Primož Hieng je svoj prvi turistični vodič za invalide Z vami bom na rajžo šel izdal sredi leta 2019, nekaj mesecev preden je svet zajela pandemija novega koronavirusa. S tem so se zaprli številni turistični objekti, v določenem času pa tudi nismo smeli obiskati svojih najljubših turističnih krajev izven meja svoje občine ali regije. A temu na srečo ni več tako, epidemija koronavirusa se v Sloveniji počasi umirja, turistični objekti pa zopet odpirajo svoja vrata obiskovalcem. Med njimi pa izstopajo tisti, ki jih je mogoče obiskati tudi z različnimi oviranostmi.
Tudi v drugem delu turističnega vodiča za invalide Z vami bom na rajžo šel, ki je namenjen invalidom in drugim gibalno oviranim osebam, v manjšem delu pa tudi slepim in slabovidnim ter gluhim in naglušnim, novinar in fotograf Primož Hieng predstavlja novih 52 naravnih in kulturnih znamenitosti, ki jih lahko posamezniki obiščejo na enodnevnih izletih. Raztezajo se vse od Prekmurja do Primorske.
Prvi del vodnika Z vami bom na rajžo šel: turistični vodnik za invalide je izšel praktično na predvečer epidemije koronavirusa. Kakšen je bil odziv nanj?
Prvi del je izšel v drugi polovici leta 2019, drugi del pa sredi jeseni lanskega leta. Da, prav nesrečen čas sem izbral za izdajo obeh knjig, zato upam, da bomo podrobnejšo predstavitev lahko uspešno pripravili šele letos jeseni. Ampak nič ni zamujenega ali izgubljenega. Obe knjigi s 104 predlogi sta natisnjeni in dostopni v splošno-izobraževalnih knjižnicah, tudi v NUK-u, marsikje tudi v domači knjižnici ali celo v branju. Izid pomeni, da se je nekdo spomnil, da je dobro, da imajo invalidi tudi možnost obiskati npr. Postojnsko jamo ali se z vozičkom zapeljati ob Cerkniškem jezeru, pa čeprav po makadamu, ki je mnogo boljši kot marsikatera cesta ali ulica sredi Ljubljane, kjer trpi marsikatera hrbtenica, ne le moja. Ko sem pripravljal prvo knjigo, sem bil zelo presenečen, kako mnogi že razmišljajo o dostopnosti. Primera, ki nazorno kažeta na to, sta denimo razgledni stolp Vinarium v Lendavskih goricah in Muzej premogovništva Slovenije v Velenju.
Kako ste se lotili drugega dela? Ste sledili podobni premisi kot pri prvem delu ali ste se raziskovanja in pisanja lotili na drugačen način?
V pripravah na izdajo drugega dela sem iskal čim več točk v naravi, ki bi bile primerne za obisk invalidov. Vsekakor pa sem ponovno želel predstaviti kulturne, cerkvene in muzejske objekte, kjer mislijo tudi na invalide. Kot sem že večkrat poudarjal, že centimeter ali dva lahko pomenita veliko oviro, ki se je po navadi niti ne zavedamo in se nam zdi povsem normalna.
So kriteriji, glede na katere ste določeno turistično znamenitost razglasili za dostopno, ostali enaki? Kateri so ti kriteriji?
Kriteriji naj bi bili enaki. Urejeno parkiranje za invalide, neomejen dostop, dostop brez arhitektonskih ovir (pragovi vrat, preozka vrata itd.), urejena stranišča za invalide. Pri tem nastane pa temeljni problem. Kaj pomeni urejeno stranišče za invalida? Menda ni dovolj, da ima školjka zgolj nastavek in oprijemalo. Po navadi imajo tisti nastavki na školjki preveliko odprtino. O tej temi je treba odkrito in brez sramu govoriti. In zdaj nastane tisti temeljni in čisto življenjski problem: kako se invalid presede z vozička na školjko? V bistvu bi moralo biti v recimo temu urejenem stranišču nameščeno posebno dvigalo, s katerim bi invalida z vozička prestavili na školjko. Tako pač je, povsem življenjsko, vsekakor pa vredno razmisleka in nadaljnjega raziskovanja.
Se je od pisanja prvega vodnika na področju dostopnosti kaj spremenilo? Je epidemija koronavirusa vplivala na zmanjšano dostopnost za invalide?
Med epidemijo smo bili vsi določen čas po svoje zaprti znotraj svojih občinskih meja, čeprav sem prepričan, da smo zaradi določenih zadev lahko odšli po nujnih in neodložljivih opravkih tudi izven teh meja. Da, prav ta ukrep je prizadel mnoge invalide, da so ostajali doma. Če pa bi že odšli na kak izlet, bi se vsekakor srečali s problemom stranišč. Sredi največje zaprtosti sem bil na Bledu. Izjemen mir skoraj brez avtomobilov, ampak – kje naj človek opravi najnujnejšo potrebo, če so bili zaprti hoteli in gostilne? Ena sama relativno skromna črpalka pa je za tako velik turistični kraj veliko premalo. K sreči sem se spomnil še na ledeno dvorano, kjer pa je bilo na voljo sicer plačljivo stranišče.
Čas koronavirusa je pokazal na veliko slabosti pri dostopnosti turističnih točk. Kaj bi se še dalo spremeniti na tem področju in za katero stvar menite, da bi jo morali na turističnih točkah urediti čim prej?
Najprej je treba urediti dosledno parkiranje vsem tako ali drugače oviranim. Na to še vedno pozabljamo. Še vedno opažam, da nekateri objestni vozniki parkirajo na mestih, ki imajo posebno oznako – stilizirano obliko invalidskega vozička. To je pač slaba vozniška kultura. Druga zadeva so stare stavbe, v katerih so muzeji in podobne institucije. Z malo dobre volje in ne z velikimi stroški bi npr. lahko odpravili pragove med vrati. Namesto tega se upravitelji ukvarjajo z nameščanjem klančin za premagovanje ovir. Prav tako bi lahko v starejših objektih razmislili, kaj bi lahko naredili za večjo dostopnost. V mislih imam zunanje dvigalo, kot so to naredili v primeru gradu Otočec. Zagotovo se lahko tudi dvigalo na primeren način umesti v nek objekt, da ne bi kvaril njegovega videza. Zelo lep primer, ki kaže, kako se lahko v starih palačah uredi dostopnost invalidom, je Pomorski muzej Sergej Mašera Piran.
Imamo dve ministrstvi, ki sta povezani s turizmom na eni strani in z invalidi na drugi. Žal na Ministrstvu za gospodarstvo ter Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti niso pokazali niti najmanjšega zanimanja – razen ene vljudnostne fraze in izgovorov. Ko sem o moji nameri seznanil Zvezo paraplegikov Slovenije, tudi ni bilo pravega navdušenja za morebitno sodelovanje. Menim, da bi morale vse odgovorne institucije z obema rokama zagrabiti pobudo avtorjev obeh del vodnika Z vami bom na rajžo šel. Pa žal temu ni bilo tako. Zelo sem bil žalosten.
V intervjuju za Dostopno.si ob izidu prvega dela vodnika ste zapisali, da ne verjamete, da boste našli novih petdeset točk, ki jih boste še obdelali. Pa vam je vendarle uspelo. Ali imate morebiti v načrtu že tretji del?
Da, nekako mi je res uspelo najti dodatnih oziroma novih 52 točk. Za to je bilo treba veliko raziskovanja, pri čemer se je treba vedno postaviti v vlogo invalida na vozičku. Bo zmogel? Prepričan sem, da se oseba z oviranostjo na izlet običajno odpravi v družbi še nekoga, ki mu lahko pomaga. Prav tako opažam, da imajo mnogi že električne vozičke. Skoraj dnevno grem na Koseški bajer, kjer sem opazil kar precej invalidov na vozičkih. Čeprav je pot okrog bajerja makadamska, jo lepo premagujejo. To je samo en zgleden primer.
Vsekakor bi si želel pripraviti še tretji del, in sicer o namestitvenih zmogljivostih, ne samo po večjih in novejših hotelih, temveč tudi v manjših hotelskih zmogljivostih, kmečkih turizmih. Te sem sicer že obdelal v drugem delu vodnika. Pa bi jih lahko podrobneje predstavil, ne samo omenil. Enako velja za gostinske obrate. Lani sem bil nadvse presenečen v gostilni Štorklja v Moravskih Toplicah, kako so poskrbeli za invalide. Poleg zelo vidnih oznak za parkiranje so uredili in označili dostop v notranjost gostinskega obrata.
Vsekakor pa moram počakati, da vidim, kako je koronakriza dejansko prizadela gostince, hotelirje in druge podobne ponudnike. Torej, kdo nadaljuje gostinsko tradicijo in kdo je prenehal.
