jezik jezik v Republiki Sloveniji, za katerega mora država skrbeti, ga razvijati in omogočati, da se ga učijo tudi gluhi otroci. Izobraževanje mora biti v njihovem jeziku in tudi o njihovem jeziku. Še dandanes gluhi otroci nimajo svojega predmeta slovenski znakovni jezik, kar je nedopustno. Brez ustreznega jezika je oteženo izobraževanje in ravno zaradi neustreznega izobraženja gluhih v preteklosti so gluhi med vsemi invalidi najslabše izobraženi ter posledično v najslabšem socio-enokomskem položaju. Le kaj bi si mislili, če bi zvedeli da imamo trenutno v Sloveniji razvitih približno 20.000 kretenj? To pa je nivo tretješolca v osnovni šoli in s temi kretnjami tolmači kretajo gluhim pri zdravniku, na sodišču ali na fakulteti.
Izobraževanje je, kot pravite, temelj za boljšo vključenost gluhih v družbo. Kakšne so možnosti za izobraževanje gluhih zdaj?
Zaradi slabše izobrazbene strukture so slabše konkurenčni na trgu dela in posledično na slabše plačanih delovnim mestih. Tudi gluhe osebe si želijo priložnosti, vendar se zatakne pri izobraževanju kot tudi dostopnosti do informacij in komunikacij. Gluhi potrebujejo vsebine tolmačene v znakovni jezik, potrebujejo pa tudi 100% sprotno podnaslavljanje. Številni gluhi, predvsem osebe, ki so oglušele v poznejši dobi, ne znajo znakovnega jezika in zanje je sprotno podnaslavljanje edina pot do informacij bodisi na TV ali v sodni dvorani ter še kje drugje.
Izobraženost je tudi pogoj za konkurenčnost na trgu dela. Kakšen bi po vaših pričakovanjih izobraževalni sistem moral biti?
Izobraževanje gluhih bi moralo biti obvezno v njihovem jeziku, znakovnem jeziku, morali bi se poleg ostalih predmetov učiti tudi o svojem jeziku, znakovnem jeziku ter za osebnostni razvoj potrebujejo okolje, v katerem lahko uporabljajo svoj jezik. Dobri primeri prakse iz tujine kažejo, da je tisti izobraževalni sistem najboljši, ki vse te prej naštete pogoje omogoča. Marsikje so posebne šole za gluhe, kjer vse poteka v znakovnem jeziku najboljše. V ZDA imajo na primer tudi posebno fakulteto, kjer vse poteka v znakovnem jeziku in vsi zaposleni od profesorjev do tehničnega osebja obvladajo znakovni jezik. To je tisto socialno okolje, ki je za razvoj gluhega najbolj optimalen. In ni presenetljivo, da so v tistih državah gluhe osebe bolj izobražene in bolj konkurenčne na trgu dela. Tudi paleta poklicev je mnogo širša kot pri nas.
V Sloveniji deluje Združenje Dlan, ki varuje interese oseb z gluhoslepoto. Kaj pravzaprav je gluhoslepota, si marsikdo težko predstavlja. O gluhoslepoti, načinu sporazumevanja z osebami z gluhoslepoto in o pomenu vpisa jezika gluhoslepih v ustavo, pa smo povprašali Ireno Ipavec Dobrota, strokovno delavko Združenja DLAN.
Nordijska definicija gluhoslepote, ki jo je potrdila Svetovna zveza gluhoslepih (World Federation of the Deafblind) leta 2018, gluhoslepoto opredeljuje kot hkratno okvaro sluha in vida, ki pri osebi povzroči tako resno stanje, da se okvarjeni čuti med seboj ne morejo nadomeščati. Zato predstavlja samostojno in specifično invalidnost. Ljudje z gluhoslepoto tako potrebujejo strokovno pomoč in podporo pri sporazumevanju in nasploh vključevanju v družbo.
Komunikacija je, lahko bi rekli, bistvo človeka. Nezmožnost komuniciranja s preostalim svetom, pomeni hudo odrezanost od sveta. Osebe z gluhoslepoto komunicirajo na poseben način. Imajo svoj jezik. Kakšen je ta jezik?
Leta 2019 smo ustanovili delovno skupino za razvoj jezika gluhoslepih. Rezultat aktivnega sodelovanja ljudi z gluhoslepoto je bil izid knjige Haptični način sporazumevanja z ljudmi z gluhoslepoto, avtorice dr. Simone Gerenčer Pegan. Prvi del knjige je izšel leta 2019, drugi leta 2020. Vsak od njiju prinaša 113 haptičnih znakov, katerih avtorji so ljudje z gluhoslepoto in ki sodijo v jezik gluhoslepih kot dopolnilni način sporazumevanja. Prav tako razvijamo še druge načine sporazumevanja, ki temeljijo na dotiku.
Hkratna izguba sluha in vida pri osebi z gluhoslepoto omeji zaznavanje fizičnega sveta na okolico, ki ji je na dosegu roke. Tako mora celo telo prevzeti vlogo sprejemnika zavedne in nezavedne zaznave, ki sicer primarno pripada očem in ušesom.
V jeziku gluhoslepih se je besedilna in nebesedilna referenca prenesla iz polja vidnega oziroma polja slišnega v kontaktni prostor, kjer so vse informacije, verbalne in neverbalne, sogovornikom na voljo skozi dotik. To integracijo jezikovnih in nejezikovnih elementov v skupno deiktično polje imenujemo deiktična integracija. Jezik gluhoslepih se izvaja na različnih delih telesa obeh sogovornikov: dlaneh, rokah, ramenih, hrbtu, stegnih, po dogovoru lahko tudi drugje.
Samo dotik osebi z gluhoslepoto omogoča hkratno razumevanje besedilnega sporočila, nebesedilnih referenc in konteksta. Skozi jezik gluhoslepih poteka sporazumevanje, učenje, spoznavanje predmetnosti, ljudi, pojmov. Jezik gluhoslepih pomembno oblikuje mišljenje ljudi z gluhoslepoto. Samo človek, ki je razumljen in razume, je lahko enakovreden in spoštovan del družbe.
Da pa bi se jezik gluhoslepih lahko razvijal, potrebuje tudi širšo podporo in prizannje.
Leta 2020 so jezik gluhoslepih na okrogli mizi prepoznali in priznali tudi slovenski strokovnjaki s področja jezikoslovja, gluhoslepote, pedagogike in pravic invalidov. Opozorili so, da je za razvoj jezikovne in sporazumevalne zmožnosti gluhoslepih poleg kontinuirane strokovne obravnave od rojstva dalje nujna tudi zakonodajna zagotovitev pravice do rabe jezika gluhoslepih ter pravica do tolmača za ljudi z gluhoslepoto.
Konec leta 2019 so se začela tudi prizadevanja Združenja DLAN za vpis jezika gluhoslepih v Ustavo Republike Slovenije, enakovredno ob slovenskem jeziku, slovenskem znakovnem jeziku ter znakovnih jezikih italijanske in madžarske narodne manjšine.
Kaj torej pomeni vpis jezika gluhoslepih v ustavo za osebe z gluhoslepoto?
Vpis jezika gluhoslepih v Ustavo RS za ljudi z gluhoslepoto pomeni, da so na državni ravni prepoznani kot samostojna skupina invalidov z lastno skupnostjo, lastnim jezikom in kulturo ter lastno organizacijo. Ljudje z gluhoslepoto lahko rastejo in se razvijajo samo v samostojni organizaciji, ki je povsem prilagojena njihovim potrebam, kjer je vsak član spoštovan in cenjen, kjer se ne primerjajo z drugimi skupinami invalidov. Gluhoslepi so v življenju vedno v podrejenem položaju. Da jim omogočimo osebni razvoj, jih je treba osvoboditi podrejenosti v odnosu do drugih bolj dominantnih skupin.
Pričakujemo, da se sprejme tudi samostojen zakon za ljudi z gluhoslepoto, ki jim bo dal temeljno pravico do jezika, tolmača za gluhoslepe in druge pravice. To je pomemben korak k temu, da se ljudje z gluhoslepoto vključijo v vse pore javnega življenja in končno zaživijo kot enakovredni in spoštovani pripadniki slovenske družbe.
