Dejan Fabčič je zdravnik – specialist interne medicine, vodja ambulante za bolezni ščitnice in diabetes v novogoriškem zdravstvenem domu. Leta 2002 je postal parašportnik. Na paralimpijskih igrah v Pekingu leta 2008 je tekmoval v plavanju, v disciplini 100 metrov prsno se je uvrstil na 6. mesto v razredu SB6, v disciplini 100 metrov hrbtno pa na 8. mesto v razredu S7. Na paralimpijskih igrah v Riu de Janeiru leta 2016 je tekmoval v parakajaku in dosegel 6. mesto v kategoriji KL2. Ko je pred dobrima dvema tednoma izvedel, da se bo udeležil tudi paralimpijskih iger v Tokiu, tam bo tekmoval v paralokostrelstvu, je dejal: "Sem brez besed. Neizmerno sem srečen. Počutim se, kot bi zadel na loteriji. Četudi bodo to moje tretje paralimpijske igre, sem tako vesel, kot sem bil, ko sem se uvrstil na prve."
Redkokdo ima na profesionalni ravni izkušnje v kar treh panogah parašporta. Kot sem nedavno prebrala v enem od zapisov Zveze za šport invalidov Slovenije – Slovenskega paralimpijskega komiteja (ZŠIS-SPK), boste z udeležbo na igrah v Tokiu postali svojevrsten rekorder, ker še nihče doslej ni na treh paralimpijskih igrah nastopil v treh različnih športnih panogah. Kako bi opisali svoj prehod v paralokostrelstvo?
Ko grem v novo panogo, niti ne razmišljam, ali postavljam kakšen rekord ali zgodovinske mejnike, pri meni se stvari zgodijo zelo spontano. Recimo, lansko leto pred pandemijo koronavirusa smo še kar resno trenirali parakajak, upali na uvrstitev v Tokiu. Ampak pri parakajaku so treningi fizično zelo težki, bolečine v mišicah so ves čas prisotne, ves čas moraš vzdrževati kondicijo, ne moreš si na primer privoščiti treh dni premora med enim in drugim treningom. V koronskih časih, ko smo bili zaprti doma, je bilo to raven precej težko vzdrževati. Nekaj časa smo si sicer pomagali z ergometrom, ampak smo kmalu videli, da to ni to. Glede na to, da na vidiku ni bilo izboljšanja razmer, potem pa so olimpijske in paralimpijske igre odpovedali, naknadno tudi vse tekme tiste sezone, nekako nisem več našel motivacije za nadaljevanje tako težkih treningov. In glede na to, da sem bil doma in sem že prej rekreativno malo streljal z lokom, sem si pač doma, na dvorišču pred hišo, postavil tarčo in streljal z lokom. Za čim več nasvetov sem povprašal sedanjo trenerko Brino Božič, ki mi je precej pomagala. In tako se mi je takrat precej izboljšala tehnika strela, veliko sem streljal in dobro sem se počutil v tej panogi. Ko so se čez poletje začele tekme, smo videli, da so rezultati kar poskočili. In tako se je potem rodila nova panoga, ustrelil sem normo za paralimpijske igre in smo rekli, da gremo zdaj resno naprej in poskusimo naslednje leto, ko bo še ena možnost za pridobitev kvote – kvoto sem poskušal ujeti letos v začetku julija, da gremo na vso moč in vidimo, če nam uspe. Na paralimpijsko tekmovanje v lokostrelstvu me je torej posredno pripeljal koronavirus. Če bi igre potekale po prvotnem programu, me ne bi bilo zraven, zagotovo ne.
Ali menite, da vam pri prehajanju v novo panogo, prilagajanju različnim pravilom in oblikam gibanja, tudi različnim programom treningov pomaga, da ste po poklicu zdravnik, pri tem mislim na vseskozi prisotno globlje razumevanje delovanja telesa?
To mi zagotovo malo pomaga, vem dosti stvari v zvezi s prehrano, fiziologijo, v zvezi z regeneracijo, anatomijo in tako naprej, tako da to s pridom izkoriščam. Zelo pomaga, da sem tudi sicer velik ljubitelj športa, že tako – po duši, velik entuziast, rad se ukvarjam s športom, to me vleče naprej. In v zadnjem času vedno bolj ugotavljam, da zelo rad tekmujem, da mi to predstavlja izziv. Vse to skupaj je ena zelo dobra kombinacija, pa seveda z leti zmeraj več izkušenj, tako da se laže prilagodim novemu športu.
Radi imate tako rekoč vse športe, ne le teh, ki se jim posvečate na najvišji tekmovalni ravni. Kateri šport pa dobro dopolni trening paralokostrelstva? Ko ste trenirali kot parakajakaš, ste v nekem intervjuju za Siol.net na primer povedali, da je bil tek na smučeh super za krepitev ramenskega obroča.
Pozimi še vedno rad tečem na smučeh, to je dobro tudi za kondicijo. Drugače pa lokostrelske treninge dopolnjujemo z veslanjem na ergometru. S tem krepimo ramenske in obhrbtenične mišice, kar potem zagotovo in v veliki meri pomaga pri samem strelu. Rekreativno pa rad igram tudi odbojko sede, še vedno primem tudi za vesla in grem kdaj veslat, še vedno rad tudi plavam, res številni športi so mi všeč.
Ko sem stopila v stik z vami in vas povabila na ta intervju, ste me seznanili, da ste ta teden ravno na pripravah v Čatežu. V kateri fazi priprav ste, kako potekajo vaši dnevi, vaši treningi?
V Čatežu je nekakšna baza za lokostrelske priprave, tukaj smo bili že večkrat, tukaj se dobro počutimo. V tem času, ko je še en mesec do začetka paralimpijskih iger, je trenerka v ospredje postavila taktično pripravo, ne več toliko količine strelov in vaj za moč, bolj taktiko dvobojev. Ravno danes smo imeli simulacijo tekme kot na pravem tekmovališču – z vsem osebjem, ki je prisotno na takšni tekmi na paralimpijskih igrah. Tako da so priprave res specifične. Dopolnjujemo tudi opremo, jo prilagajamo mojim sposobnostim. Zdaj govorim o rezervnem loku, ki je nujno potrebna oprema na tako velikem tekmovanju. Če se na tekmovalnem loku zgodi kakršnakoli okvara in nimaš rezerve, enostavno končaš tekmovanje. Ta teden smo tukaj, v Čatežu, potem pa bomo do odhoda na paralimpijske igre kombinirali še treninge v domačem okolju.
Kdaj boste odpotovali na igre?
Potujem 19. avgusta, to bo en teden pred tekmo, kvalifikacijami. Ob tem se lahko pohvalim, da so izbrali prav mene, da bom 24. avgusta na odprtju paralimpijskih iger nosil našo, slovensko zastavo.
Čestitam, ste pred to častno zadolžitvijo že kaj vznemirjeni?
Treme zdaj še nimam, mogoče jo bom imel takrat. Meni osebno se zdi to zelo velika čast, zelo velika odgovornost. Na vseh paralimpijskih igrah, tudi olimpijskih, pogledaš, kdo je zastavonoša, in več ali manj so to vrhunski športniki, ki imajo za seboj neko odmevno, veliko zgodbo. Da sem ravno jaz na tem mestu … Zelo sem vesel tega zaupanja.
Pogovarjava se le nekaj ur potem, ko je Primož Roglič postal olimpijski prvak v kronometru, Tadej Pogačar je na prvi dan olimpijskih iger v Tokiu v cestni kolesarski dirki osvojil bronasto medaljo, pred dvema dnevoma je olimpijski prvak postal kanuist Benjamin Savšek, včeraj se je okoli vratu judoistke Tine Trstenjak zableščalo srebrno odličje. Ali ob natrpanem urniku priprav uspete spremljati rezultate, nastope naših olimpijcev? In ali vam uspehi športnikov na olimpijskih igrah dajo dodaten zagon? Olimpijskih iger sicer ne gre primerjati s paralimpijskimi, a tu imam v mislih predvsem dobro vzdušje, ki jih visoke uvrstitve prinašajo, pa ker so olimpijske igre vselej na sporedu pred paralimpijskimi …
Ja, zagotovo. Kot športnik po duši sem navdušen nad uspehi naših športnikov! Glede na urnik treningov, ki jih trenerka pripravi, tukaj, na pripravah, spremljam tekme, kolikor le lahko. Ampak včasih se časovno prekrivajo in takrat je seveda moj trening na prvem mestu. Pa ko ste ravno omenili, da so naše, paralimpijske igre po olimpijskih igrah. Med nami, športniki invalidi, kroži ena taka hudomušna anekdota ali kako bi ji rekli. Pravimo, da so olimpijske igre pravzaprav testni dogodek za paralimpijske igre.
V Pekingu leta 2008 ste bili v finalu šesti na 100 metrov prsno v razredu SB6, v Riu de Janeiru prav tako šesti v kajakaškem finalu razreda KL2. Kaj si želite doseči na svojih tretjih paralimpijskih igrah?
Glede na to, da grem na tretje paralimpijske igre in poznam ustroj iger, ne grem tja samo zaradi neke radovednosti in doživetja, ampak – bom kar odkrito povedal – gremo zdaj naravnost po medaljo in ne razmišljamo o ničemer drugem. Seveda se bomo potrudili po najboljših močeh in če nam bodo uspeli tehnično dobri streli, se lahko zgodi tudi to.
Imate kakšno misel, s katero običajno odidete na tekmovališče, t. i. ritual pred začetkom?
Ja, v vsaki panogi si pred tekmovanjem nekako izdelaš bolj svojo časovnico kot ritual. Slediš tej časovnici in v vsakem trenutku narediš tisto, kar je treba. Potem veš, da si pripravljen na tekmo, in tudi v Tokiu bo tako. Mi gremo na Japonsko teden dni pred tekmo, tako da bomo dodobra spoznali razmere in tekmovališče. Upam, da bo vreme kolikor toliko stabilno, da ne bo hudih vetrov. In potem v tekmo, pogumno.
Bi radi za konec še kaj sporočili?
Mogoče bi pozval vse bralce, da poskušajo spremljati tudi nas, paralimpijce, podobno zavzeto kot olimpijce. Tudi v ozadju naših nastopov se skriva veliko treningov, veliko naporov, veliko odrekanja. Naj navijajo tudi za paralimpijce.
